Zanimivo, da sem se šele pred nedavnim, sredi večje družbe zavedel, da ne poznam nikogar, ki bi prepotoval toliko, kot jaz. Prav neprijetno sem se počutil, ko so izpostavili, da sem edini, ki sem nekatera čudesa sveta edini videl v živo. Potem, ko enkrat obiščeš več kot devetdeset držav in s tem ogromno število svetovnih znamenitosti, ki jih večina ljudi pozna le s fotografij, enostavno ne gre drugače, kot da si, kadar pogovor zanese k potovanjem, izpostavljen. Jasno, da je popotnikov, ki so prepotovali več kot jaz precej, a ti niso v mojem krogu. Tako (razen domačih) nimam sogovornika, s komer bi debatiral o prostranstvih Kanade, rdečem pesku Zahodne Avstralije, vetru v Patagoniji, vročini sudanske puščave, francoskih alpskih prelazih, templjih v Burmi ali filipinskem koralnem grebenu. Seveda poznam ljudi, ki so prepotovali veliko dežel in uživam v debatah z njimi o potovanjih oziroma krajih, ki so jih prepotovali in sem jih obiskal tudi sam. A se moram pogosto ugrizniti v jezik, da ne povem preveč, saj lahko napačno izpade. V spomin se mi je zasidrala debata z Italijanko, ki smo jo srečali na nekem potovanju po Aziji. Ko sem ji povedal, da smo že bili v Italiji, me je vprašala, kje vse po Italiji ste potovali. Naredil sem napako in začel naštevati takorekoč vse zanimive kraje od skrajnega severa Italije do juga Sicilije. Nisem se imel namena hvaliti, le odgovoril sem na njeno vprašanje. Malce zabodeno me je gledala, saj je bila Italijanka in jaz sem ji našteval italijanske kraje, ki sem jih obiskal, ki jih je ona poznala le po imenu. Italijo smo res prepotovali po dolgem in počez, saj skorajda ne mine leto, da je ne bi obiskali. Vprašala je in jaz sem odgovoril. A ni prav dobro izpadlo. To lekcijo sem si tako dobro zapomnil, da sem danes precej bolj zadržan pri odgovarjanju na vprašanja o tem, kje vse smo že potovali. Seveda rad odgovorim, kadar me kdo vpraša, a z zadržkom.
Pred par leti se nas je nekje na Gorenjskem srečala peščica slovenskih popotnikov. Zelo pestro in zanimivo je bilo, pravcat kotel bogatih izkušenj iz potovanj po vseh koncih sveta. Tam se ni bilo treba zadrževati, saj je bil vsak v kakšnem od popotniških vidikov najbolj izkušen in smo z veseljem prisluhnili drug drugemu. Brez kakršnegakoli občutka, da se želi kdorkoli s svojimi popotniškimi izkušnjami postavljati pred drugimi. Res prekrasna druščina. Upam, da nam kdaj uspe takšno srečanje ponoviti.
Zelo rad se srečam z ljudmi, ki pridejo iz tujine in jih povprašam od kod prihajajo. Tega sem se naučil na potovanjih, saj je v marsikateri državi prvo vprašanje, ki ti ga zastavijo, ko se zapleteš v pogovor: »Where are you from?« Od kod prihajate? Tako sedaj to počnem tudi sam, saj rad slišim odgovor. Še posebej, kadar prihajajo iz katere od dežel, ki sem jih že obiskal, saj me spomin v hipu odnese tja. Nazadnje je bila to v Franciji živeča Kanadčanka, ki sem jo srečal ob neki priložnosti. Ni trajalo dolgo, ko sva debatirala o kanadskih prostranstvih, ki sem jih obiskal pred dobrim desetletjem. V moji glavi je divjal stampedo spominov na prečudovito kanadsko pokrajino, a sem se seveda zadrževal in bolj kot govoril, poslušal.
Zato bodite naslednjič, ko popotnika vprašate, kje vse je že potoval, pripravljeni na to, da ne boste slišali tega, kar ste morda pričakovali.
Ena iz Kanade.
