Dolgo časa je minilo, odkar smo se nazadnje oglasili na teh straneh. Vsaj nama s Sabrino, ki sva v tem času potovala, se zdi, da so ti štirje tedni, ko sva bila na potovanju, tekli zelo počasi. Odpotovala sva namreč v resnično daljne kraje in sva se v tem času temu primerno oddaljila od skoraj vsega in skoraj vseh. Skoraj 14.000 kilometrov daleč sva bila. Da sva prispela domov, sva potovala 38 ur, od tega sva bila v zraku 19 ur. Za primerjavo; direktni let od nas do Indije traja 7 ur. A dolga pot je neizbežni del potovanja v tako odročni del sveta, kot je Patagonija.
Argentino in Čile smo obiskali že pred leti v polni družinski zasedbi. Potovanje je bilo takrat precej drugačno od tokratnega, čeprav sva tudi sedaj obiskala nekaj istih krajev. A Sabrina si je tiste ta najbolj čudovite kraje tako zapomnila, da se je želela vrniti. Jaz sem seveda bil takoj za stvar in sva šla. Sama, brez otrok. Kar glede na videno ni nič posebnega, saj bi lahko pare z otroki, ki sva jih na tokratnem potovanju srečala, preštela na prste ene roke. Nič nenavadnega, saj družine z majhnimi otroki ne potujejo v tako odročne, divje ali eksotične kraje. Razen redkih izjem. Bolj nenavadno se mi zdi, da na celotnem potovanju nisva srečala niti enega samega Slovenca, ki sicer radi potujemo. Morda zato, ker je skrajni jug južnoameriške celine res težko dostopen in to z več vidikov. Tudi sicer niso ti kraji množično obiskani, tako, da sva turistični vrvež doživela le na treh najbolj eminentnih lokacijah.
Patagonija je že sama po sebi sinonim za pustolovščino. Podobno kot Aljaska, Pamir, Mongolija, Sibirija, Amazonija in podobni (po iskalniku sinonimov v slovenščini) Patagoniji sorodni izrazi. Oba s Sabrino sva bila za to, da se na takšno pustolovščino podava na dostojen način. Ko sva razmišljala o načinu potovanja, nama je prišlo na misel tudi, da bi se na potovanje po Patagoniji podala na lažji, cenejši in udobnejši način. Da bi potovala z najetim avtom ali da bi prenočevala v sobah ali kako drugače. A je bila Sabrina ta, ki je to misel takoj ovrgla, saj ta način potovanja ne bi bil dovolj atraktiven. Tako sva se pod vplivom pustolovskega duha, ki je, kot kaže, zajel že oba, odločila za najboljši možen način potovanja. Potovala bova z motorjem in spala v šotoru, sva rekla in tako je tudi bilo. Motor sva prevzela v prestolnici Čila in se z njim zapeljala 4.518 kilometrov na jug, vse do Magellanove ožine na skrajnem jugu celine. Na poti sva štirikrat prečkala mejo z Argentino, se enkrat okopala v jezeru pod vulkanom, opravila šest poldnevnih pohodov, srečala dve lisici, obiskala eno pivovarno in dvajsetkrat spala v šotoru. Osrednji del potovanja je predstavljalo občudovanje prečudovitih prizorov naravnih lepot, ki kar niso zapustili vidnega polja. V enem samem dnevu sva se lahko peljala pod vulkanom, skozi deževni gozd, vzdolž fjorda, mimo jezer, čez gorski prelaz in skozi puščavo. Resnično izjemno privlačna pokrajina, ki je ne gre opisati niti z besedo niti s fotografijo. A v prihodnjih tednih bom poskusil natanko to.
Pot.