Severna Italija niso le gore, čudovita pokrajina in krasna mesteca. So tudi gelaterije, picerije in druge krasote ter dobrote, ki jih v Italiji velja obiskati in poskusiti. Skratka, La vita è bella. Vožnja motorja sicer zahteva vso pozornost, zato se je za druge užitke treba zaustavljati. Kar je z motorjem dokaj preprosto, saj se lahko ustaviš takorekoč povsod. Tokrat sva to počela pogosteje kot sicer, saj sva v desetih dneh potovanja naredila rekordno majhno število kilometrov. Potovanje pa sva zasnovala tako, da sva en dan šotorila v gorah, drugi dan pa nekje v dolini, najraje ob jezeru. Ogromna razlika! V gorah so se temperature kmalu po sončnem zahodu spustile proti desetim stopinjam, tako posedanje pred šotorom ni bilo več mogoče in sva hitro zlezla v šotor. V nižinah, ob jezerih sva večere preživljala tako, da sva sedela zunaj do poznih ur. Kampi v gorah so praviloma zunaj mest in vasi, tako da zvečer, razen na sprehod po naravi, ni mogoče nikamor. Kampe v nižinah sva izbirala blizu mest, tako, da sva se lahko sprehajala po starih uličicah ali si privoščila večer v restavraciji. To, kje so lepši razgledi in se bolje spi, je tako jasno, v gorah. Ampak, če ne gre zvečer zaradi mraza posedati pred šotorom in početi ničesar, nekaj manjka. Devetkrat sva spala v šotoru, vsak dan v drugem kampu in vsak večer sem pomislil na to, kje je lepše šotoriti, v gorah ali ob jezeru. Kot marsikaj v življenju, je tudi šotorjenje najlepše, če je raznoliko, zato nama je tovrstni način ustrezal do popolnosti. Je pa treba razumeti, da imava s kampiranjem že nekaj izkušenj, tako, da nama vsakodnevno podiranje in postavljanje šotora ter vse druge opreme ne predstavlja prav nobene težave. Ne pretiravam, če zapišem, da od trenutka, ko parkiram motor na parceli, do trenutka, ko je šotor postavljen, blazini napihnjeni in spalni vreči razgrnjeni, ne mine več kot 15 minut. Rutina pač. Ker na motorju ves dan sediva, nama potem, ko je najin tabor pripravljen, ne pride na pamet, da bi posedala, temveč vse drugo. Vedno, ko je bilo to mogoče, sva se podala na sprehod. Enkrat v iskanju restavracije, drugič trgovine, tretjič gelaterije, včasih pa kar tako, brezciljno.
Italijo zlahka primerjam z drugimi državami, ki smo jih na potovanjih obiskali. Je izjemno hvaležna destinacija in povsem razumem domačine, da ob vikendih ponorijo in se trumoma odpravijo ven, kamorkoli. Morda hvaležnost ni pravi izraz. Povedati želim, da gre za deželo, za obiska katere je treba vložiti dokaj malo truda, a te izjemno bogato nagradi s svojimi lepotami in dobrotami. Še na tole sem se sedaj spomnil, da je Sabrina je na enem od naših potepov po Italiji dejala: “Italijani so evropski Indijci!” A to je že druga zgodba.
Razgled v kampu Marmolada v Canazeiju.
Kampiranje ob reki Piavi.
Obiskala sva tri velika jezera, Garda, Como in Maggiore (ki imajo najbrž slovenska imena, a če poskusite na glas izgovoriti lago di Como v italijanščini in Komsko jezero v slovenščini, boste razumeli).
Počitek ob jezeru Como.
Živahen popoldan v kraju Riva del Garda.
Razburkano jezero ob kraju Limone,
kjer je vse iz Limon.
Veličastno jezero Maggiore
in plaža.
Sprehod po romantičnem mestecu Bellagio.
Brez pice v Italiji seveda ne gre.
To je La vita è bella po najinem okusu.