Na večdnevnem pohajkovanju po Dolomitih je zaželeno poskrbeti tudi za nadomeščanje porabljenih kalorij. Poudarek je na večdnevnem, saj podobno kot s slabo opremo (o čemer sem nedavno pisal), lahko na enodnevnem pohodu shajamo tudi s slabo oziroma nezadostno prehrano. A ko je treba hoditi tri ali več dni zapored, lahko ima to, da ne zaužijemo dovolj, resne posledice. Po nekem idealu bi bilo zaželeno, da toliko kalorij, kot na dan porabimo, tudi zaužijemo, saj je to ravnovesje pomembno za uspešno regeneracijo. A to je, kadar se človek loti resnih aktivnosti, proč od domačega štedilnika in bližine restavracij, takorekoč nemogoče. Zapestna ura mi je namreč povedala, da sem porabil tudi do 6.000 kCal na dan. To je, na primer, 10-12 porcij testenin, kar je seveda nemogoče pojesti v enem dnevu. Seveda obstaja tudi hrana z visoko energijsko gostoto, s katero je lažje doseži tako vrtoglav vnos kalorij, a te v Dolomitih ni. Tako sem se posluževal tega, kar je bilo na razpolago in pač shajal z energijskim primanjkljajem. Kar v dolomitskih kočah sploh ni težko, glede na tamkajšnjo ponudbo hrane. Zjutraj dobiš zajtrk in zvečer večerjo. V obeh primerih se lahko relativno dobro in do sitega naješ. A ko sem se v kakšni od koč ustavil sredi dneva, je bilo največ, kar so ponudili, juha ali slaščice. Odločno premalo zame. Po resnici povedano me ta primanjkljaj, razen, da sem bil občasno lačen, začuda ni preveč oviral.
Če je morda ta podatek zanimiv, sem za spanje v koči na višini 2.557 metrov, zajtrk, večerjo s tremi hodi, pivo in žetonom za tuš plačal 68 evrov. Če me spomin ne vara, so v slovenskih kočah višje cene.
V povprečju sem hodil 9 ur na dan, kar pomeni, da mi je za počitek vsak dan ostalo 15 ur. Sicer je to načeloma dovolj za regeneracijo, a tokrat sem hodil dlje, višje in hitreje, kot ponavadi, zato bi moje noge potrebovale več počitka. Zanje sem največ naredil, ko sem se ustavil ob katerem od jezer, sezul gojzarje ter pregrete in utrujene noge namočil v mrzlo vodo. Ne vem, če obstaja karkoli drugega, kar bi tako dobrodejno vplivalo na pregreto in utrujeno telo pohodnika v visokogorju. Kar se samega nočnega počitka tiče, moj spanec v gorskih kočah na skupnih ležiščih ni nikoli tako dober, kot na primer, v šotoru na svežem zraku. To precej dobro vem in nisem edini, saj sem se o tem pogovarjal z nekaj pohodniki, ki so s seboj nosili šotor, ker ta omogoča več svobode in miru. Sam kljub slabšemu spancu šotora nisem pogrešal, saj sem imel na ta račun resnično lahek nahrbtnik, ki je tehtal manj kot 4 kilograme. To mi je izjemno olajšalo hojo, saj je teža nahrbtnika tista, ki na celodnevnih, več zaporednih dni trajajočih pohodih, naredi več razlike, kot karkoli drugega.
Vso to zapisujem, ker te lahko podrobnosti naredijo razliko med tem, kako pot, na katero smo se podali dojemamo. Seveda so razgledi, ki jih nudi pohajkovanje po pešpoti Alta Via 1 čez Dolomite, v vsakem primeru prečudoviti. A nedvomno so naše oči za te lepote bolj dojemljive, če nas ne žuli čevelj, imamo poln trebuh, lahek nahrbtnik in z njim lahkotnejši korak ter spočito telo. Po drugi strani pa sem srečal pohodnike, ki so s seboj nosili dežnike, termovke, debele knjige, kamere, drone, prenosne računalnike in še kaj, kar je dodatno otežilo njihove nahrbtnike. S čemer seveda ni nič narobe, če je le zadovoljstvo, ki ga prinaša uporaba teh predmetov takšna, da odtehta težo, ki jo čutimo pri vsakem koraku, še poseben navzgor in navzdol. V mojem primeru to pomeni 150.000 korakov, koliko sem jih prehodil po pešpoti Alta Via 1. Če bi me morda nekdo vprašal za najpomembnejši nasvet v zvezi s pohodništvom, bi mu rekel, da naj zmanjša težo nahrbtnika. In ta nasvet bi trikrat ponovil.
To sicer nerad poudarjam, a tokrat moram priznati, da se mi je ta večdnevni pohod zelo dobro posrečil. Takšne lahkotnosti pohajkovanja po visokogorju že dolgo nisem izkusil. V nekaj dneh sem uspel brez načrtovanja prehoditi eno najlepših večdnevni pešpoti v naši bližnji okolici in se pri tem naužiti visokogorskih dolomitskih razgledov.
Pogled na jezero Lagazuoi, pred strmoglavim spustom.
Pogled na prelaz Falzarego nad Cortino d’Ampezzo s Tofanami, Cinque Torri idr.
Jutranji pogled na veličastni Averau.
Pod gorovjem Civetta popoldan in naslednje jutro.
Spust v dolino.
