Kaže, da bo letos ena tistih zim, ki jih ne bomo presekali s potovanjem. Saj ne, da smo do danes upali, da jo bomo, le sedaj, ko želim pod leto 2020 potegniti črto, sem na to pomislil. Za popotniške načrte oz. sanjarjenje o deželah, ki jih želimo obiskati, bo še dovolj priložnosti. Tokrat se želim ozreti nazaj, na popotniško leto, ki se pravkar zaključuje. Začeli smo ga dokaj drzno oziroma z velikimi upi, ki pa so vsi po vrsti padli v vodo. Prvo letošnje potovanje bi naj bil 350 kilometrski pohod čez Jordanijo, kamor sem se odpravljal februarja. Za prvomajske praznike smo načrtovali dvotedensko romanje vzdolž portugalske obale. Čez poletje smo se nameravali odpraviti na road-trip po Kanadi. Za vsa ta potovanja smo že kupili letalske vozovnice, a smo na srečo po odpovedih dobili vse povrnjeno. A po vseh teh neuspelih poskusih je šlo vse, kar se tiče naših potovanj, le še na bolje.
Najprej smo se, zaprti v občini, lotili raziskovanja okoliških krajev in našli precej več lepot, kot smo jih pričakovali.
Ko so se meje med občinami odprle, smo se odpravili na več izletov po Sloveniji. Izpostavil bi petdnevno kolesarjenje do morja, prekrasno avanturo, saj je bilo treba kampirati na divje.
Temu je sledil devetdnevni pohod po Slovenski planinski pešpoti med Bohinjem in Ankaranom.
Šele junija smo se prvič odpravili čez mejo in se z avtom zapeljali ob obali vse do Albanije.
No, na Ulcinju smo obrnili in se zapeljali še v črnogorske gore.
Nastopilo je poletje in z njim odpiranje meja. Priložnost smo takoj zagrabili in poleteli na grške otoke ter nato, ker smo pač lahko, še v Atene. Zakintos
in Kefalonija
sta nas navdušila!
Z motorjem sva tudi letos uspela narediti nekaj večdnevnih izletov. Najdaljšega, menda kar deset dni, v italijanske Alpe.
Alpski razgledi so eni najlepših na svetu, zato se tja vedno znova vračamo.
Kakorkoli gledam na popotniško leto 2020, ga ne morem označiti kot leto, ki bi bilo slabo za potovanja. V naših očeh in po naših doživetjih, se razume. Edina razlika, v primerjavi z našimi preteklimi popotniški leti, je v tem, da letos prvič v 15 letih nismo potovali izven Evrope. Ampak tega nikakor ne morem jemati za nekaj slabega. Saj je evropskih biserov, ki jih imamo na dosegu roke in bi jih radi obiskali, nešteto. Seveda pa to niso eksotična potovanja, ki jih na srečo v tem trenutku ne pogrešamo. Želim si, da bi jih začeli pogrešati ravno v pravem trenutku, ko se bodo začela sproščati potovanja tudi v daljne kraje.
Seveda pa si želimo tudi tega, da bi se vrnil življenjski utrip na prostem.
Srečno 2021!