Ljudje potujemo zaradi različnih vzgibov. Kar je menda povsem normalno. Kar se našega tiče pogosto verjamem, da je to radovednost. Ne spomnim se, da bi se kdaj odpravili na dopust zato, ker bi bili utrujeni in bi potrebovali počitek. Kar je tudi razvidno iz naših potovanj, ki so vsa po vrsti bolj naporna od našega povprečnega vsakdana. Lahko pa zapišem, da se na potovanja odpravimo tudi zaradi oddiha, če ga potrebujemo. Takole sem zapisal, ko smo se pred leti po dolgem času odpravili na morje k sosedom: “Hrvaška je brez dvoma sanjska počitniška destinacija. A svet je prevelik in prelep, preveč raznolik in zanimiv ter preveč nenavaden in vznemirljiv; naša radovednost po neznanem, želje po odkrivanju tujega in spoznavanju nerazumljivega pa prevelike in premočne, da bi se omejili le na sanjske destinacije. Se pa na Hrvaško še zagotovo vrnemo, če ne prej, po kakšnem vznemirljivem potovanju, ko bomo potrebni oddiha.”
Čarobni nevidni sili, ki našo družino dokaj pogosto izvabi od hiše, tako ne morem reči, da jo je spodbudila potreba po počitku. Želja po oddihu že, saj je oddih lahko tudi pestro in aktivno potovanje. Na tokratno motoristično potovanje po Italiji sva se s Sabrino odpravila preprosto zato, da si vzameva čas zase. Za naju. Ves dan, vsak dan, deset dni zapored sva v celoti namenila drug drugemu. Narazen nisva bila niti deset minut in to naju ni niti za trenutek motilo. Verjamem, da to zveni nenavadno, a če imate mladoletne otroke, pomislite, kdaj ste si to razkošje nazadnje privoščili. Midva sva si ga letos privoščila že osmo leto.
Torej naju na tokratno pot ni gnala niti radovednost, niti potreba po oddihu, temveč nekaj tretjega. Kaže, da je že pri nas doma toliko različnih razlogov, zaradi katerih potujemo, da nima smisla poskušati odkrivati, kaj šele razumeti, vzgibe vseh drugih, ki radi potujejo. Sploh pa so najbrž vsakomur pomembni le lastni in enkrat odkriješ, da te posnemanje drugih zelo redko pripelje tja, kamor si želiš.
Pravzaprav sem želel povedati, da naju je tudi na tokratno potovanje v Italijo vodila bolj ali manj ista želja, kot naju žene že vsa leta. Italija je prva dežela, v katero sva nekoč davno odpotovala kot popotnika in naju v vseh teh letih ni nikoli pustila ravnodušna. Razumljivo, da se je v teh letih marsikaj spremenilo, a ko se z motorjem potepava po tako čudovitih krajih, spiva v šotoru in se predajava občutku svobode, se mi zdi to najčistejša oblika potovanja. Ja, tovrstna potovanja so neustavljivo privlačna.
