V zadnjem času je moderno v čim krajšem času prepotovati čim več. Poznam kar nekaj popotnikov, ki so v času, ko sva midva prepotovala del Norveške, obkrožilo svet in motorista, ki je pot, za katero sva midva porabila 21 dni, porabil pol manj časa. Časi se spreminjajo in z njimi tudi zmožnosti ter želje popotnikov in drugih, ki potujemo. Tudi meni so se čudili, ko sem »zdirjal« čez Afriko v dveh mesecih, med tem, ko tisti, ki se odločijo za takšno pot, zanjo porabijo leto ali več. Čas je ena hecna reč.
Tokrat sva ponovno poskusila nekaj novega in si čas za potovanje prilagodila. Vsak po svoje. Čeprav sva potovala skupaj, je Sabrina za to potovanje porabila dva, jaz pa tri tedne. Kako? Preprosto, ona je do Skandinavije in nazaj poletela, jaz pa zdirjal. Tako je za pot do Osla porabila nekaj ur, jaz pa tri dni in prav toliko za pot nazaj iz Stockholma. Tako si je prihranila 4000 kilometrov oziroma 6 dni monotone (in naporne) vožnje z motorjem po avtocestah! Saj pravim, da idej, kako narediti potovanje vedno znova zanimivo in drugačno, čeprav na isto destinacijo, nikoli ne zmanjka. Le malce se je treba angažirati.
Tako mi je po sedmih letih, odkar sem se po teh krajih potikal sam, končno uspelo Sabrino prepričati, da je Norveška destinacija vredna vsega truda ter še marsičesa. Predvsem zaradi tega, ker si tam brez lastnega prevoza nimaš kaj za početi in je do tja treba nekako priti in ker so cene najemov avtodomov vrtoglave in še kaj. Zraven tega je tamkajšnje vreme daleč od vremena, kakšnega si želimo na potovanju. Midva sva imela dež skoraj vsak dan. Tudi tako, da sva se zjutraj v dežju zbudila in pozajtrkovala, pospravila šotor, prevozila nekaj sto kilometrov, se v drugem kraju namestila ter zvečer zaspala, pa vmes niti za hip ni nehalo deževati, sva parkrat doživela. Temperature so se spustile tudi pod sedem stopinj Celzija. Ure (ne dneve!), ko je bilo sončno in topleje kot dvajset stopinj, bi lahko preštel na prste. Ene roke. Čisto zares. Sicer pravijo, da je bilo letošnje poletje izjemno vroče, a najbrž mi južnjaki, vročino pojmujemo drugače, kot Skandinavci. Upam, da se razumemo, da ni veliko oblik potovanj, manj neprimernih za dež in mraz, kot potovanje z motorjem in šotorom. A presenetljivo dobro sva te neprijetnosti prenašala, najbrž je to treba pripisati popotniški kilometrini, ki ji imava za seboj. In seveda dobri opremi na motorju in v šotoru, ki naju je (v glavnem) ohranjala na suhem.
Seveda moram omeniti tudi stroške, saj Norveška velja za eno najdražjih držav za potovanje (in življenje) na svetu. Jaz pa lahko sedaj, po sedmih letih, ponovno zapišem, da to ne drži. Uspelo nama je uresničiti mojo napoved o tem, s koliko denarja lahko dva popotnika na Norveškem preživita. Pravzaprav sva porabila še manj! S tem, da sva vsak večer prenočila v plačljivem kampu in pravice do prenočevanja na prostem »The right to roam« nisva izrabila. Zakaj bi jo, če nočitev v avtokampu s toplo vodo, sanitarijami in opremljeno kuhinjo v povprečju stane skupaj 15-20 evrov. Stroški so tako predvsem odvisni od tega, kako, ne kam potujemo. Za kar se je seveda potrebno prilagajati. Pogosto bolj, kot si mislimo, da se bomo, preden odpotujemo.
Še okvirni (manjka nekaj ovinkov, pot do Osla in pot iz Stockholma) zemljevid najine poti: