Jordanija je odpadla. Vsaj za letos, kot kaže. A ker sem še zmeraj v modusu pohajkovanja oziroma pešačenja, sem našel objavo, ki sem jo dal na stran in potem nekako ni bilo pravega prostora zanjo. Preden sem lahko popisal vse grške otoke, ki smo jih prehodili na predlanskih prvomajskih počitnicah, sem se namreč podal na naslednjo avanturo, s kolesom v Črno goro. Tako sem zapis o Santoriniju, ki nikakor ni destinacija, ki bi jo opisal kar tako mimogrede v senci drugih, dal na stran. Do danes.
Na Santorini smo pripluli s skorajda praznim trajektom z Milosa, četrtega otoka na našem spomladanskem pohajkovanju po Kikladih. Izkrcali smo se v temi in se pustili zapeljati do apartmaja v manjšem mestecu na vzhodni obali.
Nekako so nam bolj pri srcu takšne plaže,
kot sanjski bazeni na zahodnem delu Santorinija.
A nismo prišli niti plavat, niti poležavat na plažah, temveč hodit. Saj ima Santorini, čeprav je menda ena najbolj ekskluzivnih, luksuznih in obleganih destinacij v Sredozemlju, tudi pešpoti. Priznati je treba, da nas je popolnost Santorinija odvračala od obiska, a tudi to je treba doživeti in videti.
Pešpot, na katero smo se podali, nas je vodila prav skozi žarišče najbolj turističnega predela otoka. Kar nam je bilo pravzaprav všeč, saj pohodov s tovrstno kuliso nismo vajeni. Na ozkih uličicah se je kar trlo ljudi, ki so iskali razgledišča. Z razlogom, se razume, saj je Santorini tako fotogeničen, da ga je težko primerjati s katerokoli drugo destinacijo, ki smo jo obiskali.
Pot je prekrasna, saj poteka na robu kraterja, visoko nad morjem in tako ponuja prečudovite razglede.
Hodiš čez ozke prehode, po stopnicah, mimo nobel hotelčkov z bazenčki in se čudiš nad tem, kako je vse skupaj dodelano do zadnje podrobnosti.
Na srečo se kulisa po nekaj urah hoje zamenja in pisane presežke nadomestijo naravnejši prizori.
Po dobrih dvajsetih kilometrih hoje smo se z avtobusom vrnili na izhodišče in si privoščili zasluženo kosilo. Grško, kot se spodobi.
Santorini je vsekakor prekrasna destinacija, vredna obiska. Že zaradi razgledov, ki so s perspektive več sto metrov nad morjem, izjemni. Pa tudi sprehod po mestu, ki dejansko je z razglednice, kjer se človek naužije vsega drugega, ni od muh.
