Category: Peru

V Peruju se navdušujemo nad lepotami, ki jih ponuja in zgražamo nad ravnanjem države z revnim prebivalstvom, ki ga je več kot polovica. Prav tako polovica je prvobitnih prebivalcev, a večina lastništva je v rokah peščice svetlopoltih potomcev španskih priseljencev. Ko kak revež želi kaj prodati turistu, ga s piščaljo in pendrekom oboroženi varuh reda prežene, da ne bi ogrožal turista! Tako očitnemu prikrivanju resničnega stanja v državi, kot v Peruju, še nismo bili priča. Turisti, ki organizirano potujejo skozi turistične točke v Peruju, sploh ne vidijo prave slike dežele. Vidiš jo šele, ko zaideš v stransko ulico, ali celo v mestece, ki ni omenjeno v turističnem vodniku. Med vožnjo z lokalnimi avtobusi smo se ustavljali v takšnih krajih, da smo z odprtimi usti strmeli skozi okno. Takšno revščino smo videli le še v zakotnih krajih Nepala.

Peru nas je presenetil. Pred prihodom smo slišali za Inke, Machu Picchu in jezero Titikaka, tukaj pa se je naše poznavanje Peruja končalo. V Peruju smo videli izjemne reči, ki se jim nismo mogli načuditi ali se jih nagledati. Nenačrtovanje se nam je tudi tokrat obrestovalo, Peru nas je presenetil in očaral v tolikšni meri, da je postal druga država na tem potovanju, za katero smo sklenili, da jo ponovno obiščemo. Znova sem pri načrtovanju, za katerega nekateri celo pravijo, da je najlepši del poti. A ni to tako, kot, da bi rekli, da je kuhanje najboljši del kosila? Seveda se načrtovanju ne da povsem izogniti, sploh sedaj, ko je v peščeni uri naše enoletne pustolovščine ostalo le še nekaj zrnc peska in želimo zadnje tedne potovanja dobro izrabiti.

Še nekaj o hrani v Latinski Ameriki. Lokalna prehranjevalna kultura nam nekako ne sede. Radi zahajamo v domače lokale, a smo nemalokrat razočarati. Zato včasih poiščemo tolažbo v restavracijah, kjer strežejo testenine ali pizze, a to je na voljo le v turističnih krajih in za pet do deset krat večjo ceno od lokalnih specialitet. In kaj so lokalne specialitete? Zrezek, riž, pomfrit… in nesporni zmagovalec obložene mize, pečen piščanec! Ja, »Pollerie«, lokali, kjer strežejo le pečenega piščanca, pomfrit in gazirane pijače, so skoraj na vsakem vogalu. Doživeli smo celo Narodni dan pečenega piščanca, ko so bile Pollerie natrpano polne. Pa naj kdo reče, da življenje niso le pečene piške!

Čemu vse smo se čudili v Peruju:

prikupnim živalim,

ljudem,



plavajočim otočkom na čarobnem jezeru Titikaka,


in izjemnim prizorom pod sinjim nebom.




Več v galeriji.

Dolg je seznam krajev, ki sem jih želela obiskati, a že nekaj let je bila moja največja želja obisk izgubljenega mesta Inkov Machu Picchu. To je mističen, težko dostopen kraj, poln nepojasnjenih skrivnosti, ki se nahaja na skoraj 2.500 metrih nadmorske višine. Ima posebno energijo s katero privlači množice. In danes smo ga tudi mi obiskali! Po strmem vzponu smo prisopihali do točke na vrhu gore, od koder se nam je odprl razgled na čudovito mestece.

V skalo vklesano kamnito mesto ima zelene terase, mestni trg, hiše, templje, observatorij in stalne obiskovalke prikupne lame. Tolikokrat sem si zamišljala kako posebno bi bilo obiskati Machu Picchu. Občutek zadovoljstva, da sem res tukaj, mi je v oči privabil solzici sreče.

Inki so to mesto gradili več kot 100 let, dobesedno vklesali so ga v velikansko skalo. Na skali ni bilo niti trohice zemlje, zato so vso prinesli iz doline. Naredili so terase, na katerih so gojili zelenjavo, krompir, koruzo, žitarice in sadje. Hrane so imeli v izobilju. Drobili so skale in jih s kosi blaga gladili do popolnosti. Iz zglajenih velikanskih kamnov in blata so gradili zgradbe, ki so se ohranile do danes. Kako jim je uspelo izdelati tako natančne robove in dvigovati velikanske kamne, je še danes skrivnost. Ohranjenost Machu Piccha, je daleč najboljša od vseh arheoloških najdišč, kar sem jih videla, pa teh ni malo. Zgradbe so ohranjene skoraj v celoti, manjkajo jim le strehe.

Inki, ki so živeli tukaj so bili samozadostni, saj so poleg hrane izdelovali tudi čevlje, tekstil in keramiko. Zdrav način življenja v tem energijsko močnem okolju jim je omogočal življenjsko dobo celo do 100 let.

Sedeli smo na vrhu sosednje skale in opazovali meglice,

ki so se dvigale in spuščale nad zelenim mestecem. Zamišljala sem si kako je bilo v tistih časih in kaj vse so že takrat vedeli in znali. Občudovanja vredno. Čutila sem dobro energijo, občutek neskončne mirnosti in brezčasnosti. Kot da se je čas ustavil.

Tudi drugi obiskovalci so se zdeli zadovoljni, čeprav so nekateri le z veliko težavo prisopihali na vrh. O, da bi le znali ohraniti to dobro energijo tudi ob vrnitvi v vsakodnevni ritem življenja. Stari Inki so že vedeli, kje je dobra energija, a kljub temu so mestece konec 16. stoletja zapustili. Kaj se je takrat zgodilo, zakaj so Inki zapustili Machu Picchu, zagotovo ne ve nihče. Tako kot tudi jaz ne bom vedela, ali me energija Machu Piccha privlači zato, ker so ga odkrili na datum mojega rojstva, le bolj davnega leta. Vem pa, da ga bom še obiskala in to v deževnem obdobju, ko bo mestece še bolj zeleno in obdano s še bolj gosto džunglo. Do takrat pa ohranjam dobro energijo in čudovite slike v svojem srcu.

Več v galeriji.

Z avtobusom smo potovali iz Ekvadorja v Peru. Narava se je iz sveže zelene, začela spreminjati v suho in rjavo. Kmalu nas je obdala peščena pokrajina iz katere je tu in tam pokukal kaktus. Jaz sem pričakovala visoke gore in zeleno pokrajino. Dlje časa smo na poti, manj se pripravljamo, manj načrtujemo in večkrat smo presenečeni ko pridemo na cilj. Ko smo prispeli do prvega večjega perujskega mesta Piura, se mi je za trenutek zazdelo, da smo v Indiji; gneča, umazanija in rikše. In ravno tam smo morali izstopiti iz avtobusa. Ni izgledalo varno. Zato smo kar sedli v taksi, ki je stal blizu avtobusa. Pa sploh ni bil taksi. Voznik je bil zelo uglajen in prijazen gospod, ki pa je za prevoz zahteval trikratno ceno. Ja tako je to, včasih pač »nasankaš«.

Peljali smo se mimo nekaj kilometrov dolgega naselja slamnatih hiš. Hiše so se naslanjale ena na drugo, tisoče jih je bilo in v njih verjetno še nekajkrat toliko revežev. Hudo mi je postalo ob tem prizoru. Le kaj naredijo ti ljudje ko dežuje in jim voda teče skozi streho, sem se spraševala? Odgovor sem dobila že naslednji dan. Na streho dodajo še več blata, saj za kaj drugega nimajo denarja. Dežuje le redko, zgodi se, da eno leto močno dežuje, potem pa več let sploh ne. Večji dež jim odplavi hiše, ceste, polja, celo trupla iz grobov je že odplavilo. Ampak, pravijo da dež ni največji problem, temveč potresi, ki so tukaj večkrat letno. Predstavljam si, da se takrat vse te slamnate hiše brez temeljev podrejo kot hišice iz kart.

Proti jugu se je pokrajina spreminjala in me spominjala na neke druge dežele, od Indije in Maroka, do Avstralije. V kraju Trujillo se mi je zazdelo, da sem v Mehiki v mestu San Cristobal de Casas. Zagledala sem namreč podoben, s soncem obsijan mestni trg z rumeno cerkvijo in pred njo majhen tlakovan park z lepimi zelenicami in rožami.
Tudi obraz majhne prodajalke sadja mi je bil znan.

Obiskali smo piramidi Sonca in Lune in spoznavali skrivnosti starodavnega predinkovskega ljudstva Moche. Šele takrat sem se zavedla, da smo res v Peruju in da spoznavamo novo deželo, kulturo in ljudi. Piramida Lune v svoji notranjosti skriva reliefne slike mogočnega boga
in slike obredov žrtvovanj, ki predstavljajo edino izročilo tega ljudstva. Pred piramidami smo se prvič srečali s perujskimi spominki, vesela sem bila njihove drugačnosti in izvirnosti.
Dandanes lahko namreč popolnoma enak spominek najdeš na različnih koncih sveta, kar se mi zdi prav žalostno.

Obiskali smo starodavno mesto Chan Chan, zgrajeno iz blata. Tam smo bili edini obiskovalci. Kako je bilo lepo, ko smo lahko takšno prazgodovinsko razkošje raziskovali nemoteno. Starodavno mesto je bilo za dobro uro na voljo samo nam.

Potovanje smo nadaljevali proti goram in se namestili v Carazu, majhnem mestecu obdanem z zasneženimi šesttisočaki. Tukaj smo se posladkali s sladoledom, ki so nam ga postregli kar iz zamrzovalne skrinje.

Davor je odšel na treking, punce pa uživamo v toplem soncu in svežem zraku v dolini na 2.200 metrih višine. Pogledi okrog nas so prelepi; na vse strani zeleni hribčki, nad njimi zasnežene gore, v dolini velikanski kaktusi, bujne cvetoče rože, figovci, v daljavi modro nebo in beli oblački. Pravijo, da je vreme tukaj vedno takšno, sončno. Šest dni smo že tukaj, uživam v soncu in prelepi naravi, delam nič in še se nisem naveličala, še mi je všeč in še bi ostala.

Danes je 334. dan odkar smo odšli od doma, minilo je celih 11 mesecev. Že 334 dni si zjutraj ne rečemo adijo, ne gremo v šolo in v službo. Popoldan nismo vsak v svoji sobi in nimamo ločenih popoldanskih aktivnosti. Skupaj smo. Zjutraj se zbudimo v isti sobi, peljemo se v istem avtobusu, vse obroke jemo za isto mizo, po opravkih gremo skupaj in zvečer skupaj v isti sobi zaspimo. Skupaj smo med igro, pri učenju in na sprehodih. Ves dan. Vsak dan. Že 334 dni. Eden na drugega smo se navezali, kot nikoli prej. Potrpežljivost, prilagodljivost in popustljivost drug do drugega, je najpomembnejše kar se učimo na tem potovanju.

Seveda si vzamemo tudi čas zase, otroci za igro, midva za branje, a vedno smo skupaj, v istem prostoru. Redko se zgodi, da smo si odveč, če pa že kdo (največkrat jaz) želi biti sam, pa se hitro sprijazni s tem, da nima izbire. Pravzaprav jo ima, le pravi trenutek zase si mora vzeti. Jaz si velikokrat vzamem pozne nočne ali zgodnje jutranje ure. Ne glede na to, da večino časa nekaj počnemo, imamo časa na pretek. Včasih imamo toliko časa, da ne vemo kaj bi z njim počeli in všeč nam je tako. Upravljanje s časom na potovanju je enostavno, saj nimamo nobenih obveznosti ali aktivnosti, ki bi se jih morali držati po nekem urniku. In ravno svoboda, ta skoraj popolna prostost od stvari in ljudi, ki nam doma kradejo čas, daje največji smisel potovanju.

Včasih se zdi, kot da je potovanje ena sama radost in da ves čas uživamo, drugič pa, kot da nam je ves čas težko. A resnica je nekje vmes, pravzaprav je skoraj povsem na strani radosti. A to je moje, subjektivno dojemanje tako radostnih kot težkih trenutkov. Ne uživa vsakdo ob pogledu na z dvocevko oboroženega nočnega receptorja hotela in ne trpi vsako ob pogledu na dva petelina, ki se kljuvata do smrti. Težko je, ko gredo stvari narobe ali slabše kot sem pričakoval. A ko gredo stvari narobe, se je treba z njimi spoprijeti, jih rešiti in to predstavlja izziv. Šele začinjeno s pravo mero izzivov, postane potovanje užitek. Zaradi tega sem podrobnosti potovanj nehal načrtovati. Spoprijemati se z novimi situacijami nepripravljen, je namreč precej bolj zanimivo. Že v enem izmed prvih prispevkov sem zapisal, da ne potujemo zato, da bi nam bilo lahko. Če ne bi bilo težkih trenutkov, kako bi potem vedeli, kateri so radostni? In če se ne bi soočali z izzivi in jih premagovali, ali bi se sploh razvijali?

Znani potopisec Paul Theroux se v romanu Old Patagonian express, ko mu je na potovanju težko, sprašuje: »Zakaj zapuščam red in prijatelje za nered in tujce?« Jaz se tega nisem še nikoli vprašal. Pa ne zato, ker mi na potovanju še ni bilo težko, ali ker ne bi maral doma ali prijateljev. Pač pa zato, ker so ravno trenutki, ko je na potovanju najtežje, tisti, ki se najbolj vtisnejo v spomin in te najbolj izoblikujejo.

No, kje pravzaprav smo sedaj? Včeraj smo zapustili Ekvador, kjer smo se zadržali ves mesec, saj nam je bil zelo všeč. Tam smo obiskali največjo indijansko tržnico v Ameriki, peš prečkali ekvator, osvajali vulkane, lenarili na plaži, kmetovali in še kaj. A radovednost nas žene še naprej, tokrat nas je prignala sem: