Pred nekaj dnevi sem naletel na krasen članek na temo potovanj. Ne kakršnihkoli, temveč družinskih potovanj. Torej, ko se na potovanje ali dopust odpravimo s člani najožje družine. Saj se razume, za kaj gre. Potovati skupaj z družino namreč ni samoumevno za vse. Tudi za nas, popotnike, ki smo z družino prepotovali kar nekaj držav sveta, to že nekaj let ni več edini način, na katerega potujemo. Pa ne bom spet o tem, da čas beži in da otroci rastejo in da pride čas, ko ne želijo potovati skupaj s starši. Ampak o tem, da imajo prav družinska potovanja največji čar. Seveda je krasno, če si lahko vzamemo čas le zase in se odpravimo nekam v divjino, kjer se prepuščamo samoti. Ali potujemo sami in spimo po hostlih, kjer se družimo s sorodnimi popotniškimi dušami. Ali odpotujemo le z ženo oziroma možem, otroke pa zaupamo babici. A potovanja, na katera se podamo s tistimi najbližjimi, ki so nam najbolj pri srcu, so nekaj posebnega. O čemer sem na teh straneh že velikokrat pisal, saj gre za
Popotniški dnevnik družine Bračko na potepu po svetu. Zato se ne bom ponavljal.
Ni pa lahko izpolnjevati popotniških in dopustniških želja vseh. Svojih, njenih, otrokovih in tako naprej. Zato se je seveda treba odrekati, oziroma prilagajati ali sklepati kompromise, saj to zveni bolje. Saj veste, eni bi na morje, drugi v hribe, tretji na Hrvaško, četrti v Pariz, peti na romantični dopust brez otrok, šesti z motorjem, sedmi s kolesom, osmi peš in tako naprej. Zraven tega bi eni šli z vsemi, še z babico, drugi s fantom, tretji s prijatelji, četrti sami in tako naprej. Skratka, možnosti, kako in s kom preživeti dopust ali se odpraviti na potovanje, je neskončno. Na tem mestu moram priznati, da me je Sabrina naučila, katera potovanja imajo prednost. Ni dvoma, da so to družinska potovanja. Čeprav bi bežen pogled na moja solo potovanja nakazoval drugače. Prvič sem resno potoval sam, ko sem se z motorjem podal na sever Evrope. Izkušnjo samote sem opisal v prispevku Vtisi samotnega motorista. S Sabrino sva se na prvo daljše potovanje brez otrok podala v Švico. Takrat sem se spraševal, kaj je bolje, potovati sam, v dvoje ali z družino? Pisal sem tudi o tem ali je bolje potovati sam ali v družbi? Da dvomesečnega solo potovanja z motorjem čez Afriko ne omenjam. Podobnih solo podvigov sem si v zadnjih letih privoščil kar nekaj. Vsekakor so nekaj posebnega, a so popolnoma neprimerljivi z družinskimi potovanji.
A ker sem zapisal, da se v tem prispevku ne bom ponavljal, je bolje, da na tem mestu preneham poveličevati družinska potovanja. Saj to tako ali tako počnem v večini prispevkov. Zato tokrat prepričevanje o tem, kako čarobna so družinska potovanja, prepuščam drugim. Časopisu New York Times s prispevkom How Do Families Around the World Spend Their Vacations?
Vredno ogleda!