Kmalu po vrnitvi iz zadnjega potovanja, sem zapisal, da se mi nikamor ne mudi, nikamor me ne vleče. Sodeč po tem kaj pišem v zadnjem mesecu, je več kot očitno, da to več ne drži. Menda se tega do sedaj, ko sem pogledal o čem v zadnjem času pravzaprav pišem, sploh nisem tako zavedal. A potovalna doza, ki sem jo prejel na enoletnem potovanju, je že popustila, zapustila je moj krvni obtok; sem čist, a nikakor ne ozdravljen.
Verjamem, da se ljudem, ki v potovanjih ne vidijo ničesar, to zdi nesmiselno, a takšnih najbrž ne zaide veliko na to stran. Tisti, ki pa poznate čare, ki jih prinašajo potovanja, pa najbrž veste o čem pišem.
Kateri so pravzaprav razlogi, zaradi katerih mi tako radi potujemo?
Na potovanjih po daljnih deželah srečujemo nenavadne ljudi, videvamo nenavadne prizore, spoznavamo nenavadne običaje. Nenavadno nas privlači.
Svet tam zunaj daleč od doma, je drugačen. Radi ga opazujemo, še raje pa zberemo pogum in tudi sami kaj nenavadnega preizkusimo. Tako se učimo iz prve roke in si bogatimo védenje o svetu.
Na potovanjih v neznanem okolju se pogosto znajdemo izven cone ugodja, kar je lahko neprijetno ali celo boleče. A ravno prestopanje meje cone ugodja, soočanje z neznanim in premagovanje izzivov, naredijo potovanje privlačno.
Morda drži, da prijetne (turistične) izkušnje naredijo potovanje prijetno, a neprijetne (popotniške) naredijo potovanje zanimivo. In neprijetne izkušnje so tiste, ki vodijo k osebni rasti in razvoju.
Kulturni šok, stanje, za katerega pravijo, da nastopi ob soočenju z drugačnostjo, kadar se prvič znajdemo v tuji deželi, nam ugaja. Ni nam nelagodno, nismo utesnjeni, zaskrbljeni, prestrašeni, sovražni ali razdražljivi. Kadar potujemo smo brezskrbni, svobodni in navdušeni!
Potovanje z otroki je za nas najboljši način preživljanja kakovostnega družinskega časa. Kadar potujemo smo nenehno skupaj, ni nam treba na delo, v šolo in po opravkih, smo svobodni. In ravno svoboda, ta skoraj popolna prostost od stvari in ljudi, ki nam doma kradejo čas, daje največji smisel potovanju.
Kadar potujemo spoznavamo tujce, zato da bi bolje razumeli bližnje ljudi. Doživljamo nenavadne, da bi nas bolj navdušili vsakdanji prizori. Izkušamo tuje, da bi bolje razumeli krajevne običaje. Več dežel kot obiščemo, bolj razumemo in cenimo naš dom.
To je le nekaj naših razlogov, zaradi katerih se tako radi podajamo v neznano in potujemo. Kateri pa so vaši?
Zdravo Matjaž, upam, da si bomo tudi mi kdaj lahko privoščili potovanje v stilu, ki ga omenjaš. Morda kdaj, ko odrastemo ali obogatimo (z denarjem). In seveda čestitam k tvojemu pogledu na prijateljstvo!
Jaz pa sem zapečkar in me ne zanimajo potovanja, če niso v stilu vsaj prvega razreda, petih zvezdic, room-service ipd.. Sem pa tudi prijatelj in imam prijatelje, ki ljubijo potovanja in kar je ljubo mojim prijateljem je ljubo tudi meni in njihova sreča je tudi moja sreča. In če je naše prijateljstvo iskreno, je del mene v njihovem srcu in če potujejo oni, potujem tudi jaz, povsod…..
Zdravo Klara, izgleda, da na nas potovanja vplivajo na podoben način. Lepo je prebrati takšno izjavo navdušenega popotnika. In čestitam, če ti uspeva z izkušnjami pridobljenimi na potovanjih, premagovati ovire, ki se postavljajo predte v vsakdanjem življenju.
Jaz ljubim vse v zvezi s potovanji. Razmišljanja kam naj odpotujem, všeč in zanimivi so mi ljudje, ki jih spoznam na potovanjih (tako lokalci kot ostali popotniki), nova hrana, običaji, dih jemajoča narava, mesta s posebno energijo, kulturni šoki, nepredvidljive situacije, skriti kotički, še to, da se vrnem s potovanja v mojo čudovito Slovenijo me vsakič znova razveseli. Predvsem mi je pa všeč to, da mi vsa ta doživetja dajo neko širino , mi napolnijo dušo in me delajo takšno kot sem. In ko imam kdaj kak slab dan, pomislim na kakšno zanimivo situacijo/dogodek s potovanja…. globoko vdihnem in grem z nasmehom naprej.