Category: Spoznanja

O tem, kje bomo preživeli prvomajske počitnice, smo doma razpravljali že februarja. Idej in želja je neskončno, a tistih izvedljivih je le peščica. Že nekaj časa nazaj sem našel izjemno poceni vozovnice za deželo v Aziji, ki nam je privlačna in smo se zanjo takoj ogreli. A preden smo se uspeli dogovoriti in urediti vse potrebno, tako poceni vozovnic ni bilo več mogoče dobiti. Treba je bilo najti nekaj drugega. Tako sem se lotil iskanja letalskih vozovnic do dežel, ki so nam privlačne in bi jih v tem času lahko obiskali. Bilo jih je vsak deset, od Azije in Afrike, tja do Južne Amerike. A dovolj poceni letalskih vozovnic v daljne kraje enostavno nisem našel, zato sem začel razmišljati o bolj bližnjih deželah. Prva ki mi je padla na pamet, je dežela, ki smo jo želeli obiskati že v okviru enoletnega potovanja, a je zaradi klimatskih razmer v poletnem času, nismo mogli. Sedaj v času prvomajskih praznikov pa je pravšnji čas za potovanje to njej. Ko sem to omenil Sabrini, je bila takoj za to. Naša naslednja destinacija je bila določena v hipu. Gremo v Iran!

Dežel, ki so nam tako blizu glede na razdaljo in tako daleč glede na način življenja kot Iran, ni veliko. Do čudes Perzije, današnjega Irana je namreč mogoče priti zgolj v treh dneh vožnje z avtom oziroma vlakom ali pa z nekajurnim poletom. Pravšnja kombinacija za prvomajske počitnice.

Potem, ko smo preverili, da v Iranu ni ničesar takšnega zaradi česa si ne bi upali tja, je bilo treba urediti vizume. Te je sicer moč dobiti ob prihodu v Iran, kar pa ni nujno, saj se zna zgoditi, da izdajo vizuma zavrnejo. Zato smo si jih raje priskrbeli pri prijaznih Irancih na veleposlaništvu Islamske republike Iran v Ljubljani. Šele, ko smo vizume dobili, smo lahko izbrali način, kako bomo tja odpotovali.

Glede na obilico možnosti potovati v Iran in nazaj, ni bilo lahko najti najustreznejše. Sprva smo se zaradi izjemno dragih poletov iz bližnjih letališč v Iran, odločili za malce drugačno možnost. Iz Budimpešte bi z nizkocenovnikom poleteli v Istanbul. Od tam pa bi poleteli naprej na drugi konec Turčije, do katerega izmed mest v bližini Iranske meje. Mejo bi prečkali z avtobusom, kombijem ali peš, nato pa proti prvemu večjemu mestu v Iranu nadaljevali z lokalnim prevozom. In po isti poti nazaj. Ta pot bi nam bila zelo zanimiva, polna izzivov, daleč najcenejša, a žal tudi najdolgotrajnejša. Ker pa naš časa za obisk Irana tokrat ni neomejen in ker bi nam ta pot vzela več dni v vsako smer, smo se raje odločili za najpreprostejšo, najugodnejšo in najhitrejšo možnost, let iz Münchna v Istanbul.

Če bi lahko izbiral med vsem možnimi načini potovanja v Iran, bi zagotovo izbral pot z avtom. Ne znam si predstavljati boljšega načina kot vožnja čez Hrvaško, Srbijo, Romunijo in nekajdnevni postanek v Istanbulu. Nato vožnja čez prostrano celinsko Turčijo v Iran in nazaj ob obali Egejskega morja, čez Grčijo in domov. A ker žal nimamo na voljo dveh mesecev, v Iran letimo.

Z nakupom letalskih vozovnic so se naše priprave na potovanje zaključile. Vse kar je še ostalo za urediti, so malenkosti; zavarovanje, odsotnost iz šole in pakiranje. Ne spomnim se ničesar drugega omembe vrednega, kar se tiče priprav na potovanje. No ja, pozabil sem najpomembneje; sicer strogi kodeks oblačenja. A to, kako morajo biti ženske popotnice v Iranu oblečene, raje prepuščam dekletom.

Potovanja se zelo veselimo, sploh ker odhajamo v eno izmed dežel, o kateri razen izkrivljene slike, ki smo je deležni doma, ne vemo ničesar. Nadejamo se, da nam bo uspelo razbiti kak mit, ki pri nas velja o Iranu, o čemer bomo z veseljem kaj napisali.

Zadnjih nekaj dni smo se soočali z dilemo, kako odpotovati. Vedeli smo kam in kdaj, a ne kako. Destinacijo smo izbrali in treba je bilo najti najboljšo možnost kako do tja priti. Sedaj, ujeti v spone vsakdanjih obveznosti, si ne moremo več privoščiti spontanosti, ki smo si jo lahko, ko smo imeli za potovanje na voljo celo leto. Za potovanje imamo tako na voljo časovni okvir, znotraj katerega lahko potujemo in temu primerno moramo poiskati način, kako bomo tja odpotovali. Znova smo pri načrtovanju.

Ne glede na to kako se trudim, da bi čim manj načrtoval in vedel o destinaciji, kamor se odpravljamo, brez tega enostavno ne gre. Pa ne gre za načrtovanje itinerarja oziroma seznama krajev, ki bi nas tam utegnili pritegniti, gre bolj za logistične priprave pred odhodom na pot. Teh pa tako ali tako ni kaj več, kot izbira najustreznejšega prevoznega sredstva, kar pa zna biti vse prej kot preprosto.

Najti najprimernejši način za pot od doma, do kraja kamor se odpravljamo, in nazaj domov, vzame čas; predvsem zato, ker vedno želim najti najcenejšo, za nas še sprejemljivo možnost. Kaj to pravzaprav pomeni?

Najenostavnejše metode, nakupa letalskih vozovnic preko agencij, se ne poslužujemo. Tega izziva se raje lotim sam; tako dolgo in vztrajno vrtam po internetu, da najdem najustreznejši način za potovanje. Zaradi tega smo samo na zadnjem potovanju prihranili na tisoče evrov. Mimogrede, ustrezne letalske vozovnice niso nujno najcenejše, z vsako letalsko družbo si pač ne upamo leteti.

Preden se lotim iskanja, moram vedeti le kam in kdaj. Kam; dežele kamor se odpravljamo, imajo pogosto več mednarodnih letališč, zato poleg glavnega letališča, poiščem tam še ostala letališča, kjer pristajajo mednarodni leti. Kdaj; časovni okvir v katerem nameravamo potovati je vedno spremenljiv, nikoli ne rabimo potovati točno na določen datum. Včasih se lahko prilagajamo za nekaj dni, včasih pa celo za več tednov. Zraven fleksibilnega termina in letališča kamor nameravamo leteti, je fleksibilno tudi odhodno letališče. To je najpogosteje Dunaj, München, Milano, Benetke ali London (preko Gradca). Iz Ljubljane ali Zagreba žal še nikoli nisem našel ugodnih letov.

Torej od kod, kam in kdaj; trije parametri, vsak z več vrednostmi, treba je le najti najustreznejšo kombinacijo. Da pa vse skupaj ne bi bilo preveč preprosto, se cene in razpoložljivost letalskih vozovnic spreminjajo iz dneva v dan. Na primer, če želimo v nekem časovnem razponu leteti v Indijo, je lahko en dan najcenejši let z Air Arabia preko Istanbula, drugi dan pa s Qatar Airways iz Dunaja. Skratka, možnosti je nešteto.

Vse te različne kombinacije je treba vedno znova vpisovati v internetne iskalnike za letalske vozovnice. Ti pa uporabljajo različne algoritme in iščejo po različnih letalskih družbah, tako, da uporabljam vsaj deset različnih iskalnikov. Menda je sedaj že jasno, koliko klikov je potrebnih, da najdem ustrezne letalske vozovnice. Iščem jih več dni. Pogosto se zgodi, da vozovnic, s katerimi bi bil zadovoljen, enostavno ne najdem. In ko že skoraj obupam, vse skupaj pustim, počakam kak dan in jih nato najdem.

Morda to zveni, kot da je treba v iskanje letalskih vozovnic vložiti preveč truda glede na prihranek pri nakupu. A mi smo štirje in pri nakupu vozovnic, ki sem jih kupil nazadnje, smo prihranili toliko, da bomo s tem prihrankom lahko plačali vse nočitve v hotelih na prihodnjem potovanju. A to je le naš način, vsakdo najbolje ve zase do katere mere se mu ljubi ubadati z dilemo, kako odpotovati in zato, da bi prihranil nekaj denarja, v to vlagati čas ter energijo. Vsekakor je lažje vse skupaj prepustiti profesionalcem. A kje je potem izziv?

Nedolgo tega sem pisal o petih vprašanjih, ki si jih zastavimo, preden se podamo v daljno deželo, kjer še nismo bili. Eno od teh je vprašanje o varnosti v deželi, kamor se želimo odpraviti. Včasih se zgodi, da nekatere dežele, ki bi nam utegnile biti zanimive kot popotniške destinacije, postanejo prenevarne, da bi jih obiskali. A odprejo se druge države, kamor je bilo do nedavnega prenevarno potovati.

Ko se dežela enkrat znajde na seznamu nevarnih destinacij, so tudi potem, ko se stvari tam uredijo, potrebna mnoga leta, da si država povrne sloves varne destinacije, da se turisti pričnejo vanjo vračati. Ena takšnih je Kolumbija, ki je še danes visoko na seznamu nevarnih dežel, kljub temu, da je minilo že precej let, odkar je tam gverila s turisti počela grde reči. Vietnam je še boljši primer. Ne vem, če smo se še kje počutili tako varne in dobrodošle, kot ravno v Vietnamu. Kljub temu, da se je grozljiva vojna tam končala že pred desetletji, se je marsikomu, ko smo se pred štirimi leti odpravljali v Vietnam, to zdelo skrajno nevarno. Zgrešeni predstavi, ki jo imajo nekateri ljudje o tej miroljubni deželi, je najbrž precej pripomogla propaganda v obliki ameriških vojnih filmov. Podobnih čudovitih dežel, žrtev lažne propagande, ki so zaradi tega ožigosane kot nevarne, je veliko.
Kako torej izbrati dovolj varen, a hkrati eksotičen popotniški cilj in komu pri tem zaupati?

Odgovor je vse prej kot enostaven, vsekakor pa je povsem subjektiven, odvisen zgolj od želja in poguma, oziroma lahkomiselnosti posameznika. Verjeli ali ne, celo najbolj zloglasne destinacije, kot so Irak, Afganistan, Somalija, Alžirija, Čečenija in podobne, privlačijo popotnike. A takšnih “junakov” je zelo malo, večina nas raje potuje v mirnejše predele sveta.

A bi se odpravili na dopust v deželo, o kateri vaše zunanje ministrstvo piše: Obstaja manjša nevarnost terorizma. Do napadov, čeprav redkih, lahko pride tudi na turističnih krajih in žrtve so lahko tudi tuji turisti. Zemeljske mine še vedno predstavljajo nevarnost na bolj odročnih področjih. To piše na spletnih straneh urada Združenega kraljestva, kjer se lahko Britanski državljani pozanimajo o varnosti v deželi, kamor se odpravljajo. Država, o kateri je govora v zgornjem opozorilu, pa je Hrvaška. Teroristični napadi in zemeljske mine na Hrvaškem? Da, Lijepa naša soseda, kjer Slovenci tako radi počitnikujemo. Na straneh slovenskega zunanjega ministrstva o Hrvaški piše, da Ni podatkov o varnostnih razlogih zaradi katerih bi odsvetovali potovanje. Kje je sedaj resnica, komu verjeti? A Britansko vlado bolj skrbi za svoje državljane, kot našo? Dvomim.

Odločitev komu zaupati, je še težja, kadar se želimo odpraviti v neko daljno deželo, ki meji med dobrim in slabim slovesom, o kateri krožijo različne informacije. Lahko pa se enostavno namenimo v katero izmed držav, ki slovijo kot varne. A koliko je takšnih izven Evrope? Morda Kanada, Singapur, Avstralija, Nova Zelandija, Japonska. Pravzaprav bi zadnji dve glede na nedavne dogodke marsikdo črtal s tega seznama. Torej kam, če želimo v daljno eksotično deželo, ki je hkrati dovolj varna?

Eden izmed pokazateljev varnosti v deželi je, če turiste tja vodijo znane velike turistične agencije. Potem že mora biti tam relativno varno, vsaj v določenih predelih. Drugi način pa so pričevanja popotnikov, ki so deželo, ki nas mika, nedavno obiskali. Saj jih ne rabimo osebno poznati in vprašati, dovolj je, da prebrskamo po internetu, kjer zagotovo najdemo sveže informacije iz prve roke o katerikoli deželi na svetu.

Mamljivih krajev na svetu je neskončno veliko, a noben od njih ni stoodstotno varen in popoln. Ne glede na to, kako varno je tam, kako čudovit razgled ima, kako bistro in toplo je morje, kako mehka je trava, idealna temperatura, okusna hrana, čista soba, prijazni ljudje in nizke cene, vedno lahko najdemo nekaj, česar se bojimo in nekaj kar nam ni po godu. Na ta način lahko prepotujemo ves svet v iskanju popolnega kraja, takšnega, ki bi se nam zdel dovolj varen in hkrati tudi privlačen, ne da bi ga našli.

Tako dojemanje popolnosti kot občutek varnosti, se skrivata v nas samih, v naši sposobnosti ne videti oziroma iskati grdega in slabega. Navsezadnje pa niti ni tako pomembno kam, temveč kako potovati, da se znamo prepustiti in uživati.

Tako dolgega premora med dvema potovanjema kot sedaj, si že dolgo nismo privoščili. Zadnjih šest let zagotovo ne. Doma ždimo že celih sedem mesecev, ne da bi se skupaj kot družina odpravili na večdnevni izlet, kaj šele na daljše potovanje. Resda je bilo zadnje potovanje precej daljše kot običajno, a to še ne pomeni, da zaradi tega potrebujemo daljši premor. Pravzaprav odmora med potovanji sploh ne bi potrebovali, če ne bi bilo raznoraznih (meni ne vedno razumljivih) razlogov, zaradi katerih se moramo vedno znova vračati domov. Saj ne da je z vračanjem domov karkoli narobe, saj že star slovenski pregovor pravi, da je povsod lepo, a doma je najlepše.

A lepota je relativna. To, da je Slovenija lepa, vemo le mi, ki smo že kdaj od blizu ali od daleč zrli v katero od nešteto naravnih lepot, koliko jih čudovita deželica, ki ji pravimo dom, premore. Kje pa je najlepše revnim Nepalcem, ki živijo pod veličastno Himalajo, premraženim Bolivijcem, živečim ob mikavnem jezeru Titikaka, odrinjenim Aboriginom, živečim v prekrasni Avstralski puščavi, preganjanim Tibetancem na mističnem Tibetu ali pretresenim Indonezijcem z eksotičnega Balija?

V deželah, kamor po navadi potujemo, živi velika večina prebivalstva v takšnih pogojih, da si ne moremo niti predstavljati, da bi živeli tako kot oni. Videvamo veliko ljudi, ki živijo življenja, ki se zdijo nam nedostojna človeka. Pa vendar nam nihče s komer se zapletemo v pogovor, ne reče, da če bi že imel priložnost, bi raje živel kje drugje. Tudi tarnanja nad lastno usodo, stokanja zaradi revščine, pritoževanja čez oblast, skorajda ne slišimo v daljnih deželah, ko se pogovarjamo z domačini. Je tudi njim, kljub tegobam ki jih pestijo, najlepše doma?

Na tem mestu sem skorajda zašel na temo kako je s tarnanjem nad lastno usodo, stokanjem zaradi revščine in pritoževanjem čez oblast v Sloveniji, a si ne drznem podajati se v to področje.

Skratka, dejstvo, da že sedem mesecev nismo potovali, lahko pripišemo temu, da smo doma radi in da je pri nas doma najlepše. To je sicer marsikomu dovolj, tako da se nikoli v življenju ne poda na potovanje v daljne neznane kraje, da bi videl kako je drugje, a nam to žal, oziroma na srečo (stvar perspektive), ne zadošča. Sla po odkrivanju neznanega in izkušanju nedoživetega, je enostavno premočna, da nas ne bi vleklo na tuje. Včeraj zvečer, ko smo obujali spomine na treking okrog Anapurn, je celo Sara, ki je tako rada doma, navdušeno izjavila: »Zdaj takoj bi odšla tja!« Nepopustljivo strast do potovanj sva očitno prenesla še na najina otroka, kako pripravno.

Oddih od potovanj se počasi približuje koncu. Treba bo znova napolniti nahrbtnik ali dva, nase navleči potovalna oblačila in zapustiti ljubi dom. To bomo seveda naredili z največjim veseljem. Morda drži, da je povsod lepo, a doma najlepše, pa vendar dom raje zapuščamo, kot se vanj vračamo. Vrniti se domov na znano, varno, domače, razumljivo in vsakdanje, je lepo; a zapustiti dom in oditi na potovanje pustolovščinam naproti na tuje, tvegano, nerazumljivo in nevsakdanje, je neprecenljivo.

Dnevu, ki se po svojih značilnostih in dogodkih bistveno ne razlikuje od kateregakoli dneva, Slovar Slovenskega knjižnega jezika pravi vsakdan. Z vsakdanjostjo povezujemo tudi rutino, običajnost, ustaljenost, navadnost, enoličnost ali celo dolgčas. Vsi ti našteti pojmi imajo nekako slabšalni prizvok. Resda ne vedno, vsekakor so odvisni od konteksta, a kadar jih slišimo skupaj z vsakdanjostjo, redko pomenijo nekaj dobrega. Seveda pa sta vsakodnevna rutina ali enolični vsakdan za marsikoga najboljši, morda celo edini način preživljanja dni.

Vdajanje v vsakodnevno rutino je lahko tudi način, s pomočjo katerega se izogibamo neprijetnim presenečenjem, neznanemu, nerazumljivemu, neobvladljivemu ali čemurkoli drugemu, kar nam lahko izven našega območja poznavanja, povzroča neprijetne občutke. Karkoli pač opravljamo rutinsko, to obvladamo. Morda pa tudi ne, a v tem trenutku se ne spomnim niti ene same stvari, ki bi jo lahko počel rutinsko ne da bi jo obvladal. Rutina nam daje občutek, da držimo vajeti v rokah, da vemo kaj lahko pričakujemo za naslednjim vogalom, da obvladujemo reči s katerimi se ukvarjamo in nenazadnje tudi samega sebe. Vsakodnevna rutina potemtakem že ne more biti nekaj slabega.

A kdo pravi, da si tega vsi želimo?

Tako, kot se nekateri k vsakdanu zatekajo, drugi od njega bežijo in skušajo narediti vse, da le ne bi bil današnji dan podoben včerajšnjemu. So takšni, ki vpijejo po drugačnosti, različnosti in spremembah, samo, da ne bi zapadli v vsakodnevno rutino. V tej svoji vnemi, da jih ne bi utiril vsakdan, najbrž sploh ne opazijo paradoksa, da je njihovo pehanje za nenehno spremembo pravzaprav rutina.

Najsi bo prepuščanje enoličnemu vsakdanu ali sli po nenehnih spremembah, med njima je najbolje ubrati srednjo pot, oziroma se jima predajati izmenoma. Tako si lahko naveličani vsakdanjosti, poiščemo spremembo ali pa se utrujeni od sprememb, zatečemo k vsakdanjosti.

Načinov kako lahko poživimo vsakdan ali zavremo težnjo po nenehnih spremembah, je nešteto; so na vsakem koraku, v vsakem delu, ki ga opravljamo in v vsakem človeku, s katerim imamo opravka, so povsod. A o teh načinih nima niti smisla razglabljati, dokler sami pri sebi ne sklenemo, da je čas, da nekaj ukrenemo. Še enkrat; če si tega res želimo. Nekateri ljudje so namreč povsem zadovoljni s tem kako se stvari okrog njih odvijajo. Blagor tem.

Zase vem, da potrebujem oboje, tako rutino kot spremembe. Eno najdem doma, drugo na potovanju. Je pa velikokrat tako, kot pri vseh rečeh, da je ene premalo, druge preveč. O hrepenenju po tistem česar nimamo, sem pisal natanko pred enim letom, ko smo zapustili Avstralijo. Le da takrat domotožja nisem imel, sedaj ga pa imam. Domotožje po krajih, ki jih še nisem obiskal.

Načrtovanje je neizbežno, kadar se odpravljamo na potovanje, letovanje, dopust, oddih ali počitnice. Že sama odločitev, da nekam gremo, je del načrtovanja. Nato se je treba odločiti, kam bomo odšli, razen tistih, ki vsako leto počitnikujejo na istem mestu, a tudi ti morajo načrtovati, kdaj bodo šli in verjetno še kaj. Kadar se odločimo, da bomo odpotovali nekam dlje, na primer ven iz Evrope, se moramo o deželi kamor odhajamo pozanimati, da se koliko je le mogoče, zavarujemo pred morebitnimi neprijetnostmi, ki bi nas utegnile zasačiti na tujem nepripravljene. O tem kako to počnemo mi, sem pisal nedavno. Tudi dolžine počitnic ne gre zanemariti pri načrtovanju oddiha, vsaj približno moramo vedeti kako dolgo bomo počitnikovali. Ne glede na to kam se odpravljamo, je del načrtovanja tudi finančni plan, koliko denarja sploh lahko damo na stran za dopust in koliko ga dejansko lahko porabimo. Nenazadnje se je treba tudi vprašati, koga bomo vzeli s seboj na dopust; gremo sami, s prijatelji, z družino ali bomo zraven vzeli tudi soseda, otrokovega sošolca in njegovega psa. Potem pa je tukaj še vprašanje, katerega reševanje velikokrat vzame več časa kot vse ostalo skupaj, to je vprašanje o tem, kaj vse bomo vzeli s seboj.

Načrtovanje potovanja je raziskovanje, tehtanje med različnimi možnostmi in odgovarjanje na vprašanja kam, kdaj, kako, kdo, s čim, za kako dolgo in še katero bi se našlo. To je eno izmed tistih opravil, ki v vsej svoji luči pokaže, kako zelo smo si ljudje različni. Nekaterim je kakršnokoli načrtovanje dopusta tako zoprno, da ga minimizirajo celo do te mere, da na dopust sploh ne gredo. Na drugi skrajnosti pa so ljudje, ki trdijo, da je načrtovanje najlepši del poti (teh nikakor ne razumem, ne znam si predstavljati kako hudo mora biti tam, kamor se samovoljno odpravljajo, da je lahko načrtovanje lepše od samega potovanja). To sta seveda dve skrajnosti, večina dopustnikov, turistov in popotnikov, se nas najde nekje vmes. Kakorkoli, načrtujemo vsi. No, razen morda tistih redkih srečnežev, ki vandrajo naokrog brez kakšnih koli načrtov. Torej je odvisno predvsem od posameznika, do katere mere se z načrtovanjem ukvarja in obremenjuje.

Kadar se odpravljamo nekam, kjer smo v preteklosti že bili, imamo z načrtovanjem potovanja manj dela, kot če se odpravljamo nekam, kjer še nismo bili. Četudi načrtovanje v nam neznane daljne kraje prepustimo turistični agenciji, ki za nas uredi vse potrebno, nam zagotovo ostane še nekaj stvari, ki jih moramo pred potovanjem postoriti sami. Popotniki, ki se odpravljajo v neznane daljne kraje sami, ne v okviru kluba popotnikov ali s strani turistične agencije organiziranega izleta, pa morajo tudi načrtovati vse sami.

Vprašanjem, ki jih ima popotnik, kadar se prvič odpravlja v neznano daljno deželo, velikokrat ni konca. Nekateri želijo vedeti prav vse o deželi in o vseh mogočih situacijah, ki se jim utegnejo tam pripetiti, še preden sploh odpotujejo. Zahvaljujoč dostopnosti do informacij, je načrtovanje potovanja v daljne dežele danes veliko lažje, kot je bilo še ne dolgo nazaj. Ni je destinacije na svetu, o kateri se ne bi mogli predhodno pozanimati na internetu. Kaj je lažjega od tega, da sedemo za računalnik in tako rekoč v hipu izvemo ali je dežela kamor se želimo odpraviti, primerna da jo obiščemo.

A vsa ta enostavno dostopna obilica informacij, nam lahko naredi medvedjo uslugo. Namreč, če želimo o daljni deželi, kamor se odpravljamo preveč izvedeti, slej kot prej izvemo tudi tisto, zaradi česar nam dežela ni več tako všeč, kot nam je bila na prvi pogled. Izvemo tisto, česar turistične brošure ne pokažejo. Če bi kje obstajala dežela, kjer bi bilo vse tako lepo, kot je v turističnih brošurah, bi bili že vsi tam. Resnica je seveda drugačna in do te ob intenzivnem brskanju po internetu, slej kot prej pridemo.

Prekomerna zasičenost z informacijami lahko povzroči, da sploh več ne vemo, kaj je res in kaj ni ter kaj je prav in kaj ni. Takrat je morda najbolje verjeti nikomur in zaupati lastni pameti, ali pa poiskati nekoga, ki mu lahko zaupamo. Nekoga, ki je deželo, kamor se odpravljamo, že obiskal in mu lahko zaupamo, da nam bo dal ustrezne informacije iz prve roke. Verjamem, da je to eden izmed najboljših načinov za poizvedovanje o deželi, ki nas zanima in ravno zato sem se ga tudi sam večkrat poslužil. Priznati pa moram, da vedno manj, saj smo na zadnjem potovanju skorajda nehali načrtovati in se raje prepuščali toku dogodkov. Nekako v smislu dajanja prednosti spontanemu pred načrtovanim, a o tem raje kdaj drugič.

Odkar smo se vrnili iz enoletnega potovanja, smo se pogovarjali z mnogimi popotniki, ki so iskali informacije iz prve roke in nas vprašali za popotniški nasvet. V veselje in čast nam je deliti naše popotniške izkušnje z vsemi, ki jih to zanima, če jim lahko tako pomagamo pri načrtovanju potovanja. In če obstaja en univerzalni nasvet, primeren tako za dopustnike, turiste in popotnike, je to manj načrtovanja in več spontanosti.

Izmed nešteto mikavnih destinacij širom sveta, se ponavadi odločimo za eno, ki jo nato obiščemo. A kako izbrati tisto pravo? Preden se odpravimo v deželo, kjer še nismo bili, se o njej vprašamo pet velikih vprašanj: Ali nam bo ta destinacija dovolj zanimiva? Ali je dovolj varna? Ali se lahko izognemo resnim boleznim? Ali je takrat primeren letni čas? Ali so stroški potovanja dovolj nizki?

Odgovor na prvo vprašanje je preprost, saj je na svetu ogromno dežel, ki ponujajo dovolj velik kulturni šok, da nas pritegnejo. Šele, ko pozitivno odgovorimo nanj, začnemo iskati odgovore na naslednja vprašanja.

Sledi vprašanje, na katerega je najtežje najti ustrezne, iskrene odgovore. Vprašanje o varnosti namreč. Komu verjeti, turističnim vodnikom, vladnim agencijam, ali popotnikom? Stanju v deželah, kjer se politična situacija hitro spreminja, tiskani turistični vodniki ne morejo slediti. Obstaja veliko spletnih strani z ažurnimi informacijami o varnosti držav, ki jih urejajo vladne agencije ali ministrstva za svoje državljane, ki potujejo po svetu. Na te se pogosto obračajo popotniki, ko se vprašajo o varnosti načrtovane destinacije. Mi se po opozorilih na teh straneh skorajda ne ravnamo, saj bi potem ostali doma. Glede vprašanja o varnosti, kadar nas mika obisk dežele, ki je na slabem glasu, raje zaupamo drugim popotnikom. Do sedaj so se pričevanja popotnikov, ki so nedavno obiskali destinacijo, kamor smo namenjeni, izkazala za najbolj relevantna.

Naslednje veliko vprašanje je še težje od prejšnjega, namreč o nevarnih boleznih. Če nameravamo potovati po Evropi, to vprašanje odpade, živimo namreč na najbolj zdravi celini. Povsem drugače pa je v Aziji in Južni Ameriki, kamor najraje potujemo. Ugodna klima je tam ustvarila primerne življenjske razmere za takšne organizme, o katerih se nam v Evropi niti sanja ne. In vse te živalce, žuželke in mikroorganizmi niso niti najmanj srčkani ali simpatični, pravzaprav jih je veliko zelo nevarnih. Pri iskanju odgovorov na vprašanje o nevarnih boleznih najbolj zaupamo priporočilom Svetovne zdravstvene organizacije. Pri tem vprašanju, nasprotno kot pri vprašanju varnosti, pričevanjem drugih popotnikov ne zaupamo najbolj. A tudi priporočila Svetovne zdravstvene organizacije jemljemo z rezervo.

Sledi manj resno, a ne nedolžno vprašanje, o vremenskih razmerah. Deželam, ki jih pesti monsun, se je v deževnem času najbolje izogniti. Ne samo zaradi povečane možnosti naravnih katastrof, takrat so tudi komarji najbolj delavni. Sploh pa potovati po dežju več kot en dan, ni niti najmanj zabavno.

Še zadnje veliko vprašanje, mimo katerega ne gre, o stroških. Nekatere dežele si zelo želimo obiskati, še varne so in brez tropskih bolezni. Celo sonce sije tam vsak dan. Popolno! A kaj, ko je tam za nas predrago. Takšne dežele obiščemo le izjemoma in za krajši čas.

Vedno preden izberemo naslednjo destinacijo, se torej vprašamo teh pet velikih vprašanj. A kljub temu, da je na svetu kakšnih dvesto držav, je takšnih, ki nam ustrezajo v vseh pogledih, bore malo. Zato si kriterije sproti prilagajamo; zgodi se, da nas na primer dežela, ki slovi kot nevarna, zelo privlači. V takšnem primeru tako dolgo vrtamo po informacijah, dokler ne najdemo vsaj enega zagotovila, da je pod določenimi pogoji v nekatere predele te nevarne države mogoče potovati. In če tam res ni prehudo, gremo. Resda se zgodi da nas je tam občasno strah, a tam smo eni izmed redkih obiskovalcev, kar ima precejšne čare, domačini v deželah, ki jih obišče malo tujcev, so namreč izjemno prijetni.

To je bolj ali manj vse kar se tiče načrtovanj potovanja. Podrobnosti o zanimivih krajih, ki bi jih bilo v neki državi vredno obiskati, koliko je le mogoče (več) ne načrtujemo vnaprej. Na potovanju se tako raje prepuščamo toku dogodkov, spontane poti so lepše od načrtovanih.

Pravkar sva se s Sabrino vrnila s krajšega izleta. Velemesto sem tokrat obiskal že šestič in ko sva ga danes popoldan zapuščala, sem se ozrl nazaj proti nebotičnikom v daljavi in si ob tem mislil, da ga imam sedaj resnično dovolj. Ne vleče me več. Sem se več ne rabim vrniti, videl sem kar me je zanimalo, dovolj ga imam! Te iste besede so prišle iz ust nekoga, s komer sem to mesto obiskal pred mnogimi leti: “Ne da se mi več v London! Sit sem ga!” je rekel, saj ga je obiskal že velikokrat. Jaz sem bil pa takrat (in kasneje še večkrat) nad Londonom tako fasciniran, da njegovega ravnodušja nikakor nisem mogel razumeti. Danes ga razumem.

Spomnil sem se na naslovnico revije, ki me je pritegnila včeraj, na kateri se je bohotila znamenita japonska gora Fuji. Včeraj mi razen lepe fotografije ni pomenila ničesar, ko pa sem danes razmišljal o zapuščanju krajev in o tem ali se vanje še želim vrniti ali ne, pa je fotografija dobila povsem drugačen pomen. Namreč, ko smo lani maja sedeli v vlaku in zapuščali Tokio, se nam je gora Fuji prikazala v vsej svoji mogočnosti. Tokijski nebotičniki so vpričo nje izgledali kot stolpiči iz Lego kock. Takrat sem si zapisal tole: “Med vožnjo s hitrim vlakom na letališče smo prvikrat uzrli veličastno goro Fuji, ki se v popolni stožčasti obliki pne visoko pod nebo. Vulkan, ki sem ga tako želel osvojiti, pa si tokrat žal nisva bila usojena, sem lahko le opazoval skozi okno drvečega vlaka. Prikazal se nam je kot nalašč, ko smo zapuščali deželo vzhajajočega sonca, kot da bi želel opozoriti nase in nas kot prepovedan prizor vabil, da vnovič obiščemo Japonsko.” Ob tem sem si želel, da nam bo še kdaj dana priložnost, da Japonsko, ki nam je ostala onkraj razumevanja, ponovno obiščemo in ji posvetimo več časa.

Vedno, kadar sem zapuščal London, sem si ga želel ponovno obiskati. Razen danes. Verjetno bi enaka usoda doletela tudi Tokio, če bi ga dovolj krat obiskal, bi se ga naveličal. A dvomim, da bo kdaj mogoče leteti v Tokio kar tako na vikend za ceno nekaj deset evrov.

Kolikokrat moramo obiskati nek tuj kraj, ki nas privlači, preden se ga naveličamo? Verjetno obstaja na to toliko odgovorov kot je krajev in ljudi. Zase ugotavljam, da se s tem ko odkrivam nove kraje, ne veča število tistih, ki bi jih želel ponovno obiskati, se pa mi počasi svita kateri so ti, ki se jih nikakor ne morem naveličati.

Na potovanjih smo nenehno priča raznim prizorom, ki nas presenečajo in si jih ne znamo pojasniti. Eden takšnih je reakcija popotnikov na novo okolje v katerem se znajdejo tako oni, kakor mi. Srečujemo popotnike, ki se zadržujejo v hostlih in lokalih, namenjenim le tujcem, kjer se raje kot z domačini, družijo s sebi podobnimi popotniki. Skušam si razložiti, zakaj ljudje zapustijo dom in prijatelje, ter odpotujejo na drugi konec sveta, kjer potem iščejo natanko tisto, kar so pustili doma. Iščejo sebi enake ljudi in se zatekajo k znanemu. Si tako blažijo posledice kulturnega šoka?

Kulturni šok je stanje, v katerem se znajde popotnik, ki je ob prihodu v tujo deželo nenadoma izpostavljen povsem tuji in drugačni kulturi. Manjka mu znanega. V tujem okolju, soočeni z neznanim, si ob sebi zaželimo nekoga znanega, še najraje nekoga, ki prihaja iz istega okolja kot mi, da se lahko z njim identificiramo. Tako si skušamo omiliti simptome kulturnega šoka: zbeganost, zmedenost, strah, osamljenost, žalost, izgubo identitete in občutek nemoči. Želimo si bližine nekoga, s katerim bi se lahko ob skodelici kave ali kozarcu piva pogovorili v domačem jeziku. Če pa že nikogar takšnega nimamo, potem iščemo zatočišče v stvareh, ki nas spominjajo na dom. Nekaterim za omilitev kulturnega šoka ni dovolj niti, da potujejo skupaj z nekom, ki ga poznajo od doma, npr. s partnerjem, zraven njega potrebujejo še stvari, ki jih spominjajo na dom. Avstralka s katero sem govoril nekje v Peruju, mi je zaupala, da je s fantom na nekajmesečnem potovanju po Južni Ameriki, a da kljub temu pogreša neke stvari od doma. In to celo do te mere, da je prosila mamo, da ji je iz Avstralije v Peru po pošti poslala znamenit kvasov namaz za kruh Vegemite!

Kulturnemu šoku je težko, včasih celo nemogoče uiti kadar se prvič znajdemo v tujem, povsem drugačnem okolju od znanega. Ne glede na to ali gre za udobna organizirana turistična potovanja ali za drzna samostojna popotovanja, je neka mera kulturnega šoka prisotna. Od nas pa je odvisno kako močno nanj reagiramo, ali se ga bojimo ali celo želimo. Če nam je kulturni šok neprijeten, je bolje, da potujemo v vodeni organizirani skupini. Takrat potujemo z ljudmi, ki v veliki meri prihajajo iz enakega okolja kot mi, s seboj nosijo več ali manj enako ali vsaj podobno kulturo kot mi. S takšno skupino potuje vodič, ki govori jezik, ki ga razumemo, nas vodi iz letališča na avtobus, iz avtobusa v hotel, iz hotela v muzej, v restavracijo in tako naprej. Kulturnemu šoku se lahko tako v dobri meri izognemo.

Po drugi strani, pa se nekateri popotniki kulturnemu šoku ne želijo izogniti, nasprotno, kulturni šok je za njih razlog zaradi katerega potujejo. Je izziv, ki ga iščejo. Niti v sanjah ne pomislijo, da bi potovali v organizirani skupini. Dlje od turističnih poti kot zaidejo, manjšega udobja so deležni, večji je kulturni šok in bolj v njem uživajo.

Potem so tukaj še popotniki, ki sami odpotujejo na drugi konec sveta, kjer pa se raje kot z domačini, družijo s sebi podobnimi popotniki. V neznanem iščejo znano ali obratno. Teh enostavno ne uspem pogruntati.

Kulturni šok gor ali dol, glavno da potujemo in sploh ni pomembno kako; kot neustrašni popotnik ali kot turist v hotelskem resortu. Svet je velik, za vsakogar se najde prostor. Tako za popotnika, ki je po dolgi vožnji pravkar sestopil s strehe lokalnega avtobusa in išče sobo s pogradom za par dolarjev, kot za turista, ki so ga z letališča v klimatiziranem turističnem kombiju prepeljali direktno v hotel s petimi zvezdicami.

Minilo je eno leto odkar smo zapustili Indijo. Deželo, v kateri smo se razen v Sloveniji, zadržali najdlje časa. Deželo, ki nas je tako dotolkla in zdelala ter hkrati predramila in presunila kot nobena druga. Po dveh mesecih in pol, koliko smo jih tam preživeli, nam je bilo o Indiji jasno še manj, kot preden smo jo obiskali. Preden smo odšli v Indijo, smo sicer nekaj o njej vedeli, a le iz knjig in televizije, ravno dovolj, da smo si o njej naredili napačno predstavo. Ko pa smo Indijo zapustili, smo o njej morda vedeli več, a razumeli smo jo zagotovo manj.

Ko se pogovarjam s popotniki in beseda naleti na Indijo, se mi zdi, kot da se ob omembi te drznim popotnikom dobro znane države, ozračje kar naelektri. Bodisi zaradi tega, ker so v Indiji že bili in se je še prav dobro spomnijo, ali pa zaradi tega, ker si jo močno želijo obiskati, pa še niso zbrali dovolj poguma. Oboji vedo, da naj si bodo knjige, filmi ali pričevanja popotnikov še tako prepričljivi, dokler se sam ne znajdeš v Indiji, te na to, kar te tam čaka, nič ne more pripraviti.

Na Indijo sem se spomnil ob prebiranju bloga Špele in Liorja, mladih popotnikov, s katerima smo se sestali kmalu po vrnitvi iz našega enoletnega potovanja. S Sabrino sva jima takrat dala nekaj nasvetov, upam da jima je kateri koristil, odpravljala sta se namreč v Azijo. Na potovanju sta sedaj že nekaj mesecev in ravnokar sta zapustila Indijo. Ob prebiranju njunega prispevka Zbogom Indija, sem se spomnil na svoj prispevek z istim naslovom, ki sem ga napisal, ko smo mi zapustili Indijo. Zapisala sta: “Osemdeset dni, ki sva jih preživela v Indiji, je bilo verjetno najbolj (psihično in fizično) utrudljivih osemdeset dni najinega življenja.”

Zakaj nas popotnike potem Indija tako privlači? Nas daje radovednost, se radi trpinčimo, želimo spoznati svoje meje? Nek popotnik je rekel, da ko enkrat obiščeš Indijo, ti vse ostale države na svetu delujejo dolgočasno in se zato vedno znova vrača v Indijo. Dobro ga razumem.

Indija od popotnika veliko zahteva, a mu tudi veliko nudi, treba je le znati odpreti oči. A kdaj? Sleherni dan v Indiji je namreč prežet z vsemi mogočimi čustvi od veselja, jeze, začudenja, navdušenja, groze, usmiljenja, sreče, milosti, razočaranja, do radosti. Kako naj človek na tem čustvenem toboganu karkoli dojame?

A če obstaja dežela, ki pomaga človeku odpreti oči, je to zagotovo Indija. Po spoznanje ni treba v tempelj, samostan, ašram, preučevati budizem ali hinduizem, dovolj je prepustiti se čarom in bridkostim, ki jih Indija ponuja na vsakem koraku. A preden se odločimo za pot v Indijo, moramo vedeti ali si spoznanja sploh želimo, kot tudi to, da bomo do njega najverjetneje prišli šele, ko Indijo zapustimo.

Kaj pa naj v zvezi s tem naredimo mi, ki smo Indijo že obiskali in vemo, da ponuja še mnogo več? So nova spoznanja, ki bi jih bili ob ponovnem obisku Indije vredna muk, ki bi jih bili ob tem deležni? Odgovore na ta vprašanja pravzaprav vem. Kaj pa vi, katera je vaša sanjska dežela, tista, ki si jo najbolj želite obiskati?