Popotniški dnevnik družine Bračko

Ljudje, ki prihajamo iz različnih okolij, družb, statusov in še česa, s čemer se ukalupljamo med te ali one, tudi na potovanjih iščemo različna zadovoljstva. Iščemo tisto, česar nismo vajeni ali tisto, kar nas ponese iz vsakdana, kar se seveda lahko zelo razlikuje od posameznika do posameznika. Zdi se, da nekomu, ki v službi iz dneva v dan trdo dela, dopust v obliki počitnikovanja precej bolje dane, kot nekomu, ki ga vsakdan ne utruja. Po drugi strani pa tistemu, ki ga vsakdan ne utruja, bolje dane aktivnejši dopust. A to je podobno domnevi, da tisti, ki živi v razkošnem domu, na potovanju išče bolj preproste nastanitve. Tisti, ki pa ne živi v razkošnem domu, razkošje išče na potovanjih. Zato so tole zgolj posploševanja, čeprav se tudi v njih marsikdo najde, pa če to prizna ali ne. Sleherni popotnik ali dopustnik, ki zase meni, da potuje na še tako avtentičen način, sodi v neko množico ljudi, s katerimi si deli nekatera prepričanja. Prav tole, ta avtentičen, individualni, osebni, prilagojen in premium pristop do tega, kakšne se na potovanju želimo pokazati, je eden najmočnejših katalizatorjev množičnega turizma. Paradoksalno.

Fascinantno, kakšnih pristopov se poslužujejo oglaševalci in vsi drugi, ki svoj uspeh stavijo na človekovo potrebo po tem, da je prepoznan, kot nekaj posebnega. Celo križarjenja, kot najbolj masovna oblika potovanj, kar jih je, se danes ponujajo kot individualna križarjenja. Očitno to, da v zaprtem prostoru potuješ skupaj s štiri tisoč drugimi potniki, ni ovira pri zagotavljanju občutka individualnosti.

Pri vsem skupaj se mi zdi žal predvsem za odločitve, ko se ljudje pustimo pregovoriti drugim, ki nas prepričujejo o tem, kaj je najbolje za nas. Od nasvetov, ki jih prejmemo od drugih, bi morali imeti korist predvsem mi, ne tisti, ki nam svetujejo. A ko nam popoln neznanec, ki o nas ne ve ničesar, ponudi blišč, nas le ta lahko tako zaslepi, da spregledamo bedo, ki se skriva v ozadju. Tole je morda modus operandi za marsikatero od naših odločitev, sploh, kadar sami ne premoremo dovolj znanja ali izkušenj in si zato pustimo svetovati. A v skoraj nobenem primeru ne bi smeli iz procesa sprejemanja odločitve izpustiti razuma. Kar je pri nakupovanju bleščečih popotniških aranžmajev, hotelskih namestitev ali letalskih vozovnic, lahko težko. Sleherni od nas je namreč omejen z resursi. Če že nekdo ni omejen z denarjem, je skoraj zagotovo s časom. Po drugi strani pa so mladi, ki imajo občutek, da imajo ves čas na svetu, najpogosteje omejeni z denarjem. Vsi pa bi radi največ. Največ blišča za svoj denar in največ doživetij za svoj čas. Seveda gre za naš denar in za naš čas, zato je tako pomembno, da se odločamo z lastnim razumom, sicer bo od naše odločitve imel več nekdo drug, kot mi sami.

Tudi sam še se danes kdaj ujamem na limance in sprejmem odločitev za potovanje, za katero bi moral vnaprej vedeti, da ne bo takšno, kot bi si ga, glede na lastne temeljne popotniške vrednote, želel. Blišč, ki se mu pustim nagovoriti, sicer ne blešči, a ima nekaj drugega, zaradi česar spregledam bedo, ki jo bo najverjetneje prinesla slaba odločitev. Ta blišč, ki me neustavljivo privlači, je, na primer, gibanje v divji naravi, daleč proč od civilizacije, ko moraš s seboj tovoriti vso hrano, zavetišče in vse drugo ter biti odvisen zgolj od samega sebe, predvsem pa znati biti sam s seboj. Kadar na takšni pustolovščini najdem lepoto v naporu, moč v izzivu in smisel v sami poti, je to nekaj najlepšega, kar lahko doživim. A če zmanjka le eden od teh treh, je beda, ki jo doživim, najbednejša od vseh bed.

Svet je velik. Nepredstavljivo velik. Čeprav se nam ob hitrosti širjenja informacij, ki dobesedno v trenutku preplavijo ves svet, le ta lahko zdi majhen. A ljudje informacij niti ne obdelujemo s takšno hitrostjo, kot te potujejo, kaj šele, da bi s hitrostjo informacij lahko potovali. Četudi se usedemo na letalo in okrog sveta poletimo v dnevu ali dveh, nam to ne da popolnoma nobene predstave o tem, kako velik je svet. Izhajajoč iz hitrosti potovanj, se mi celo zdi, da so veliki raziskovalci, ki so pred stoletji prestopali meje znanega sveta, premikajoč se silno počasi, bolje dojemali velikost sveta, kot jo dojemamo danes. Če je danes Atlantik mogoče preleteti v nekaj urah, so pred petsto leti za isto pot potrebovali do dva meseca. Potemtakem je bil takrat svet precej večji, kot je danes. Zato je morda velikost, kot parameter, že v samem izhodišču napačno zastavljena, da bi skušali dojeti velikost sveta. A to velikost, ki jo omenjamo, ko rečemo, da je svet velik, definirajo dolžina, površina ali prostornina? Menda nas večina pozna približno številko obsega zemlje v kilometrih, površino in prostornino pa malokdo. Tudi če poznamo število držav, ljudi, različnih ras in jezikov ali še česa, dvomim, da zaradi poznavanja teh podatkov vemo, kako velik je svet. Mi smo ga na naših potovanju sicer nekaj videli, a ne bi si upal trditi, da je moje dojemanje tega, kako velik je svet, boljše od dojemanja nekoga z manj kilometrine.

Verjamem pa, da so naša potovanja prispevala k temu, da smo spoznali raznolikost sveta. Raznolikost narave, bivalnih okolij, običajev ljudi in drugih značilnosti našega sveta, ki se jih ne da izmeriti, a vendarle o tem, kako velik je naš svet, povedo več, kot dimenzije in številke. Tako, da število 95, koliko v tem trenutku šteje število držav, ki smo jih obiskali, pove zgolj to, da smo obiskali 95 držav, ničesar drugega.

Posodobil sem namreč stran Naša potovanja in na zemljevid dodal nekaj novih krajev in držav. Če bo po sreči, bomo potovali še naprej in število obiskanih držav celo zaokrožimo.

Razmišljam o tem, da je marsikatero hrepenenje, ki si ga zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ne drznemo, zmoremo ali želimo potešiti na izvirni način, mogoče potešiti s približki ali alternativami. Kar je seveda povsem legitimno, če nas to zadovoljuje v pravšnji meri, predvsem v takšni, ki ustreza nam. A zraven tega se mi zdi pomembno, da se zavedamo, da je med izvirnikom in približkom razlika. Včasih enormna. Ljudje rečemo, da radi potujemo z drugimi, ko beremo njihove potopise. Tudi sam to zelo rad počnem. A zavedam se, da je med tem, ko jaz prebiram nadvse privlačen potopis Reinholda Messnerja o solo prečkanju puščave Gobi, v katerega se popolnoma zatopim in med dejanskim, a njegovim podvigom, razlika. Enormna. On je resda svoja doživetja zlil na papir, s katerega jaz ta ista doživetja črpam. A doživetja, opisana še tako živo, so njegova, ne moja. Zato ne verjamem, da je mogoče pristne vtise, ki jih doživljamo v prvi osebi, prenesti na nekoga drugega, še tako dojemljivega. Tako, kot je okus eksotičnega sadeža durian znan le tistemu, ki ga je že kdaj okusil. Vsi drugi si lahko le poustvarijo nek približek tega okusa, ki s pristnim nima veliko skupnega. Vonj duriana je nekdo, ki ga je doživel, opisal kot mešanico gnile čebule, terpentina in smrdljivega sira. Poznam vse od opisanih vonjav, vključno z durianom, ki sem ga ne le vonjal, temveč že večkrat poskusil, a bi rekel, da je vonj duriana povsem drugačen, kot v tem sočnem opisu. Zato se mi zdi pomembno, da se zavedamo razlike med tem, ko nekaj doživimo sami, v prvi osebi, z lastnimi čutili in med tem, ko skušamo v glavi (četudi svoji) podoživeti občutke drugih.

A izvrstni potopisi in seveda tudi druge vrste knjig znajo bralca zapeljati zelo daleč. Bojda je možgane v tem kontekstu dokaj preprosto preslepiti, da se zna zgoditi, da ne razločijo razlik med tem, ko nekaj zgolj prebiramo ali dejansko doživljamo. Kar zna biti fenomenalno. Saj menda tudi zato beremo, da se za trenutek preselimo v svet nekoga drugega. Svet, ki ga sami, v fizični obliki, ne bomo nikoli obiskali.

Hkrati verjamem, da se lahko s tem, ko podoživljamo občutke drugih, bogatimo in se na nek način pripravljamo na trenutek, ko bomo to, o čemer sedaj le beremo, doživeli sami. Danes je že kar težko najti izziv, s katerim se ni še nihče soočil in o njem pisal. Sploh, ko se lotevamo nečesa novega in zahtevnega, je pravzaprav priporočljivo, da si preberemo izkušnje nekoga, ki je s tem že opravil, preden se na to pot podamo sami. Tako bomo morda že med prebiranjem doživetij nekoga drugega ugotovili, če je to, po čemer hrepenimo, sploh za nas. Karkoli ob tem ugotovimo, je v redu. Če nas to, kar smo prebrali, še dodatno navdihne, lahko to s pridom izkoristimo in ne ponavljamo napak, ki jih je nekdo pred nami že naredil. S tem, kar je nekdo pred nami naredil in zapisal tako, da se nam zdi dobro, pa lahko našo izkušnjo, seveda, če se tega dejansko lotimo, le še izboljšamo. Paziti moramo le, da se zavedamo, da so naše sposobnosti precej drugačne od sposobnostih drugih ljudi. Če bi me, na primer, zgoraj omenjen Messnerjev podvig še tako navdušil, se zavedam, da nimam niti drobtinice njegovih lastnosti, potrebnih, da takšen podvig speljem. To napako, da so me navdušili mojstri svoje obrti in sem potem, ko sem se podviga, ki mu nisem kos, lotil sam in ob tem neslavno propadel, sem že naredil. Tega ne bom pozabil. Nisem pa prepričan, da se mi to še kdaj ne pripeti.

A to me ne ustavi, da tega, kar črpam iz doživljanja in izkušenj drugih, uporabljam pri podvigih, ki sem jim kos. Tem podvigom lahko morda rečemo, da so zgolj približki podvigov resničnih junakov. A ti podvigi so moji, kakršnikoli že so. Občutil sem jih skozi lastna čutila in ustvaril lastno izkušnjo. To je neprimerljivo s kakršnokoli izkušnjo, opisano na še tako pronicljiv, sočen ali evokativen način, ki je lastna nekomu drugemu.

Zato navijam za prebiranje in posnemanje drugih, najraje boljših od nas, a z namenom doživeti ali izboljšati lastno izkušnjo. Kakršnokoli.

Leto je naokrog in ponovno je čas, ko so počitnice zapovedane. Dobesedno. Vročina, gneča, visoke cene, preobremenjenost infrastrukture in nevzdržnost za ljudi, ki živijo v krajih, obremenjenih s turizmom, kot da nikogar ne motijo. Kljub temu, da je vedno več protestov domačinov, ki morajo v času turističnega obleganja pobegniti iz krajev, v katerih sicer živijo. Fascinantno, kako zelo so se nekatere stvari na tem področju spremenile v zadnjih desetletju ali dveh. Ljudem, ki sedaj lahko potujejo, a nekoč iz kakršnegakoli razloga niso mogli, je danes morda bolje. Nisem prepričan, da velja to tudi za tiste na drugi strani, tiste, ki od turizma živijo. To, da je lokalne delovne sile v turistični industriji vedno manj in da je vedno več delovne sile uvožene, zagotovo pove nekaj o tem. Skratka, vpliv, ki ga ima množični turizem na nas in na našo okolico, je precej večji, kot si priznamo. A žal je pri tem podobno, kot pri tem, kako se nas dotaknejo problemi, kot so globalno segrevanje, poraba fosilnih goriv in druge tegobe sodobnega sveta, ki jih, dokler nas dovolj ne udarijo po glavi ali žepu, ne občutimo. V tem oziru pa bi rekel, da je fascinantno, kako malo so se spremenile stvari na področju navad za počitnikovanje. Na tem mestu sem raje malce zadržan, saj se mi zdi, da se to, da na glas izrečeš, da trmasto vztrajanje pri privzgojenih navad morda ni najboljši in edini način, ne obnese najbolje.

V višku lanske turistične sezone sem zapisal: “Sprašujem se, kolikokrat še bomo poleti odšli na morje in na koliko stopinj se bodo morale povzpeti poletne temperature, da bomo dejansko za to nekaj naredili in izboljšali počitnice tako zase, kot za prebivalce preobremenjenih krajev. Bojim se, da še velikokrat, če bomo le čakali na to, da “država” prevetri sistem počitnic in dopustov, kot je predlagano v prispevku. Skratka, mene bi to, da mi nekdo s transparentom pove, da je to, kar počnem jaz in je zame raj, zanj hkrati nočna mora, zelo prizadelo. Ni vrag, da ne bi mogel vsak od nas, ki veliko potujemo, nekaj narediti, da to izboljšamo.”

Če bi me, na primer, začelo motiti, da je tam, kjer vsako poletje počitnikujem, vedno večja gneča, vedno višje temperature in vedno višje cene, bi se potrudil, da naslednje leto svojo počitniško izkušnjo izboljšam. Velika sprememba bi bila vsekakor menjava počitniške destinacije, saj je tistih, ki niso na turističnem radarju, več kot dovolj. Tudi s spremembo termina se lahko izognemo marsikateri tegobi priljubljenih počitniških lokacij. Ali s spremembo ure, ko odrinemo na pot, da se izognemo zastojem. Seveda pa je zato treba nekaj žrtvovati, kar je pogosto težje, kot se soočiti z neprijetnostmi. To, da nekdo raje zjutraj spi, kot da bi se dve uri prej zbudil in zgodaj odrinil na pot ter se tako izognil zastojem, je povsem človeško. Povrhu so tudi ljudje, ki jih nič od vseh tegob, ki spremljajo poletno počitniško norišnico ne moti dovolj, da bi spremenili svoj poletni rutinski oddih. Seveda je veliko tudi ljudi, za katere noben od predlogov ni sprejemljiv ali izvedljiv zaradi razlogov, na katere nimajo vpliva. A zagotovo obstaja vsaj nekaj tistih, za katere je sprememba izvedljiva in bi jo bili pripravljeni izvesti, če bi se jim ponudila priložnost ali bi jih nekdo nanjo opozoril. Če bi že ti naredili spremembo, bi bila lahko počitniška izkušnja boljša tako zanje, kot tudi za druge. Saj nekaj naredijo že same cene turističnih storitev, ki so praviloma nižje pred in po glavni sezoni, a kaže, da ta stimulacija ni dovolj spodbudna, da bi bila katalizator sprememb v zadostni meri. A če čakamo, da bo za to, da se bo karkoli spremenilo na bolje, poskrbel nekdo drug ali celo država, obstaja velika verjetnost, da čakamo zaman. “Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu!” je rekel eden največjih mož, kar jih je živelo na tem svetu. Prepričan sem, da je vedel, kaj govori.

Menda vsakdo misli, da zase ve, kaj je zanj najbolje. A ni narobe, če lastna prepričanja občasno postavimo na preizkus. Morda je tudi to malce drzna domneva, a zdi se mi, da za prenekatero prepričanje velja, da bolj kot se ga trdo oklepamo in prepričano verujemo v svoj prav, večja je verjetnost, da spregledamo možnosti za izboljšanje. Saj za to ni treba prodati vikenda na Pagu ali se odreči svoje najljubše plaže, le razmislimo, kaj lahko izboljšamo zase in morda še za koga.

Navdih, o čemer sem pisal nazadnje, je “surovina”, če jo lahko tako imenujem, do katere je relativno lahko priti in iz nje oblikovati pomenljivo doživetje. A za slednje je potrebno precej več, kot ena sama sestavina. O tem sem razmišljal v nedeljo, ko sem se zbudil ob treh zjutraj, sedel v avto in se poldrugo uro vozil do izhodišča, od koder sem pričel celodnevni pohod po Alpah. Tudi, ko sem deset ur kasneje sedel nazaj v avto in me je čakalo dve uri vožnje do doma, sem pomislil na to. Na to, koliko angažiranja je potrebnega in koliko ovir je treba premagati za en sam enodnevni izlet. “Le kaj ti je tega treba?” bi kdo rekel. Potem, ko sem že našel navdih in motivacijo za pohod v gore, se je utiranje poti k realizaciji pravzaprav šele začelo. Ne zaradi pakiranja, pridobivanja kondicije in drugih logističnih priprav, temveč zaradi vsega drugega, kar potrebujemo, da se prostovoljno odločimo za nekaj, kar je hkrati težko in nam v resnici sploh ni potrebno. Zakaj bi se človek zbudil ob treh zjutraj, če ni nujno? Zakaj bi še čez vikend za štiri ure sedel v avto in se po preveč obremenjenih cestah vozil nekam daleč? Zakaj bi šel v gore sam? Hodil navkreber v vročini, nosil težek nahrbtnik in preobremenjeval telo? Tovrstnih “zakajev” sem v življenju slišal že nešteto, a me menda še nikoli niso pripravili tako daleč, da bi zaradi tega, ker mojega početja ne razumejo ali obravnavajo drugi, odnehal. Velja namreč, da ima vsak zakaj svoj zato in meni zadostuje, če ta zato odgovarja le meni. Zadostuje mi, da jaz vem, zakaj počnem to, kar počnem. Da vem, kaj mi bo to, ko namesto, da se prepustim lagodju in raje izberem trdo delo, prineslo. Glede tega sem redko v dvomih, saj tovrstne odločitve na podoben način sprejemam že vse življenje. Včeraj popoldan sem po telefonu govoril z mamino teto, ki že od druge svetovne vojne živi v Kanadi in je lani dočakala 100 let. Če kaj zaznamuje njeno dolgo življenje, je to trdo delo.

Seveda to ne pomeni, da vedno izberem težjo pot ali da to počnem zaradi plehke želje po dolgoživosti. Prav tako se kdaj odrečem zahtevni preizkušnji, čeprav verjamem, da bi imela pozitiven učinek na dolgi rok. Po navadi zaradi strahu, redko zaradi prepuščanja lagodju. A v teh primerih sem nekako razdvojen, saj vem, da je treba le zbrati pogum; najpogosteje v obliki motivacije, predanosti in energije, da strah premagam. Na primer, preden se odpravim na kakšen zahtevnejši, pravzaprav nevarnejši pohod, predvsem pozimi, v izjemnih razmerah, me je silno strah. Tako močno, da slabo spim in imam prebavne težave. Se mi je že pripetilo, da sem se vdal strahu in si zjutraj, ko bi se moral odpraviti, premislil. Ne le poguma, tudi odločnosti mi v takšnih primerih kdaj zmanjka.

A ker to, da bi mi v odločilnih ali pravzaprav katerihkoli trenutkih zmanjkovalo odločnosti, zame predstavlja oviro, se urim, da do tega ne bi prihajalo prav pogosto. Podobno velja za vztrajnost, vzdržljivost, odpornost in druge kreposti, za katere menim, da jih je treba redno gojiti. Se pravi, izpostavljati se zahtevnim situacijam, tudi takšnim, za katere nismo prepričani, da jim bomo kos. Verjamem namreč v to, da zahtevne preizkušnje, ki se jim izpostavimo na potovanjih, izletih ali drugih situacijah, ki niso del našega vsakdana, izboljšajo naše sposobnosti premagovati vsakodnevne ovire. Verjamem, da nas namerno in prostovoljno izpostavljanje zahtevnim situacijam in izzivom naredi močnejše. Tako, kot dvigovanje uteži krepi naše mišice in branje krepi naše možgane, premagovanje zahtevnih izzivov krepi naš značaj. Lepo je zapisal George Bernard Shaw: I want to be thoroughly used up when I die, for the harder I work, the more I live.