Ta teden sva si privoščila precej dolg vikend in se z motorjem zapeljala v Dolomite. Končno! Za obisk Dolomitov je namreč potrebno precej sreče, oziroma naklonjenosti zvezd, da se poklopijo odločilni dejavniki. Tokrat nama je uspelo rekordno pozno, saj je že oktober, a morda je bilo prav zato še toliko slajše kot kadarkoli. Dolomiti so ena tistih destinacij, ki zahtevajo precej prilagajanja, a ko se odenejo v svoja najveličastnejša oblačila, nudijo ene najlepših prizorov, kar jih je. Res več ne morem prešteti, kolikokrat sem jih obiskal in vedno znova so me zelo očarali. Pravzaprav me ti nepopisno lepi naravni prizori, ko se jim predajava, vedno bolj prevzamejo. Morda to pride z leti, kdo bi vedel…
Nekaj vtisov v fotografijah.
Auronzo in daleč zadaj obrisi treh Cim.
Tri Tofane s prelaza Tre Crocci.
Pogled s prelaza Falzarego proti Sorapisu in Cinque Torri.
Marmolada, najvišji vrh Dolomitov.
Vasica Pieve in Piz Boe v ozadju.
Sassongher nad Corvaro.
Cima della Vezzana s prelaza Rolle.
Na vrhu gradu v Brunecku.
2500 metrov visoko na prelazu Timmelsjoch oz. Rombo (morda prelaz sliši tudi na slovensko ime, a pravopis se me ne dotakne tako, kot naravne lepote).
Ta prelaz gosti menda najveličastnejši muzej motociklov na svetu. Tako obsežne zbirke česarkoli še nisva videla.
V ta muzej sva prišla, ker hranijo motorno kolo, s katerim se je pustolovec Max Reisch leta 1933 odpravil z Dunaja v Indijo. Saj ne, da za motoristična potovanja potrebujeva navdih, a videti nekaj tako legendarnega mi veliko pomeni.
Modena Moena.
Jezero Carezza.
