Pravijo, da če nisi objavil, se ni zgodilo. Ali celo; če nisi objavil, ali se je sploh zgodilo? Če si objavil, a ne takoj, sploh koga to še zanima? Skratka, za to, da naredimo dober vtis na družbenih medijih, je treba upoštevati trende in zakonitosti teh medijev. Če jih ne, smo tam pač prezrti. Nekateri se zato, da si zgradijo skupnost somišljenikov trudijo, drugi niti ne. Prostora je dovolj za vse, takšne in drugačne. Če se le preveč slepo ne pustimo voditi algoritmom, ki služijo vsem drugim, le nam ne. Zdi se mi, da to, kar počnem sam, ni niti približno vzorna prisotnost na družbenih medijih. Enkrat objavljam o potovanjih, ki so se pravkar zgodila, drugič o potovanjih, ki so za nami že nekaj mesecev, zelo redko pa se oglasim takrat, ko dejansko potujemo. Razloge za to, da se s potovanj ne javljamo v živo, kar ima nedvomno največji odziv na družbenih medijih, sem omenil že večkrat. A pred kratkih sem slišal še za en meni všečen razlog, zaradi katerega se s tem, kaj se dogaja ali ne dogaja na družbenih medijih, ni treba obremenjevati. A ker so družbeni mediji (pre)resničen prostor za marsikoga, tega raje ne omenjam. Podobno kot tisti, ki ne jedo mesa, tisti, ki nimajo televizije ali tisti, ki ne vozijo avtomobila, svojih razlogov ne omenjajo drugim. Če pa jih že, se to redkim oz. ob redkih priložnostih posreči. Čeprav menim, da je prav, da o prepričanjih, v katerih se nam zdi, da smo drugačni od drugih, spregovorimo. Seveda ne zmeraj in ne z vsakomer, a ob pravi priložnosti in s pravim sogovornikom in na pravi način.
To, da bi objavljal sproti, torej takrat, ko dejansko potujemo, mi preprosto več ne znese. Sicer se mi s tem, da objavljam za več mesecev za nazaj, ni bilo lahko sprijazniti, a žal ne gre drugače. Kot sem že omenil, sem s tem na prvo mesto postavil naše doživljanje potovanj, šele na to vse drugo. V času, ko smo na potovanju, se razume. A ne glede na časovni zamik objav, ko gledam za nazaj vidim, kako pestro je bilo lansko popotniško leto. Morda smo skušali nadoknaditi zamujeni leti 2020 in 2021.
Začeli smo pozno, šele za prvomajske praznike, ko smo se podali na Kanarske otoke. S kolesom in še kako drugače.
Sledilo je moje solo potovanje po ameriškem zahodu.
Lani sem se s kolesom podal na enotedensko potovanje čez hribovito južno Slovenijo vse do morja.
Nato pa smo poletni vročini ušli tako, da smo odleteli na jug, vse do tja, kjer je bila zima, na Mavricij.
Motoristično sezono sva zaključila v Dolomitih.
Potovanja v letu 2022 smo sklenili v Jordaniji.
Popotniško leto 2022 je prineslo obilico doživetij in spoznanj, a tudi krepko razočaranje. Prav je tako, saj imajo tudi potovanja, tako kot vse, kar nekaj šteje v življenju, vzpone in padce.