Verjamem, da marsikateri motorist, kolesar, pohodnik, plezalec ali kakršenkoli drug ljubitelj zavitih gorskih cest in razgledov, pozna Dolomite. Zahodne Alpe, ki so od nas oddaljene več kot nekaj uric vožnje, pa se najbrž redkeje znajdejo v itinerarju slovenskih avanturistov. S Sabrino sva jih tokrat obiskala četrtič in zahodno od Gardskega jezera menda še nisva srečala Slovencev. Gore so neustavljiv magnet, ki privlači z nevidno silo, tako, da se tega sploh ne zavedamo, dokler jih ponovno ne uzremo ali se znajdemo ob njihovem vznožju. O ljubezni do gora sem že pisal. Razgledi nad visokimi gorami so za moje oči eni najlepših, kar jih naš planet ponuja. Zato Alpe, saj tam teh razgledov zlepa ne zmanjka. S časom človek tudi spozna, da najlepši razgled ni s samega vrha gore, temveč na določeni oddaljenosti in višini, kar je zelo pogosto gorski prelaz. Če je to v Italiji, je velika verjetnost, da je čezenj speljana dobra cesta, zato je razumljivo, da je alpski del Italije tako močan magnet za ljubitelje razgledov. Ker pa nismo vsi ljudje pohodniki, ki radi obujemo gojzarje in se podamo v visokogorje, se mi zdi, da so pohodniki na teh gorskih cestah v manjšini. Sam se že pred časom razmišljal, da je ponovno čas za pohajkovanje po Dolomitih, a se nam čez poletje ni izšlo. A ko se enkrat ogrejem za Dolomite, se težko ohladim. Če po Dolomitih ne moremo pohajkovati, jih obiščeva z motorjem, sva sklenila.
Imela sva precej časa, zato sva potovanje podaljšala do Aoste, zadnjega večjega kraja pred Francijo. V okoliških krajih sva se z motorjem potepala že lani, a takrat sva se bolj kot italijanskim, posvetila francoskim Alpam. Ko sem doma iskal kraje v severni Italiji, ki bi jih bilo vredno obiskati, sem naletel na fotografijo gorskega jezera. Ta me je tako očarala, da sem ga hotel videti. To jezerce bo skrajna točka, do katere so bova na letošnjem potovanju z motorjem odpravila, sem sklenil. Fotografija odseva mogočnega Matterhorna v jezeru je lahko dovolj dober razlog za več tisoč kilometrov dolgo pot.
Po osmih letih (ko sva z motorjem obiskala Švico) znova pod Matterhornom, tokrat na južni strani.
Veličastna Sella.
Pogled s prelaza Gardena proti Cortini d’Ampezzo s Tofanami v ozadju.
Pogled s prelaza Sella proti Marmoladi.
Na prelazu Gavia.
Famozni prelaz Stelvio je vreden svoje slave. Gor sva šla v soboto zgodaj zjutraj in se je cesta že polnila s kolesarji in motoristi ter tu in tam kakšnim avtomobilom. Če sem prav preštel, šteje zavita cesta blizu 90 serpentin.
Oaza Zegna je bila žal v megli, le ta gorska hiša se nama je prikazala.
Na prelazu Croce domini. Edini dan, ko naju je namočil dež.
Pogled na Sekstenske Dolomite.
