Category: Izleti

Zunaj je sonce, pričenja se poletje. Zime je nepreklicno konec. A ker je bila letošnja zima tako radodarna s snegom in lepim vremenom, so me gore priklicale večkrat kot sicer. Zato za intermezzo in oddih od norih časov zimska galerija. Saj pohajkovanja po hribih so tudi potovanja, mar ne?

Pogled na Triglav z vzhoda.

Pogled na Triglav z zahoda.

Z jutranjim soncem obsijan Jalovec.

Uživanje v razgledu tam nekje pod Jalovcem.

Jalovčev ozebnik z dolino Tamar v ozadju.

Spust kot se šika.

Nekje na prostranstvih Pokljuke.

Panorama s Kalvarije pod Triglavom.

Na vrhu Malega Triglava v megli.

Včasih je snega preprosto preveč in se je treba obrniti.

Zaslužena malica in počitek v Tamarju.

Da ne ostanemo le pri besedah o izletih, na katere smo se podali letošnje poletje, še nekaj fotografij:

Obiskali smo morje,

se navduševali nad lepoto slovenske pokrajine,

obiskali Veliko planino,


Bohinj,


Sočo in Kekčevo deželo,



ter tovarno čokolade.

Seveda pa smo največ časa preživeli doma:

Poletje brez morja si težko predstavljamo, a si ga včasih težko privoščimo. Vsaj v obliki klasičnega deset ali več dnevnega oddiha na morju. (Čeprav si tako dolgega dopusta na morju menda še nismo privoščili.) Težko si ga privoščimo zaradi tega, ker skopo odmerjene dneve dopusta raje porabimo v daljnih eksotičnih deželah oziroma tam, kjer še nismo bili. Res pa je, da si na vsakem potovanju privoščimo vsaj nekaj dni kopanja v morju, če je to le mogoče. Tako da v resnici nimamo niti najmanjšega razloga, zaradi katerega bi se pritoževali nad premalo morja, saj smo se letos januarja kopali v Kambodži, maja na Sardiniji, julija pa v Turčiji, Grčiji in Albaniji. Manjkal je le tisti klasični oddih s šotorom na jadranski obali. A še to vrzel smo v minulih dneh zapolnili, saj smo cele štiri dni šotorili na Krku.

O tem, kako je kampirati v avtokampu na Hrvaškem, nima smisla izgubljati besed, dopust na Hrvaškem poznamo bolj ali ne vsi. Tako da o tem, ali je bilo morje mrzlo ali mlačno, veter premočan, sonce prevroče, cene previsoke, wc-ji umazani, sladoledi presladki, lignji preveliki, ljudje neprijazni, ceste nagnetene, ne bom. Vsake oči imajo svojega malarja! Mi smo bili v kampu s čudovito plažo, kristalno čistim morjem, šotor smo imeli v hladni senci, obkroženi pa smo bili s prečudovitimi ljudmi. Na tem kratkem oddihu nam je bilo zelo lepo.

Po dolgi, snežni zimi in deževni pomladi, ki se je zavlekla pozno v junij, je končno posijalo sonce. Tisto pravo, vroče, sijajno sonce. Tako se je danes prebujal dan v Logarski dolini:

in na Okrešlju:

Sedaj se lahko ponovno posvetimo resnejšim, konkretnejšim in bolj razumljivim temam. Recimo, o potovanjih.

Glede na to, da smo letos opravili že eno precej veliko potovanje v Azijo in eno manjše na Sardinijo, bomo čez poletje… doma? Doma je sedaj čudovito, končno je dovolj toplo, da lahko na terasi polnimo viseče mreže in uživamo v brezdelju. A poletje je kljub temu, da ga imamo najraje od vseh letnih časov, predolgo, da bi ga lahko v nedogled uživali v brezdelju. Če sem iskren, tega ne znamo prav dobro početi. Poletje je namreč preveč mamljivo in dragoceno, da bi ga kar tako zapravljali. Zraven tega je toliko privlačnih krajev, ki jih želimo obiskati že samo v Sloveniji, kaj šele v bližnji okolici, da bo treba zavihati rokave in se lotiti potepov.

Tako smo naredili nekaj drznih načrtov za prvi mesec tega poletja. A ker šola še traja in z njo najbolj nori mesec v letu, junij, v tem trenutku o teh načrtih še ne moremo razpravljati. Če sem že omenil junij; ne morem se sprijazniti s tem, da je treba zraven vseh zaključnih prireditev na osnovnih, glasbenih, baletnih in Aikido šolah ter pri tabornikih, v ta mesec trpati še zobozdravnike in druge dohtarje, servise za avto, dela na hiši, piknike, rojstne dneve, poroke, sindikalne izlete, srečanja, koncerte, festivale in še kakšen milijon drugih dogodkov. Zakaj vse v junij? Ne verjamem, da je treba vse opraviti v juniju zato, ker gre toliko ljudi čez poletje na dopust.

No, mi gremo. Več o tem, kam in kako, ko zberemo misli (in se posvetimo visečim mrežam) po junijski norišnici.

Kaj smo torej počeli med krompirjevimi počitnicami v deželi testenin?

Kot sem omenil nazadnje, smo prvi dan preživeli v zabaviščnem parku, ostale dneve pa smo se pridružili trumam turistov, ki jih v Toskani očitno nikoli ne zmanjka. Za to seveda obstajajo dobri razlogi, saj Toskana ponuja toliko znamenitosti, lepot in dobrot, da bi se človek lahko tam potepal več mesecev, ne da bi mu postalo dolgčas. Seveda le, če bi imel na voljo neusahljiv vir denarja, saj je potovati po tem delu sveta precej drago. O stroških ponavadi ne pišem, a če sem že začel, naj dokončam. Hoteli, prevoz in hrana, vse je drago. Nočitev za manj kot 100 EUR na družino je skoraj nemogoče najti. Da o cenah bencina in cestnin, ki so v Italiji blazno visoke, ne govorim. Edino pri hrani je mogoče priti skozi relativno poceni. A le, če si dovolj previden in skromen. Tako pač je; v eni najbolj obleganih turističnih destinacij Evrope je nemogoče pričakovati, da bo karkoli poceni. Seveda se pozna tudi to, da smo štirje. Spimo v sobah za štiri in jemo za štiri. Časi, ko sta bili dekleti tako majhni, da je bilo potovati z njima poceni, so za nas minili (še en razlog za vse, ki razmišljate o tem, da bi potovali z majhnimi otroki).

Majhna toskanska mesteca, ki se trudijo ohraniti srednjeveško podobo, so čudovita. Za to nam ni bilo treba obiskati muzejev in palač, temveč smo se le sprehajali po ozkih in strmih uličicah. Ob tem smo si skušali predstavljati, kakšno je bilo življenje v teh krajih nekoč, v primerjavi z življenjem danes. Zanimivo bi bilo tudi videti, kakšna je notranjost teh prastarih hiš, ki so od zunaj tako lepo obnovljene, da so nekatera mesteca videti, kot iz pravljice. A to nam žal ni bilo omogočeno, tako, da so bile edine hiše, ki smo jih lahko videli od znotraj, lokali. Tam so sicer ponujali izvrsten kapučino, sladoled, pizze in podobno, a to je tudi vse. Zraven teh smo pokukali v notranjost nekaj katedral, ki pa so z vsemi freskami, marmorjem in mozaiki tako grandiozne, da zanje nimam pravih besed.

V enem od mest se je ravno odvijal festival stripov in iger, tako da so tam trume turistov zamenjali obiskovalci festivala. Teh je resda bilo ogromno, jih je pa bilo veliko zabavneje opazovati kot turiste, saj je bilo veliko obiskovalcev našemljenih. Tako smo se po uličicah sprehajali z ramo ob rami s Harry Potterji, zombiji in vitezi. Najboljši pa je bil Spiderman, ki je zaplesal na Gangnam style.

Glede na to, da smo bili na tistem koncu Italije, smo se odločili obiskati še znamenite Cinque Terre. Gre za narodni park, kjer na strmih pobočjih raste trta, med katero so, kot da bi jih narisal, posejane pisane vasice, ki so nekoč pripadale ribičem, danes pa pripadajo turistom. A sprehajalne poti so bile že zaprte, povrhu pa je bilo še slabo vreme, tako da smo se lahko sprehodili le med hiškami, ne pa tudi po okolici. Lepo, ampak, če sem iskren, so istrska obalna mesteca lepše urejena. Res pa je, da smo bili tam le en dan, tako, da nam čarov, zaradi katerih so Cinque Terre tako privlačne, tokrat žal ni uspelo odkriti.

Tako nekako so potekale naše počitnice, ki so bile bolj kot krompirjeve, testeninske. Zraven obilja testenin, ki smo jih nakupili še za domov, smo se naužili renesančnih spomenikov, srednjeveških vasic in toskanske pokrajine. Predvsem pa smo skupaj preživeli lepe praznike, kar je najpomembneje.

Takšen pa je bil razgled na Firence pred in po našem obisku:

Iz krajših izletov in dežel, kjer želijo 4€ za uro dostopa do interneta, se težko javljamo. Zato vtise iz izleta po Italiji objavljamo šele sedaj, ko smo že doma. Začnimo z obljubljenimi fotografijami:

Zabaviščni park Mirabilandia, kjer smo preživeli noč čarovnic.

Eno izmed neštetih italijanskih srednjeveških mestec na vrhu griča, Urbino.

Družbeno omrežje, kot je včasih bilo.

Mestna palača in katedrala v čudovitem mestu Siena.

San Gimignano, mesto stoplov.

Zaslužen počitek po večurnem sprehajanju po tlakovanih uličicah.

Trgovinice, krojene po merah turistov.

Najpopolnejši prikaz moške lepote – Michelangelov David stoji pred palačo v Firencah.

Lucca – še eno toskansko mestece, ki je magnet za turiste.

Cinque Terre – znameniti narodni park na ligurijski obali.

Več v galeriji.

Prvi dan krompirjevih počitnic v Italiji smo se podali v zabaviščni park Mirabilandia. Do tja je bilo sicer šest ur vožnje, a nič zato, izplačalo se je. V parku smo si, kot se spodobi, dali duška in se ves dan podili iz enega rolerkosterja na drugega. Od tistih, ta majhnih za Mašo, do tistih najbolj vratolomnih, na katere sva si upala le Sara in jaz. Vožnja z vlakcem, ki od 0 do 100 km/h pospeši v 2,2 sekundah je bila menda najbolj vratolomna od vseh voženj kar sem jih doživel.

S Saro sva obiskala tudi hišo strahov, v kateri je Sara od groze kričala, jaz pa se smejal. Skratka, tipičen družinski dan v zabaviščnem parku.

Drugi dan smo se zapeljali čez gore in počez prečkali italijanski škorenj ter se tako znašli v opevani Toskani. Prvi kraj, ki smo ga obiskali je čudovito mestece Siena, kjer smo preživeli popoldan v sprehajanju po starih mestnih ulicah. Pri tem se seveda nismo pozabili okrepčati v pravcatih italijanskih gelaterijah z izvrstnim sladoledom. Da o kapučinu, siru in salamah (1 rezina salame stane 1€!), ne govorim.

Tretji dan smo obiskali dva kraja, San Gimignano in Firenze. A ker so kraji, ki jih omenjam, v zgodovinskem in umetniškem smislu eni izmed najlepših krajev na svetu, brez fotografij ne bo šlo. Teh v tem trenutku ne morem pripeti, zato bo bolje, da z objavo nadaljujem prihodnjič.

Do takrat pa, lepo je v Italiji, še lepše pa doma, kamor smo se pravkar vrnili!

Juhu, počitnice so tu! Pravšnji čas, da vzamemo pot pod noge in gremo nekam na toplo. Sploh sedaj, ko nas je čudovito vreme, ki nas je spremljalo vse do pred kratkim, zapustilo. Pri nas je sneg in mraz, kraji, kjer je sonce še dovolj toplo, da je pohajkovanje zunaj prijetno, pa so relativno blizu. A zdi se mi, da tokrat ne gremo toliko zaradi sonca, kot zaradi tega, ker pač moramo. Navada je železna srajca, namreč že od pamtiveka, če je le mogoče, praznike izkoristimo za to, da uidemo od doma. Če smo med letošnjimi zimskimi počitnicami ušli v Portoriko, med prvomajskimi prazniki v Turčijo, na dan državnosti na Cres in v času avgustovskega vnebovzetja v Švico, nima smisla, da bi čepeli doma med krompirjevimi počitnicami. Gremo!

Odpravljamo se v deželo, v katero se, če prav pomislim, vedno znova najraje vračamo. Razen Slovenije, še nobene druge države nismo tako podrobno raziskali, kot prav to državo, v katero se ponovno odpravljamo. Samo letos jo bomo obiskali petič! A kljub temu, da smo jo že tolikokrat obiskali, vedno znova odkrijemo kakšen kraj, ki ga še ne poznamo. Ta dežela je pravzaprav tako prostrana in privlačna, da nam zanimivih, neznanih krajev nikoli ne bo zmanjkalo. Pri vsem skupaj pa je najbolje to, da nas tja ne vleče zaradi krajev samih, temveč zaradi vsega drugega. Če bi te druge stvari, zaradi katerih to sosedo tako radi obiščemo, postavil v lestvico najboljših, bi bila videti nekako takole:

Sladoled – o tem se ne razpravlja, delajo najboljšega na svetu.
Kapučino – velja enako, kot za sladoled.
Ljudje – od njih se učimo, kako uživati.
Zgodovina – ne poznam dežele, kjer bi bila zgodovina tako bogato dokumentirana s stavbami in spomeniki.
Umetnost – dobršen del korenin zahodne umetnosti izvira prav iz te dežele.
Narava – imajo gore, morje in jezera, je treba kaj več?
Hrana – lahka, sveža in slastna, takšno imamo najraje.

Seveda je to Italija, kaj pa drugega.

Privoščili si bomo nekaj kulture, umetnosti in zgodovine, malce narave in zabave, vse skupaj pa začinili s sladoledi in kapučini. Začeli bomo v enem od velikih zabaviščnih parkov, kjer bomo noreli in se pustili strašiti na noč čarovnic. O tem, kam naprej, pa bomo skušali poročati spotoma, glede na to, kako oz. kam nas bo pot odpeljala.

Vikend je bil lep. Tokrat smo se zapeljali v Avstrijo. Na tisti konec, kjer so zelene doline in visoke gore v Solnograško in Tirolsko Avstrijo. Vozili smo se po panoramskih cestah, skozi pravljične gorske vasice, se sprehajali okrog jezer, se kopali, in celo lezli v hribe. Naj več povedo fotografije: