Category: Afrika

Še vedno ne vem, na kakšen način bi predstavil vtise iz Afrike, da bi jih čim bolj približal temu, kako sem Afriko doživljal in jih naredil bolj dojemljive za vse, ki niste bili z menoj. Rade volje bi vam prinesel stiske rok in široke smehljaje Afričanov, prš slapov reke Zambezi, rdeče blato iz Ruande, vonjave tržnic v Etiopiji, peščeni vihar iz Sudana ter nadležnega Egipčana, a ne gre. Tisti, ki se je dva meseca dan za dnem vozil po afriških poteh, srečeval afriške ljudi in žival, jedel afriško hrano, spal na afriških tleh in se boril z afriškimi birokrati, sem jaz. Zato je največ, kar lahko naredim, da kar sem doživel, ubesedim in podkrepim s fotografijami ter kakšnim videoposnetkom.

Začnimo s po eno fotografijo iz vsake dežele.

Prva noč na prostem v Afriki ob Atlantiku je bila ledena. Ko sem se zbudil, je termometer kazal 5 stopinj nad ničlo. Spati v takšnem mrazu je še šlo, a za vožnjo sem moral nase navleči vse, kar sem imel (potem so ta oblačila postala del odvečne navlake, ki sem jo tovoril s seboj, saj nikoli več ni bilo tako hladno). Seveda sem na to, da je v Južnoafriški republiki kampiranje na prostem zaradi varnostnih razlogov odsvetovano, pozabil.
Rdeče sipine v Namibiji so tako mamljive, da pritegnejo ljudi iz vsega sveta. Eden izmed redkih krajev v Afriki, kjer sem srečal turiste in edini kraj, ki sem ga obiskal z avtom, saj je vožnja z motorjem tam prepovedana.
Prelet delte reke Okavango z majhnim letalom je najlepše doživetje v Bocvani.
V Zambiji sem prvič obiskal afriške vasice, kjer ljudje živijo v kolibah brez vode, elektrike in še marsičesa. Niso dajali vtisa, da jim karkoli manjka.
Afriška jezera so kot morja, ogromna in modra. Imajo le majhno, gomazečo pomanjkljivost, zaradi katere se odsvetuje kopanje. A to me ni motilo, saj na splošno raje opazujem vode iz bregov, kot obratno. Ne zato, ker bi se vod bal, le razgled je lepši.
»Muzungu, Muzungu!« so vpili za menoj v Tanzaniji, ko sem potoval skozi odročni zahodni del dežele, kamor belci redkeje zaidejo kot na Zanzibar. Ko sem se ustavil, so me gledali in fotografirali, kot da sem čudo.
V Ruandi sem naletel na prvi dež. Tega sem se bal, saj sem vedel, da se ceste spremenijo v puding in postanejo neprevozne. Na srečo dežja ni bilo veliko in sva se z Yamaho v blatu povaljala le enkrat.
Ulična hrana je zakon, a šele v Ugandi sem dobil prvo priložnost, da jo poskusim. Rolex imenujejo v čapati zavito omleto. Mastno, a hranljivo.
Za Masaje sem seveda slišal, a v Keniji sem nanje naletel povsem naključno, ko sem se odpravljal v rezervat Masai Mara. Sprva so me povabili na čaj in klepet, a potem je vse skupaj postalo turistično, vključno s poziranjem. Tudi v Afriki ni več preprosto najti pristnih (od turizma nedotaknjenih, takšnih ki ne pozirajo pred kamero) ljudi.
Lagodnost potovanja je premo sorazmerna z eksotiko, kar je več kot očitno v Etiopiji. Da sem prišel do zakotnih krajev v dolini reke Omo, sem se kar nagaral. A plemena, ki tam v resnici žive po starodavnih običajih, so trud poplačala. Dokler tega nisem videl v živo, nisem verjel, da takšni ljudje v resnici obstajajo v 21. stoletju.
Dežela, ki sem jo imel skorajda povsem zase, Sudan. Tukaj se je delež med garanjem in užitkom, ki ga zahteva oz. daje vsaka dežela, ki jo obiščemo, skorajda v celoti prevesil na stran garanja. A bili so tudi trenutki, ko me je lepota popolnoma prevzela.
Tudi Egipt me je prevzel zaradi lepot, še najbolj Abu Simbel. Ampak škoda, da je država nad egiptovskimi znamenitostmi izgubila oblast in je ta v rokah najbolj nadležnih in neprijetnih ljudi, kar sem jih v Afriki srečal.

Šele sedaj, ko sem se lotil urejanja fotografij iz Afrike vidim, koliko vsega se mi je dogajalo na tej dolgi poti. Skoraj vsaka fotografija ima ozadje ali zgodbo, ob kateri pomislim na takratne okoliščine, kraje ali ljudi. A fotografije so le eden od sprožilcev, ob katerih pomislim na to, kar sem doživljal v Afriki. Sedaj, ko sem doma, je spomin na Afriko seveda še živ, a ni vseprisoten, saj se z vsakim dnem vse bolj prilagajam na domače okolje. A na minulo avanturo me vsak dan spomni kakšen vonj jedi ali okus čaja, ki sem ga v Afriki pil vsak večer ali kaj podobnega. Pred dnevi pa me je na Afriko spomnilo nekaj popolnoma drugačnega, občutek varnosti. A drugače kot pri fotografijah, vonjavah in čaju, kjer se spomnim na to, kar sem v Afriki imel, občutka varnosti v Afriki nisem imel. To me je udarilo kot strela z jasnega, ko sem pred dnevi šel sam na Pohorje skozi gozd in začutil, da mi nekaj manjka. Oziroma, da je nekaj zelo drugače. Seveda, občutil sem popoln občutek varnosti, tukaj se mi ne more nič zgoditi! Zelo zanimivo spoznanje.

Občutka varnosti v Afriki nisem imel v nobenem trenutku. Jasno, da o tem nisem nenehno razmišljal, tako, kot nisem razmišljal o vsem, kar utegne iti narobe in kaj se mi utegne zgoditi, a nekje v ozadju je bila misel na nevarnost vedno v stanju pripravljenosti. Da se razumemo, večino časa sem bil sproščen in o tem nisem razmišljal. Seveda pa ne želim reči, da sem bil na poti čez v Afriko brez skrbi, to bi bilo neumno in neodgovorno. Lahko pa rečem, da se s tem, kaj se lahko zgodi, nisem obremenjeval. Vsaj večino časa ne. Če bi se, se v Afriko ne bi niti podal, saj bi me strah pred morebitnimi nevšečnostmi ustavil že pred odločitvijo. Tako pa sem po Afriki potoval tako, da se je moj občutek varnosti sproti prilagajal na okoliščine, v katerih sem se znašel.

Občutek varnosti je neposredno povezan s strahovi; večji kot so, manjši je občutek varnosti in obratno. In strahovi so ena redkih »dobrin«, ki jih v Afriki ne primanjkuje. Naj naštejem nekaj tistih, ki so mi prekrižali pot, strahov namreč:

• Strah pred okvaro in poškodbo motorja, ki je ne bi znal ali mogel sam odpraviti.
• Strah pred divjimi vozniki, luknjami, ovirami, blatom, (pre)globoko vodo, živalmi in ljudmi na cesti.
• Strah pred hitrimi prsti, tatovi, roparji in še resnejšimi nebodijihtreba.
• Strah pred velikimi živalmi, ko sem se vozil skozi rezervate in spal na odprtem v šotoru.
• Strah pred boleznimi, okužbami in poškodbami.

Nekateri od naštetih so se materializirali, tako, da mi ni preostalo drugega, kot da se z njimi soočim, a večina strahov je ostala votlih. Opravil sem tudi z nešteto manjšimi strahovi, ki so skupaj z velikimi pripomogli k temu, da občutka varnosti, tistega, ob katerem bi pomislil: »Tukaj se mi ne more nič zgoditi!« v Afriki preprosto nisem imel. In prav zaradi pomanjkanja občutka varnosti si poti, ki sem jo opravil čez Afriko, drznem reči avantura.

Prihodnjič pa zares pričnem s fotografijami. Do takrat pa nekaj nalezljivega smeha:

Na vse čestitke in pohvale, ki jih prejemam za pot, ki sem jo opravil čez Afriko, se nekako ne znam prav odzvati. Oziroma mi je neprijetno, ker mi ni povsem jasno, zakaj mi ljudje čestitajo in me hvalijo. Za dosežek? Za pogum? Za vztrajnost? Za potrpežljivost? Za drznost? Za norost? Za iznajdljivost? Za prilagodljivost? Za srečo? Veliko zaslug za uspešno prevoženo pot gre pripisati zunanjim okoliščinam, na katere nisem imel vpliva.

Res pa je, da sem za to, da sem prevozil pot čez Afriko in se v enem kosu vrnil domov, potreboval vse od zgoraj naštetega in še precej več. Kar se tiče poguma, ga je najbrž največ zahteval prvi korak, to da sem sklenil, da grem sam z motorjem čez Afriko. S pogumom, potrebnim za odločitev o destinaciji za potovanje, načeloma nimam težav. A tokrat je šlo za skupek dejavnikov, zaradi katerih je tovrstno potovanje zahtevnejše in nevarnejše od potovanj, ki sem jih vajen. Sicer je noro, da o vsem, kar me utegne na poti doleteti, nisem razmišljal, ampak če bi, Afrike z motorja zagotovo ne bi videl. Sicer sem se z branjem seznanil z morebitnimi nevarnostmi, a v podrobnosti se nisem spuščal. Le toliko, koliko se mi je zdelo potrebno, da vem vnaprej. Tako sem se zaščitil s cepljenjem in se oborožil s 50 mililitrskim solzivcem (na srečo nisem imel priložnosti poškropiti leva, ki bi mi pokukal v šotor in se potem odcmeril nazaj v džunglo).

Šele sedaj, ko sem Afriko doživel, vem, da vsa preventiva, ki sem jo opravil pred potovanjem, služi le boljšemu občutku, da sem za varnost nekaj naredil. V resnici pa pokrije bore malo afriških »nevšečnosti«. Seveda sem se cepil, a kaj ko sem se s tem zaščitil zgolj pred peščico bolezni. Kaj pa vse ostale, ki so prisotne v Afriki? Vsak dan sem se rokoval z ljudmi, saj ne odklonim ponujene roke. Priznam, da tudi z ljudmi, ki bi se jim, če bi jih srečal v našem okolju, izognil. Rokoval sem se tudi v krajih, kjer je vode tako malo, da je za umivanje roke ne zapravljajo. A s tem, kaj vse imajo Afričani na rokah, se nisem obremenjeval. S seboj sem sicer imel razkužilo, a sem ga porabil le pol stekleničke, s higieno rok sem se prilagodil afriškim standardom. Prav uspešno prilagajanje na afriške razmere mi je najbolj pomagalo, da sem pot prevozil. Z vztrajnostjo in potrpežljivostjo sem premagal zahtevne uradnike, ko so mi zavračali vstop v katero od držav in od mene zahtevali podkupnino. Z iznajdljivostjo sem se izognil plačilom kazni za dejanske in izmišljene prekrške, ki so mi jih nalagali afriški policisti. Kazen sem plačal le eno, podkupnine nobene.

S seboj sem imel preveč stvari, ki bi mi morda utegnile priti prav. Tako sem imel (na srečo) preveč zdravil in kompletov prve pomoči. Vožnjo in dnevno pakiranje so mi oteževala tudi odvečna oblačila, orodje in hrana, ki sem jih tovoril na motorju. A če sem bil pri teh stvareh bojazljiv, sem bil drzen pri tem, da s seboj nisem imel rezervne gume, kljub temu, da sem vedel, da je v Afriki ne morem dobiti kar tako. Pri rezervni opremi je pač vedno tako, da nikoli ne veš, kaj boš potreboval in česar ne, zato nekaj vzameš, drugega ne.

Morda pa sem deležen čestitk, ker omenjam le svetle plati zgodbe, neuspehe, nesreče, slabe in grde trenutke pa skrivam. A v resnici ničesar ne skrivam, le preveč je vsega, kar imam za povedati. Tudi slabega. Tudi tegob, zaradi katerih sem bil na tem, da s potovanjem po Afriki predčasno zaključim. A potrebujem čas. Čas, da Afriko predelam in čas, da doživetja zapišem tako, da bodo strnjena v smiselno celoto.

Z nerodnim padcem, kot je ta v mehkem pesku v Namibiji, se ni za hvaliti:

Po dobrih dveh mesecih v Afriki se ponovno vračam na spletno stran. A priznati moram, da je Facebook daleč najbolj uporabno orodje za javljanje iz daljnih krajev. Besedilo, fotografije ali video so objavljeni v nekaj preprostih korakih s pomočjo pametnega telefona. Da to naredim na tej strani potrebujem hiter internet, računalnik in precej več časa. Komoditete, ki jih v Afriki nisem imel na razpolago.

V 61 dneh sem prevozil 17.430 kilometrov skozi 12 afriških držav. Tri številke, za katere pravzaprav ne vem, kaj povedo. Število prevoženih kilometrov na dan? To ne pove popolnoma nič, saj sem za enako število prevoženih kilometrov enkrat potreboval eno uro, drugič pa pet ur. Lahko zapišem tudi številke, kolikokrat sem padel ali se zvrnil z motorja. Ali število predrtih gum, kazni za prekrške, obiskov v bolnišnicah in oboroženih mož, ki sem jih srečal. Bedarija. Kar šteje, so okoliščine, razmere, dogodki in ljudje, s katerimi sem se na poti srečeval. Tega se ne da opisati v številkah in besedi ali dveh (koliko je prebavljivo za Facebook). Zato se vračam sem, na to spletno stran, kjer skušam doživetja in vtise opisati podrobneje.

A kje naj začnem? Na začetku, na koncu ali pri povzetku?

Motoristična avantura od Capetowna do Kaira zveni precej eksotično. Pravzaprav je eksotično vse tisto, kar je vmes, med tema dvema krajema, ki v resnici nista kaj prida eksotična. Na primer kraji, kot so Mfue v Zambiji, Nkomeko v Malaviju, Sitalike v Tanzaniji, Jinka v Etiopiji itd. To je eksotika! A ti kraji skoraj nikomur ne povedo ničesar, saj so neznani, skriti tam nekje v afriških prostranstvih. Seveda so me prav zaradi tega pritegnili in moja afriška avantura se je najlepše pisala prav v njih. Tam nekje bogu za hrbtom, najraje daleč proč od uhojenih poti. Čeprav je bilo poti, na katerih bi srečeval turiste ali popotnike, izjemno malo. Na celotni poti sem srečal devet motoristov, nekaj overlanderjev z avtomobili v južnih (safari) državah, peščico popotnikov v hostlih in (tako čez palec) za pet avtobusov turistov v Namibiji, Bocvani in Egiptu skupaj. Kar je glede na to, da sem prevozil 12 afriških držav izjemno malo. Takorekoč nič. Več kot očitno je, da niso pravi časi za obisk Afrike. Mene to ni motilo. Pravzaprav mi je ustrezalo.

Kot na preteklih potovanjih, sem tudi tukaj iskal odročne kraje (koliko so mi to dopuščale razmere) in iskal čim bolj pristen stik z ljudmi. Najbolj sem bil vesel, ko so se oni čudili in navduševali nad menoj bolj, kot jaz nad njimi. Ko sem se peljal mimo, so obstali. Bolščali so vame, kot da sem vesoljec. Majhni otroci so jokali, večji so pobirali kamne, da bi jih zalučali vame, eni so bežali proč, drugi so tekli proti meni, tretji so se z menoj rokovali, četrti me ogovarjali, peti se z menoj fotografirali in tako naprej. Bil sem atrakcija. Priznati moram, da mi je to v tistih odročnih krajih prijalo, saj sem tako vzpostavil stik z ljudmi, ki jih na potovanjih srečujem najraje.

Morda bo moje pisanje občasno zvenelo samovšečno (ali kako naj to imenujem). A izhajam iz občutkov, ki sem jih doživljal v Afriki, kjer sem bil več kot dva meseca na veliki preizkušnji in to popolnoma odvisen od samega sebe. Za preživetje v takšnih okoliščinah je visoka samopodoba pomembnejša od skromnosti.

Afrika je bila velika preizkušnja, menda največja do sedaj. Tako iz logističnega, zahtevnostnega in težavnostnega vidika, kot tudi iz vidika izpostavljenosti nepredvidljivim, neprijetnih in nevarnim situacijam. Seveda je bila pot od Capetowna do Kaira tudi čudovita. Mera vsega dobrega in slabega je bila v pravšnjem razmerju. Takšnem: