Priložnost zamujena, vrne se nobena. Tega smo se že naučili. Zato priložnost, ko je mogoče narediti nekaj, kar nas obogati, zagrabimo, sicer se zna zgoditi, da se takšna priložnost zlepa ne ponovi. Z Dolomiti je že tako, da imam izkušnjo, ko več let nisem mogel tja zaradi slabega vremena ali drugih razlogov. Tako sem sedaj, ko je Sabrina privolila za podaljšan vikend na motorju, priložnost zagrabil z obema rokama in naju odpeljal v Dolomite. Kljub temu, da sva bila tam lansko jesen. Kljub temu, da smo se šele pred kratkim vrnili z dopusta in drugih potovanj. Kljub temu, da je bilo doma precej za postoriti. Kljub slabi vremenski napovedi. Razloge proti bi lahko seveda še našteval, a tudi to je nekaj, s čemer smo opravili že, ko smo se odločali o tem ali se odpravimo na enoletno potovanje ali ne.
Ničesar drugega, kot tole; Dolomiti so ena tistih destinacij, ki zahtevajo precej prilagajanja, a ko se odenejo v svoja najveličastnejša oblačila, nudijo ene najlepših prizorov, kar jih je, kar sem zapisal lani oktobra, ko sva se vrnila iz Dolomitov, ne morem zapisati. Naj več povedo fotografije.
Razgledi z gorskih prelazov Stelvio, Fedaia in Gardena.
Lovili so naju temni oblaki, a sva se jim uspešno izogibala.
V gorah je še zima,
v dolinah je že poletje.
Vse dneve sva kampirala, kar je ta izlet povzdignilo še na višjo raven (v mojem dojemanju popotniškega uživanja, kjer prenočevanje v šotoru zaseda najvišje mesto).
Prišla sva celo do Švice, a tokrat meje nisva prestopila. Le čez impozanten, 2758 metrov visok prelaz Stelvio sva se zapeljala.
