Šele pred tremi tedni smo se vrnili iz Grčije, tako da imamo o letošnjem poletnem potovanju še kar nekaj za povedati. A ta vikend je bil prečudovit, zato bodo danes sveži pohorski spomini zamenjali grške, ki smo jih dali malce na čakanje.
Tisti, ki to sami počnete, dobro veste, kako gorski zrak prevetri glavo. Skok v naravo ali še bolje divjino, kjer se znova začutimo in za nekaj trenutkov spomnimo, kar nam je resnično pomembno. V tem kontekstu je divjina del narave, kjer te v enem dnevu manj kot petkrat pozdravijo z dober dan. Na včerajšnjem družinskem pohajkovanju po Pohorju smo dober dan izrekli vsaj stokrat. Malce preveč. Na srečo sem vikend raztegnil in se dan poprej podal prav tako na Pohorje in ga doživel v popolnoma drugačni luči.
Prvi dan sem se podal s kolesom po Pohorski kolesarski transverzali, ki se po vije po slemenih Pohorja po prekrasnih gozdnih poteh od Kremžarjevega vrha nad Slovenj Gradcem do Bellevueja na mariborskem Pohorju. Pot sem si malce podaljšal in prikolesaril do doma. Na začetek poti sem se pripeljal z avtom in ga tam pustil, zato je bilo treba ponj. Tako smo se naslednji dan Sabrina, Maša in jaz odpravili peš po avto. Znova čez Pohorje, a v drugi smeri. Začeli smo na Ribniški koči, jo mahnili na Črni vrh, čez Kope in po dobrih šestih urah prispeli do Kremžarjevega vrha, kjer nas je čakal avto.
Pohorje je moj hrib že celo moje življenje. Zato nerad delam zanj reklamo, saj ne bi rad še več kot stokrat odzdravljal. Sebično, priznam. Priznam pa tudi, da mi je bilo všeč, ko sem na Pohorju videval avtomobile z registracijami iz cele Slovenije in tudi tujine. A nič zato, saj je Pohorje tako polno skritih kotičkov, kamor nihče ne zaide, da je dovolj prostora za vse. Pohorski biseri pa se naj, tako kot se za bisere spodobi, pokažejo le tistim, ki se zanje najbolj potrudijo.
Pohorski razgledi.
Pohorske vode.
Od Ribniške koče proti Kopam.
Razgled s Črnega vrha. V ozadju Grintavci, Raduha, Olševa, Uršlja, Peca in vse vmes.
Tik pred Kremžarico.
