Category: Spoznanja

Fascinantno se mi zdi, kako drugače se vidimo sami, kot nas vidijo drugi. Seveda je to lahko povsem normalno, a ljudje smo pogosto presenečeni, ko slišimo mnenje drugih o nas, ki je precej drugačno od mnenja, ki ga imamo o sebi sami. Le kdo ima bolj prav; tisti, ki opazujejo naša dejanja in nas karakterizirajo na podlagi tega ali mi sami? Ugibam, da naše mnenje o nas samih ne temelji toliko na naših dejanjih, kot na tem, kaj si sami o sebi mislimo. A o tem ali nas definirajo naša dejanja ali misli, tokrat raje ne bi. Neredko se soočim z ljudmi, ki sebe vidijo precej drugače, kot jih vidim jaz. To sklepam, ker mi sami povedo, kako sami sebe vidijo. A priložnosti, ko lahko nekomu povem, da ga jaz doživljam precej drugače, kot on govori, da doživlja samega sebe, je silno malo. Seveda velja tudi obratno, v smislu, da mene drugi ljudje doživljajo drugače, kot se doživljam sam. Ista reč, le iz drugega zornega kota. V obeh primerih izhajamo iz sebe; takrat, ko sodimo sebe in tudi takrat, ko sodimo druge. Morda drzno, a bi rekel, da imamo vsi po vrsti premajhno sposobnost empatije oz. vživljanja v drugega človeka. Seveda se v tem precej razlikujemo, a resnično sposobnost stopiti v čevlje nekoga drugega ter zaznati njegove misli, občutke in doživljanje ima silno majhno število ljudi. Hkrati pa se nam zdi, da smo kompetentni, da sodimo druge. Vse skupaj je sicer popolnoma normalno in človeško, a je hkrati tudi nenavadno, da se o tem tako redko pogovarjamo.

Razmišljam namreč o tem, da sem že večkrat slišal, da sem ekstremist, česar sam o sebi nikakor tako ne mislim. Le kdo ima prav? Sam zase ne bi rekel, da sem ekstremist v čemerkoli, niti v potovanjih. Menda marsikdo od nas kdaj pa kdaj naredi nekaj ekstremnega, a zaradi občasnih ekstremih dejanj, ne gre po tem soditi celega človeka. Povrhu vsak odklon od normalnega še ne pomeni ekstremizma, čeprav se včasih zdi, da sredina več ne obstaja, le še skrajnosti. SSKJ pravi, da je ekstremizem zelo oddaljen od povprečnosti. Je potemtakem nekdo, ki je vegan, ekstremist? Ekstremni alpinizem je redek primer, kjer je odklon od normalnega dokaj dobro definiran: plezanje v izredno težkih, izjemnih smereh s pretežno uporabo tehničnih sredstev. Tisti, ki se s tem ukvarjajo, zelo dobro vedo, kje je meja (izvzemši področje sivine), ko se neha klasični in se začne ekstremni alpinizem. Za takšne, ki ne hodijo v hribe na način, kot to počno alpinisti, a vendarle alpiniste označujejo, da so ekstremisti, velja izraz kavč ekspert. Res pa je, da to ne velja za vse. Na primer za to, da nekomu očitaš, da je ekstremist, če se poda na turistično potovanje v državo, kjer divja vojna, ne rabiš biti popotnik.

Če bi skušal objektivno premeriti naša potovanja, za nobeno ne bi mogel reči, da je bilo ekstremno. Priznam pa, da dvomim v to, da sem lahko v tem objektiven. Tudi za enoletno potovanje okrog sveta z dvema majhnima otrokoma ne bi mogel reči, da je bilo ekstremno. Bilo je vsekakor rekordno in na splošno neobičajno, a menim, da to ni dovolj, da ga naredi ekstremnega. Če je stopnja zavestne izpostavljenosti nevarnostim tista, ki naredi neko potovanje ekstremno, je potovanje, ki je po teh sodilih najbližje ekstremu, potovanje z motorjem čez Afriko. Sam prepotovati 17.430 kilometrov z motorjem od Cape Towna do Kaira čez 12 afriških držav in prečkati ravno toliko meja, je bila moja najdrznejša, najzahtevnejša, naj… preizkušnja. Tudi s Sabrino sva opravila kakšno medcelinsko potovanje v skrajno neprijaznih in zahtevnih razmerah. To so bile silno težke preizkušnje, v kakšnih se slej kot prej znajdeš v situaciji, ko moraš obiskati zdravnika ali urgenco. A to se ti lahko pripeti tudi doma.

Sploh pa me potovanja, ki bi jim sam rekel, da so ekstremna, ne mikajo preveč. No, malce že. Najraje imam potovanja, ki postrežejo z meni ustrezno mero zahtevnosti, a tudi radosti. Morda je ta meja včasih bolj oddaljena od povprečnosti, kot je to “normalno”, nisem pa prepričan, da gre za ekstremizem. Še najbližje ekstremistu sem v trenutkih, ko me poplavi nepopisen občutek radosti, kot na primer v puščavi Sudana.

Gibati se v sredini, ki jo s tem namenom imenujemo tudi zlata, praviloma pomeni izbrati srednjo pot. Varnejšo in lažjo. Ne najvarnejšo ali najlažjo, ampak tisto na sredini. Pot sama resda ni najlažja, je pa odločitev, izbrati srednjo, pogosto najlažja. A Heraklej, grški mitološki junak, ni imel možnosti izbrati srednje poti. Izbrati je moral med dvema in se odločiti za eno ali drugo. Pregreho ali krepost. Ta izbira še danes velja kot prispodoba izbire med lažjo in udobno potjo ter težjo in smiselno potjo. Če bi Heraklej imel možnost izbrati srednjo pot, ta mit ne bi imel takšnega smisla, kot ga ima. Jasno, saj povprečnost, kamor najpogosteje pripelje srednja pot, nikakor ni značilnost grških mitoloških junakov. Ko izberemo srednjo pot, namreč s tem zavestno izberemo povprečnost, četudi to morda ni naš namen. Saj ni nujno narobe, če se v tem območju delovanja najbolje počutimo in je naše počutje naš ultimativni cilj. Seveda pa nas to, da nenehno izbiramo poti, na katerih se trenutno najbolje počutimo, slej kot prej pripelje v pogubo. A to je že druga zgodba. Tukaj gre za to, da s tem, ko ne izberemo težje poti, sami sebe, do neke mere, oropamo priložnosti za izboljšanje. Brez, da zapustimo območje ugodja, namreč ne izvemo, kakšni so naši lastni potenciali. Zato se bojim, da je preferiranje srednje poti lahko pogosto neposrečena izbira. Isto velja za zmernost, ki je udejanjanje srednje poti.

Po srednji poti tudi radi potujemo. Tudi k popularnosti množičnega turizma, kot ga poznamo danes, je najbrž pripomogla človeška nagnjenost k izbiranju srednjih poti. V smislu, da v glavnem iščemo potovanja, ki so ravno prav zahtevna, ne preveč naporna, a hkrati dovolj zanimiva ali celo eksotična, ki nas ne pretresejo preveč, a nam kljub temu postrežejo s pravo mero čudes, predvsem pa udobja. Seveda to ni nič novega, kar so že davno ugotovile agencije in temu ustrezno prilagodile turistične in popotniške aranžmaje. A tudi to zgolj po neki sredini, kar pomeni, da je isto potovanje za nekoga prenaporno, za drugega preveč dolgočasno, za tretjega premalo eksotično in tako naprej. Tako, kot je v vsaki večji skupini ljudi, saj imamo ljudje različna pričakovanja, različno dojemamo lepoto, predvsem pa drugače toleriramo tegobe. Slednjih na nobenem, še tako dobro organiziranem potovanju ne manjka. A prav zaradi tega je potovati v večji skupini lahko natanko to, kar potrebujemo. Saj je od vseh lastnosti, ki jih imamo, na skupinskih potovanjih najbolj na preizkušnji naša sposobnost prilagajanja. Ne le deželi, po kateri potujemo, o čemer sem že pisal, temveč predvsem, koliko smo se pripravljeni prilagoditi našim sopotnikom. Verjamem, da imamo na področju prilagajanja drugim, vsi še nekaj prostora za izboljšavo. Eni več, drugi manj, a vsakdo vsaj nekaj. A ker je prilagajanje lažje pričakovati od drugih, kot od nas samih, moramo potrebo po tem, da se prilagodimo mi drugim, ne drugi nam, najprej sploh ozavestiti, preden se prilagajanja lotimo. Agencije, ki potovanja organizirajo, zelo dobro vedo, kakšen delež ljudi se je na skupinskih potovanjih pripravljen prilagoditi. Zato je tudi zanje srednja pot, če že ne najlažja, najbolj učinkovita. Če pa nekdo ne želi potovati z agencijo zaradi lastne nepripravljenosti prilagajanja skupini in se raje odloči za soliranje, to ni srednja, ampak lažja pot. Nekako ne verjamem, da bi na splošno veljalo, da imajo ljudje, ki raje potujejo sami, težave s prilagajanjem drugim. Saj je drugih razlogov, zakaj ljudje raje izberemo solo potovanje, kot da bi potovali v skupini, nešteto. Ko potujemo brez agencije, je pač nekatere izbire med različno težavnimi potmi namesto nas opravil nekdo drug. Sploh pa to ali poti, po katerih stopamo, izbiramo sami ali to namesto nas počne nekdo drug, ni najpomembneje. Pomembneje je, kolikokrat se zavestno odrečemo srednji poti in kolikokrat namesto lažje, izberemo težjo. Saj zaradi tega ne bomo postali kot Heraklej, a zagotovo se bomo na ta način bolj približali krepostim, ki jih mit o njem pooseblja.

Kam potovati v letu 2026? Saj ne, da nam manjka idej, a vedno je zanimivo pogledati, kaj priporočajo drugi. Še vedno vztrajam pri preizkušenih, da ne rečem klasičnih virih informacij in se na vse pretege izogibam novodobnim oblikam spodbujanja popotniške sle. V roke vzamem debel in velik popotniški atlas ter ga začnem listati. Saj ne, da bi odkril karkoli novega, bolj zato, da se spomnim, kje vse smo že bili in kje še ne. Ali pa prelistam katero od inspiracijskih popotniških knjig, ki jih imamo doma kar nekaj. Sicer niso več najnovejše, a v njih so na nevsiljiv način prikazani kraji, ki jih je zaradi tega ali onega razloga vredno obiskati. Na te vire se spomnim vsakič, ko na internetu iščem npr. “must see Japan” in se soočim s poplavo sicer izvrstnih videoposnetkov popotnikov, a prikazujejo natanko to, česar ne želim videti vnaprej na zaslonu oz. si želim videti v živo. Morda je to le moja kaprica, morda se oklepam že preživetih načinov in se ne želim prilagoditi na nove, a ne glede na vse skupaj, se v resnici zgolj zanašam na edini zanesljiv vir informacij. Na lastne izkušnje. V smislu tega, da zase že dokaj natančno vem, koliko in katere informacije o neki destinaciji si želim ali potrebujem v določenem trenutku. Vem, kateri parametri so tisti, zaradi katerih me neka destinacija pritegne, saj sem šel skozi ta postopek že več stokrat. Vem, katere dežele in destinacije se mi zdijo privlačne. A to seveda ni vse, izbira potovanja je lahko včasih nekaj najbolj preprostega, drugič pa nekaj silno zahtevnega. Odvisno od načina potovanja, destinacije, odročnosti, razpoložljivih virov in tako naprej. A tokrat ne bom zašel v načrtovanje potovanj, temveč le v pregled priporočenih popotniških destinacij za leto 2026. Zagotovo se za vsakogar, željnega potovanj, najde nekaj.

Založnika Lonely Planet in Rough Ruides sta v mojih očeh, kar se tiče popotniških vodnikov v obliki knjig, papirnih ali elektronskih, še vedno številki ena v svetu. Obstajata že več kot štiri desetletja, torej iz časov, ko je popotništvo, kot oblika potovanj, šele nastajalo. Glede na današnje trende pridobivanja informacij o destinaciji, na katero se odpravljamo, je pravzaprav čudež, da še obstajata. Dvomim pa, da obstaja tudi popotništvo v takšni obliki, kot je obstajalo pred štirimi desetletji. Pred kakšnimi osmimi leti sem v Lizboni poslušal mlado dekle govoriti o tem, da si ona vse potovalne informacije poišče na Tik Toku. Takrat se mi je to zdelo fascinantno, a me ni toliko pritegnilo, da bi to poskusil tudi sam. Glede na to, da sem si sam še prejšnji teden v knjižnici izposodil dva papirnata Lonely Planet vodnika, je več kot očitno, kako me sodobni trendi s tega področja privlačijo. Sem pa hkrati prepričan, da če na katerikoli sodobni platformi iščeš predloge za potovanja v letošnjem letu, jih prejmeš nešteto. Zagotovo tudi uporabnih. Morda še bolj, kot knjige, saj nas lahko te platforme poznajo bolje, kot se poznamo sami.

Lonely Planet za letos predlaga kar nekaj destinacij, ki se zdijo tudi meni silne zanimive. Na primer, Bocvana in Sardinija. Prva zato, ker je ena redkih varnih afriških držav, druga zaradi naravnih lepot in bližine. Tudi Britanska Kolumbija, provinca Kanade, je zaradi naravnih lepot nedvomno ena najlepših regij Severne Amerike in kot taka izjemno privlačna. Res pa je, da sem te tri destinacije že obiskal, zato si jih upam priporočati. Če bi s tega seznama moral izbrati destinacijo, ki je še ne poznam, bi bila to Nova Zelandija.

Založnik Rough Guides ponuja še širši nabor najboljših destinacij za letošnje leto. Iz tega seznama bi na prvo mesto dal Namibijo. Vsekakor v priporočeni obliki, kot “Self-drive adventure through Earth’s oldest desert”. Priporočajo tudi veliko atraktivnih mest, od katerih bi dal na prvo mesto Lizbono, če ne zaradi česarkoli drugega, zato, ker je precej bližje, kot sicer silno popularen Tokio. Vidim, da sem od 26 priporočenih destinacij, obiskal kar 23. Od treh, ki jih ne poznam, pa se mi v tem trenutku nobena ne zdi dovolj mikavna.

Najboljša destinacija seveda ne obstaja, saj imamo posamezniki, ne glede na priporočene in še tako opevane destinacije, svoje želje in ideje, ki se lahko od teh trendov precej razlikujejo. S čemer ni popolnoma nič narobe. Da le nikoli ne pozabimo na to, da je najbolj nagrajujoče tisto potovanje oz. destinacija, na katerem nam zaigra srce.

Sedaj že lahko rečem, da je to, da se ob prelomu leta oziram na preteklo popotniško leto, tradicionalno. Kje smo bili, kaj smo doživeli in kako daleč so nas odnesle popotniške skomine? So bila naša potovanja dolgočasna, turistična, pustolovska, vznemirljiva? Smo potovali preveč, premalo ali ravno prav? Stvar percepcije, kot vse drugo, kar opazujemo s svojimi očmi in presojamo z lastno glavo. Nam se zdi, da smo potovali ravno toliko, da bi bilo, če bi potovali več, preveč. Mimogrede, opažam, da še vedno raje pišem v množini, kot da se ne želim sprijazniti z dejstvom, da naša potovanja že nekaj let niso več množinska, saj potujeva sama s Sabrino ali pa si občasno privoščim kak solistični izziv. Saj pri množini ne vztrajam zaradi tega, ker bi pogrešal čase družinskih potovanj, bolj zaradi tega, ker na to stran še danes gledam, kot na družinski popotniški dnevnik. Kakorkoli, kot sem zapisal že lani, bo najbrž prišel čas, ko se bom s tem sprijaznil in presedlal na dvojino oz. ednino.

V leto 2025 smo stopili doma, a sva s Sabrino že drugi dan leta sedla na letalo in odpotovala na jug. Na Malto. Dobesedno čez noč in tik pred zdajci sva se tako odločila, saj se je tole doslej še vedno izkazalo, kot dobra odločitev. Na Malti sva se na dolgih pohodih naužila sonca in krasnih razgledov.

S seznama držav, ki jih še nisem obiskal, sem lani izbral Oman. Priznati moram, da se mi je posrečilo, saj je Oman prečudovita in dokaj drugačna dežela od sveta, ki ga poznamo s potovanj. Povrhu je vedno mamljivo obiskati deželo, ki je še nisem. Seveda je bilo to, da sem ga doživel s kolesa, fantastično.

Prvomajske počitnice sva, ponovno v iskanju toplega sonca in morja, preživela na jugu Španije. Še ena destinacija, ki je tako hvaležna, da ji česar drugega, kot slavospevov, skoraj ne morem nameniti.

Poletnim potovanjem se že dlje časa izogibava, o čemer sem že pisal, saj se nama ne zdi pametno, da dodatno prispevava k nepopisni gneči, ki povrhu sredi najvišjih poletnih temperatur, nastane na vseh privlačnih koncih in krajih Evrope. Teh situacij sva v življenju izkusila dovolj in upam, da nama bo uspelo tudi v prihodnje, da se jim v največji meri izogneva. Tako sva se v prvih poletnih dneh podala na ohladitev v Alpe.

Največje potovanje lanskega leta je bila nedvomno Japonska. Sicer izjemno popularna destinacija, a zaradi načina potovanja z motorjem sva obiskovala kraje, ki so trumam obiskovalcev prikriti, kar je naredilo tudi to potovanje čudovito.

Sedaj, ko sem popotniško leto tako strnil v en prispevek, vidim, da je bilo zares pestro. Pokrila sva namreč dokaj različne načine potovanj, od kolesa, motorja, najetega avtomobila, pohodništva in še kaj, ter pri tem obiskala več kot 15 držav na treh celinah.

Le kaj na prizorišče potovanj prinaša leto 2026? Bomo videli…

Ljudje, ki prihajamo iz različnih okolij, družb, statusov in še česa, s čemer se ukalupljamo med te ali one, tudi na potovanjih iščemo različna zadovoljstva. Iščemo tisto, česar nismo vajeni ali tisto, kar nas ponese iz vsakdana, kar se seveda lahko zelo razlikuje od posameznika do posameznika. Zdi se, da nekomu, ki v službi iz dneva v dan trdo dela, dopust v obliki počitnikovanja precej bolje dane, kot nekomu, ki ga vsakdan ne utruja. Po drugi strani pa tistemu, ki ga vsakdan ne utruja, bolje dane aktivnejši dopust. A to je podobno domnevi, da tisti, ki živi v razkošnem domu, na potovanju išče bolj preproste nastanitve. Tisti, ki pa ne živi v razkošnem domu, razkošje išče na potovanjih. Zato so tole zgolj posploševanja, čeprav se tudi v njih marsikdo najde, pa če to prizna ali ne. Sleherni popotnik ali dopustnik, ki zase meni, da potuje na še tako avtentičen način, sodi v neko množico ljudi, s katerimi si deli nekatera prepričanja. Prav tole, ta avtentičen, individualni, osebni, prilagojen in premium pristop do tega, kakšne se na potovanju želimo pokazati, je eden najmočnejših katalizatorjev množičnega turizma. Paradoksalno.

Fascinantno, kakšnih pristopov se poslužujejo oglaševalci in vsi drugi, ki svoj uspeh stavijo na človekovo potrebo po tem, da je prepoznan, kot nekaj posebnega. Celo križarjenja, kot najbolj masovna oblika potovanj, kar jih je, se danes ponujajo kot individualna križarjenja. Očitno to, da v zaprtem prostoru potuješ skupaj s štiri tisoč drugimi potniki, ni ovira pri zagotavljanju občutka individualnosti.

Pri vsem skupaj se mi zdi žal predvsem za odločitve, ko se ljudje pustimo pregovoriti drugim, ki nas prepričujejo o tem, kaj je najbolje za nas. Od nasvetov, ki jih prejmemo od drugih, bi morali imeti korist predvsem mi, ne tisti, ki nam svetujejo. A ko nam popoln neznanec, ki o nas ne ve ničesar, ponudi blišč, nas le ta lahko tako zaslepi, da spregledamo bedo, ki se skriva v ozadju. Tole je morda modus operandi za marsikatero od naših odločitev, sploh, kadar sami ne premoremo dovolj znanja ali izkušenj in si zato pustimo svetovati. A v skoraj nobenem primeru ne bi smeli iz procesa sprejemanja odločitve izpustiti razuma. Kar je pri nakupovanju bleščečih popotniških aranžmajev, hotelskih namestitev ali letalskih vozovnic, lahko težko. Sleherni od nas je namreč omejen z resursi. Če že nekdo ni omejen z denarjem, je skoraj zagotovo s časom. Po drugi strani pa so mladi, ki imajo občutek, da imajo ves čas na svetu, najpogosteje omejeni z denarjem. Vsi pa bi radi največ. Največ blišča za svoj denar in največ doživetij za svoj čas. Seveda gre za naš denar in za naš čas, zato je tako pomembno, da se odločamo z lastnim razumom, sicer bo od naše odločitve imel več nekdo drug, kot mi sami.

Tudi sam še se danes kdaj ujamem na limance in sprejmem odločitev za potovanje, za katero bi moral vnaprej vedeti, da ne bo takšno, kot bi si ga, glede na lastne temeljne popotniške vrednote, želel. Blišč, ki se mu pustim nagovoriti, sicer ne blešči, a ima nekaj drugega, zaradi česar spregledam bedo, ki jo bo najverjetneje prinesla slaba odločitev. Ta blišč, ki me neustavljivo privlači, je, na primer, gibanje v divji naravi, daleč proč od civilizacije, ko moraš s seboj tovoriti vso hrano, zavetišče in vse drugo ter biti odvisen zgolj od samega sebe, predvsem pa znati biti sam s seboj. Kadar na takšni pustolovščini najdem lepoto v naporu, moč v izzivu in smisel v sami poti, je to nekaj najlepšega, kar lahko doživim. A če zmanjka le eden od teh treh, je beda, ki jo doživim, najbednejša od vseh bed.

Svet je velik. Nepredstavljivo velik. Čeprav se nam ob hitrosti širjenja informacij, ki dobesedno v trenutku preplavijo ves svet, le ta lahko zdi majhen. A ljudje informacij niti ne obdelujemo s takšno hitrostjo, kot te potujejo, kaj šele, da bi s hitrostjo informacij lahko potovali. Četudi se usedemo na letalo in okrog sveta poletimo v dnevu ali dveh, nam to ne da popolnoma nobene predstave o tem, kako velik je svet. Izhajajoč iz hitrosti potovanj, se mi celo zdi, da so veliki raziskovalci, ki so pred stoletji prestopali meje znanega sveta, premikajoč se silno počasi, bolje dojemali velikost sveta, kot jo dojemamo danes. Če je danes Atlantik mogoče preleteti v nekaj urah, so pred petsto leti za isto pot potrebovali do dva meseca. Potemtakem je bil takrat svet precej večji, kot je danes. Zato je morda velikost, kot parameter, že v samem izhodišču napačno zastavljena, da bi skušali dojeti velikost sveta. A to velikost, ki jo omenjamo, ko rečemo, da je svet velik, definirajo dolžina, površina ali prostornina? Menda nas večina pozna približno številko obsega zemlje v kilometrih, površino in prostornino pa malokdo. Tudi če poznamo število držav, ljudi, različnih ras in jezikov ali še česa, dvomim, da zaradi poznavanja teh podatkov vemo, kako velik je svet. Mi smo ga na naših potovanju sicer nekaj videli, a ne bi si upal trditi, da je moje dojemanje tega, kako velik je svet, boljše od dojemanja nekoga z manj kilometrine.

Verjamem pa, da so naša potovanja prispevala k temu, da smo spoznali raznolikost sveta. Raznolikost narave, bivalnih okolij, običajev ljudi in drugih značilnosti našega sveta, ki se jih ne da izmeriti, a vendarle o tem, kako velik je naš svet, povedo več, kot dimenzije in številke. Tako, da število 95, koliko v tem trenutku šteje število držav, ki smo jih obiskali, pove zgolj to, da smo obiskali 95 držav, ničesar drugega.

Posodobil sem namreč stran Naša potovanja in na zemljevid dodal nekaj novih krajev in držav. Če bo po sreči, bomo potovali še naprej in število obiskanih držav celo zaokrožimo.

Razmišljam o tem, da je marsikatero hrepenenje, ki si ga zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ne drznemo, zmoremo ali želimo potešiti na izvirni način, mogoče potešiti s približki ali alternativami. Kar je seveda povsem legitimno, če nas to zadovoljuje v pravšnji meri, predvsem v takšni, ki ustreza nam. A zraven tega se mi zdi pomembno, da se zavedamo, da je med izvirnikom in približkom razlika. Včasih enormna. Ljudje rečemo, da radi potujemo z drugimi, ko beremo njihove potopise. Tudi sam to zelo rad počnem. A zavedam se, da je med tem, ko jaz prebiram nadvse privlačen potopis Reinholda Messnerja o solo prečkanju puščave Gobi, v katerega se popolnoma zatopim in med dejanskim, a njegovim podvigom, razlika. Enormna. On je resda svoja doživetja zlil na papir, s katerega jaz ta ista doživetja črpam. A doživetja, opisana še tako živo, so njegova, ne moja. Zato ne verjamem, da je mogoče pristne vtise, ki jih doživljamo v prvi osebi, prenesti na nekoga drugega, še tako dojemljivega. Tako, kot je okus eksotičnega sadeža durian znan le tistemu, ki ga je že kdaj okusil. Vsi drugi si lahko le poustvarijo nek približek tega okusa, ki s pristnim nima veliko skupnega. Vonj duriana je nekdo, ki ga je doživel, opisal kot mešanico gnile čebule, terpentina in smrdljivega sira. Poznam vse od opisanih vonjav, vključno z durianom, ki sem ga ne le vonjal, temveč že večkrat poskusil, a bi rekel, da je vonj duriana povsem drugačen, kot v tem sočnem opisu. Zato se mi zdi pomembno, da se zavedamo razlike med tem, ko nekaj doživimo sami, v prvi osebi, z lastnimi čutili in med tem, ko skušamo v glavi (četudi svoji) podoživeti občutke drugih.

A izvrstni potopisi in seveda tudi druge vrste knjig znajo bralca zapeljati zelo daleč. Bojda je možgane v tem kontekstu dokaj preprosto preslepiti, da se zna zgoditi, da ne razločijo razlik med tem, ko nekaj zgolj prebiramo ali dejansko doživljamo. Kar zna biti fenomenalno. Saj menda tudi zato beremo, da se za trenutek preselimo v svet nekoga drugega. Svet, ki ga sami, v fizični obliki, ne bomo nikoli obiskali.

Hkrati verjamem, da se lahko s tem, ko podoživljamo občutke drugih, bogatimo in se na nek način pripravljamo na trenutek, ko bomo to, o čemer sedaj le beremo, doživeli sami. Danes je že kar težko najti izziv, s katerim se ni še nihče soočil in o njem pisal. Sploh, ko se lotevamo nečesa novega in zahtevnega, je pravzaprav priporočljivo, da si preberemo izkušnje nekoga, ki je s tem že opravil, preden se na to pot podamo sami. Tako bomo morda že med prebiranjem doživetij nekoga drugega ugotovili, če je to, po čemer hrepenimo, sploh za nas. Karkoli ob tem ugotovimo, je v redu. Če nas to, kar smo prebrali, še dodatno navdihne, lahko to s pridom izkoristimo in ne ponavljamo napak, ki jih je nekdo pred nami že naredil. S tem, kar je nekdo pred nami naredil in zapisal tako, da se nam zdi dobro, pa lahko našo izkušnjo, seveda, če se tega dejansko lotimo, le še izboljšamo. Paziti moramo le, da se zavedamo, da so naše sposobnosti precej drugačne od sposobnostih drugih ljudi. Če bi me, na primer, zgoraj omenjen Messnerjev podvig še tako navdušil, se zavedam, da nimam niti drobtinice njegovih lastnosti, potrebnih, da takšen podvig speljem. To napako, da so me navdušili mojstri svoje obrti in sem potem, ko sem se podviga, ki mu nisem kos, lotil sam in ob tem neslavno propadel, sem že naredil. Tega ne bom pozabil. Nisem pa prepričan, da se mi to še kdaj ne pripeti.

A to me ne ustavi, da tega, kar črpam iz doživljanja in izkušenj drugih, uporabljam pri podvigih, ki sem jim kos. Tem podvigom lahko morda rečemo, da so zgolj približki podvigov resničnih junakov. A ti podvigi so moji, kakršnikoli že so. Občutil sem jih skozi lastna čutila in ustvaril lastno izkušnjo. To je neprimerljivo s kakršnokoli izkušnjo, opisano na še tako pronicljiv, sočen ali evokativen način, ki je lastna nekomu drugemu.

Zato navijam za prebiranje in posnemanje drugih, najraje boljših od nas, a z namenom doživeti ali izboljšati lastno izkušnjo. Kakršnokoli.

Leto je naokrog in ponovno je čas, ko so počitnice zapovedane. Dobesedno. Vročina, gneča, visoke cene, preobremenjenost infrastrukture in nevzdržnost za ljudi, ki živijo v krajih, obremenjenih s turizmom, kot da nikogar ne motijo. Kljub temu, da je vedno več protestov domačinov, ki morajo v času turističnega obleganja pobegniti iz krajev, v katerih sicer živijo. Fascinantno, kako zelo so se nekatere stvari na tem področju spremenile v zadnjih desetletju ali dveh. Ljudem, ki sedaj lahko potujejo, a nekoč iz kakršnegakoli razloga niso mogli, je danes morda bolje. Nisem prepričan, da velja to tudi za tiste na drugi strani, tiste, ki od turizma živijo. To, da je lokalne delovne sile v turistični industriji vedno manj in da je vedno več delovne sile uvožene, zagotovo pove nekaj o tem. Skratka, vpliv, ki ga ima množični turizem na nas in na našo okolico, je precej večji, kot si priznamo. A žal je pri tem podobno, kot pri tem, kako se nas dotaknejo problemi, kot so globalno segrevanje, poraba fosilnih goriv in druge tegobe sodobnega sveta, ki jih, dokler nas dovolj ne udarijo po glavi ali žepu, ne občutimo. V tem oziru pa bi rekel, da je fascinantno, kako malo so se spremenile stvari na področju navad za počitnikovanje. Na tem mestu sem raje malce zadržan, saj se mi zdi, da se to, da na glas izrečeš, da trmasto vztrajanje pri privzgojenih navad morda ni najboljši in edini način, ne obnese najbolje.

V višku lanske turistične sezone sem zapisal: “Sprašujem se, kolikokrat še bomo poleti odšli na morje in na koliko stopinj se bodo morale povzpeti poletne temperature, da bomo dejansko za to nekaj naredili in izboljšali počitnice tako zase, kot za prebivalce preobremenjenih krajev. Bojim se, da še velikokrat, če bomo le čakali na to, da “država” prevetri sistem počitnic in dopustov, kot je predlagano v prispevku. Skratka, mene bi to, da mi nekdo s transparentom pove, da je to, kar počnem jaz in je zame raj, zanj hkrati nočna mora, zelo prizadelo. Ni vrag, da ne bi mogel vsak od nas, ki veliko potujemo, nekaj narediti, da to izboljšamo.”

Če bi me, na primer, začelo motiti, da je tam, kjer vsako poletje počitnikujem, vedno večja gneča, vedno višje temperature in vedno višje cene, bi se potrudil, da naslednje leto svojo počitniško izkušnjo izboljšam. Velika sprememba bi bila vsekakor menjava počitniške destinacije, saj je tistih, ki niso na turističnem radarju, več kot dovolj. Tudi s spremembo termina se lahko izognemo marsikateri tegobi priljubljenih počitniških lokacij. Ali s spremembo ure, ko odrinemo na pot, da se izognemo zastojem. Seveda pa je zato treba nekaj žrtvovati, kar je pogosto težje, kot se soočiti z neprijetnostmi. To, da nekdo raje zjutraj spi, kot da bi se dve uri prej zbudil in zgodaj odrinil na pot ter se tako izognil zastojem, je povsem človeško. Povrhu so tudi ljudje, ki jih nič od vseh tegob, ki spremljajo poletno počitniško norišnico ne moti dovolj, da bi spremenili svoj poletni rutinski oddih. Seveda je veliko tudi ljudi, za katere noben od predlogov ni sprejemljiv ali izvedljiv zaradi razlogov, na katere nimajo vpliva. A zagotovo obstaja vsaj nekaj tistih, za katere je sprememba izvedljiva in bi jo bili pripravljeni izvesti, če bi se jim ponudila priložnost ali bi jih nekdo nanjo opozoril. Če bi že ti naredili spremembo, bi bila lahko počitniška izkušnja boljša tako zanje, kot tudi za druge. Saj nekaj naredijo že same cene turističnih storitev, ki so praviloma nižje pred in po glavni sezoni, a kaže, da ta stimulacija ni dovolj spodbudna, da bi bila katalizator sprememb v zadostni meri. A če čakamo, da bo za to, da se bo karkoli spremenilo na bolje, poskrbel nekdo drug ali celo država, obstaja velika verjetnost, da čakamo zaman. “Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu!” je rekel eden največjih mož, kar jih je živelo na tem svetu. Prepričan sem, da je vedel, kaj govori.

Menda vsakdo misli, da zase ve, kaj je zanj najbolje. A ni narobe, če lastna prepričanja občasno postavimo na preizkus. Morda je tudi to malce drzna domneva, a zdi se mi, da za prenekatero prepričanje velja, da bolj kot se ga trdo oklepamo in prepričano verujemo v svoj prav, večja je verjetnost, da spregledamo možnosti za izboljšanje. Saj za to ni treba prodati vikenda na Pagu ali se odreči svoje najljubše plaže, le razmislimo, kaj lahko izboljšamo zase in morda še za koga.

Navdih, o čemer sem pisal nazadnje, je “surovina”, če jo lahko tako imenujem, do katere je relativno lahko priti in iz nje oblikovati pomenljivo doživetje. A za slednje je potrebno precej več, kot ena sama sestavina. O tem sem razmišljal v nedeljo, ko sem se zbudil ob treh zjutraj, sedel v avto in se poldrugo uro vozil do izhodišča, od koder sem pričel celodnevni pohod po Alpah. Tudi, ko sem deset ur kasneje sedel nazaj v avto in me je čakalo dve uri vožnje do doma, sem pomislil na to. Na to, koliko angažiranja je potrebnega in koliko ovir je treba premagati za en sam enodnevni izlet. “Le kaj ti je tega treba?” bi kdo rekel. Potem, ko sem že našel navdih in motivacijo za pohod v gore, se je utiranje poti k realizaciji pravzaprav šele začelo. Ne zaradi pakiranja, pridobivanja kondicije in drugih logističnih priprav, temveč zaradi vsega drugega, kar potrebujemo, da se prostovoljno odločimo za nekaj, kar je hkrati težko in nam v resnici sploh ni potrebno. Zakaj bi se človek zbudil ob treh zjutraj, če ni nujno? Zakaj bi še čez vikend za štiri ure sedel v avto in se po preveč obremenjenih cestah vozil nekam daleč? Zakaj bi šel v gore sam? Hodil navkreber v vročini, nosil težek nahrbtnik in preobremenjeval telo? Tovrstnih “zakajev” sem v življenju slišal že nešteto, a me menda še nikoli niso pripravili tako daleč, da bi zaradi tega, ker mojega početja ne razumejo ali obravnavajo drugi, odnehal. Velja namreč, da ima vsak zakaj svoj zato in meni zadostuje, če ta zato odgovarja le meni. Zadostuje mi, da jaz vem, zakaj počnem to, kar počnem. Da vem, kaj mi bo to, ko namesto, da se prepustim lagodju in raje izberem trdo delo, prineslo. Glede tega sem redko v dvomih, saj tovrstne odločitve na podoben način sprejemam že vse življenje. Včeraj popoldan sem po telefonu govoril z mamino teto, ki že od druge svetovne vojne živi v Kanadi in je lani dočakala 100 let. Če kaj zaznamuje njeno dolgo življenje, je to trdo delo.

Seveda to ne pomeni, da vedno izberem težjo pot ali da to počnem zaradi plehke želje po dolgoživosti. Prav tako se kdaj odrečem zahtevni preizkušnji, čeprav verjamem, da bi imela pozitiven učinek na dolgi rok. Po navadi zaradi strahu, redko zaradi prepuščanja lagodju. A v teh primerih sem nekako razdvojen, saj vem, da je treba le zbrati pogum; najpogosteje v obliki motivacije, predanosti in energije, da strah premagam. Na primer, preden se odpravim na kakšen zahtevnejši, pravzaprav nevarnejši pohod, predvsem pozimi, v izjemnih razmerah, me je silno strah. Tako močno, da slabo spim in imam prebavne težave. Se mi je že pripetilo, da sem se vdal strahu in si zjutraj, ko bi se moral odpraviti, premislil. Ne le poguma, tudi odločnosti mi v takšnih primerih kdaj zmanjka.

A ker to, da bi mi v odločilnih ali pravzaprav katerihkoli trenutkih zmanjkovalo odločnosti, zame predstavlja oviro, se urim, da do tega ne bi prihajalo prav pogosto. Podobno velja za vztrajnost, vzdržljivost, odpornost in druge kreposti, za katere menim, da jih je treba redno gojiti. Se pravi, izpostavljati se zahtevnim situacijam, tudi takšnim, za katere nismo prepričani, da jim bomo kos. Verjamem namreč v to, da zahtevne preizkušnje, ki se jim izpostavimo na potovanjih, izletih ali drugih situacijah, ki niso del našega vsakdana, izboljšajo naše sposobnosti premagovati vsakodnevne ovire. Verjamem, da nas namerno in prostovoljno izpostavljanje zahtevnim situacijam in izzivom naredi močnejše. Tako, kot dvigovanje uteži krepi naše mišice in branje krepi naše možgane, premagovanje zahtevnih izzivov krepi naš značaj. Lepo je zapisal George Bernard Shaw: I want to be thoroughly used up when I die, for the harder I work, the more I live.