Tako. Danes, ko do konca letošnjega leta odštevamo le še zadnjih 15 dni, lahko z gotovostjo zapišem, da smo s potovanji čez mejo v vseh oblikah za letos zaključili. To zveni kot olajšanje, a natanko to tudi je, olajšanje. Letošnje leto je bilo leto presežkov v obliki takšnih ali drugačnih potovanj. Tudi takšnih, o katerih na teh straneh ne pišem. Naj bo dovolj, če zapišem, da smo letos obiskali 15 držav na treh celinah. Čeprav me je bolj od števila držav, presunila številka o tem, v koliko različnih hotelih smo spali. Tako čez palec sem preštel 65 različnih hotelov, sob in kampov, v katerih smo spali v enem letu. Petinšestdeset! S tem, da smo se v marsikaterem zadržali več kot eno noč. Raje ne preštejem dni, ko sem bil v letošnjem letu zdoma.
Bolje, da se ozrem na najlepše trenutke, ki so zaznamovali letošnje popotniško leto.
Sončni vzhod v Baganu, Myanmar (januar).
Umivanje slonov, Chiang Mai, Tajska (januar).
Zimski razgledi v Julijcih (februar).
Sprehod ob Uni, Bihač, Bosna in Hercegovina (marec).
Z motorjem po Avstriji, Hallstatt (april).
Peš čez otok Krf (maj).
S kolesom po Makedoniji (junij).
Malica na potepu z motorjem po francoskih Alpah (julij).
Poziranje v Armeniji pred najvišjo goro Turčije, Ararat (julij).
Treking do vznožja pettisočaka Kazbeki, Gruzija (avgust).
Potepanje po Dolomitih, Italija (september).
Redki trenutki na morju, Karlobag, Hrvaška (oktober).
Sončni zahod na Prehodavcih (november).
Zimska idila in prvi sneg na Pohorju (december).
