Sabrina | Popotniški dnevnik družine Bračko

Namaste!

Posted on 6. oktober 2009 by Sabrina

Opazujem življenje na ulici v Katmanduju, široki le kakšne 3 metre, vklesani do vhodov v nizke stavbe na levi in na desni. Po tej ozki ulici pešci bežimo pred drvečimi mopedi, razmajanimi Suzukiji Marutiji (večji avto ne pride skozi) in rikšami, ki jih vozijo nasmejani Nepalci. Za vse je komaj dovolj prostora. Od nekod se pripelje prodajalec s košaro polno ananasov, šopov majhnih banan in slastnega manga. Drugi ponuja granatna jabolka. Povsod pisane barve, ki nam rišejo nasmeh na obraz, nežni pašmina šali, mehki kašmirjevi puloverji, »odštekane« široke hlače in pravljična krila z zlatimi okraski se bohotijo v žafranovo rumenih, ognjeno oranžnih, smaragdno zelenih in indigo modrih barvah. Pogled na levo, tu so gongi, pojoče posode z ornamenti, lesene piščali, strašne lesene maske, pisani nakit, pa bronasti nakit. Pogled na desno, klobuki iz katerih te pozdravljajo oči Bude, pisane preproge, razkošne blazine, čajniki, kadila…

Med vsem tem majhna kitajska restavracija, kjer ponujajo dobro govejo juho z »nudlsi« in zelenim koriandrom, ki si jo privoščimo za zajtrk in malo naprej »kafe«, kjer ponujajo pravo kavo (običajen je Nescafe) in nepalski čaj (mleko z čajem). Tu pa tam kakšna pekarnica in lekarnica, ter veliko trgovinic z opremo za treking.

V zraku je dobro razpoloženje, klima je prijetna, ljudje nasmejani. Ta del Katmanduja se imenuje Thamel, večinoma se tukaj srečujejo nepalski fantje, ki so prodajalci in tujci, ki so se tukaj ustavili, da si nakupijo opremo in uredijo vse potrebno za treking.

Le nekaj metrov od tukaj, ne da bi bila zarisana meja ali kakšen znak, se asfalt konča in prične se blatna cesta, enako široka, enako vklesana do vhodov v hiše, le hiše so manjše in bolj neugledne, ob njih ležijo smeti, namesto barvitih trgovinic, pa tu in tam na vhodih v hiše ponujajo velike kose mesa in zelenjavo. Če se izgubiš v stranskih ulicah prideš do hinduističnega templja, tukaj domačini opravljajo svoje motive v dimu kadil, sredi nepregledne množice golobov in njihovih kakcev. Na trenutke grdo zasmrdi po gnilih odpadkih. Ni ti prijetno, ampak potrudiš se in greš naprej, kajti vse je zanimivo, privlačno, povsod se nekaj dogaja, tukaj prižigajo svečke, tam pripravljajo darove za bogove, vrtijo molilne mlinčke, si nas ogledujejo in se pogovarjajo kolikor pač znajo angleščine. Časa imajo na pretek, čas tukaj ni dobrina. To je del Katmanduja, kjer živijo domačini in le redko srečaš tujca.

Nekaj pa je enako v obeh delih Katmanduja, prijazen nasmeh in pozdrav Namaste! (Pozdravljeno bodi božanstvo v tebi), ki te čaka na vsakem koraku in prekrasne ženske, stare, mlade, vitke, debele, revne in bogate, vse so v razkošnih oblačilih, od rdeče barve z zlatimi ornamenti, do turkizne s srebrno, rumene z zelenimi rožami, do vijolične, barvna lestvica se sploh ne konča. Glede na barvo oblačila imajo tudi iste barve zapestnice, uhane, orglice, čevlje in šale. Vse imajo dolge črne lase.

Pomislim, da se oblačijo kot da je vsak dan praznik, prav je tako, praznujmo življenje vsak dan posebej in poudarimo svojo ženskost. Oblačila, ki jih nosimo, niso tako nepomembna, kot sem mislila doslej, to kar oblečemo vpliva na naše razpoloženje. Nepalske žive barve oblačil kar razganja od energije in ta barvna energija navdihuje ljudi.

Pogled seže še na vrh bližnjega hriba na Opičji tempelj, kjer menihi delijo svoje blagoslove, opice kradejo hrano mimoidočim, kadila meglijo pogled, barvne zastavice veselo plapolajo v zraku, barve ženskih oblačil krasijo obličje templja, molilni mlinčki se vrtijo in sliši se mrmranje »Om Mani Padma Hum«.

Kar žal mi je, da gremo naprej, ostala bi še nekaj časa, ampak Himalaja nas pričakuje, mi pa njo.

Sveti možje (in ženska).

Malo manj sveti možje.

Dame v rdečem.

Maša baranta, tudi s solzami.

Sara se uči japonščine in poučuje slovenščino.

Deklica ulice.

To ni zona za pešce!

Predelava odpadkov na ulici.

Obarvajmo razpoloženje.

Galerija vseh fotografij iz Nepala.

22. september, Mašin dan

Posted on 28. september 2009 by Sabrina

Maša se je prihajajočega rojstnega dneva veselila že tedne vnaprej, kot da bo praznovala naslednji dan. Želela je praznovati na morju. Bolj se je veliki dan bližal, manj ga je omenjala. In nekaj dni pred rojstnim dnevom ga sploh ni več omenila. Dogovorili smo se, da jo za rojstni dan presenetimo. Priprave so se pričele. Bili smo na majhnem otoku Gili Air, kjer je edini prevoz kočija, ki jo vleče majhen konjiček po peščenih tleh in elektrike zmanjka nekajkrat dnevno. Skrbelo me je kako bo s torto, kje bomo dobili balone, iz česa bomo izdelali čestitke. Ampak ni bilo problema, v majhni trgovinici so imeli celo pisane balone. Torto sem naročila v eni izmed restavracij, kjer so mi obljubili celo svečke in napis na torti. Seveda sem bila do trenutka ko sem torto tudi zares videla, v napetosti ali jo bomo tudi dobili ob pravem trenutku. V Indoneziji smo si skusili, da je pač bolje nikomur verjeti na besedo.

Večer pred rojstnim dnevom, sva z Davorjem v našem bungalovu obesila balone in napis, da Maša praznuje rojstni dan. Vse je bilo pripravljeno za veliki dogodek.

Kot vsak dan, se je tudi ta dan Maša že zgodaj zjutraj priplazila v najino posteljo. Ker je bilo še temno, balonov sploh ni opazila. Ko pa se je začelo svitati, jih je opazila in se čudila kdo jih je obesil. Povedali smo ji, da je to presenečenje. Takoj je ugotovila za koga.

Maša: »Kaj res imam rojstni dan?«
Mi: »Ja Maša.«
Maša: »Kaj čisto zares imam rojstni dan?«
Mi: »Ja čisto zares.«
Maša: »Danes sem jaz glavna«
Ja ti si glavna.

Čestitali smo ji in ji izročili ročno izdelane čestitke. Teh je bila zelo vesela. Maša zna ceniti kar je dano iz srca in se tudi zahvaliti kot malokdo. Nasploh so njena čustva kot divji konji. Divja in nepredvidljiva.

Potem je sedla na posteljo, se pogledala od nog do glave in se očitno ustrašila velikosti svojega teleščka: »Joj, še vedno sem mala!« Pričakovala je namreč da bo zdaj, ko je stara 6 let, velika vsaj tako kot Sara.

Ko smo opravili vso proceduro, se ji je obrazek skremžil in je pričela jokati. Preveč čustev naenkrat. Še enkrat poljubčki in objemčki in potem je bilo vse dobro.

Njena želja za ta dan je bila, da skupaj zgradimo peščeni grad. Skrbelo jo je, kje bomo dobili torto, ampak tudi ta strah je bil odveč.

Galerija vseh fotografij iz Indonezije.

Kakšen začetek

Posted on 7. september 2009 by Sabrina

Več kot teden dni smo se borili s kihanjem, kašljanjem in brisanjem nosov. Infekcija se je selila od enega do drugega družinskega člana. Ne preveč dobrega zdravja smo se poslovili iz Malezije in odleteli v Indonezijo.

Sredi noči smo pristali v Jakarti v Indoneziji. Že na letalu smo pridno izpolnili cel kup obrazcev, ki jih potrebuješ za vstop v državo. Ob vstopu na letališče je šlo gladko, oddali smo obrazce, plačali 100 US$ in dobili vize. Že pri naslednjem okencu, pa nas niso spustili naprej, ker nismo imeli kupljenih letalskih kart za vrnitev iz Indonezije. Uslužbenec je želel, da gremo sredi noči kupiti letalske karte, hkrati pa je povedal, da so sedaj linice za prodajo kart zaprte in da tudi internet ne dela in tako je počasi le prešel na bistvo. Hotel je namreč, da najprej mi pomagamo njemu (z denarjem seveda), da bo potem on pomagal nam. Sprejela sva dejstvo, da ga je treba podkupiti. Sploh nisva razmišljala o tem, kakšne težave bi nam lahko to prineslo, saj podkupovanje je kaznivo povsod na svetu. Ali pač ne?

Skoraj smo rešili problem, ko se je pojavil uslužbenčev šef in nas pospremil v svojo pisarno. Tam se je ponovila enaka zgodba, ni nam dovolil vstopiti državo brez povratnih letalski kart. Midva sva se izgovarjala na svojo nevednost in na otroke. Na koncu pogajanj pa je le rekel: “I help you, you help me”, dal nam je potne liste, mi pa njemu 10 US$. Z zneskom ni bil videti zadovoljen, ampak bilo je že prepozno, potni listi z vizami so bili že pri nas na varnem.

Na izhodu iz letališča nas je napadlo vsaj 10 taksistov, vsi so nas hoteli peljati v mesto za »masten« denar, ker pa sva približno vedela koliko bi naj plačali za vožnjo, sva se nekako pogodila. Opolnoči nas je taksi pripeljal v poplavljeno Jakarto. Nekatere ceste so bile popolnoma pod vodo, ta je segala do zgornjega roba koles avtomobila. Ponekod je bila cesta neprevozna in nismo mogli naprej, zato smo se obračali in vozili po stranskih poteh. To dogajanje sredi noči v neznanem mestu, me je navdajalo s strahom in nezaupanjem do voznika. Kljub vsemu smo srečno prišli do hotela in si odahnili, da je vse to za nami. V resnici pa je šele začenjalo.

Naslednji dan smo bile punce ob bazenu. Sara in Maša sta se kopali, jaz sem sedela in brala. Nenadoma so se za nekaj metrov premaknila tla in miza za katero sem sedela. Najprej sem pomislila, da se le slabo počutim in se mi je zavrtelo. Ko pa se je iz bazena pričela na vse strani izlivati voda, kot da bi ga kdo dvignil in stresal levo in desno, nisem več dvomila da gre za potres. Sara je pritekla k meni, rekla sem popolnoma mirno: »Mislim, da je potres.« Sara pa mi ni verjela, rekla je le: »Ja, ja!«. »Joj, kje je Maša?« sem vprašala Saro. Maša je bila še vedno v bazenu, kot da se ni nič zgodilo. V loži hotela so se lestenci zibali kot za šalo, vsi zaposleni so pritekli ven in rekli, da je bolje, da zdaj ne hodimo v sobo. To že, ampak kaj pa Davor? Je v sobi v 6. nadstropju, kako ga naj dokličem? Saj ne morem iti v hotel in pustiti otrok tukaj? Ali on sploh ve, da je potres? Receptorka mi je dala telefon in poklicala sem v sobo, ampak zvonilo je v prazno, saj Davorja ni bilo več v sobi. Čez par trenutkov se nam je pridružil pred hotelom, bili smo srečni, da smo skupaj, čeprav nismo vedeli kaj nas čaka.

Škorpijoni sploh niso nevarni

Posted on 27. avgust 2009 by Sabrina

Z rajskega otoka smo se z hitro ladjico vrnili na kopno. Odločali smo se kam naprej. Ko smo na avtobusni postaji vprašali za vozni red, so nam povedali, da avtobus za Jerteh pride čez eno uro, za Kota Bahru pa čez dve uri. Pri tem so dodali še »maybe« (mogoče), tako da po njihovem odgovoru res nismo vedeli ali bo avtobus sploh pripeljal. Ker smo takšnega pristopa že vajeni, smo se le nasmehnili in čakali dalje. Odločitev kam naj gremo pa vseeno ni bila težka, saj je čez 5 minut mimo napovedanega voznega reda, pripeljal avtobus za Kota Bahru.

Kota Bahru
Kota Bahru je tipično malezijsko mesto. Turistov skorajda ni, le tu in tam kak popotnik, ki tukaj prespi noč in nadaljuje svojo pot. Domačini so bili do nas iskreno prijazni. Iz nasmejanih obrazov je bilo videti, da so veseli, ker so nas spoznali in z nami izmenjali nekaj stavkov.

Jedli smo večinoma na lokalni tržnici skupaj z domačini. Najbolj nam je bil všeč »murtabak«, palačinka zložena v kvadrat, polnjena pa z mesom ali bananami. Prava poslastica. Med sprehajanjem po tržnici smo se radovedno spogledovali s eksotičnimi sadeži in lokalnimi specialitetami, s prsti kazali nanje in radovedno spraševali »What is this?« (kaj je to). Kadar nam niso znali odgovoriti, so nam jed oz. sadež pokazali, dali za poskusiti ali otipati, ne da bi nam ga poskušali prodati.

Lastnika hotela v katerem smo bivali smo prosili, da nam pokliče taksi, pa nas je kar sam odpeljal na 10 km oddaljeno nočno tržnico in nas čez dve uri prišel iskat, za kar sploh ni želel plačila.

V eni od indijskih restavracij je bil natakar neverjetno prijazen in ustrežljiv in se nam toliko posvečal, da sva z Davorjem začela sumiti, da nas hoče opetnajstiti. Naslednji dan smo ga srečali na ulici, prepoznal nas je in pozdravil, bil je spet enako prijazen in ni pokazal, da se mu kam mudi, oziroma da ima kakšne opravke. Povedali smo mu kam smo namenjeni, on pa se nam je celo opravičil, ker ne more z nami, saj ima prosta le dva dneva v mesecu in takrat mora po opravkih. Šele takrat sva z Davorjem doumela, kako sva bila prejšnji dan krivična, ko sva zaradi njegove prijaznosti mislila, da nam hoče kaj slabega. Kakšni smo postali ljudje, da ne znamo več odprtih rok sprejemati prijaznosti in dobrosrčnosti?

Cameron Highlands
Z nočnim avtobusom smo se odpravili v malo hladnejše okolje in sicer Cameron Highlands, ki leži na višini 1500 metrov. Kraj je znan predvsem po čajnih plantažah, ki so res čudovite, zgolj opisovanje ne more dovolj dobro prikazati njihove barve, mehkobe, svežine in lepote… Ko smo pregledali ponudbo agencij, smo se odločili, da si lahko izlete v okolico organiziramo kar sami z lokalnimi prevozi, taksiji in peš.

Obiskali smo tudi farmo jagod, in farmi kaktusov in metuljev. Na farmi metuljev smo imeli priložnost čisto od blizu videti škorpijone. Davor je tako buljil vanje, da so mu sončna očala padla mednje. Ko je paznik rešil očala iz kletke, je iz nje potegnil še dva škorpijona in nam ju dobesedno iz dlani ponujal. Ker nihče od nas ni hotel prijeti škorpijona v roko, je bil paznik videti nekako užaljen. Prepričeval nas je, da škorpijoni pri dnevni svetlobi ne vidijo in zato morajo svoj plen najprej zgrabiti s kleščami, da ga sploh lahko pičijo. Poenostavljeno lahko torej zaključimo, da podnevi sploh niso nevarni. Pa kaj še!

Zanimivo doživetje v Cameron Highlands je bil nekajurni treking po džungli, kjer so nas vso pot spremljali mogočni nenavadni zvoki, za katere nismo vedeli od kod prihajajo. Kar nekaj časa smo oprezali kje bomo zagledali kakšno žival, čez čas pa smo se sprostili in nas zvoki niso več motili. Pot skozi džunglo je bila strma, blatna in spolzka, saj tukaj vsako popoldne dežuje. Med hojo smo oprezali za živalmi, se izogibali bujnim nepoznanim rastlinam, oprijemali za korenine in plazili čez drevesa, ki so nam prekrižala pot. Videli smo praproti visoke kot drevesa, od živali, pa smo srečali le velikanske mravlje. Ko smo bili že pošteno utrujeni, smo zagledali svetlobo na robu džungle. Veseli, da je poti konec, smo prispeli do budističnega templja. Tam smo se v lepem okolju med prijaznimi budističnimi menihi odpočili. Budisti verjamejo, da se lahko vsak posameznik največ o življenju nauči sam, s tem, da gleda, posluša, občuti in se potrudi razumeti svet okoli sebe. Tega se bomo držali tudi mi na naši poti.

Prve izkušnje…

Posted on 14. avgust 2009 by Sabrina

Še nekaj utrinkov iz Kuala Lumpurja…
Mopedisti imajo narobe obrnjene jakne in na hrbtu odprte zadrge.

Vozili smo se z »vlakom smrti«, kot sta ga imenovali punci, ki vozi po enotirni železnici 10 metrov nad mestnimi ulicami in se nevarno nagiba.

V eni izmed uličnih restavracij, smo doživeli bližnje srečanje s tremi velikanskimi podganami, ki so se podile naokrog. Punce smo s kriki zapustile restavracijo, Davor pa je hočeš nočeš moral za nami.

Na stojnicah s sadjem so ponujali durian, ki je pomemben sadež v azijski prehrani, naj bi imel celo zdravilne učinke, a zelo smrdi. V hotelu smo med hišnimi pravili naleteli celo na prepoved prinašanja duriana v sobo.

In še izkušnje s stranišči: že na obisku prvega, je Maša pritisnila na gumb, da bi izplaknila straniščno školjko, ampak namesto tega, je dobila močan curek vode v glavo. Ko je dvignila glavo in me pogledala z velikimi vprašujočimi očmi in mokrimi lasmi, sem lahko samo bruhnila v smeh. Gumbek je pognal curek vode iz cevi namenjene umivanju po veliki potrebi. S to izkušnjo sem naslednji dan še sama spoznala posebno napravo v obliki palice, ki ob pritisku na gumb prileze iz straniščne školjke in prične škropiti na vse strani, kar sem najbolj občutila na obrazu. Izklopila pa sem jo lahko le tako, da sem se še enkrat nagnila nad curek da sem dosegla gumb. Pa smo mislili, da se bomo s tovrstnimi težavami srečevali šele na Japonskem.

Na morje…
Pot smo nadaljevali proti morju do majhnega kraja Cherating. Odločili smo se za lokalni avtobus, ki je veliko cenejši. Kar ni bilo tako enostavno. Bilo je tropsko vroče, mi natovorjeni z nahrbtniki, avtobusne postaje pa nikjer. Domačini so nas usmerjali, zadnji ki smo ga vprašali, je šel celo z nami do postaje. Pošteno smo se namučili, prepoteni smo bili do kože in Mašo je gnala naprej samo še obljubljena lizika.

Na avtobusni postaji smo bili edini tujci. Vse ženske brez izjeme se bile oblečene v tradicionalna islamska oblačila: dolga tunika, krilo do tal in naglavna ruta. Izkušnja je bila res pristna, lokalna, bilo je vroče, avtobus je ustavil vedno, ko je kdo pozvonil in to kjerkoli ob cesti. In zvonili so pogosto. Vožnja je bila dolga le 40 km, vozili pa smo se dobri dve uri. Smo pa zato izkusili prevoz v neklimatiziranem avtobusu z domačini, namesto s turisti.

Zvečerilo se je že in ko smo prispeli na kraj kjer smo izstopili, smo imeli do hotela še pol ure hoje v temi. Sobe sploh ni bilo lahko dobiti in ker je bil že večer, smo vzeli prvo, ki se nam je zdela sprejemljiva, ne da bi vedeli kakšna je okolica. Naslednji dan se je izkazalo, da smo kar dobro izbrali: široka peščena plaža, ki jo zvečer prečistijo majhni rakci, bazenček, le peščica turistov, tu in tam kakšna lokalna restavracija in mala trgovinica, mala prijatelja opica in psiček ter gecko, ki je skupaj z nami prebival v bungalovu.

Domačini se kopajo oblečeni, imela sem kar slab občutek ker sem bila v kopalkah, Malezijke pa v dolgih hlačah in z rutami na glavah.

V okolici je »operirala« skupina opic, ki so jemale vse, kar jim je prišlo pod roke. Pri opicah nikoli ne veš pri čem si, čeprav so majhne in ljubke, te lahko hitro napadejo in ugriznejo.

Smo blizu ekvatorja, kjer sta vročina in vlaga primerni le za lenarjenje, zvečer ko postane bolj znosno, pa pridejo nagajati komarji. Življenje v takšnem okolju mora biti naporno, ampak nam pravzaprav ni treba delati drugega kot lenariti…, zato se ne pritožujemo.