S kolesarskim tempom po Makedoniji

Različne države, destinacije in pokrajine, ki jih obiskujemo, imajo različno »podlago« za potovanja. Nekatere je najbolje obiskati in po njih potovati peš, po drugih z lastnim avtom, po tretjih s kolesom, četrtih z motorjem in tako naprej. Tako, kot smo peš marsikje prepočasni, smo v avtu marsikje prehitri. V obeh primerih zamujamo priložnosti oziroma spregledamo znamenitosti, ki bi jih z ustreznim tempom lahko obiskali ali doživeli. Tempo potovanja je namreč precej bolj pomemben, kot si včasih mislimo. Na potovanjih smo, na primer, srečali kolesarje, ki so premagovali neskončne razdalje v Patagoniji, kjer je od enega do drugega naselja več dni kolesarjenja, vmes pa le pusta, neskončna pokrajina. Je kolo res primerno za takšna potovanja? Odvisno, kaj od potovanja pričakujemo. Vsi na potovanjih ne oprezamo za tistim, kar je pred našimi očmi, temveč odkrivamo tisto, kar je v nas. V ta namen je lahko kolesarjenje po neskončni Patagoniji popolna kulisa. Včasih pa čez nekatere destinacije, ki bi si zaslužile več in daljše postanke, dobesedno zdrvimo. Tako, kot sva s Sabrino z motorjem prevozila osem tisoč kilometrov Svilne poti v manj kot treh tednih, čeprav bi si ta pot zaslužila večmesečno potovanje. Tako pač je s potovanji. Vedno so kompromis želja, časa, denarja in še marsičesa.

Na letošnjem kolesarjenju po Makedoniji sem sicer imel dovolj časa in denarja ter skoraj popoln tempo, a to ni bilo dovolj, da bi lahko rekel, da je bilo potovanje popolno. Kar je pravzaprav v redu, saj so tako pozitivni kot negativni vtisi, ki jih prinesemo s potovanj, potrebni za izboljšanje potovanj v prihodnje. Nekateri vtisi pa so preprosto popolni, kakršnikoli so. Na primer, takšni:
Meze, makedonija-2019_15
pastrmajlija, makedonija-2019_16
turli tava, makedonija-2019_17
pleskavica s kačkavaljem, ovita v slanino. makedonija-2019_18
Ali takšni, ko si na kolesu in je pred teboj tisoč višinskih metrov spusta, kot tale proti Strumici:
makedonija-2019_19
Čeprav tudi spomin na tisoč metrov vzpona ni nujno, da je negativen. Na Kruševo (nekje v ozadju) sem se povzpel kot za šalo.
makedonija-2019_20
makedonija-2019_22
Mimogrede, v Kruševu se hvalijo, da so najvišje ležeče mesto na Balkanu. Prismučati se je mogoče dobesedno v center.
makedonija-2019_21
Tudi na kanjon Matka imam lepe spomine. Sicer v obliki fotografij, na katerih se ne vidi gneča, a to šteje, mar ne?
makedonija-2019_23
makedonija-2019_24
V spominu mi je ostal trudi kraj Demir Kapija, a le zaradi imena, ki v turščini pomeni železna vrata.
makedonija-2019_25
Ne le s pomočjo fotografij, vtisi se dobro ohranijo tudi, kadar so podani skozi zgodbo. Ena bolj simpatičnih, ki sem jih imel priložnost prebrati v Makedoniji, je zapisana na tabli ob kamnu Kralja Marka:
makedonija-2019_26
Na zgornji fotografiji velja opozoriti na to, da je vtis odvisen od tega, kako globoko v fotografijo oz. predmete v ozadju se zazremo. Ti namreč bolje opisujejo resničnost, kot pravljice o kamnih. A opaziti jih je mogoče le s primernim tempom.

Vtisi iz Makedonije

Tako. Makedonska kolesarska avantura je za menoj. Zaključil sem jo nekaj dni prej, kot sem načrtoval, a sem kljub temu v enajstih dneh prekolesaril kar nekaj zanimivih kotičkov te prekrasne dežele. Čudoviti razgledi, božanska hrana in zanimivi ljudje. Dovolj razlogov za obisk. Po eni strani smo si tako blizu, po drugi neskončno daleč, Makedonija in Slovenija. Po eni strani so podobnosti tiste, zaradi katerih se mi je Makedonija zdela zanimiva, kot destinacija za kolesarjenje. Po drugi strani pa so razlike tiste, ki so jo zame naredile prav posebej privlačno. Nisem prepričan, če je to prav oziroma primerljivo, a prednost dajem privlačnemu pred zanimivim, saj se mi zdi, da je lahko nekaj, kar je privlačno, precej pogosteje hkrati tudi zanimivo. Med tem, ko smo na potovanjih neštetokrat videli kaj zanimivega, a hkrati neprivlačnega.

Kakorkoli, Makedonija je tako zanimiva kot privlačna. Zato ne bom pisal o tem, kar mi ni bilo všeč, temveč o tem, kar mi je bilo.

Skopja sem se kar malce bal. Ne česarkoli drugega, kot tega, kako se je spremenilo, pred čemer so me svarili tisti, ki so ga obiskali pred nedavnim. A v Skopju sem preživel več časa, kot sem nameraval in mi je postalo prav všeč, kot mesto s širokimi pločniki, neskončnim naborom dobrih restavracij in nenavadno arhitekturo.
makedonija-2019_01
makedonija-2019_02
makedonija-2019_03
Sicer sem Skopju skušal uiti že drugi dan, a kot sem že zapisal, mi ni bilo usojeno. Nič zato, sem odkril druge poti. Takšne, ki vodijo skozi skorajda neokrnjeno naravo in so po možnosti manj prometne.
makedonija-2019_04
makedonija-2019_05
Mimo riževih polj,
makedonija-2019_06
ob reki Vardar
makedonija-2019_07
makedonija-2019_08
in ob vinogradih Tikveša.
makedonija-2019_09
makedonija-2019_10
Še najraje pa sem imel ceste, ki so vodile ob nasadih jagod, ki so jih pravkar obirali. Seveda sem jih kupil. Polovico vedra!
makedonija-2019_11
makedonija-2019_12
Tokrat žal ni bilo veliko priložnosti za kampiranje, a ko sem uspel postaviti šotor in skuhati večerjo v naravi, je bil to eden vrhuncev potovanja.
makedonija-2019_13
makedonija-2019_14