Category: Spoznanja

V prejšnji objavi sem zapisal, da ob vseh opravkih, zadolžitvah, nalogah, dejavnostih in delu, nimamo časa razmišljati niti o tem ali svoj čas izrabljamo za bogatenje ali trošenje. Kaj lahko torej naredimo za to, da bi svoj čas bolje izrabili? Bolje izrabiti ne pomeni, da bi v razpoložljiv čas strpali še več opravil, reči in ljudi, ampak manj. Manj je več, oziroma, manj je bolje! To pri izrabi časa velja še bolj kot kjerkoli drugje. Manj opravkov, manj aktivnosti, manj obveznosti, manj zadolžitev, manj stvari; več časa. To morda zveni kot utopija, sploh v svetu, ki nam na vsakem koraku ponuja neskončno paleto interesnih področij in bleščečih materialnih dobrin in nas prepričuje, da vse to potrebujemo. Le zakaj bi se želeli temu odpovedati?

Obvladovanje lastnega časa je ena izmed tistih reči, pri katerih sta védenje in ravnanje svetove narazen. O tem, kako bi naj s časom ravnali, morda precej vemo, a kolikokrat to uporabimo v praksi? Zapravljanje časa je tako še ena izmed slabih navad, ki se jih ne znamo (ali celo nočemo) znebiti. Že od Rimljanov, torej dobrih dva tisoč let, poznamo rek: Carpe Diem – užij dan. Le kolikokrat se nanj spomnimo in se že zjutraj zavestno odločimo, da bomo ta dan dobro izrabili? Verjetno imamo zjutraj pomembnejša in resnejša opravila ter premalo časa, da bi razmišljali o tem, kako bomo dan, ki se nam ponuja, izrabili.

Metod obvladovanja časa je veliko, nekaterim uspeva z eno, drugim z drugo, tretjim z nobeno. Omenil bom tisto, s katero vem, da nekaterim uspeva. Kako torej bolje obvladati čas in ga izrabiti za bogatenje? Preprosto, delajmo manj, a bolje. Osredotočimo se na manj, na najnujnejše. Seveda marsikomu to ne gre v koncept, sploh v družbi v kateri živimo, saj ta od nas zahteva, da smo boljši, močnejši, hitrejši in bogatejši od drugih. Le kako naj delamo manj in počasneje, če vse okrog nas veleva, da naj delamo več in hitreje? Prišli smo celo tako daleč, da je od samih rezultatov, pomembneje dajati vtis, da delamo veliko in hitro.

Delati bolje pomeni, skrbno izbrati tisto, kar počnemo in se za to potruditi po svojih najboljših močeh. Delati manj pomeni, ne ustreči vsakomur, ki nam pride naproti. A kako, ko pa smo obkroženi s toliko ljudmi, ki zahtevajo našo pozornost? Tako, da med njimi izberemo le tiste, ki nam nekaj pomenijo, ki nam energijo ne le jemljejo, ampak tudi dajejo. Kar seveda ni lahko, saj moramo na ta način marsikoga razočarati. A to je neizbežno, saj bolj kot se trudimo, da bi ugodili čim več ljudem in bolj kot se razdajamo, manj časa nam ostane za tiste, ki si našo pozornost resnično zaslužijo. Podobno je tudi drugje; več kot imamo stvari, interesnih področij, hobijev, športnih aktivnosti, zadolžitev in službenih obveznosti, manj časa lahko vsaki od njih posvetimo.

Osredotočiti se moramo torej na to, kar je najvažneje za nas, ne na tisto, kar drugi mislijo, da je pomembno. Ostalim in ostalemu se moramo enostavno odpovedati. Seveda se je tega treba lotiti z razumom in s pravšnjo mero, predvsem v družini, službi in izbrani družbi. Ključnega pomena za uspeh je, da se odpovedovanja lotimo postopoma. Najprej poskusimo s stvarmi, hobiji, interesnimi področji ipd, tem se je lažje odpovedati, kot ljudem. Postopoma, eno za drugo, dokler nam ne ostanejo le tiste, ki nas bogatijo, tiste, s katerimi se ukvarjamo zaradi nas samih, ne zaradi drugih. Z ljudmi je seveda težje, a počasi in predvsem vztrajno, je tudi to mogoče izpeljati tako, da ni prevelikih zamer. Saj to ne pomeni, da se zapremo vase in da zmanjšamo krog pravih prijateljev, ampak, da tistim, s katerimi si nismo dovolj blizu, namenimo manj časa, ki nam ga tako ostane več za te, ki so nam bližje.

To je kratek povzetek metode, ki zagotovo deluje, le pogum, da se je lotimo, je treba zbrati. Na ta način se lahko odpovemo tistemu, kar namesto, da bi dodajalo vrednost našemu življenju in nas bogatilo, nam jemlje pozornost in krade čas. Tega lahko obvladamo le tako, da sami zavestno omejimo nenehen pritok stvari, obveznosti, dogodkov in ljudi, ki nam zapolnjujejo življenje. In takrat, ko bomo izstopili iz drvečega vlaka zasičenosti, se bomo počutili svobodneje. Takrat bomo imeli časa na pretek in lahko se bomo osredotočili na tisto, kar nam je resnično pomembno.

Če sem omenil že rimskega pesnika, naj omenim še filozofa in sicer Marka Avrelija, ki je dejal: Večina naših besed in dejanj ni bistvenega pomena. Če lahko to, kar ni bistvenega pomena opustimo, nam ostane več časa in smo tako bolj umirjeni. Vprašajmo se ob vsaki priložnosti: “Ali je to kar počnemo res potrebno?”

Kaj je največje bogastvo, ki ga imamo v življenju? Razum, zdravje, prijatelj, ljubljena oseba, milijon evrov, svoboda, lastna volja, ugled ali kaj drugega? Naštetega nima vsak, a skoraj vsak si tega želi. A katero je tisto bogastvo, ki ga vsakdo že ima? Tisto, ki ga imajo mladi neskončno, odraslim ga nenehno primanjkuje, starejši pa žalujejo, ker so ga zapravili? Na razpolago ga ima enako tako revež, kot bogataš. Seveda govorim o času. O najbolj spregledanem in zapravljenem bogastvu, kar jih imamo. Tam nekje globoko v sebi se sicer zavedamo, da nam ga zmanjkuje, pa vendar ne znamo z njim ravnati, vseprek ga zapravljamo.

Koliko ljudi na svetu ima srečo, da so jim starši, vzgojitelji, učitelji ter ostali, ki so jim dajali napotke za življenje, predali navodilo kako izrabljati čas? Da bi nam povedali, kako uporabljati ta dar, ki smo ga prejeli ob rojstvu, to neprecenljivo in minljivo bogastvo, ki mu pravimo čas. Izrabljanje je pravzaprav edino kar lahko z njim počnemo. Ne moremo ga vrniti, kopičiti, shraniti, posoditi, kupiti ali ustaviti. Lahko pa ga podarimo. Lahko ga nekomu posvetimo. In kadar nekomu namenimo svoj čas, mu dajemo naše največje bogastvo. Čas lahko celo zamenjamo za denar. A karkoli že z njim počnemo, vedno ga izrabljamo. Bistvenega pomena pa je, kako ga izrabljamo in kaj v zameno zanj dobimo. Ali za izrabljen čas kaj pridobimo, se česa naučimo, komu pomagamo, ali pa ga zgolj zapravljamo. Omejen je le naš čas, ne pa tudi to, kaj lahko v tem času dosežemo.

Kdaj čas dobro in kdaj slabo izrabljamo? Lahko porabo časa sploh vrednotimo? Le kako, ko pa je nekaj, kar je za nekoga zapravljanje časa, za drugega izraba časa najvišje kakovosti. Ljudje smo različni in vsakdo zase najbolje ve, kaj je zanj kakovostno porabljen čas. Porabljen čas lahko vrednotimo tako, da se vprašamo, ali smo ga izrabili za ustvarjanje ali za trošenje. Če smo ga izrabili za ustvarjanje, pomeni, da smo bogatejši. Bogatejši za nekaj, kar predstavlja vrednost nam, pa naj si bo to denar, znanje, zahvala, prijeten občutek, ker smo nekomu pomagali, ali karkoli drugega, kar nas bogati. Če pa za izrabljen čas v zameno nismo pridobili ničesar, kar nam predstavlja vrednost, smo čas trošili. Takrat smo revnejši za vse tisto, kar bi lahko v tem času počeli in bi nas bogatilo. Ni odveč še enkrat poudariti, da je vrednotenje časa skoraj povsem odvisno od posameznika. Na primer, nekdo se medtem ko kuha kosilo bogati, drugi pa troši. Prvemu kuhanje predstavlja užitek, drugemu pa trpljenje. Da pa je vrednotenje časa skoraj povsem odvisno od posameznika, sem zapisal, ker so nekatere reči, ki jih počnemo, ne glede na to kdo smo in zakaj jih počnemo, trošenje časa. To vsi kdaj pa kdaj počnemo, nekateri več, drugi manj. Seveda, ko pa je zapravljati čas veliko lažje, kot pa se truditi za to, da bi ga dobro izrabili.

Ujeti v vsakdanjik, velikokrat sploh ne opazimo, kako izrabljamo čas. Dnevna rutina se nam zdi edini možni način izrabe časa. Saj za kratek čas rutini lahko uidemo, a kaj kmalu se ji znova prepustimo. Vemo tudi, da imamo časa premalo, da bi v en dan strpali vse kar bi morali ali želeli storiti, a ne vemo, kako bi iz tega izstopili. Ob vseh opravkih, zadolžitvah, nalogah, dejavnostih in delu, nimamo časa razmišljati niti o tem ali svoj čas izrabljamo tako, da se bogatimo ali trošimo.

Se kdo še sploh za hip ustavi, si vzame čas zase in se vpraša, kaj bi pravzaprav rad od življenja? Odlična priložnost da to storimo, je potovanje. Potovanje za katerega si vzamemo čas, ne takšno, za katerega si vnaprej izdelamo itinerar in nato dirjamo od ene znamenitosti do druge. Potovanje na katerem si hkrati oddahnemo od vsakdana in namenimo čas ne le trošenju, ampak tudi ustvarjanju. Ustvarjanju spoznanja, kaj bi pravzaprav radi. Seveda potovanje ni edini način, da to spoznamo, je pa zelo primeren, saj takrat izstopimo iz dnevne rutine in takrat lažje razmislimo o tem, kako svoj čas izrabiti za bogatenje z vrednotami, ki v življenju resnično nekaj pomenijo.

Vsak trenutek šteje. Izrabimo ga. In to tako, da vanj vložimo, saj le tako lahko iz njega tudi pridobimo.

Naj moje misli zaključijo kanadski rokerji Nickelback z odličnim komadom Če bi danes bil tvoj zadnji dan.

Kadar potujemo se nenehno srečujemo z neznanci, vsak dan, brez izjeme. Tudi, če nekoga srečamo večkrat in z njim izmenjamo le nekaj vljudnostnih fraz, ga še vedno ne poznamo, čeprav morda izvemo kako mu je ime in kaj v življenju počne. Na potovanjih širom sveta smo spoznali nešteto ljudi, in srečanj s tistimi, ki so na nas naredili vtis, se še zmeraj spomnimo. A le za redke od teh ljudi bi lahko trdili, da jih poznamo. Z nekaterimi si sicer izmenjamo naslove in kakšno sporočilo, a dlje od tega redko pridemo. Kadar potujemo kot družina, smo v smislu potrebe po druženju z ljudmi, samozadostni. Nenazadnje smo štirje in si imamo tako že dovolj za povedati med seboj.

Zaradi tega v primerjavi s popotniki, ki potujejo sami, ne čutimo takšne potrebe po sklepanju poznanstev ali celo prijateljstev. Sicer potujemo z namenom, da bi spoznavali ljudi, radi se zapletamo v pogovore tako z domačini, kot s popotniki, ki jih srečujemo. Srečevanje z ljudmi iz vseh koncev sveta in poslušanje njihovih zgodb, je namreč eno izmed največjih čarov, kar jih potovanje ponuja. A vendar dlje od bežnega poznanstva ne pridemo, kot sem že zapisal, se na nikogar, razen seveda drug na drugega, na potovanjih nismo navezali.

Kolikor daleč nazaj v doživetja iz potovanj sega moj spomin, se spomnim srečanj z dobrimi ljudmi. Seveda smo naleteli tudi na manj dobre ljudi, a teh se ne spomnim tako dobro. Spomnim se neprijetnih situacij, v kateri smo se znašli, ne pa tudi osebe, ki jo je povzročila. V glavnem imamo opravka z dobrimi ljudmi. Saj ne, da bi jih iščemo namenoma, a naša potovanja resnično zaznamuje izkušnja, da so ljudje dobri. Ne le dobri, so tudi prijazni, razumevajoči in celo ustrežljivi ter potrpežljivi. Resda vsakdo na svoj način in v okviru svojih zmožnosti, ampak več ali manj imamo z ljudmi na vseh koncih sveta dobre izkušnje. Ne glede na to ali smo v sodobni, bogati ali v manj razviti, revnejši državi. Ne glede na to ali smo v velemestu, ali izgubljeni v divjini. Ljudje so do nas dobri.

Dolgo smo mislili, da so ljudje takšni do nas, ker potujemo kot družina z majhnimi otroki. Da pogled na majhnega otroka vzbuja sočutje in da iz tega izvira dobrota ljudi, ki jih na potovanjih srečujemo. Preprosto iz nehotenja odraslega človeka, da bi prizadel otroka. A po vseh izkušnjah z ljudmi, ki sem jih deležen tudi kadar se kam odpravim sam, vedno bolj ugotavljam, da so ljudje dobri do mene tudi kadar sem sam, ko v bližini ni ne Sare, ne Maše. Popolni tujci, katerih niti jezika velikokrat ne znam, so do mene dobri. In ne mislim natakarjev, voznikov, hotelirjev, trgovcev in drugih, ki za svojo storitev pričakujejo plačilo, temveč vse ostale ljudi, s katerimi se srečujemo na potovanju. Tiste na katere se obrnemo v zagati in nam kot popolnim tujcem brez da bi karkoli zahtevali v zameno, rade volje pomagajo. Zato si na osnovi svojih izkušenj upam trditi, da so ljudje po naravi dobri. Dobri v moralnem pogledu, da imajo pozitivne moralne lastnosti.

Iz česa pravzaprav izvira dobrota v ljudeh? Ena izmed temeljnih človekovih značilnosti bi naj bila sebičnost in ravno iz nje izvira potreba po sprejetju v družbi. V nas se nenehno bije bitka med tem, kaj si želimo zase in med tem kaj je družbeno sprejemljivo. Hkrati je naša želja živeti moralno življenje, torej biti dobri in ne prizadeti drugih. A kadar našim potrebam ni zadovoljeno, smo postavljeni pred izziv; smo za zadovoljitev lastnih potreb pripravljeni storiti kaj družbeno nesprejemljivega? Smo za zadovoljitev svojih potreb pripravljeni prizadeti druge? Nekateri ljudje niti ne pomislijo na to, da bi za zadovoljitev svojih potreb prizadeli koga drugega, mu škodovali ali ga okradli. Se pravi, da so raje moralni, kot pa da bi zadovoljili lastne potrebe. Vprašanje pa je, zakaj tako ravnajo, iz česa izvira njihova dobrota? Ali se vedejo moralno, ker so po naravi resnično dobri, ali zgolj zato ker se bojijo posledic? Kakorkoli že, odgovor si lahko poišče vsak pri sebi.

A ne glede na izvor dobrote v ljudeh, ki jih srečujemo na potovanjih, je naš namen dober. Sami vandramo po svetu z dobrim namenom, z dobrim počutjem in z dobro voljo. Kot takšni smo manj privlačni za slabo, oziroma bolj privlačni za dobro. Dobro namreč privlači dobro. Kadar se nekomu približaš z nasmehom, ga razorožiš slabih namenov. So torej naša srečanja z dobrimi ljudmi posledica usode, naključij, ali odziv občutkov, ki izhajajo iz nas samih?

Kekec je že vedel, kako je treba skozi življenje, ko je pel: “V eni roki nosim sonce, v drugi roki zlati smeh!“

Lani smo prednovoletni čas preživljali v majhni ribiški vasici ob arabskem morju na tropskem jugu Indije. Vse razen nas štirih je bilo popolnoma drugače. Namesto v toplini doma na kavču v dnevni sobi z okrašeno smrečico, smo sedeli na tleh na peščeni plaži pod palmami. Namesto utripajočih lučk smo si prižgali svečke in jih zapičili v pesek. Namesto večerje z desetimi jedmi za praznično obloženo mizo prekrito s prazničnim prtom, smo sedeli na postelji ob majhni klubski mizici in večerjali mesni narezek. In namesto domačih, smo bili obkroženi s tujci.

Silvestrski večer smo preživeli v hinduističnem templju, v družbi svečano okrašenih slonov, polnoč pa smo pričakali na samotni plaži. Tako smo sami sedeli v pesku, sredi neskončno dolge plaže, ko so se iz teme naenkrat prikazali štirje Indijci in prisedli k nam. Bili so dva sinova, stara približno toliko kot Maša in Sara, ter njuna mati in oče. Razen nekaj plešočih fantov nedaleč proč od nas, smo bili edini na plaži in indijska družina se je usedla k nam. Po dveh mesecih v Indiji se nam skoraj nič ni več zdelo nenavadno in smo se na njihove nasmehe spontano odzvali z nasmehi. Čez čas pa so nas le pričeli nagovarjati v polomljeni angleščini. Zanimalo jih je od kod prihajamo, kako nam je ime, kaj delamo in podobno. Edino vprašanje, ki nam je res ostalo v spominu je bilo: “Ali ste srečna družina?” Smejali smo se do ušes in prikimavali: “Ja, smo srečna družina!” Vrnili smo jim vprašanje in jih vprašali ali so tudi oni srečna družina. “Yes, yes!” so se smejali v en glas. In tako smeje v družbi srečne družine smo pričakali novo leto.

Vas je že kdaj kdo vprašal kaj takšnega: “Ali ste srečna družina?” ali pa “Ali ste srečni?”

Sreča je nekaj, kar si sedaj v tem predbožičnem, oziroma danes že prednovoletnem času poklanjamo drug drugemu. Med rokovanjem, na čestitkah, preko e-pošte, preko SMS sporočil, na darilih, skratka povsod se deli sreča. Skoraj vsakdo nam vošči, privošči, podarja ali želi srečo.

Nihče pa nas ne vpraša tega, kar so nas vprašali popolni tujci, ki smo jih poznali šele dve minuti na samotni plaži v Indiji na temno Silvestrsko noč. Doma si srečo voščimo ne da bi sploh vedeli ali je tisti, ki mu jo namenjamo srečen ali ne, ali si jo sploh želi oziroma potrebuje. Očitno je sreča res nekaj česar ni nikoli dovolj, nekaj kar vsakdo potrebuje in si želi.

Kaj sploh je sreča?

Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je sreča razmeroma trajno stanje velikega duševnega ugodja. Gre torej za neke vrste zadovoljstvo, zadovoljitev čutnih potreb. A ključna beseda te definicije je trajno. Zato kratkotrajnim občutkom veselja, radosti in brezskrbnosti do katerih nas privedejo hotenja, poželenja in hrepenenja, pravimo trenutki sreče, ker niso trajni. Ker so pogojeni z zunanjimi vplivi, ki pa se nenehno spreminjajo. Enkrat so pozitivni, drugič negativni; kot takšne jih vsaj mi dojemamo. Zadovoljstvo, veselje, radost in dobra volja, so le občutki, za katere pa potrebujemo pozitivne zunanje dražljaje, niso razmeroma trajno stanje velikega duševnega ugodja. Od zunanjih dražljajev je odvisno naše trenutno počutje in zadovoljstvo. Gre torej za kratkotrajno stanje v katerem se nahajamo zaradi trenutno ugodnih okoliščin, ne pa za nekaj kar bi lahko imenovali trajna sreča.

Trajna sreča ni pogojena z zunanjimi dražljaji in vplivi, prihaja iz nas samih, zato ji pravimo tudi notranja sreča. Je subjektivna, ne objektivna. Od nje nas ločijo le lastne misli. Do nje ne privedejo hotenja, poželenja in hrepenenja ter uresničevanje le teh. Pa naj se še tako trudimo, kratkomalo nemogoče je biti trajno le pod vplivom pozitivnih zunanjih dražljajev. Kako torej doseči trajno srečo? Zaenkrat o tem le to, kar pravi Bhagavad Gita, nekaj tisoč let staro sveto Hindujsko besedilo (ki ga hindujska družina, s katero smo lani silvestrovali, zagotovo pozna): “Tisti, ki je nenavezan na zunanji svet in stvari, ter je navezan le na svoj notranji jaz, bo dosegel najvišjo srečo, ki je trajna!”

Sicer nisem prepričan, po kateri sreči nas je povpraševala hindujska družina v Indiji in katero srečo si drug drugemu voščimo doma, verjamem pa, da je vsaka sreča dobra. Tako v obliki kratkotrajnega zadovoljstva, kot trajno stanje velikega duševnega ugodja, le s pravo mero ju je treba iskati in po njima hrepeneti.

Pa veliko sreče in zadovoljstva v novem letu!

Še vedno nas vprašujete, če smo se že aklimatizirali in privadili na življenje doma. Na to nimam pravega odgovora, imajo pa ga morda tisti, ki nas bolje poznajo. Menda so tudi takšni, ki nas poznajo bolje, kot se poznamo sami. “Znam te puško dok si pištolj bila!” je eden izmed najbolj simpatičnih pregovorov o odnosih, kar jih poznam. Sicer ni slovenski, a ga menda ni težko razumeti. Drug pregovor, ki na prvi pogled nima povezave s prejšnjim, pa pravi: “Volk dlako menja, kože pa nikoli!” S tem menda mislijo, da se človek dolgoročno ne more spremeniti, kakšen je, je. Spremeniti se, ne pomeni da enostavno začneš v življenju početi nekaj drugega ali da počneš iste stvari, le na drugačen način. Temu bi lahko kvečjemu rekli menjava dlake, nikakor pa ne kože, ki je pregovorno tako ali tako ni mogoče menjati. Menjava kože bi pomenila korenito spremembo v sami biti oziroma nravi posameznika. A se to res ne da spremeniti?

Morda pa je ta koža, ki bi jo naj bilo nemogoče menjati, le prispodoba za ustvarjeno mnenje, ki ga imamo ljudje o nekom drugem. Mnenja, ki ga imamo o nekom, zlepa ne spremenimo. Sploh, ko nekoga dolgo poznamo in se je naše mnenje o njem izoblikovalo v dolgoletnem medsebojnem odnosu. Odnosi imajo svoje vzpone in padce, tako, da si včasih za nekoga mislimo, da je izjemen, spet drugič pa, da je navadna tečnoba, povprečnež, brezveznež ali kaj podobnega. A to so le amplitude na dolgi krivulji razmerja. Na daljši rok nekoga spoštujemo in cenimo, ali pa ga ne. Tega ne more spremeniti naše ali njegovo trenutno počutje, slaba volja, trenutna jeza ali manjši prepir. Če nekoga danes cenimo, jutri pa zaničujemo, je najverjetneje nekaj narobe z nami, ne z njim.

Lahko pa drobne nevšečnosti, ki nam jih nekdo dovolj redno povzroča, dosežejo kritično maso in odnos se prične krhati. Tako lahko sčasoma tudi nekdo, ki smo ga nekoč zelo cenili, v naših očeh izgubi vso svojo kredibilnost. Tudi izjemen dolgoletni odnos se lahko po dovolj napačnih potezah sesuje v prah. In seveda je vedno kriv tisti drugi, ne mi, a to je že druga zgodba.

Če je svet, kot ga dojemamo odraz našega mnenja, so potemtakem takšni tudi ljudje, ki jih srečujemo in poznamo. So torej le odraz našega mnenja, ki ga imamo o njih. In to je ta koža, ki je zlepa ne menjamo. Naše mnenje o drugih je ena izmed najtrdnejših stvari na svetu. Dolgoletnemu prijatelju ki več ne ustreza naši predstavi, ki jo imamo mi o njem, to celo zamerimo. Ker ni več takšen, kot smo ga mi bili vajeni! Ničesar žalega nam ni storil, ni nas obrekoval, zaničeval, nam lagal ali kako drugače zlorabil našega zaupanja, le naše mnenje o njem je izneveril. Predrznež! Tako mislijo le tisti, katerih mnenje ne šteje veliko, oziroma si ne smemo dopustiti, da bi nam mnenje takšnih veliko pomenilo.

Tisti, ki te jemljejo takšnega kot si, ne glede na to kakšen si, so ljudje, ki si jih moramo želeti ob sebi in njihovo mnenje si je treba jemati k srcu. Ti ta pravi, mnenja, ki ga imajo o tebi ne spremenijo zlahka, sprejmejo te ne glede na spremembe, ki jih izražaš (če jih seveda pri tem ne prizadeneš). Ne glede na to, če si menjal dlako ali celo kožo. Za ostale si pač špilferderber.

Podrejenost pravilom in razvitost družbe (kot jo pojmujemo razviti), hodita z roko v roki. Ne bi pa si upal trditi kaj je vzrok in kaj posledica. Kopica pravil z razvitostjo družbe počasi, a vztrajno, tako da tega sploh ne opazimo, raste. Pravila se kopičijo ravno dovolj počasi, da ne bi kdo slučajno pomislil, da se nam obeta Huxleyev Krasni novi svet. Ujeti v kolesje sodobne družbe kopičenje pravil težko ali pa ga sploh ne opazimo.

A kot popotniki – opazovalci dogajanja drugod, smo podrejenost pravilom v drugih deželah zlahka opazili. Prvega pol leta smo preživeli v Aziji, v manj razvitih deželah, kjer ni bilo veliko pravil, katerim bi se kot tujci morali podrejati. No, pravzaprav je bilo pravil, katerim smo se morali podrejati veliko, le da to niso bila tako predpisana pravila, kot smo jih vajeni od doma. Naša pripravljenost podrejati se pravilom je sicer privzgojena in priučena od doma, zato jo seveda tudi kadar potujemo nosimo s seboj. A pravila, ki veljajo v daljnem svetu, so velikokrat povsem nezdružljiva s pravili, ki jih nosimo s seboj. Na potovanju ne gre drugače, kot da prevzamemo lokalna pravila in se vedemo kot domačini. Ni nam treba poznati pravil, ki v tuji deželi veljajo, ni nam treba vedeti, ali se pravil moramo držati ali ne, dovolj je, da ravnamo enako kot domačini. Če bi želeli prečkati cesto v Delhiju po pravilih, ki veljajo pri nas, bi menda še danes čakali ob robu ceste, da se vozila ustavijo in nas spustijo čez. Sicer ne vemo, kakšna so tamkajšnja pravila o prečkanju ceste, a ravnali smo tako kot domačini, pa če je bilo to po pravilih ali ne. Čas, ki smo ga preživeli v Aziji, je spremenil tudi naš pogled na upoštevanje pravil, vanj je vnesel veliko več sivine, kot smo je bili vajeni. Enostavno smo morali znižati lastne kriterije upoštevanja pravil, da smo lahko sproščeno potovali po Aziji.

In potem se nam je pripetilo, da smo zapustili Azijo in se znašli v neki krasni deželi, kjer živijo visoko razviti ljudje, v deželi, kjer so pravila na vsakem koraku. Ne le pravila, celo grožnje na opozorilnih tablah so tam nekaj normalnega: “Če tega ne boste naredili tako, boste kaznovani s tem!” ali “Niti ne pomislite, da bi storili to!“. V hipu se nam je povrnila pripravljenost podrejati se pravilom in kriteriji, ki so se nam v Aziji znižali, so se nam tukaj spet zvišali. V tej razviti deželi je vse videti urejeno in predpisano. Stopnice so označene s fluorescentno barvo, da jih ne spregledaš. Znaki, da sta kajenje in alkohol prepovedana, so skoraj povsod. Dogajanje na ulicah snemajo CCTV kamere. Telefonski pogovori se pod pretvezo zagotavljanja višje kakovosti storitve snemajo. Opozorilne table so povsod. Ob postelji za nevarnost padca, na oknu za nevarnost loma, na vratih za nevarnost ukleščenja in tako naprej. Opozoril na cestah je toliko, da se moraš ponekod ustaviti, da lahko prebereš vse kar piše in se seznaniš z nevarnostmi, ki prežijo nate in s tistimi, katere lahko povzročiš sam. Kadar greš peš od hotelske sobe do trgovine in nazaj, se srečaš s toliko opozorili, da si lahko ob tem, če ti uspe nepoškodovan pridi nazaj v sobo in sesti na posteljo, oddahneš. Tudi zunaj mest je več ali manj vse videti urejeno in predpisano. V tej krasni razviti deželi se pravil seveda držijo vsi. Nam seveda niti na kraj pameti ni prišlo, da se jih ne bi, ravnali smo kot domačini, držali smo se pravil. Tako, kot smo v Aziji vsi pešci prečkali cesto med drvečimi avtomobili, smo v tej visoko razviti državi vsi pešci čakali na zeleno luč na semaforju.

Ali res stremimo k tako visoko razviti družbi, k tako urejeno – omejenem svetu, prepolnemu pravil? Čemu vse smo se pod pretvezo zagotovljene varnosti in lagodnega življenja pripravljeni odreči? Seveda je lepo, če so stvari urejene in predpisane. A kaj bi se zgodilo, če bi bile stvari urejene le toliko, kolikor je nujno, ostalo pa bi bilo prepuščeno razmišljanju posameznika? Koliko sploh posameznik, katerega življenje v visoko razviti družbi do potankosti urejajo pravila in omejujejo predpisi, še razmišlja? Na televiziji že od zgodnjega jutra napovedujejo vreme in ljudem povedo kaj obleči. Vmes v oglasih povedo kaj jesti in piti ter kaj početi v prostem času. Predpisi na cesti in pločnikih ter v javnih prostorih, povedo, kako se vesti tam. V službi so pravila, v šoli so pravila, na igrišču so pravila. A brez skrbi, dokler ne postanemo visoko razvita družba temelječa na spoštovanju pravil, predpisov in zapovedi, lahko brez strahu razmišljamo s svojo glavo. Ali bi moral zapisati; dokler bomo razmišljali s svojo glavo, ne bomo postali visoko razvita družba temelječa na spoštovanju pravil, predpisov in zapovedi?

Vprašujete nas, kam in kdaj bomo znova odpotovali, katera je naša naslednja destinacija in kakšni so naši načrti za prihodnost. Odpotovali bomo. Nekam. Nekega dne. Ne vemo! Naš trenutni cilj je biti brez cilja. Pa naj bo to oksimoron ali paradoks.

O potovanjih v prihodnosti ne razmišljam na tak način, da bi temu lahko rekel, da imam cilj. Kljub temu, da kot sem napisal zadnjič, vsak dan pomislim na kakšen kraj tam nekje daleč, kamor me vleče, nimam v zvezi s potovanji nobenih načrtov. A to še zdaleč ne pomeni, da sem se kot popotnik izpel. Kje pa! Obiskal sem šele štiriinštirideset držav. To še ni niti četrtina vseh držav na svetu! Kot družina smo jih obiskali še manj, pa nam včasih rečejo, da smo videli ves svet. Daleč od tega. Še za te države, ki smo jih obiskali, si ne bi upal reči, da smo jih spoznali. Vseh preostalih sto petdesetih držav zagotovo ne bomo obiskali, nas niti ne mika. Je pa tam nekje daleč nekaj takšnih, ki bi jih želeli obiskati. A to ni naš cilj.

Za to, da bi nekam odpotovali ne potrebujemo cilja. Ne potrebujemo seznama dežel, ki bi nam govoril kam še moramo odpotovati. Ne potrebujemo knjige 501 must-visit destinations ali česarkoli podobnega, kar bi nas vzpodbujalo k doseganju cilja. Omenjeno knjigo sicer imamo doma, zraven nje tudi, Unforgetable journeys to take before you die in 1000 ultimate travel experiences ter še kakšno. A ne zato, da bi nam povedale kam naj gremo, temveč zato, da bi nas vzpodbudile k doživljanju vznemirljivega, privlačnega in izzivov polnega sveta, tam nekje daleč. Te knjige sem nazadnje listal pred kakšnim letom in pol. Sedaj me ne zanimajo, sem prepoln lastnih doživljajev. Zato sem enostavno brez cilja o prihodnji popotniški destinaciji. Imam sicer želje, a jih pustim raje viseti v zraku, naj dozorijo same, brez vzpodbud in mojega truda. Dokler za to ne naredim nič in o tem le razmišljam, so to le želje. Šele ko se pričnem truditi za njihovo uresničitev, postanejo cilji. In teh želja zaenkrat enostavno ne želim nadgraditi v cilje.

Velikokrat je želja po doseganju cilja tako močna, da postanemo slepi za pot po kateri drvimo proti cilju. Tako osredotočeni na cilj v prihodnosti, zlahka spregledamo vsakodnevne priložnosti in pozabimo živeti v sedanjosti. Ralph Waldo Emerson je dejal: “S preteklostjo nimam nič, prav tako ne s prihodnostjo. Živim zdaj!” Rekov na to temo je nešteto. Enega izmed njih: “It’s my life, it’s now or never“, sem ravno v ta namen izbral za glasbeno podlago videa iz naših potovanj.

Zato je naš trenutni cilj, biti brez cilja. Da smo odprti za vse priložnosti, ki nam pridejo nasproti. Le da to niso le življenjske ali ne vem kakšne edinstvene priložnosti, to so predvsem drobcene, majhne stvari, ki nam zapolnjujejo vsakdan. A tega se šele učimo, tako kot na potovanju, kjer je bil naš edini cilj potovati. Ostalo so bile zgolj želje.

Zasvojenost je nekoč pomenila odvisnost le od psihoaktivnih substanc ali narkotikov, ki menjajo razpoloženje, vedenje in dojemanje. Danes ob omembi zasvojenosti skorajda ne pomislimo več na narkotike. No ja, odvisno od nas in tega v kakšnih krogih se gibljemo. Danes smo obkroženi z nešteto povsem legalnimi substancami, ki nam omogočajo menjavanje razpoloženja, vedenja in dojemanja ter povzročajo lagodje ali lajšajo oziroma začasno prikrijejo bolečine. Odvisnost je močna želja, ki nam je ušla iz nadzora. Karkoli je že to, na kar se navadimo do mere, ko postanemo od tega odvisni, je nezdravo, tako za telo, kot duha.

Kadar iščemo smisel v življenju, izziv, razburjenje, tolažbo, pozabo ali le pobeg iz dolgočasnega vsakdana, je najpreprosteje zateči se k nečemu, kar nas vzburi, zbudi, predrami, ali pa uspava, ohromi, otopi. Odvisno od tega, ali želimo doživljati ali pozabljati. Pravijo, da sta na svetu sta dve vrsti ljudi; tisti, ki iščejo užitke in tisti, ki bežijo pred bolečino. Kdo najde ravnotežje med tema skrajnostima, je zmagal.

Kdo lahko trdi, da od ničesar ni odvisen? Sladkarije, uspeh, denar, nakupovanje, časopis, televizor, Big Brother, e-pošta, Facebook, informativne oddaje, vremenska napoved, starši, otroci, ljubljena oseba, osovražena oseba, ples, glasba, kolesarjenje, tek, aerobika, potovanja, Laško pivo, Ipod, avto, prenosni telefon, krema proti gubicam in dezodorant. To so reči, brez katerih si danes življenja ne znamo več predstavljati. Nas vzburjajo, nam dvigajo samopodobo, nas poveličujejo v očeh drugih, z njimi premagujemo dolgčas, se sproščamo in zadovoljujemo čustva. Ob predajanju razvadam in navadam se nam zdi, da je življenje lepše ali lažje. Ampak, ali smo v rabi le teh dovolj zmerni in zadržani, da od njih nismo odvisni?

Prekomerno prepuščanja kateremukoli opoju, pa naj je še tako sladek, slej kot prej privede do izgube nadzora nad razumom in predaji nenehnemu hotenju. Takrat smo predaleč. In pot nazaj je trnova in dolga. Ali pa ni, če se znate resnično prepričati, da tega opoja enostavno več ne potrebujete. Ga odmislite in za vas ne obstaja.

Pred tem si je odvisnost seveda treba priznati. Danes sem na vprašalniku Ali ste odvisni od potovanj, na 16 od 21 vprašanj odgovoril pozitivno. Priznam in tudi vem, da je ta odvisnost nalezljiva. Zase sicer ne vem, od koga sem se je nalezel, a vem, kdo jo je dobil od mene.

Kakorkoli, sedaj smo doma, celoletna potovalna doza počasi, a vztrajno popušča. A nič zato, predobro vem, da je pobeg iz vsakdana opojen le, dokler sam pobeg ne postane navada. Enako je z užitki. Zato se mi nikamor ne mudi, nikamor me ne vleče. Privajam se postati odvisnik na dom, hkrati pa vsak dan pomislim na kakšen kraj tam nekje daleč, kamor me vleče.

Dežele v katere najraje potujemo, sodijo med nerazvite, manj razvite, oziroma razvijajoče, kot jim pravijo sedaj v trendu mehčanja pretrdih besed. Edini razviti državi, ki smo jih na zadnjem potovanju obiskali, sta bili Singapur in Avstralija. Obiskali smo tudi Tokio in New York, ki pa sta le mesti v dveh najrazvitejših državah. Vse ostale države, ki smo jih prepotovali, ne sodijo v elitni klub 34 razvitih držav, med katere se je po kriterijih Mednarodnega denarnega sklada, pred nedavnim (zdi se mi, da v letu uvedbe Evra) vpisala tudi Slovenija. Kriteriji, ki jim je za vstop v ta elitni klub treba ugoditi, so predvsem, ne pa zgolj ekonomski: visoka pričakovana življenjska doba, izobrazba, življenjski standard, vlaganje v razvoj, storitve in napredne tehnologije, stabilno politično in ekonomsko okolje ipd.

Večina dežel po katerih smo potovali, kriterijev potrebnih za uvrstitev med razvite, ne dosega. Daleč od tega, v nekaterih živi pod pragom revščine celo dve tretjini prebivalstva. Se pravi, da nimajo strehe nad glavo, hrane ali oblačil za življenje. Prag revščine, kot vse na tem svetu, je moč izmeriti in kdo drug kot Svetovna banka je izmerila znesek v denarju, potreben za preseganje tega. Ti menda res vedo, koliko je potrebno, da nisi reven!

“Le kaj ste izgubili, da iščete tako daleč od doma, v tej revščini?” je vprašala moja mama, ko nas je prišla obiskat na Šrilanko. Ničesar nismo izgubili, a to kar iščemo, je lažje najti v manj razvitih državah, tam, kjer ima razvitost, kot jo pojmujemo v elitnem klubu razvitih, drugačen pomen. To smo spoznali, ko smo se potepali po državah, kjer so nas prizori revščine spremljali na vsakem koraku. Ljudje, s katerimi smo se zapletli v daljši pogovor, niso govorili o življenjskem standardu, plačnem sistemu, pričakovani življenjski dobi, vlaganju v razvoj ali ekonomskem okolju. Tudi, če smo jih po tem povprašali, niso za nobeno od teh tem izkazali zanimanja. Lahko, da smo se pogovarjali z napačnimi ljudmi. Morda, saj smo govorili le z ljudmi, ki smo jih srečevali zunaj, na cestah, tržnicah, v šolah, hotelih, restavracijah, v avtobusih. S temi navadnimi oziroma običajnimi ljudmi (ne najdem pravega izraza za Common people, ljudi ki sestavljamo glavnino prebivalstva), je pogovor ne glede na temo, slej kot prej nanesel na družino. Sogovorniki so radi pripovedovali o sestrah, bratih, otrocih, starših, bratrancih, sestričnah in o vseh ostalih sorodnikih do tako daljnega kolena, za katere se nam niti ne sanja, da jih imamo. O njih so govorili kot o nekom, ki jim je zelo blizu. Kako ne bi, saj je to, da pod skupno streho živijo velike družine, tam nekaj normalnega. Tudi to, da mi štirje potujemo kot družina, se jim je zdelo povsem normalno, nenavadno se je zdelo le komu iz razvitega sveta. Ljudje stopijo skupaj, ko kdo od bližnjih potrebuje pomoč. Le kdo se še spomni, kako so se pri nas gradile hiše, ko so ljudje še stopili skupaj? Sedaj tega več ni, saj smo vendar v elitnem klubu!

Kitajec Lin Yutang je zapisal, da so največji pokazatelj razvitosti ljudje, ki jih država ustvarja. A ne kako so ljudje razviti kot znanstveniki, državniki, voditelji, generali in inženirji, temveč kako so razviti kot možje in žene, očetje in matere, bratje in sestre. Naš odnos do najbližjih, tistih, ki nas imajo radi in tistih, ki so od nas odvisni in potrebujejo našo pomoč, največ pove o moralnih vrednotah v neki državi. Največ pove o tem kako moralno razviti smo. Vsi ostali dosežki te države so v primerjavi s tem, zanemarljivi. Komu služijo visok bruto družbeni proizvod, nizka stopnja inflacije in brezposelnosti, znanstveni in tehnološki dosežki, če so odnosi med najbližjimi slabi?

Na prvi pogled je morda videti, da ekonomska razvitost države nima nič skupnega z moralno razvitostjo ljudi. A sodeč po naših izkušnjah, sta zelo odvisni ena od druge. Vrednote ljudi v medsebojnih odnosih, se razlikujejo glede na stopnjo razvitosti države. Seveda ne vseh, ne vedno in ne tako, kot bi si ljudje upali priznati. Saj ne, da bili ljudje v razvitih državah nemoralni, le njihova morala je morda bolj podrejena zakonom, pravilom, iskanju bežnih občutkov zadovoljstva in kopičenju bogastva, kot osebna morala, značilna za ljudi v manj razvitih državah, kjer je vsega, predvsem potreb, manj.

To je le moj pogled, kako je v resnici, pa naj presodi vsak sam.

pa naj gre z njim tudi naša spletna stran!

Minilo je tri mesece, odkar smo se vrnili domov z enoletnega potovanja po svetu. Vprašujete nas, če smo se že privadili na rutino. Kakor kdo. Maša in Sara z velikim veseljem hodita v šolo in se družita s prijatelji. Obožujeta varno zavetje doma, šole in prijateljev. Za naju s Sabrino pa je resnica malce drugačna.

Tik preden smo odšli na enoletno potovanje, sem v zapisu nekega popotnika, ki je bil zdoma več kot leto, prebral: “Ko se po enoletnem potovanju po svetu vrneš domov, opaziš, da je doma vse ostalo enako, edino kar se je spremenilo, si ti sam!” Ko sem to prebral, sem se kar malo ustrašil. Kako se bom spremenil? O tem na potovanju nisem razmišljal, ali pa sem se na to spomnil le, ko smo prejeli novice iz Slovenije, v smislu: “Pri nas je vse po starem!”

Sedaj, ko je potovanje za nami, lahko o spremembah okolice in sebe po enoletni odsotnosti, sodim sam. Kaj se je torej spremenilo? Drevesa in trava, ceste in hiše, trgovine in ambulante, zagotovo ne, vsaj ne toliko, da bi bilo opazno. Spremenilo se ni nič. Razen ljudi. Nekaterih. Spremembe sem opazil pri ljudeh, ki so v času, ko se nismo videli, doživeli nekaj izjemno lepega. Nekaj, kar jih je trajno osrečilo. Drugačni se mi zdijo tudi ljudje, ki jim sreča ni bila naklonjena in so doživeli nekaj izjemno slabega. Tem so se spremenile vrednote, na svet gledajo drugače kot prej. Večina ljudi pa se mi zdi, da je ostala enaka, kar je v redu, saj tako vem kaj lahko od njih pričakujem. A ne glede na to, ali so se ljudje v resnici spremenili ali ne, jih jaz vidim drugače.

O tem, če sem se spremenil sam, morda drugič. A nekaj je zagotovo, spremenil se je moj pogled na svet. Svet ni nikoli več enak, potem ko ga enkrat vidiš. Enoletno potovanje je na nas pustilo pečat, to je neizpodbitno. Prepotovati, videti, doživeti, okusiti in občutiti šestnajst držav, od katerih niti ena sama ni niti najmanj podobna Sloveniji, te ne more ne spremeniti. Srečanja s tujimi ljudmi in običaji, neprijetnostmi in nevarnostmi, lepotami in užitki, čudesi in čudeži, samospoznanji in dognanji v daljnem svetu, ti zlezejo pod kožo. Vsi ti občutki, doživetja in spoznanja, ki smo jih bili neprestano deležni na potovanju, so se nalagali in kopičili v naši zavesti in podzavesti. Sedaj smo doma, nazaj v “normalnem” življenju. Prepuščamo se kolesju vsakodnevne rutine, dotok novih občutkov ter doživetij je enostavno usahnil. Da so potovanja opojna ve vsak resen popotnik. Pomanjkanje opojnih substanc pa ima za posledico abstinenčno krizo. A ta je odlična priložnost za raztolmačenje spoznanj in vrednot, ki so se nam v zadnjem letu obrnile na glavo.

Zato sem se odločil, da bom ta spoznanja, spremenjen pogled na svet, ki je neizogibna posledica dolgega potovanja, objavljal na naši spletni strani.

Do takrat pa vabljeni k ogledu albuma z izbranimi fotografijami in videov pred in med potovanjem. Ali pa še bolje, pridite na naše potopisno predavanje:

Četrtek, 18. novembra, ob 18. uri, Slovenska Bistrica
ZAVOD ZA KULTURO, SLOVENSKA BISTRICA
Prireditev bo v projekcijski dvorani gradu Slovenska Bistrica, Grajska ulica 11.

Vabljeni!