Pisati dnevnik je dobro. Pravzaprav je še kaj več, če je verjeti Stoikom, ki pravijo, da je pisanje dnevnika filozofija. Spominjanje na preteklost in pripravljanje na prihodnost. Spomniti se na pretekle dogodke in izkušnje, prebrati lastne misli in to uporabiti za izboljšanje sedanjosti oz. prihodnosti, je neprecenljivo. Upam, da to ne zveni narobe, a na to gledam tako, da informacije, ki sem jih sam zapisal (nekoč), uporabim raje kot to, kar je zapisal nekdo drug (danes). V praksi to pomeni, da bolj zaupam lastnim besedam: »V povprečju sem za 540 kilometrov vožnje dnevno, porabil 50€, 15€ za spanje in prav toliko za hrano. Manj bi porabil, če bi prevozil manj kilometrov in če bi večkrat spal na prostem. Na račun hrane bi težko prihranil. Torej z 80€ na dan sem prepotoval najdražje dežele Evrope. Če bi bila na motorju dva, znesek zagotovo ne bi bil višji od 50€ po osebi na dan.«, zapisanim pred osmimi leti, kot temu, kar danes piše na straneh najpopularnejšega popotniškega vodnika. Slednji namreč omenja precej višje zneske, ki jih povprečen popotnik potrebuje za potovanje po Norveškem. No, ko bova s Sabrino začela zapravljati, se bo izkazalo, kdo se je bližje resnici.
Želel sem povedati še tole, da imam težavo s tem, da pravijo, da se povsod najde nekaj lepega. To že drži, da vsaka dežela ponuja nekaj za vsakogar, je pa seveda razlika med stopnjo navdušenja, ki jo ponuja razgled na Machu Picchu in razgled nad Hannovrom. Saj dojemanje lepote in navduševanje nad znamenitostmi je subjektivno. Ali ne? Gre namreč za to, da na poti skozi ogromno Nemčijo nisem našel niti ene same znamenitosti, zaradi katere bi se mi zdelo vredno narediti obvoz in si jo ogledati. Zraven tega se dobro zavedam mantre, pot je cilj, a na dolgih potovanjih to žal ni vedno mogoče. Do Osla, kjer se tokratno potovanje šele prične, je celih dva tisoč kilometrov vožnje po avtocestah. In nazaj! Zato je včasih, da sploh pridemo do začetka, treba zamižati, stisniti zobe in pohoditi plin.
Tega garanja v obliki premagovanja neskončnih razdalj po nezanimivih cestah sva se prenajedla na lanski motoristični pustolovščini. Zato sva letošnjo pot načrtovala drugače. A več o tem ob drugi priložnosti.