Vprašanje, ki ga najpogosteje slišimo, je: »Kam potujete?« Sploh v tem času, ko se bliža konec leta, ki ga pogosto izrabimo za potep. Pravzaprav ne gre zgolj za potep, prej potovanje, saj je to čas, ko najraje presekamo zimo in kot ptice selivke odpotujemo nekam daleč na jug. Vsaj za tri tedne, še raje več. V Argentino, Indijo, Kambodžo, Burmo ali kaj vem kam, kjerkoli je pač v tem času prijetno toplo in hkrati dovolj eksotično. Vremenske spremembe sicer kažejo na to, da bo kmalu tudi v Sloveniji čez novoletne praznike tako toplo, da nam ne bo treba več potovati na jug. A dokler nam domača dežela ne postane eksotična, se tega, da si ne bi želeli odpotovati nekam daleč, ne bojimo.
Res pa je, da se nam lastnih želja ne posreči vedno uspešno realizirati. Tako je videti, da bo ta zima četrta v trinajstih letih, ko bomo v celoti prezimili doma. Po eni strani nam je to všeč, saj je bilo letošnje popotniško leto prepolno in nam prija ostati doma. Po drugi strani pa se je zima včeraj šele začela in se bojim, da zna biti tri mesece trajajoča zima kar dolga in nam ne bo uspelo, da jo prezimimo doma. Saj se predobro zavedam, da znamo v »našem domačem laboratoriju« ustvariti pogoje čez noč in odločitev za potovanje sprejeti v hipu, kot sem zapisal pred časom. Mimogrede, to je tudi razlog, zaradi katerega o potovanjih in ne-potovanjih nerad pišem in govorim vnaprej. Naj se še tako trudimo, načrtujemo in smo prepričani, da obvladujemo vse okoliščine, zadev nimamo nikoli povsem v rokah. Saj tako je prav, menda ja ne želimo vnaprej natančno vedeti, kar nas čaka v prihodnosti. Ali pač?
No, v tem primeru ne gre za zunanje okoliščine oziroma tiste, na katere nimamo vpliva, temveč za obvladovanje lastnih prepričanj, konkretno tega, da bomo prezimili doma. A spontanost nam pomeni preveč, da bi pustili lastnim prepričanjem, da nas omejujejo.
Vprašanja, kam potujemo, nam ne postavljajo le drugi, tudi sami si ga. Tako dobesedno, ko se sprašujemo o naslednji destinaciji, kot tudi v globljem pomenu našega potovanja. Odgovor je tako lahko povsem direkten, v obliki ideje o naslednji destinaciji. Povsem drugače je z iskanjem smisla v naših potovanjih.
Razumljivo, da smo popotniki različnih sort in da imamo drugačen pristop do obelodanjanja svojih popotniških načrtov. Nekateri vedo že za eno leto vnaprej, kam se bodo odpravili na naslednje potovanje in o tem tudi radi spregovorijo. Tudi brez tistega »Quo vadis?« na drugi strani. Lahko, da so bolje organizirani oziroma imajo trdnejša prepričanja in vpogled v svojo prihodnost, kot mi. S čemer seveda ni popolnoma nič narobe. Skoraj pa ga med nami, popotniki ni, ki ne bi z veseljem odgovoril na vprašanje: »Ubi eras?« Kje si bil?