V zadnjem naslovu sem sicer zapisal, da je Norveška težavna, a to je šlo predvsem na račun vremena, ki otežuje bivanje (v šotoru) in potovanje (z motorjem) po tistih krajih. Seveda le, če pričakujemo sončno in toplo vreme. Če smo deževnega vremena vajeni ali mu ne pustimo, da nam pride do živega (kar znajo Skandinavci in popotniki v avtodomih, kot sva se prepričala na lastne oči), potem je Norveška pravzaprav izjemno preprosta država za potovanje. Ne le, da je urejena tako rekoč vsa infrastruktura, kot na primer prometne povezave, vse skupaj se zdi, kot da je narejeno z namenom olajšati in izboljšati doživetje tistih, ki se tam kakorkoli znajdejo in to infrastrukturo uporabijo. Kar me je navdušilo že na prvem potepu po severu.
Zelo preprosto je tudi plačevanje, kljub temu, da v vsaki od treh skandinavskih dežel uporabljajo različno denarno valuto in nobena od teh ni evro. Zraven tega teh valut ni mogoče dobiti pri nas na banki (se mi zdi), ampak je treba ob prihodu zamenjati evre v krone. Danske, norveške in švedske. Ali sproti dvigovati na bankomatih in paziti, da ne dvignemo preveč, saj si na Švedskem z norveškimi kronami nimaš kaj početi. In tako naprej. Verjamem, da je marsikdo, ki ne potuje predaleč, že pozabil, kako je to, če se podaš nekam, kjer plačuješ v več valutah. Vsekakor lahko zadeve postanejo zapletene. No, zakaj je v Skandinaviji plačevanje preprosto? Ker ne potrebuješ gotovine! Niti ene same krone ne. Čisto vsako reč je mogoče plačati s kartico. Kreditno, debetno, katerokoli. Ne le bencin, nočitev, kosilo in nakup. Tudi WC v knjižnici! Zraven tega so pos terminali brezstični in pin pri manjših zneskih ni potreben, tako, da je plačevanje sila preprosto. Saj vem, da zvenim, kot da delam reklamo, a v resnici je v tistih krajih mogoče praktične primere uporabe naprednih rešitev zaznati na vsakem koraku. A to še ni vse. V trgovinah ti ne izstavijo računa, ampak te prodajalec, potem ko plačaš, vpraša, ali morda potrebuješ račun. Precej kontroverzno v primerjavi s strogimi pravili, ki veljajo pri nas, a ne?
V avtokampu ne vprašajo za dokumente enega ali celo vseh, temveč te vprašajo le za ime kraja in države, od koder prihajaš. V času neuradnih ur recepcije plačaš tako, da denar vržeš v škatlo na zidu, ob kateri je obešen cenik. Da opremljene kuhinje, dnevne sobe s televizijo in razkošno velikega prostora, ki jih imaš v kampu na voljo, ne omenjam.
Razkošje prostora v avtokampih.
Kopalnica v avtokampu na Danskem.
Igrala v avtokampu na Danskem, ki te izzivajo, da se lotiš nečesa norega.
Še eno razkošje, s katerim na severu skrbijo za to, da se popotnik počuti kot gospod. Skorajda povsod je mogoče najti mizico s klopco, kjer se lahko usedeš in pomalicaš. Ali zadremaš, kar sem tudi prakticiral, ko je bilo vožnje vrh glave.
Ko sva tukaj malicala, je Sabrina zagledala lososa, kako je skočil visoko iz vode in navdušeno zakričala. Pa je rekla, naj ga grem ujet. In sem šel. Nastavil sem roke in čakal, da mi skoči v naročje. Začuda mi ni. Mislim, da bom moral dodelati svojo tehniko ribarjenja.
Posedanje jim ni tuje, če kdo morda misli, kako ves čas marljivo delajo, v primerjavi z jugom Evrope.
Kafetkanje v Bergnu
in sončenje v Trondheimu na Norveškem.
Posedanje na plaži na Danskem
in ob Donavi v Regensburgu.
Skratka, priložnosti za posedanje in prepuščanje brezdelju je na severu več, kot si mislimo. Zagotovo so tam tudi marljivi delovni ljudje, ki skrbijo, da vse skupaj tako dobro teče, a teh nisva imela priložnosti videti pri delu. Tako nama je skrivnost njihovega uspeha ostala neznanka. Z uspehom imam v mislih urejenost in skrb za to, da so zadeve v resnici čim bolj preproste in uporabne. Kar čutimo tudi popotniki, ki nam je na ta način doživljanje in dojemanje teh dežel še prijetnejše.