Doma za praznike

V tem mesecu se nam potovalni načrti podirajo kot za šalo. Začelo se je z odpovedjo enotedenskega zimskega oddiha. Za tolažbo smo se želeli odpraviti nekam drugam v drugem terminu, a se je po dolgotrajnem iskanju izjalovilo tudi to. Na koncu smo že, morda iz obupa, na vsak način iskali vsaj nekajdnevni pobeg od doma, da bi letošnje leto zaključili nekje, kjer še nismo bili, pa se nam tudi to ni izšlo. Včasih je pač tako, da se stvari zasučejo po svoje, pa naj v to, da bi jih spravili na želeno pot, vložimo še toliko truda. Če ne gre, enostavno ne gre in na silo riniti nekam nima smisla. Sploh pa se vse zgodi z nekim namenom in če se temu upiramo, si nakopljemo le težave. Je pa včasih težko prenesti, ko se nam načrti podirajo in se ne zgodi to, kar smo pričakovali. O tem, kako je s pričakovanji in posledično z razočaranji, je v Indiji pisala Sabrina.

Pravijo, da se tudi tisoč kilometrov dolga pot začne s prvim korakom in da je ta najtežji. Nam ta običajno ne povzroča preglavic, saj s tem, da bi se odločali o tem ali gremo na potovanje ali ne, nimamo težav. Tudi tokrat je bilo tako. Težave so nastopile v naslednjem koraku, ko se je bilo treba uskladiti z vsemi mogočimi obveznostmi, ki jih prinaša veseli december. Zdaj jim preprosto nismo mogli uiti, oziroma se jim odpovedati in odpotovati. Zato bomo za praznike doma. Nič zato, bomo pač malce počakali, da ponovno izkusimo občutek prostosti, ki nam jo dajejo potovanja. O tem občutku sem pisal že ničkolikokrat, tudi pred zadnjim potovanjem:
Potovanje z otroki je za nas najboljši način preživljanja kakovostnega družinskega časa. Kadar potujemo smo nenehno skupaj, ni nam treba na delo, v šolo in po opravkih, smo svobodni. In ravno svoboda, ta skoraj popolna prostost od stvari in ljudi, ki nam doma kradejo čas, daje največji smisel potovanju.

Seveda to ne pomeni, da se zaradi tega, ker nismo zapustili doma, počutimo nesvobodne. Biti doma za praznike namreč pomeni, da bomo božično-novoletni čas, namesto v družbi neznancev nekje na tujem, preživeli v družbi prijateljev. Sploh pa je do najdaljše noči v letu še skorajda ves teden in medtem, ko jo čakamo, lahko obiščemo kakšen kotiček Slovenije, ki ga ne poznamo. Na primer Stol, najvišji vrh Karavank, odkoder je bil danes takšen razgled:







Srečno 2012 in obilico popotniških užitkov!