Všeč si mi, Kolumbija

Končno! Latinska Amerika, topel zrak, vesela španska govorica, poskočna glasba na vsakem koraku, hrustljave empanade in prava kava (pomanjkanje prave kave trpim že skoraj vseh devet mesecev in pol). Ampak Kolumbija ponuja veliko več, prekrasne, mehke, svetlo zelene travnike, na katerih se pasejo lepe črno bele krave (zato je mleka in sira tukaj v izobilju). Tukaj rastejo bujne tropske rastline, obilo eksotičnega sadja in dišeče mimoze. Ljudje so prijazni in veseli, hiše živo obarvane, hrana je izdatna in okusna, morje toplo, karibsko. Všeč mi je »me gusta«, bi rekli Kolumbijci. Še čas mi odgovarja. Dokler nismo premagali dvanajsturne časovne razlike glede na azijski čas, smo se zbujali okrog šeste ure zjutraj in zvečer okrog osme ure zaspali. Po dveh tednih smo se privadili in pozabili, da sta bila v Aziji dan in noč zamenjana. Človek je prilagodljivo bitje, če le želi.

Za protiutež zgornji hvalnici je bil prvi stik z Bogoto kar strašljiv. Pričakale so nas prazne ulice, zaklenjena vrata in okna za kovinskimi mrežami. Videli smo celo stanovanjske bloke zavarovane z električno ograjo. V hotel si lahko vstopil le tako, da si pozvonil in ti je prišel nekdo odklenit. Nenavadno in neprijetno. Verjamem, da imajo dobre razloge za tako močno zaščito pred vsiljivci. 2010-kolumbija_25

Kadar smo na potovanju srečali oborožene osebe, mi je bila njihova prisotnost neprijetna. V Bogoti pa sem jih rada videla, v njihovi bližini sem imela celo občutek varnosti. Enako je ugotovila tudi Sara. Vojaki in policisti v Bogoti so na vsakem vogalu. Na ta način je vlada v zadnjem desetletju dosegla mir in varnost skoraj po celi državi, obstajajo le še manjša področja, ki jih nadzirajo gverilci. Danes sodi Kolumbija med razvitejše države v Južni Ameriki in v teh dneh se pripravljajo na predsedniške volitve. Upam, da bo izid ugoden.

Nisem pričakovala, da bo Kolumbija tako lepo zelena. Ekvator je blizu in dežuje vsak dan. Deževalo je tudi, ko smo se povzpeli na sveto laguno Guatavita, ki leži na tri tisoč metrih. Vodnik nam je povedal zgodbo o ljudeh izumrlega plemena Muisca, ki so v laguno ob obredih metali izdelke iz zlata. Zlato, ki naj bi ležalo na dnu lagune buri domišljijo iskalcev zakladov že stoletja. Draga izkopavanja in celo izsuševanje lagune namreč niso nikomur prinesla bogastva, le izgubo in razočaranje. Tudi naša Maša je tukaj doživela razočaranje, saj ob laguni ni bilo nobenega pravega Indijanca, pa tako željno jih je pričakovala. 2010-Kolumbija_18

Obiskali smo muzej Fernanda Botera, katerega strast je bila slikanje velikih žensk, velikih moških in velikega sadja. Ampak prevladovale so seveda ženske. 2010-Kolumbija_20

Pomanjkanje zelene barve v zadnjih mesecih je bilo tako veliko, da se kar nisem mogla načuditi prelepi naravi, ki nas je obdajala na poti med Bogoto in karibskim morjem. 2010-Kolumbija_03

Stare vasice s kamnitimi uličicami, skrite med zelenimi hribčki. 2010-Kolumbija_11

Nasmejani ljudje ponujajo svoje dobrote za pokušino, prodajajo velikansko zelenjavo in sočno sadje vseh barv ter pečejo meso, ki je tukaj najbolj pomembna hrana. 2010-Kolumbija_06

2010-Kolumbija_07
Večkrat mi je v Kolumbiji ob prekrasni zeleni naravi in obilici sočnega sladkega sadja, prišel na misel stavek, ki sem ga prebrala v neki knjigi »Life is meant to be abundant«, življenje je ustvarjeno, da bi bilo bogato. Bogato z lepo naravo, sočnim sadjem, dobrimi ljudmi, novimi priložnostmi, norimi idejami… Mogoče nas to kar želimo ne čaka za prvim ovinkom, ampak je nekje tukaj v našem življenju. Iskati je treba. Mi si v tem trenutku bogatimo življenja na karibskem morju. Pa lep pozdrav od nas. 2010-Kolumbija_02
Več v galeriji.

Devet mesecev

Devet mesecev na poti. Čas, v katerem lahko nastane nekaj tako popolnega, kot je človek. Človek je prilagodljivo bitje. Imamo dokaze. Devet mesecev menjavamo podnebja, države, obraze okoli nas, menjavamo prevozna sredstva, postelje, oblačila in obutev, menjavamo način in vrsto prehrane, menjavamo način obnašanja. Vse prenesemo, večinoma z nasmehom, včasih pa tudi z nejevoljo in jezo. Ampak preživimo in gremo naprej.

Nekatere stvari so v tem času postale rutinske. V nov kraj vedno prispemo z javnim prevoznim sredstvom. Čeprav smo po dolgih, ponavadi neudobnih vožnjah velikokrat utrujeni, lačni in sitni, se brez obotavljanja lotimo iskanja hotela. Včasih s taksijem, včasih peš. Lažje je s taksijem, ker so nahrbtniki težki, ampak kljub temu je bolje iti peš, se po poti ustaviti in povprašati pri vsakem, na prvi pogled primernem hotelu. Sobe, ki nam je všeč in v kateri bi z veseljem preživeli nekaj časa, ni lahko najti. Zgodi se, da je ena soba premajhna, druga smrdi, tretja je lepa, ampak predraga, v četrti ni tople vode. Ampak na koncu se iskanje obrestuje in ponavadi najdemo sobo, ki nam je všeč. V sobi se ne obiramo predolgo, odložimo prtljago in gremo ven, na ogled ali kaj pojest. Ko se vrnemo v sobo, sledi umivanje in pranje perila. Pralnega stroja nimamo s seboj, zato ga večino časa nadomeščam jaz. Perilo operem v hotelskih umivalnikih, kar ni vedno najbolj priročno. Sušenje perila v hotelskih sobah je prava umetnost, saj mora biti suho do naslednjega jutra, ko gremo naprej.

Likalnik in likanje? Nikoli mi nista uspela prirasti k srcu in tudi zdaj ju prav nič ne pogrešam. Se pa zalotim, da pričnem nehote pospravljati in čistiti po sobi in kopalnici. Moje delo je tudi pakiranje. Za to sicer ne potrebujem veliko časa, ker imam vse sortirano po vrečah, je pa težava, da so nahrbtniki sčasoma vedno bolj polni. Izprazniš navlako, oddaš odvečna oblačila in glej, čez en mesec je nahrbtnik spet prepoln. Znova čistka.

Človek potrebuje res malo stvari, pa se tega ne zaveda, dokler ni v situaciji, da mora vse svoje premoženje nesti na lastnem hrbtu. Zamislite si, da morate v nahrbtnik, ki ga boste sami nosili, spraviti vse stvari, ki jih potrebujete za življenje. Kaj bi stlačili noter?

Med Kitajci brez kitajščine

Na Kitajskem se primerjamo z domačini in ugotavljamo, da so večinoma manj občutljivi, manj zahtevni in mnogo bolj trdoživi od nas. Veliko stvari, ki nas motijo, oni niti ne opazijo. Mi se ob prvem mrazu zavijamo do vratu in si natikamo klobuke, oni pa, kot da mraza ne čutijo, zdravih rdečih lic hodijo okrog le v puloverjih ali tankih jaknah. Tudi dekleta oblečenega v tradicionalna oblačila vasice Baisha mraz ne moti. 2010-Kitajska_71

Med vožnjo z avtobusom si nekateri na strežaj odprejo okna, tako, da jim mrzel veter več ur piha v obraz. Mi se čudimo, zakaj to počnejo in kako vzdržijo, saj nas zebe že zaradi prepiha, ki nastaja ob tem. Kljub prepovedi, na avtobusih strastno kadijo, edini ki jih to moti, smo spet mi. Tudi odpadki se odmetavajo kar na tla. To je normalno. Nihče niti ne reagira, ko se mu prazna plastenka ali prižgan cigaretni ogorek privali pod noge.

Na podeželju imajo odprta stranišča, po sredini teče kanal, vmes so za »zasebnost« postavljene manj kot en meter visoke pregrade. Po tem kanalu potujejo iztrebki vseh trenutno prisotnih na stranišču. Ko se zravnaš iz čepečega položaja nehote vidiš druge prisotne, ki opravljajo potrebo. Ampak pomanjkanje intimnosti niti ni najhujše. Najhujša sta smrad in umazanija, ki sta včasih prehuda, tako da smo iz takih stranišč že večkrat namrgodeni in neolajšani pobegnili. Nisem pa videla Kitajcev, da bi se zmrdovali nad takšnimi stranišči, res prenesejo veliko več kot mi.

Kitajci radi jedo, jedo dobro, raznovrstno in veliko. 2010-Kitajska_70
2010-Kitajska_60 In to se jim prav nič ne pozna, njihova telesa so drobna in čvrsta. Debelega človeka zlepa ne vidiš. Jedo vse mogoče in nemogoče: pse, žabe, kače, podgane, kobilice, kuščarje, drobovino, morske kumare, alge in stvari, ki jih ne znam niti poimenovati, nič se jim ne gnusi. Mi nekaterih od njihovih jedi še gledati ne moremo. Zlahka jedo tudi pikantno hrano, ena od redkih besed, ki smo se je naučili v kitajščini je »bujola«, kar pomeni brez čilija – nepikantno. 2010-Kitajska_65

Čeprav ne znamo kitajsko in Kitajci večinoma ne angleško, nam je zaenkrat uspelo še povsod priti in vse kar smo potrebovali, dobiti. To je predvsem zaradi njihove podjetnosti. Pri storitvah so hitri in zanesljivi. Kljub temu da je jezikovna ovira navidez nepremagljiva, se da zaradi njihove pripravljenosti in učinkovitosti, vse dogovoriti.

In da ne bom pisala samo o Kitajcih, še nekaj stvari, ki smo jih mi počeli in doživeli v zadnjih tednih:

Čudili smo se množici plesalcev pod taktirko Mao Ze Donga. 2010-Kitajska_69

Ogledali smo si starodavno mestece Dali, ki je bilo Sari še posebej všeč. 2010-Kitajska_63

Raziskali smo Lijiang, mesto ob vznožju Himalaje, 2010-Kitajska_56 kjer še danes uporabljajo tri nivojske studence, zgornjega za pitno vodo, srednjega za pranje zelenjave in spodnjega za pranje perila. 2010-Kitajska_57

V soteski, ki jo je preskočil tiger, tako vsaj pravi njeno ime (Tiger leaping gorge), smo se namučili na dvodnevnem trekingu. 2010-Kitajska_47

Na nebu smo sredi dneva videli mavrico okoli sonca. 2010-Kitajska_52

V gozdu smo pustili Janka in Metko. 2010-Kitajska_49

Naužili smo se čudovitih prizorov. 2010-Kitajska_45

In našli pokrajino, ki nas je spomnila na Slovenijo. 2010-Kitajska_51

Več v galeriji.

Nočna razmišljanja v Hong Kongu

Hong Kong. Ura je deset zvečer. Gledam skozi okno petnajstnadstropne stolpnice, v kateri je med mnogimi podjetji in hoteli, tudi naša soba. Mesto je živo, kot sredi dneva. 2010-kitajska_09 Velikanski neonski napisi v kitajščini, obešeni iz vseh strani nebotičnikov osvetljujejo mesto. 2010-kitajska_08 Na vsakem vogalu so restavracije, trgovinice, prodajalne suhih rib, morskih kumar, korenin in posušenih delov živali, ki čudno dišijo. V uličnih restavracijah, v velikih loncih kuhajo dobre juhe in »nudlse«. V njihovih izložbah se bahajo pečene kokoši, race, kurji kremplji, črevesja in druga drobovina. Nekoga pritegne, drugega odvrne.

Čez cesto, v petem nadstropju sosednje stavbe vidim frizerski salon in tam dva mladca, ki vsak s svojim sušilcem obdelujeta dolge lase dekleta, ki mu ne vidim obraza. Nekatere stranke še čakajo, da bodo prišle na vrsto. Nič ne kaže na pozno uro. Na cesti se gnetejo dvonadstropni avtobusi in rdeči taksiji. Promet se za nekaj minut ustavi, naredi se zamašek, avtobusi stojijo in čakajo, da potniki izstopijo na postaji. Kljub temu, da promet stoji, nihče ne trobi. Prav čudno za Azijo. Tudi množice mopedov, trikolesnikov in rikš tako značilnih za Azijo, tukaj ni.

Po ulici daleč pod menoj hitijo predvsem mladi ljudje, vsi so lepo urejeni, večinoma v poslovnih oblačilih. Včasih se v množici teh ljudi »započutim« neurejeno v svojih natikačih in športnih kratkih hlačah. Ampak ti trenutki slabosti so zelo kratki, bistvena razlika med nami je, da oni urejeni hitijo, jaz pa imam čas. Množice ljudi z brezbrižnimi izrazi na obrazih, v črno belih oblačilih hitijo preko cest, v metro, 2010-kitajska_07 v podzemne prehode, po nadzemnih tunelih, v Starbucks po kavo, v 7-11 po sendvič. Vsi ljudje hitijo, pa nekje živijo, je pela Neca Falk. Le kje živijo in kakšno je njihovo življenje? Nikjer ni videti otrok, družin, parov, večinoma vidiš mlade posameznike in starejše ljudi.

Danes smo bili v Disneylandu in otroci so bili v manjšini, morda jih je bilo pet odstotkov od vseh obiskovalcev. Na letečih slonih, v skodelicah in miniaturnih avtih so se vozili starejši pari, mladi ljudje v zgodnjih tridesetih in posamezniki srednjih let. To me je presenetilo. Disneyland je vendar za otroke. Ali je to smer v katero piha veter modernega sveta? Črno bele obleke, brezbrižni obrazi in vedno manj otrok. Upam da ne. Družina je vendar vitalna celica tega sveta. Družina ti daje varnost, ljubezen in toploto. Če se posvetiš družini, ti ni nikoli dolgčas in vsakdanja rutinska opravila dobijo smisel. In če si vzameš čas za družino, se ne moreš kar tako prepustiti krempljem modernega sveta, ki grozijo, da te bodo namesto v objem družine zakopali v individualizem, mobitel, računalnik, televizor, ipod in druge zadeve, ki v resnici kradejo čas in delajo ljudi vedno bolj nedružabne in neobčutljive za prave stvari v življenju.

Najboljša teta in stric na svetu

Med potepanjem po Filipinih sta nas obiskala zelo zaželena gosta, moja sestra Jasmina in njen partner Simon. Ves čas potovanja smo upali, da bosta prišla, čeprav do zadnjega trenutka nismo vedeli kako bo to izvedljivo. Ampak kdor verjame, ima več možnosti, da se mu želja uresniči. Ko smo izvedeli da prideta že čez sedem dni, sta se Sara in Maša skoraj razpočili od veselja, midva pa z njima. To sta res posebna teta in stric, da prideta na obisk čez pol sveta. Seveda želita tudi počivati in lenariti na zasluženem dopustu. Skupaj z njima smo si tudi mi privoščili počitek po napornem popotovanju po Avstraliji.

Ob snidenju objemanja, poljubčkov in veselja ni bilo konca. Kako lepo je po sedmih mesecih spet objeti svojo ljubljeno sestro. Maša in Sara sta ugotovili, da imata najboljšo teto in strica na svetu. Deklicama sta posvetila večino časa, kar je bila za njiju zelo dobrodošla sprememba. Zaželeli sta si tudi, da bi se z njima vrnili domov.

Jasmina in Simon sta si želela bel pesek, bujne zelene palme, turkizno morje in ležalnike, vse to ima majhen otoček Panglao. 2010-Filipini_008 Tukaj uživamo v senčnih hišicah pod palmami, se kopamo v bazenu in v morju, jemo sadje za zajtrk 2010-Filipini_000 in ribe za večerjo.

Obiskali smo Čokoladne gričke 2010-Filipini_006 2010-Filipini_005 in se spoznali z ljubkim tersijerjem – najmanjšim primatom na svetu. 2010-Filipini_007

Danes smo pluli z ladjico ob jati delfinov 2010-Filipini_001 in raziskovali podvodni svet 2010-Filipini_002 koralnega grebena na otoku Balicasag in obiskali rajski otoček. 2010-Filipini_003 2010-Filipini_004

Uživamo in lenarimo, ni nam težko.

Sami skozi avstralsko divjino

Odprost, širina, neskončnost, svoboda. Rada imam pokrajino, ki je velika, prostrana, neomejena. Pogled seže v daljave, kilometre daleč. V toplem vetrčku plapolajo drevesa, grmički in moji lasje. Kako dober občutek. Kar stojim in uživam. Tam, kjer je rdeč puščavski pesek in zeleni grmički je najlepše. 2010-Avstralija_089

Lepe so rdeče sipine, ki osamljene lebdijo nad pokrajino. Težko je dojeti, da so te naravne lepote kar tam, ob cesti na voljo vsakomur, in to samo njemu, saj daleč naokrog ni nikogar drugega.

Na cesti ne srečaš drugega avtomobila tudi več ur. Srečaš pa čredo divjih kamel, 2010-Avstralija_088 družino radovednih kengurujev, osamljenega kuščarja ki na zadnjih nogah opazuje dogajanje in nerodne emuje, ki v svojih šuškastih oblekah hitijo preko ceste.

Vse poti vodijo k Uluruju, ki se nahaja v samem središču dežele, v tako imenovanem rdečem centru, je kot popek v telesu. Za Uluru nekateri brezobzirno rečejo »Ah, saj je samo skala!«. To že, ampak veličastna, najlepša skala na svetu. Vsaj zame. Kar nisem se je mogla nagledati in načuditi njeni lepoti in toploti njenih spreminjajočih se barv. 2010-Avstralija_077

Prikupile so se mi tudi »Olgice«, 36 rdečih kamnitih gričkov v naravnem parku Kata Tjuta. 2010-Avstralija_079

Na adrenalinski vožnji, katero smo si privoščili, kljub temu da je bila cesta v narodni park Finke Gorge zaprta, so se mi ježili lasje, medtem ko so se trije Bračkoti veselo smejali in uživali ob tem, ko je rečna voda pljuskala preko avta. 2010-Avstralija_071

Največji odprti rudnik zlata v Avstraliji. 200-tonski tovornjaki so videti kot igrače.
2010-Avstralija_094
2010-Avstralija_093

Cestni vlak.
2010-Avstralija_092

Sami na 1200 kilometrski prašni cesti skozi avstralsko divjino.
2010-Avstralija_087
2010-Avstralija_086
2010-Avstralija_084
2010-Avstralija_073
2010-Avstralija_080

Več v galeriji.

Delfini in jaz

Z avtodomom potujemo po zahodni obali Avstralije. Na poti se ustavljamo kjerkoli vidimo kaj zanimivega. Tako smo se ustavili tudi v majhnem zalivu z lepo plažo, Jurien bay. Že med vožnjo smo iz avtodoma videli tri delfine plavati blizu obale. Ustavili smo se in punce smo tekle na pomol, kar so nas nesle noge. 2010-avstralija_041 Želela sem si, da bi delfini prišli bližje in da bi šla plavat z njimi. Trije čudoviti delfini so skakali iz vode, punce smo kričale od veselja, Davor pa se je kregal, da jih bomo prestrašile.

Videli smo nekoga, ki je izgledal, kot da daje vse od sebe, da bi priplaval k delfinom, ampak žal ni jih mogel dohiteti. Mene je kar premikalo od razburjenja, bila sem v pripravljenosti, da skočim v morje, pa čeprav kar oblečena. Potem smo opazili, da delfini plavajo proti naslednjem zalivčku. Zapeljali smo se tja. S Saro sva skočili iz avta in tekli do obale, kot da gre za življenje. Ko sva prišli do morja, sva videli, da se peš ne da priti do tega zalivčka, ampak delfini so plavali proti nam. Nisem več razmišljala. Slekla sem se in zabredla v vodo do pasu, globlje si nisem upala. Morja okrog Avstralije so namreč polna morskih psov, smrtno strupenih meduz, morskih bičev in še marsičesa ljudem neprijaznega. V brošuri sem sicer prebrala, da je tukaj varno plavati, ampak saj nihče tega ne more zagotovo vedeti. Nedaleč stran je bila ladja na kateri sta bila dva moška, pomislila sem, če je kaj nevarnega me bosta že opozorila. Nekaj časa sem tako čakala, ko pa so se mi delfini približali sem kar zaplavala proti njim.

Delfini so se kmalu za tem potopili pod vodo, tako, da jih nisem več videla. Ko sem plavala proti njim sem pomislila ali so to sploh delfini, kaj če so morski psi? 2010-avstralija_040 Malo me je že bilo strah. Nato pa sta nenadoma čisto blizu mene dva delfina skočila iz vode. 2010-avstralija_039 No, morski psi zagotovo ne skačejo iz vode. Delfinov sploh nisem videla in ne čutila, čeprav so bili čisto blizu mene pod vodo. Tudi, ko so skočili iz vode, so to naredili nežno in elegantno, tako da sem videla kje so, šele ko so bili že v zraku. Med tem sem priplavala do naslednjega zalivčka in pomislila, raje grem ven kar tukaj, kot da plavam nazaj čez to globino, prenevarno je. Takrat so se mi delfini znova približali, pozabila sem na strah in znova zaplavala proti njim.

V indijskem oceanu sem plavala sama s tremi divjimi delfini. Kakšna sreča in čast. Hvaležna sem delfinom da za to priložnost in sebi da sem zbrala pogum in zaplavala k njim.

Turistom prijazna dežela

Šrilanka je bujno zelena, riževa polja in kokosove palme se prepletajo z drevesi banan in papaj, ananasovimi grmički in velikanskimi adamovimi listi. Tukaj rastejo posebne palme na katerih se bohotijo kraljevi kokosi, ki so nežno oranžne barve in katerih mleko je baje dobro za kri. Poleg sadja so tu še dišeče začimbe, ki pri nas veljajo za eksotične, tukaj pa so del vsakdanje kuhinje in naravnega zdravljenja. Sandalovina je dobra za kožo, cimet proti bolečinam v ušesih, kardamom proti kašlju, vanilja za uravnavanje sladkorja v krvi… 2010-Srilanka_016

Okrog in okrog otoka valovi turkizno modro morje, ki na obalo pošilja močne peneče se valove, ki te zvabijo s peščene bele plaže k skakanju in jahanju valov. 2010-Srilanka_017

Domačini so prijetni, imajo temne prijazne oči in bleščeče bele nasmehe, nekako mehki so, kot njihova pisava, ki bolj spominja na majhne opice, medvedke in slončke kot na črke.

Poleg kitov, ki smo jih imeli čast srečati, so tukaj posebnost netopirji, ki množično visijo iz dreves. Strašno veliki so, ko razpnejo krila so večji od pol metra. Na kratke razdalje letijo tudi podnevi. Niso mi všeč te zverce. 2010-Srilanka_022

Bolj so mi všeč sloni, okrog osemdeset jih živi v sirotišnici. Njihove zgodbe so žalostne, od slona, ki so ga ustrelili v glavo, da bi mu odvzeli okle in je zato oslepel, slona, ki je stopil na mino in mu zdaj manjka en del noge, do majhnega enoletnega slončka sirote, ki so ga zapuščenega našli v džungli. Videli smo kako majhne slončke hranijo z mlekom in kako se kopajo. 2010-Srilanka_026 Veličasten prizor je, ko vidiš toliko slonov na prostem in lahko opazuješ njihovo življenje in druženje. Ne morem verjeti, da obstajajo tako kruti ljudje, kot neki lovec, ki je ustrelil 1400 slonov na področju sedanjega naravnega rezervata. Ampak bog ima dolgo šibo in na koncu je njega pokončala strela, ki ga je celo dvakrat zaporedoma zadela.

V tem naravnem rezervatu je kraj, ki mu pravijo konec sveta. Do njega se pride po težko dostopni poti do višine 2000 metrov nad morjem. Narava je še takšna kot je bila pred stotinami let, le slonov žal ni več. Pešpot skozi to neokrnjeno naravo te pripelje do roba 890 metrov globokega prepada, ki ga iz vseh strani obdajajo zeleni hribi. Temu pravijo konec sveta. Imaginarno. Stojiš na robu in opazuješ kako se meglice v dolini skoraj en kilometer pod teboj dvigujejo, dosežejo vrh ter se razblinijo. 2010-Srilanka_019

V enem izmed budističnih templjev smo si ogledali freske, ki prikazujejo pekel. V zgornjem delu freske prikazujejo grehe, v spodnjem delu pa kazni. Freske izgledajo kar preveč realistično, grozljivo in strašljivo. 2010-Srilanka_018

Levja skala Sigirya je mistična 300 m visoka skala, 2010-Srilanka_028 ki se strmo dviga iz džungle. Okoli nje se med ostanki pradavnega samostana razprostirajo nežno zeleni vrtovi, znotraj skale pa jame z lepimi freskami. Levjo skalo smo obiskali zgodaj zjutraj, kar se nam je obrestovalo, kakšno uro smo imeli to razkošje samo zase. 2010-Srilanka_035 Na vrhu smo bili nagrajeni z glasovi iz džungle in čudovitim razgledom na bujno zeleno vegetacijo in vodne bazenčke. Ko se nam je na vrhu pridružila večja skupina turistov, so ljudje preglasili glasove iz džungle, za nas pa je bil čas da se vrnemo.

V času, ko se poslavljamo od Šrilanke, se tukaj pripravljajo na volitve in njihov predsedniški kandidat se nam ves čas potovanja po Šrilanki veselo smeji iz plakatov. Pa ne kot kak resen politik, kot prijeten vesel možakar z zavihanimi brčicami, v beli svileni srajci, z rdečim pikastim šalom. Takšen kot je vse v tej deželici, lahkotno, mehko, nasmejano, toplo in prijetno.

Galerija vseh fotografij iz Šrilanke.

Pričakovanja

Že nekaj let je od takrat, ko se je v meni porodila želja, da bi obiskala Indijo. Društvo v katerem obiskujem jogo pogosto organizira potovanja v Indijo. To bi bila krasna, povsem drugačna izkušnja od dosedanjih potovanj, ampak najprej morata deklici biti dovolj močni. Maša mora biti stara vsaj sedem let, leta 2010 lahko gremo v Indijo. In tako sem čakala, da pride pravo leto. V mojih predstavah je bila pot v Indijo povezana z določenimi pričakovanji, pričakovala sem, da si bom napasla oči na eksotični pokrajini, imela čast srečati poduhovljene ljudi, da bom spoznala mistiko hinduizma, uživala v čudovitih barvah, občudovala Indijke v pisanih sarijih, se smejala s prijaznimi preprostimi ljudmi, se naučila delčka starodavne indijske medicine Ayurvede, si privoščila tretmane za čiščenje telesa in duha, barvala mandale in spoznala življenje v ašramu.

In sedaj smo v Indiji. Izmed vseh držav, ki sva jih z Davorjem izbrala za to potovanje, sem se Indije najbolj veselila, najbolj bala in od nje tudi največ pričakovala. Nekaj v smislu, če vidiš Indijo, si videl svet. Vedela sem da bo naporno, da se bomo soočili z umazanijo in revščino, ampak slabe stvari vedno pozabiš in si vtisneš spomin tisto, kar ti je bilo všeč.

Indija je res naporna, ne toliko fizično, kot psihično. V Indiji za veliko vloženega napora dobiš bore malo, včasih pa tudi nič. Za ogled čajnih plantaž, jahanje slonov in bližnje srečanje z nosorogi, ki je trajalo le tri ure, smo porabili več kot teden dni za potovanje, na katerem smo živeli v slabih hotelih in se vsak dan soočali z umazanijo, neprijaznostjo in res nerazumljivo neučinkovitostjo zaposlenih v hotelih, restavracijah in turističnih birojih, prisiljeni smo se bili prevažati z nevarnimi prevozniki in jesti za nas nenormalno pikantno hrano. Ob spoznavanju življenja ob sveti reki Ganges smo videti toliko pohabljenih beračev, da mi je prišlo na misel, da mora iti tukaj za namerno pohabljanje ljudi, ki potem beračijo za druge. Njihove grozljive podobe slike mi še kar ostajajo v glavi.

V Delhiju smo se dobro uro skupaj z več kot tisoč domačini drenjali po blatni, z iztrebki pokriti poti proti vhodu v največjo mošejo Jama Masid, tam pa nam je paznik kdo ve zakaj, grozil s palico in nas obravnaval kot potepuške pse. In sploh ne vem zakaj smo šli tja, ker je mošeja res nezanimiva.

Z Mašo sva dobili Delhi belly (trebušno bakterijo, ki povzroča drisko in grde bolečine), kljub temu da zelo pazimo kaj pijemo in jemo.

Po petih tednih pot po Indiji še zdaleč ni bila zaključena, prepotovali pa smo že kar velik del Indije. Z Davorjem sva se že prevečkrat vprašala ali je Indija sploh vredna napora, ki ga vložimo. In kam le hodijo tisti ljudje, ki jim je Indija tako strašno všeč, da se vsako leto vračajo. Ali bi morali tudi mi po utečenih turističnih poteh? Kaj je narobe, da v Indiji doživljamo toliko slabega in da imamo opravka s tako neprijaznimi in nerazumnimi ljudmi?

Ravno ob pravem času sem prebrala članek znanega pisatelja Deepak Chopra, ki je napisal nekaj v smislu, da so pričakovanja največje zlo za človekovo dušo, saj nas omejujejo v sprejemanju tega, kar nam ponuja življenje in nam zastrupljajo um z izmišljenimi podobami. Res je, sem zaključila, opustiti bom morala svoja pričakovanja in pričeti sprejemati kar mi Indija ponuja vsak dan sproti.

Nekaj dni po tem spoznanju, so se res pričele dogajati lepe stvari. V eni izmed trgovin sva z Saro čisto slučajno naleteli na pobarvanko z mandalami. In smo jih barvali. Šli smo v Radžastan, kjer so pravljične utrdbe mogulskih vladarjev, prikupne kamele in mistična puščava. Spali smo pod milim nebom na peščenih sipinah. Obiskali smo OM ašram, oazo sredi Indije, spoznali dobre prijazne ljudi, ki tam živijo, večinoma so Slovenci in Hrvati, jedli domačo bio hrano, celo zeleno solato in domač jogurt so imeli. Ko smo se po dveh dneh poslovili od ljudi v ašramu, sem občutila, kot da se poslavljam od starih znancev. Od tam smo se namenili v Keralo, deželo, ki si jo je bog ustvaril zase. Našli smo sanjsko peščeno plažo s kokosovimi palmami, dober, čist bungalov in neverjetno prijazne nasmejane ljudi. Z ladjico smo pluli po rečnih kanalih med vasicami, se navduševali nad začimbami in našli vaško družino, ki se ukvarja z ayurvedo. In vse je prišlo samo od sebe, brez velikega truda.

In življenje ne bi moglo biti boljše, imamo vse kar potrebujemo.

Indija me je pustila čakati in me veliko preizkušala in šele takrat, ko sem nehala pričakovati in sem se ji prepustila, je pričela izpolnjevati moja pričakovanja. In zdaj razumem, zakaj se ljudje vračajo. Čeprav bomo Indijo zapustili šele čez dober teden, lahko že zdaj rečem, da bi se še vrnila, v OM ašram in v Keralo, deželo, katero si je bog naredil zase, mi pa imamo privilegij, da si sposodimo košček tega raja zase.

Kdo bi vedel kaj je bolje

Se je bolje peljati na zadnjem odbijaču džipa ali na strehi?
2009-Nepal_82
2009-Nepal_83
Varnost na cesti, kaj je to? Pešci se borijo za svoje življenje v begu pred mopedi, avtobusi, avtomobili. Šoferji imajo navado, da kjer je največ ljudi ali najbolj oster ovinek zapeljejo z največjo hitrostjo. Povsem normalno je, da se ljudje vozijo na strehah avtobusov, kombijev ali džipov. Nekateri se odločijo za stanje na zadnjem odbijaču džipa, medtem ko tretji visijo skozi odprta vrata. Skušam razumeti zakaj je tako. Prevoz je težko dobiti, saj je vozil malo, ljudi pa veliko. Verjetno se je bolje nekako peljati, kot ostati na vasi. Še eno vprašanje se mi poraja: ali tisti, ki stojijo na zadnjem odbijaču, plačajo za vožnjo?

Ali je življenje v samostanu lahko boljša izbira?
2009-Nepal_80
2009-Nepal_89
Izbrani otroci gredo po lastni ali po želji staršev v budistični samostan že pri 10 letih, kjer postanejo menihi ali nune. Pobrijejo jim glave, oblečejo enaka oblačila in med stenami samostana jih večina preživi celo življenje. Meditirajo, se učijo, izdelujejo kadila, rišejo mandale, izvajajo obrede ipd. In tako vsak dan, celo življenje. Enkrat na leto dobijo nova oblačila in čevlje. Na mesec prejmejo okrog dva evra žepnine, za ta denar si kupijo osnovne potrebščine kot so milo, zobno pasta… Videti so mirni, zadovoljni, nasmejani, prijazni. Prvi trenutek se mi zdi tako življenje kot v zaporu. Potem pa pomislim na vasi skozi katere smo hodili, kjer ljudje nimajo ničesar in za mlade ni nobene perspektive. Postane mi jasno, da je življenje v samostanu lahko boljša izbira, če živiš v Nepalu. Na toplem si, ni se ti treba boriti za vsakdanji obrok, oblečen si in čist, izobražuješ se in delo ni težko.

Bi repete?
2009-Nepal_78
Povsod v Nepalu je meni približno enak; ponujajo italijanske pizze, pasto in lazanje, švicarski rosti, tajske »currye«, kitajske »nudlse« in pražen riž na različne načine, ter seveda nepalske, indijske in tibetanske specialitete. Tipična nepalska hrana je »Dhal bat«, ki ga postrežejo na velikem srebrnem pladnju, poleg riža je tukaj še krompirjev »curry«, malo zelenjave, hrustljav papad in juha iz mung fižola. V navadi je, da ti, ko poješ eno izmed jedi, ki sestavljajo »Dhal bat«, ponudijo še repete. Druga tipična jed so momoti, testeni žepki napolnjeni z raznimi nadevi (piščanec, sir, jabolka), ki so lahko kuhani ali ocvrti. Posebej smo bili veseli Yakovega sira, saj pravega sira nismo jedli že dobra dva meseca. Velikokrat so na jedilniku le brezmesne jedi, ker mesa enostavno ni.

Kako se reče »hraklanje« po slovensko?
Mladi in stari, lepi in grdi, zanemarjeni in urejeni, ženske in moški, vsi brez izjeme »hraklajo« in to glasno in z izdatnim izpljunkom. To počnejo povsod, na cesti, v avtobusu, v restavraciji, med pogovorom. Včasih je ta izkušnja tako blizu in tako pristna, da se ti želodec obrne in to po treh tednih Nepala, ko je »hraklanje« postalo že nekaj običajnega. Maša, 2009-Nepal_77 ki se zlahka integrira v vsako okolje, ga je pričela celo prakticirati. Težko jo prepričamo, da tega ne sme početi, ko pa vsi drugi lahko.