Od vseh dežel na tem koncu sveta mi je najbolj pri srcu prav Bosna. Tako, da mi je bilo kar malo žal, ko sem se približal meji s Črno goro. Seveda je ta preblisk trajal le trenutek, dokler nisem pomislil na Kotor, Durmitor, Skadrsko jezero in druge naravne lepote, s katerimi je deželica, ki je manjša celo od Slovenije, obdarjena. Zraven tega sem imel ta dan krasno jutro, ki se je bohotilo v najlepših odtenkih narave in razglede, ki se jih je nemogoče naveličati.
V Črni gori sem se zaustavil takoj, ko sem bil čez mejo, kjer so me zasliševali, če sem srečal kakšnega begunca. Sedel sem na obcestno ograjo, drugič zajtrkoval
in izvlekel zemljevid (kajpada na telefonu, papirnatih že dolgo ne uporabljam) ter razmišljal o tem ali naj se podam proti severu ali jugu. Načrtoval sem sicer pot proti jugu, a me Durmitor tako mika, da sem se resno spogledoval z idejo, da ga prekolesarim. A ker bi si s tem naložil dva do tri dodatne dneve kolesarjenja in ker je bila za sever dokaj slaba vremenska napoved, sem pustil prevladati razumu in se spustil na jug. Do Boke kotorske, zaliva, okrog katerega se vije krasna panoramska cesta.
Sprehodil sem se skozi srednjeveški Kotor, kjer sem se moral boriti za svoj košček ozkih tlakovanih tal, saj je bilo mestece tako preplavljeno s turisti, da sem po desetih minutah ušel.
Naslednji dan me je čakal velik podvig, kolesarski vzpon na Lovčen. Zjutraj sem se pošteno najedel in se zapodil na hrib. Če ne poznate cik-cak ceste, ki se vije iz Kotorja do Lovčena, si jo lahko ogledate tukaj. Gre za eno najlepših cest, s katere se odpirajo eni najlepših razgledov, kar sem jih videl.
Na planoti sem imel ponovno srečo, da sem na kolesu, saj je bila cesta zaprta, a so me pustili čez gradbišče. Tako sem po petih urah z nadmorske višine nič, prigonil do vrha na 1650 metrih. Zdelan, a navdušen. Poklonil sem se Njegošu in se spustil v Cetinje, kjer me je prvič malce namočilo.
Naslednji dan me je ponovno čakala krasna pot in sicer mimo Rijeke Crnojeviča do Virpazara. Na tem mestu bom ponovno zlorabil presežnik, a v resnici gre za eno najlepših panoram, kar jih je.
Tudi cesta, ki vodi do Virpazarja, je pravljična. To sva po naključju odkrila s Sabrino leta 2013, ko sva se vračala iz Bolgarije.
Na tem mestu moram končati, saj je Črna gora očitno prevelika za en zalogaj.
Cesta od Dobrovnika do Črne gore je zelo prometna in dokaj ozka. Zame kot kolesarja, je bil to najtežji odsek od vseh kolesarskih cest, ki sem jih prevozil po Balkanu. Na sploh se je jadranski magistrali s kolesom pametno izogniti, ker je promet gost, obvinki nepregledni, pogosto se ni kam umakniti, skratka kot kolesar si dokaj ogrožen na tej sicer prekrasni cesti. Kolesa se načeloma dajo na avtobus, razen v glavni sezoni, ko so avtobusi polni prtljage, takrat je to težje.
Kakšne pa so kaj ceste od Dubrovnika do Bara? K Se da za začetne kolesarje? Kaj veš, ali se da tam kje dobiti povezavo da bi bus transporta tudi 2 kolesa, al do Zagreba, al pa Splita? Hvala že v naprej
Še dobro, da smo si različni, sicer bi se vedno znova srečevali na istih destinacijah, kjer bi bila nepopisna gneča! 😉
Kako smo si različni. Meni pa ravno BIH nikakor ni ustrezala. 🙂 Razgledi z Lovčena pa res prelepi.