Eksotika po meri

Po zadnjem pisanju o iskanju eksotike mi je še bolj jasno, da imamo ljudje o tem, kaj je eksotika, različno predstavo. SSKJ pravi, da je eksotično tisto, kar prihaja iz tujih, navadno južnih dežel in se loči od navadnega ali znanega. Tako je, na primer Bali, eksotični otok. Ampak, a je eksotičen tudi za Slovenca, ki je otok obiskal že petkrat? Takrat se mu najbrž Bali, ki je bil zanj ob prvem obisku tuj in eksotičen, ne zdi več tako nenavaden. Najbrž se marsikomu zdi, da to, kaj je za nekoga eksotično in kaj ni, sploh ni pomembno. A, če vprašate mene, je resnica daleč od tega. Če potovanje ni eksotično, mu precej manjka. Seveda to ne pomeni, da potovanja in izleti po bližnjih ali že znanih krajih, niso krasna, oziroma, da jim nekaj manjka. Seveda, če v njih ne iščemo eksotike, temveč nekaj drugega, kar nas zadovoljuje. Ko pa eksotiko enkrat okusimo, obstaja precejšnja verjetnost, da si je bomo ponovno zaželeli. In takrat se ni mogoče zadovoljiti z ničemer drugim, kot z eksotiko. Krojeno po naši meri, se razume.

O tem sem razmišljal minule dni, ko sem našel FB zid prebarvan s turkizno barvo Karibov, Sejšelov in Maldivov. Razumljivo, ljudje potujejo, jaz pa z veseljem spremljam njihove dogodivščine. Tudi s plaž. Saj veste, sanjske, rajske, pravljične, skratka superlativne plaže, ob pogledu na katere ne ostane nihče hladen.

Tudi mi smo poležali na nekaj čudovitih plažah Mehike, Indonezije, Filipinov in Portorika.
2006-mehika_03.JPG
2009-Indonezija_44
2010-Filipini_004
portoriko-09

A glede na to, da destinacije potem, ko jih večkrat obiščemo, izgubljajo na eksotičnosti, se bojim, da je tako tudi z obiski rajskih plaž. Zraven tega imata po eni strani Sabrina in Maša radi plaže, nimata pa kondicije, da bi na plaži zdržali več kot en dan. Jaz imam te kondicije še manj. Zato imamo tudi glede tega svoje poglede oziroma zahteve. Nekako v smislu, da mora biti tisto, kar se skriva za plažo, dovolj mamljivo ali eksotično, da nas pritegne. Kot so na primer grški otoki, po katerih smo se letos potepali na način, ki nam ustreza. In sicer tako, da smo vsak dan pohajkovali po naravi, kakšnih šest do osem ur in si šele nato privoščili oddih na plaži. To je rajska plaža po našem okusu, da se lahko nanjo počiš utrujen in si odpočiješ telo na mehkem pesku ter oči na krasnih razgledih.

Glede tega, da destinacija z vnovičnim obiskom izgubi na eksotičnosti, pa tole; Indijo smo obiskali že štirikrat. Bo ob petem obisku manj eksotična? Dvomim! Zato sem zapisal, da iščemo eksotiko, krojeno po naši meri. Kot najbrž vsakdo.

Kam po eksotiko?

Letošnje leto nam je v minulih desetih mesecih postreglo s kar nekaj doživetji. Resda niso bila eksotična, so bila pa bogata na drugačen način. Eksotika pač zahteva svoje. To seveda pomeni, da se je zanjo treba odreči nečemu drugemu. Bolj, kot je destinacija, kamor se odpravimo eksotična, več odrekanja je potrebnega. Seveda ne govorim o denarju (čeprav je jasno, da ima eksotika svojo ceno), ampak o odrekanju drugim destinacijam, saj obisk eksotične dežele zahteva precej več časa, kot obisk katerekoli bližnje destinacije. Jasno, da se lahko tudi po Grčiji potepamo en mesec, kot smo počeli tudi mi v nekem obdobju. A potem so nas očarale eksotične dežele in smo potovanja po Evropi za nekaj časa obesili na klin. Želim povedati, da je treba za obisk kakšne eksotične destinacije nameniti veliko resursov, zaradi česar jih posledično zmanjka za obiske bližnjih destinacij. Na primer, kaj je bolje; porabiti dopust za eno eksotično potovanje in kratek skok na morje ali ga porabiti za več manjših potovanj po bližnjih deželah. Da se razumemo, kategorija kratka eksotična potovanja, sploh niso opcija.

Razumljivo, da enotnega odgovora na to, kaj je bolje, ni. Ne le da imamo različni ljudje različne želje, okus in zmožnosti, tudi pri nas samih se to skozi različna življenjska obdobja spreminja. Predvsem pa se je treba v različnih obdobjih (življenja, ne enega leta) prilagajati različnim okoliščinam. V študentskih letih smo vezani na čas počitnic, kasneje na čas počitnic, ki jih imajo naši otroci ali čas kolektivnega dopusta ali kaj drugega. Skratka, obdobij, ko lahko potujemo v kateremkoli času, oziroma kadarkoli se nam zljubi, ni veliko. Sodim seveda po nas, zagotovo so med nami tudi ljudje, ki imajo srečo, da lahko potujejo kadarkoli se jim zljubi. Da tega, da nekateri lahko potujejo kamorkoli se jim zljubi, niti ne omenjam. Pravzaprav bom, saj me Maša in Sabrina že nekaj let prepričujeta, da bi odpotovali na Havaje. Jaz pa se nekako ne pustim navdušiti, saj imam dva zadržka. Prvi je ta, da so letalske vozovnice do Havajev predrage. Drugi pa je ta, da so Havaji del ZDA. Z vstopanjem v to deželo namreč nimamo dobrih izkušenj. Ob zadnjem obisku ZDA so nas zaradi žiga Irana v potnem listu le zaslišali, danes pa nas v ZDA brez vizuma niti več ne spustijo. Ker smo bili leta 2011 v Iranu! A ne gre za našo kaprico ali karkoli podobnega, temveč dejstvo, da smo zaradi potovanja po Iranu podvrženi posebnemu postopku preverjanja, ki ne le, da stane precej denarja, ampak nam lahko sfiži vnaprej kupljene letalske vozovnice. Skratka, na Havaje in v ZDA zaenkrat ne.

Seveda pa se nam vsem po vrsti (razen Sari, ki se je zakopala v študij) že nekaj časa lušta obiskati kakšno eksotično destinacijo. Zadnja, ki smo jo obiskali, je bila Indija v začetku prejšnjega leta. Kirgizistan, Uzbekistan, Tadžikistan in druge dežele Srednje Azije, ki sva jih s Sabrino obiskala lani z motorjem, se mi nekako ne zdijo dovolj drugačne, da bi jih uvrstil med eksotične. Torej bo kmalu dve leti od zadnjega obiska eksotike. Menda naš najdaljši post od Azije ali Amerike v zadnjem desetletju.

Tako smo znova tam, ko je treba izbrati naslednjo destinacijo. Sicer tik pred zdajci, a kot sem omenil zgoraj, gremo skozi različna obdobja v življenju in mi smo trenutno v takšnem, ko ne razmišljamo daleč vnaprej. Pravzaprav sem to dojel včeraj zvečer, ko sem ob iskanju naslednje destinacije na blogu nekega slovenskega popotnika na seznamu dežel, ki jih je obiskal, našel letnico 2019. Torej že vnaprej ve, kam bo potoval naslednje leto. Blagor njemu.

Prvi obisk eksotične destinacije je nepozaben, kot obraz tajskega meniha na najinem prvem potovanju v Azijo. monk

Haiku pakiranje

V prejšnji objavi sem pisal o samoomejevanju, preprostostjo in minimalizmu, pojmih, ki so nekako obratno sorazmerni s sporočili, ki smo jih danes deležni s strani tistih, ki nam želijo kaj prodati. Potrošništvo oz. njegova najmočnejša divizija, oglaševanje, je tako rekoč vseobsegajoče, saj preglasi vse, ki poskušajo povedati, da je manj več. Zato se tudi jaz ne bom spuščal v to nedosegljivo obzorje, temveč bom ostal pri obvladljivem. Tistem, kar je na dosegu roke. Nahrbtnik. Kovček. Torba.

Sicer je tudi pri pakiranju več kot očitno, da nam pojmi, omenjeni v prvem stavku ne gredo najbolje od rok, saj na potovanja in dopust nosimo in vozimo precej več stvari, kot jih potrebujemo. Zakaj? Najbrž ima vsak svoje razloge. Nekateri želijo v kovček spakirati pripomoček za rešitev iz vsake situacije, ki bi se na potovanju utegnila pripetiti. Drugi s seboj nosijo rezervno opremo, da lahko zamenjajo, če se jim kaj pokvari ali kaj izgubijo. Tretji imajo radi ugodje doma in se na potovanje ali dopust ne morejo odpraviti brez stvari, s katerimi se razvajajo doma. Četrti si s seboj nesejo domačo hrano ali slivovko za razkuževanje, s čemer se borijo proti kulturnemu šoku. O čemer sem že večkrat pisal: »Avstralka s katero sem govoril nekje v Peruju, mi je zaupala, da je s fantom na nekajmesečnem potovanju po Južni Ameriki, a da kljub temu pogreša neke stvari od doma. In to celo do te mere, da je prosila mamo, da ji je iz Avstralije v Peru po pošti poslala znamenit kvasov namaz za kruh Vegemite!« To mi še danes ne gre iz glave. Skratka, vsi imamo razloge, ki se nam zdijo popolnoma legitimni, zaradi katerih napolnimo največji nahrbtnik, kovček ali prtljažnik avtomobila do zadnjega kotička. To je pač eden od načinov, zaradi katerih se na potovanju ali kjerkoli proč od doma, počutimo varneje. S čemer seveda ni nič narobe. Dokler si zaradi strahov, da bomo na potovanju potrebovali štiri pare obutve, zadev ne zakompliciramo do te mere, da nam postane že pakiranje težaško opravilo. Kako težko nam potemtakem mora biti samo potovanje, če nam je že pakirati težko?

Na tem mestu velja omeniti Haikiu pakiranje. Torej samoomejevanje preprostost in minimalizem. Verjamem, da je to težko, saj smo tudi sami dali to skozi. A hoditi po svetu (in še kje…) brez odvečne prtljage, je osnova, če želimo, ko zapustimo dom, občutiti svobodo. Seveda, če si tega občutka želimo. Če pa v nahrbtnik strpamo vse, kar bi utegnili na potovanju pogrešati, potem ne potujemo zato, da bi spoznavali novo, ampak se le začasno fizično umaknemo od domačega. Razumljivo, da je odločitev o tem prepuščena posamezniku, saj imamo različni ljudje od potovanj in dopustov različna pričakovanja. Zato namig; manj kot vzamemo s seboj (vključno z ljudmi in telefoni), ko zapustimo dom, večji je občutek svobode, ni namenjen vsakomur. Tistim, kateri se v tem vidijo, pa za začetek predlagam Haiku pakiranje, oziroma pakiranje po sistemu manj je več.

Na skrajnem jugu Argentine, ko smo še potovali s preveč prtljage. 2008-argentina&chile_77.JPG

Haiku popotnik

Haiku. Ena tistih čudovitih besed, za katero vsi ne vemo od kot prihaja in kaj pomeni, vemo pa, da krasno zveni. Na tem mestu naj zadostuje, da gre za kratko, 17 zložno poezijo, ki bi naj imela korenine med japonskimi menihi in Zen budizmom. Na nek način gre za preprostost oziroma minimalizem. Dva izjemno močna pojma, ki tistim, ki jima znajo prisluhniti, pomaga pokazati jezik potrošništvu in neskončni izbiri. In še čemu.

Le katero izbrati v tej poplavi vodke? dobro založena trgovina v Kazahstanu
Na srečo pijač, ki jih pijemo mi, ni v toliko različicah.

Ne bom našteval različnih tipov testenin na neskončnih policah v trgovinah, kombinacij paketov opreme avtomobilov, vzorcev parketa in kandidatov na volitvah, ki so nam danes na voljo, saj jih je nemogoče prešteti, kaj šele odločiti se za pravo ali pravega. Popolnoma enako velja tudi za popotniške destinacije. A najbrž vsi teh dilem nimamo. Zagotovo je kar nekaj takšnih, ki se že rodijo z izbranim okusom in od drugega razreda osnovne šole vedo, da bo njihov avto VW golf srebrne barve. Ali pa si že od nekdaj želijo na Bali. Drugi pa preizkušamo in iščemo pravega, dokler se nam okus ne izostri do te mere, da natančno vemo, kaj hočemo. Ali pa nam postane vseeno. Kar se tiče potovanj, mi te prelomne točke še nismo dosegli. Ni nam niti vseeno, kam bomo odpotovali, niti ne vemo, kaj si od destinacije želimo. Je naš popotniški cilj preprostost in minimalizem? Pri pakiranju in načrtovanju zagotovo.

Pri samem doživljanju, ki ga od destinacje, kamor se podamo na potovanje pričakujemo, pa se v tej smeri šele premikamo. Na prvem mestu je omejevanje, kot je omejen tudi Haiku na zgolj sedemnajst zlogov. Omejevanje v številu postankov in krajev, ki jih na enem potovanju obiščemo. Najbrž gremo skorajda vsi popotniki skozi obdobje, ko želimo v najkrajšem možnem času v okviru enega potovanja, videti in doživeti čim več. Z leti se nam brezglavo dirjanje iz enega v drugi kraj zdi vedno manj pomembno, saj smo ugotovili, da neko deželo precej bolje spoznamo, če namesto malo časa v več krajih, preživimo več časa v manj krajih. Nenazadnje se na ta način ustvarjeni spomini tudi trajneje zapišejo.

Na drugem mestu je pomembnost prave izbire doživetij na potovanjih. Podobno kot je Haiku brez odvečnih besed, naj bodo tudi doživetja na potovanjih skrbno izbrana. Po možnosti po lastni izbiri, ne po izbiri turističnega vodnika, ki na prvo mesto postavlja cerkve, spomenike in muzeje. Haiku popotnik tako ne potuje z namenom v najkrajšem možnem času doživeti čim več. Vzame si čas, da se preda uživanju v lepoti (najraje naravnih) čudes in ob tem ne razmišlja že o naslednji destinaciji ali žigu v planinski knjižici oziroma potnem listu.

Razumljivo pa, da je pot do tja težka. Nasploh vpričo trendov in drugih, ki nas prepričujejo, da je treba poskusiti vse in doživeti čim več. Za začetek je treba to, da si želimo preveč, prepoznati in ozavestiti. Šele nato se lahko začnemo spreminjati v Haiku popotnika. A kot nobena pomembna sprememba, se tudi ta ne more zgoditi čez noč. Počasi in vztrajno. Tako sem, na primer, v rekordnem času zdirjal čez Afriko, kar je v popolnem nasprotju s Haiku filozofijo. Jasno, saj so potovanja skupek izbir, ki temeljijo na podlagi želja in razpoložljivih virov (čas, denar in podobno) v okvirjih realnega sveta, česar filozofija ne vzame vedno v ozir. No, prav tukaj, kjer se naše želje soočijo s samoomejevanjem, preprostostjo in minimalizmom, ki jih narekuje Haiku, postane zanimivo. A o tem kdaj drugič.

Kako družine širom sveta preživljajo počitnice

Pred nekaj dnevi sem naletel na krasen članek na temo potovanj. Ne kakršnihkoli, temveč družinskih potovanj. Torej, ko se na potovanje ali dopust odpravimo s člani najožje družine. Saj se razume, za kaj gre. Potovati skupaj z družino namreč ni samoumevno za vse. Tudi za nas, popotnike, ki smo z družino prepotovali kar nekaj držav sveta, to že nekaj let ni več edini način, na katerega potujemo. Pa ne bom spet o tem, da čas beži in da otroci rastejo in da pride čas, ko ne želijo potovati skupaj s starši. Ampak o tem, da imajo prav družinska potovanja največji čar. Seveda je krasno, če si lahko vzamemo čas le zase in se odpravimo nekam v divjino, kjer se prepuščamo samoti. Ali potujemo sami in spimo po hostlih, kjer se družimo s sorodnimi popotniškimi dušami. Ali odpotujemo le z ženo oziroma možem, otroke pa zaupamo babici. A potovanja, na katera se podamo s tistimi najbližjimi, ki so nam najbolj pri srcu, so nekaj posebnega. O čemer sem na teh straneh že velikokrat pisal, saj gre za
Popotniški dnevnik družine Bračko na potepu po svetu. Zato se ne bom ponavljal.

Ni pa lahko izpolnjevati popotniških in dopustniških želja vseh. Svojih, njenih, otrokovih in tako naprej. Zato se je seveda treba odrekati, oziroma prilagajati ali sklepati kompromise, saj to zveni bolje. Saj veste, eni bi na morje, drugi v hribe, tretji na Hrvaško, četrti v Pariz, peti na romantični dopust brez otrok, šesti z motorjem, sedmi s kolesom, osmi peš in tako naprej. Zraven tega bi eni šli z vsemi, še z babico, drugi s fantom, tretji s prijatelji, četrti sami in tako naprej. Skratka, možnosti, kako in s kom preživeti dopust ali se odpraviti na potovanje, je neskončno. Na tem mestu moram priznati, da me je Sabrina naučila, katera potovanja imajo prednost. Ni dvoma, da so to družinska potovanja. Čeprav bi bežen pogled na moja solo potovanja nakazoval drugače. Prvič sem resno potoval sam, ko sem se z motorjem podal na sever Evrope. Izkušnjo samote sem opisal v prispevku Vtisi samotnega motorista. S Sabrino sva se na prvo daljše potovanje brez otrok podala v Švico. Takrat sem se spraševal, kaj je bolje, potovati sam, v dvoje ali z družino? Pisal sem tudi o tem ali je bolje potovati sam ali v družbi? Da dvomesečnega solo potovanja z motorjem čez Afriko ne omenjam. Podobnih solo podvigov sem si v zadnjih letih privoščil kar nekaj. Vsekakor so nekaj posebnega, a so popolnoma neprimerljivi z družinskimi potovanji.

A ker sem zapisal, da se v tem prispevku ne bom ponavljal, je bolje, da na tem mestu preneham poveličevati družinska potovanja. Saj to tako ali tako počnem v večini prispevkov. Zato tokrat prepričevanje o tem, kako čarobna so družinska potovanja, prepuščam drugim. Časopisu New York Times s prispevkom How Do Families Around the World Spend Their Vacations?

Vredno ogleda!

Čakanje se ne obrestuje

Drzen naslov, priznam. A naj pojasnim. Ne gre za potrpežljivost, ta se vsekakor obrestuje. Če ne na kratek, pa na dolgi rok zagotovo. S čakanjem, ki se ne obrestuje, imam v mislih nekaj drugega. Angleščina ima za to precej nenavadno besedo: procrastination. V slovenščini to imenujemo odlašanje, zavlačevanje, prelaganje ali celo čakanje na boljše čase.

Jasno, da je na nekatere stvari v življenju treba počakati, a tukaj pišem o potovanjih. Torej o čakanju na boljše čase, ki nam bodo bolj naklonjeni za potovanje. Bodo res prišli? Se bodo zadeve v deželi faraonov, Egiptu res stabilizirale do te mere, da bo to deželo varno obiskati? Brez strahu zaradi terorističnega napada, se razume. Bo v eksotični Kolumbiji kdaj zavladala izvoljena oblast, namesto kartelov? Podobno velja za Myanmar. Tibet. Severno Korejo. Sirijo. Afganistan. Resda so to objektivno nevarne dežele in kot takšne niso primerne za večino popotnikov, kaj šele turiste. Kaj pa Kuba? Mi je nismo obiskali in to prav zaradi odlašanja. Zamudili smo namreč zlate čase in danes je Kuba destinacija, ki nas niti najmanj ne privlači. Podobna situacija je z Bangladešom. V Dhaki smo sicer bili, a le na letališču. Še danes se spomnim dobrih karijev, ki smo jih jedli v letališkem salonu ob treh zjutraj. Če spomin na dobro hrano ni vreden, da deželo ponovno obiščeš, ne vem, kaj je. Zato že nekaj let čakamo, da bi se tamkajšnje razmere stabilizirale, a zaman. Upam, da kdo ne čaka na pravi čas, da bi obiskal čudovito turkizno karibsko mehiško morje. Če se ne motim, je skoraj izginilo, oziroma so ga prekrile morske trave. Podobnih primerov je nešteto. Žal je resnica kruta in destinacij, ki jih ne uničijo vojne ali naravne katastrofe, uničujemo sami. Dober primer je Glamping – luksuzno kampiranje v divji naravi. Seveda ne v šotoru, ampak v razkošni hiški. Počasi nam bo popotnikom, ki v avtokamp pridemo s šotorom, vstop dejansko prepovedan. To se mi je dejansko zgodilo letos v Makarski, kjer imajo avtokamp za petičneže. Razkošje in avantura hkrati, pravijo. Če to ni oksimoron, potem ne vem, kaj je.

Torej niso vedno nevarnosti tiste, zaradi katerih prelagamo obisk neke dežele. Potovanja prelagamo zaradi vremena. Zaradi službenih obveznosti. Zaradi šolskih obveznosti. Zaradi pomanjkanja denarja, ki ga potem investiramo slabše, kot če bi ga zapravili na potovanju. Ker so otroci premajhni. Ker smo sami premladi. Vse to so legitimni razlogi in izgovori, zaradi katerih potovanja odlašamo. Vse do ultimativnega izgovora, ko rečemo, da smo prestari za potovanja.

Skratka, čakanje na primeren čas za potovanje se ne izplača. Saj vem, da sem to že neštetokrat zapisal. Tudi v knjigi. Ampak, to se mi zdi tako zelo pomembno za vse, ki potujemo ali o potovanjih razmišljamo, da se mi zdi vredno ponavljati. Tako kot mantra. Tako naj za potovanja velja: priložnost zamujena, ne vrne se nobena!

Ko so otroci dovolj majhni, se ne pritožujejo, ko jih strpaš na kripo kamiona (tam nekje spredaj so natlačene), polnega cestnih delavcev. Tako smo potovali po Mehiki s triletno Mašo in šestletno Saro. 2006-mehika_24.JPG

Da potovanja ne zbledijo

O potovanju po Norveški, Skandinaviji, Danski in Stockholmu ali kakorkoli že imenujem letošnjo motoristično odisejo, imam sicer še kaj za povedati, a nekje je treba potegniti črto in se prenehati ozirati nazaj. Čeprav razmišljanje o minulih potovanjih ni nujno nostalgično spominjanje in zrenje v preteklost, lahko je namreč odlična osnova za ustvarjanje prihodnosti. Pravzaprav so spomini namenjeni temu, da si z njimi pomagamo pri odločitvah v sedanjosti, mar ne? Najbrž pa se vsi kdaj in kdaj spozabimo in z nostalgijo gledamo stare fotografije ali se spominjamo časov ali potovanj, ki so za nami. Tukaj moram priznati, da nam gledanje starih fotografij ne gre najbolje od rok. Seveda imamo polne albume fotografij iz potovanj, ki so lepo urejeni, a zelo redko se usedemo in si jih skupaj ogledamo. Se pa zelo pogosto spomnimo na kak dogodek s katerega od potovanj, ki se nam je vtisnil v spomin. To nam je v veliko večje veselje, kot brskanje po starih fotografijah. Z največjim užitkom prisluhnem Sari ali Maši, ko se spomnita kakšne podrobnosti s potovanja. V teh drobcenih trenutkih se najbolj zavem sledi, ki so jo potovanja pustila v nas.

Pravzaprav sem hotel pisati o tem, kako si z doživetji na minulih potovanjih pomagamo pri načrtovanju prihodnjih potovanj. Predvsem zato, da bi se na potovanju, ki je pred nami, izognili nepotrebnim tegobam in zato, da bi si izboljšali izkušnjo. Motoristična potovanja so dober primer, saj gre za obliko potovanja, kjer si izjemno izpostavljen vsem mogočim zunanjim vplivom. Ne le vremenskim. Tako sva v dvajsetih letih, koliko je minulo od najinega prvega daljšega potovanja z motorjem, ko sva se odpravila v Maroko, že precej naučila. Kajpada na lastnih izkušnjah. Čeprav sem že davno tega nekje prebral, da se pametni učijo na napakah drugih, ne na lastnih. Potemtakem je morda najbolje še doživljanje prepustiti drugim. Kar seveda ne drži. Izkušnje, doživetja in spomini so namreč lahko le naši in od nikogar drugega.

Spomine na potovanja ohranjamo seveda v različnih oblikah. Resda so mi tisti, ki so se zapisali v življenja najinih otrok najbolj pri srcu, a tisti, ki jim najbolj zaupam pri načrtovanju, so zapisani. S tistimi, ki pravijo, da pametni pišejo, se namreč strinjam. Že na enem več tednov trajajočem potovanju, se pripeti toliko dogodivščin, da si je vse nemogoče zapomniti. Razen tistih, ta najboljših in ta najslabših trenutkov, teh ne gre kar tako pozabiti. Vse drugo pa je, če za to ne poskrbimo s pisano besedo ali fotografijo, podvrženo pozabi. Zato pišem. Preprosto. Tako da lahko, ko pride čas za razmišljanje o naslednjem potovanju, pogledam, kaj sem si o neki deželi, načinu potovanja ali doživetju zapisal.

Ko smo bili nazadnje vsi štirje v Indiji, smo (kot po navadi) potovali brez vnaprej rezerviranih hotelov. Zato se nam je v času novoletnih praznikov zgodilo, da so bili vsi hoteli polni, kar nam je povzročilo kar nekaj preglavic. V dnevnik sem zapisal: »Naslednjič za novo leto hotele rezervirati vnaprej!«. Kar smo na naslednjem potovanju v Indijo, ko smo prav tako potovali čez novoletne praznike, tudi storili. Morda tole zveni kot nekaj, kar bi si moral izkušen popotnik zapomniti, a priznam, da »pomnilniških kapacitet« ne trošim za logistične podrobnosti. Te sicer ne pripomorejo toliko k ohranjanju spomina na potovanja, s katerimi si izboljšujemo sedanjost in prihodnost, so pa nenadomestljiv pripomoček pri načrtovanju.

Kljub vsemu na dopust

Poletje je čas oddiha in počitnikovanj. Tako nas vsaj prepričujejo oz. so nas že prepričali, saj julija in avgusta najbolj množično potujemo. Morda pa tako ravnamo, ker je poletje čas počitnic in dopustov. To resda prinese vročino, gnečo, višje cene in še marsikaj, kar nam sicer ni všeč, a to je treba pač sprejeti kot del počitnic in se prepustiti uživanju. Sicer lahko zaslužen dopust postane nočna mora, česar si najbrž nihče ne želi.

O tem sem razmišljal, ko sem prikolesaril do sicer idiličnega Kotorja in zagledal tega kolosalnega vsiljivca. img_2937

Res ne vem, kako naj to situacijo drugače imenujem. Saj je v mestece, ki ima manj kot tisoč prebivalcev, tako v enem dnevu obiskalo nekaj tisoč obiskovalcev. To se najbrž ponovi skorajda vsak dan v turistični sezoni. Si predstavljate, da bi se po vaši ulici vsak dan sprehajalo na tisoče tujcev, ki bi sledili tipu v kapi, ki ima v eni roki pisan dežnik, v drugi pa megafon iz katerega donijo vam popolnoma nerazumljive besede? Malce karikiram, a resnica ni daleč od tega. Krasno utrjeno mestece, ki je zraslo v skritem kotičku zaliva Boka Kotorska z namenom ostati skrito pred očmi vsiljivcev, se danes na vse pretege trudi, da bi jih pritegnilo čim več. Seveda novodobni prinašajo dobiček. Samo vstopnine na obzidje bi naj prinesle 300.000 evrov letno. Dubrovniško obzidje baje prinese 5 milijonov evrov letno. Jasno, da križarke sprejemajo z odprtimi rokami.

Turizem je postal masovna industrija. A na srečo to ne pomeni, da smo temu podvrženi vsi, ki se gremo popotnike, dopustnike ali turiste. Res pa je, da postaja vedno težje, izogniti se posledicam masovnega turizma in najti svoj košček sence. A ni to zanimivo; vsi si želimo imeti plažo, tlakovano uličico ali antični teater zase, a vendar se tja podamo v višku turistične sezone, ko ne gre drugače, da si to, zaradi česar smo tja prišli, delimo z drugimi. Verjamem, da so tudi takšni, ki so radi v gneči, a jaz jih ne poznam.

V vseh teh letih potikanja po svetu nam je postalo jasno, da je to najučinkoviteje storiti tako, da ne potujemo v glavni sezoni. Kar seveda ni skladno z zapisanim v prvem odstavku, a je v resnici najboljša metoda. Po naših izkušnjah seveda, najbrž ima kdo boljšo. Tako sem pred leti na enem izmed potepov po Balkanu z motoristi, prvič obiskal plažo v Makarski, ki je ena najlepših mestnih plaž, kar sem jih videl. Bilo je izven turistične sezone in plaža je samevala, le prod, borovci in pogled na Biokovo. Skratka, popoln prizor. Leto ali dve sem tja peljal Sabrino, da ta prizor delim z njo. A bilo je julija. Plaža je bila polna do zadnjega centimetra. Kar ni le vzelo pridiha popolnosti, ampak naju je navdihnilo, da od tam čim prej zbeživa.

Podobno smo letos obiskali Santorini v času prvomajskih praznikov, ko se je v morju že bilo mogoče kopati, a plaže so še samevale. Ne znam si predstavljati, kako je tam danes, sredi julija. O Santoriniju kdaj drugič.

Seveda pa je treba priznati, da so počitnikovanje, dopustovanje in vse druge oblike potovanja podvržene izjemno širokemu naboru okoliščin, ne le izbiri časa. Čas potovanja je tako le ena od okoliščin, ki jih moramo upoštevati. Tako je, ne glede na izkušnje, včasih treba narediti izjemo, oziroma se prilagoditi. Tako so se nama s Sabrino ta vikend nekatere okoliščine zdele primerne in sva se zapeljala na morje. Resda naju je danes na motorju večkrat pošteno namočilo, da sva spala v kontejnerju, da je bila gneča in da sva se pošteno namučila, a bilo je vredno. Če ne zaradi česarkoli drugega, zaradi pristnega borovničevega zavitka v narodnem parku Risnjak! risnjak_01 risnjak_02

S kolesom od Črne gore do Albanije

Od vseh dežel na tem koncu sveta mi je najbolj pri srcu prav Bosna. Tako, da mi je bilo kar malo žal, ko sem se približal meji s Črno goro. Seveda je ta preblisk trajal le trenutek, dokler nisem pomislil na Kotor, Durmitor, Skadrsko jezero in druge naravne lepote, s katerimi je deželica, ki je manjša celo od Slovenije, obdarjena. Zraven tega sem imel ta dan krasno jutro, ki se je bohotilo v najlepših odtenkih narave in razglede, ki se jih je nemogoče naveličati.
balkan_kolesarjenje_2018_18 balkan_kolesarjenje_2018_19

V Črni gori sem se zaustavil takoj, ko sem bil čez mejo, kjer so me zasliševali, če sem srečal kakšnega begunca. Sedel sem na obcestno ograjo, drugič zajtrkoval
balkan_kolesarjenje_2018_20
in izvlekel zemljevid (kajpada na telefonu, papirnatih že dolgo ne uporabljam) ter razmišljal o tem ali naj se podam proti severu ali jugu. Načrtoval sem sicer pot proti jugu, a me Durmitor tako mika, da sem se resno spogledoval z idejo, da ga prekolesarim. A ker bi si s tem naložil dva do tri dodatne dneve kolesarjenja in ker je bila za sever dokaj slaba vremenska napoved, sem pustil prevladati razumu in se spustil na jug. Do Boke kotorske, zaliva, okrog katerega se vije krasna panoramska cesta.
balkan_kolesarjenje_2018_21 balkan_kolesarjenje_2018_23

Sprehodil sem se skozi srednjeveški Kotor, kjer sem se moral boriti za svoj košček ozkih tlakovanih tal, saj je bilo mestece tako preplavljeno s turisti, da sem po desetih minutah ušel.

Naslednji dan me je čakal velik podvig, kolesarski vzpon na Lovčen. Zjutraj sem se pošteno najedel in se zapodil na hrib. Če ne poznate cik-cak ceste, ki se vije iz Kotorja do Lovčena, si jo lahko ogledate tukaj. Gre za eno najlepših cest, s katere se odpirajo eni najlepših razgledov, kar sem jih videl.
balkan_kolesarjenje_2018_24 balkan_kolesarjenje_2018_25

Na planoti sem imel ponovno srečo, da sem na kolesu, saj je bila cesta zaprta, a so me pustili čez gradbišče. Tako sem po petih urah z nadmorske višine nič, prigonil do vrha na 1650 metrih. Zdelan, a navdušen. Poklonil sem se Njegošu in se spustil v Cetinje, kjer me je prvič malce namočilo.

Naslednji dan me je ponovno čakala krasna pot in sicer mimo Rijeke Crnojeviča do Virpazara. Na tem mestu bom ponovno zlorabil presežnik, a v resnici gre za eno najlepših panoram, kar jih je.
balkan_kolesarjenje_2018_26

Tudi cesta, ki vodi do Virpazarja, je pravljična. To sva po naključju odkrila s Sabrino leta 2013, ko sva se vračala iz Bolgarije.

Na tem mestu moram končati, saj je Črna gora očitno prevelika za en zalogaj.

Što se mora, nije težko

Saj vem, že dolgo sem na Balkanu in predobro sem se že vklopil v to okolje. A ta pregovor mi ne gre iz glave, saj se z njim nekako ne strinjam. Pa sem se danes moral.

Danes me je črnogorsko-albanska naveza dodobra zdelala. Dneva kar ni in ni hotelo biti konec. Osem ur in pol sem potreboval od Virpazarja do Ulcinja za slabih 80km. Ko se je nešteto vzponom v vročem vremenu pridružil še veter v prsa, sem bil na psu! Tako sem vsaj mislil. Potem pa (kot da ni bilo danes že vsega dovolj) je bila cesta za Ulcinj zaprta! Namesto zadnjih 18, bi moral prevoziti dodatnih 30 kilometrov, saj je bil narejen obvoz. Ni šans, sem rekel, ne morem več.

Sem stopil v tamkajšnji kafe, v katerem je pravkar natakar stregel kavo policistu. Vprašal sem ju, če vesta ali lahko grem s kolesom, kljub zapori ceste, mimo. “Minirajo tunel, ne bo šlo,” sta skoraj v en glas odgovorila. To ne more biti res, sem pomislil. Stopil sem ven in stal pod milim nebom in nisem vedel, kaj naj naredim. Potem pa sem videl, da se po zaprti cesti pripelje kombi z gradbeniki. Sem jih kar ustavil in povprašal, če se da skozi tunel. Niso vedeli in so rekli: ”Probaj!” Seveda, to je tudi moj namen. In sem šel. Mimo bagerjev in buldožerjev ter tovornjakov, ki so delali na polno (nič kaj po črnogorsko, pa še nedelja je povrhu). Nihče se ni zmenil zame, edinega civila na gradbišču. Po kakšnih treh kilometrih gradbišča sem pripeljal do tunela. Pa se uzrem gor k nekemu stričku na bagerju in ga vprašam, če lahko peljem. Samo skomignil je z rameni. Pa sem šel. Tik pred tunelom vprašam še enega, ki je samo zamahnil z roko, s kretnjo, vozi! Še umaknil je bagerja, da sem lahko prišel mimo. Med tem, ko je prestavljal bagerja, sem si namestil lučko in se pripravil na tunel. Ni bilo deset metrov, ko je bil tunel zasut z ogromnim kupom kamenja. Na srečo ne v celoti. Sestopil sem s kolesa, ga vzdignil in ponesel čez ta kup:
f6b7bc73-f2ae-487d-b777-ff253287ab3e

Od adrenalina sem kar poskakoval. Kakšnih dvajset kil prtljage, kakšna teža kolesa! Čez ta kup sem splezal v trenutku! Takoj, ko je bila ovira za menoj, sem sedel in odgonil proti luči na koncu tunela.

Današnji, deveti dan na tej solo kolesarski balkanski odiseji, je bil najtežji doslej. A je šlo. Prišel sem do Ulcinja. Morda pa omenjeni pregovor vendarle drži.