Category: Indija

Severni del Indije smo zapustili in odleteli dva tisoč kilometrov južneje, v tople kraje. Na severu je bilo namreč precej hladneje, kot smo si predstavljali. Uric, ko smo lahko bili v kratkih rokavih, je bilo za naš okus premalo.

Nekaj vtisov iz severa:

Lačnih ust v Indiji je veliko:

Stroj za peko čapatijev:

Ulični prodajalci hrane:



Indijske dobrote postrežene v dobri restavraciji:

Zaslužen počitek:

Življenje na ulici:



Taj Mahal:

Po božični večerji smo se posladkali kar z uličnimi dobrotami:

Za nami je tako imenovani zlati trikotnik, ki ga tvorijo Delhi, Agra in Jaipur, baje trije najbolj obiskani kraji v Indiji. Pravzaprav je to pot, ki bi jo naj naredilo največje število tujih turistov, ki obiščejo Indijo. To, da obiščemo kraje, ki jih obišče največ turistov, mi seveda ni bilo najbolj po godu, ampak ker brez kompromisov ne gre, smo se tudi mi znašli v množici turistov.

Pa kaj še!

Edini “belci”, ki smo jih videli v Delhiju so bili štirje popotniki v turistični soseski in peščica v turističnem uradu železniške postaje. OK, smo mislili, ni glavna sezona in premalo časa smo tukaj, da bi srečali tujce. Zraven tega v Delhiju turističnih znamenitosti nismo obiskali, saj smo jih videli že na prvem obisku indijske prestolnice. Nato smo se z vlakom odpeljali proti tri ure oddaljeni Agri, kjer stoji najimenitnejši mavzolej in menda ena najbolj prepoznavnih zgradb na svetu, Taj Mahal.

V vodniku sem bral o kilometrskih kolonah turistov, ki čakajo pred vsakimi od treh vrat, ki vodijo do Taj Mahala. Bilo me je kar strah, kako dolgo bomo stali v vrsti in nisem bil prepričan pred katerimi vrati bo gneča najmanjša. A ko dan pred obiskom Taj Mahala na ulicah Agre nismo srečali več kot treh tujcev, mi je skorajda odleglo. Na dan obiska te znamenitosti, ki jo letno obišče več milijonov ljudi, smo kljub temu, da je za obisk najprimernejši čas ob sončnem vzhodu, spali do osmih zjutraj. Prvič zaradi tega, ker je naša biološka ura takrat bila pol dveh zjutraj in smo še vedno zdelani od jet-laga. Sabrina in Sara sta zaspali komaj po drugi uri (po lokalnem času), tako da zbujanje pred zoro ni prišlo v poštev. Drugič, ker je takšna megla, da se komaj kaj vidijo hiše, kaj šele sonce. In tretjič, ker smo računali na to, da tako ali tako ni turistov, ki bi si Taj Mahal želeli ogledati.

Ko smo se z rikšo pripeljali do vrat Taj Mahala nisem mogel verjeti svojim očem, saj pred edino blagajno na teh vratih ni bilo nikogar. Šele pred vrati je bila vrsta Indijcev, ki so čakali na vstop. Tujih turistov preprosto ni. Voznik rikše mi je rekel, da ni tujcev, ker so vsi v Goi. Nekako ne verjamem.

Od našega zadnjega obiska Indije je očitno minilo toliko časa, oziroma smo od takrat prepotovali toliko držav, da smo malce pozabili, kako je potovati po Indiji. (Morda smo si ravno zaradi tega upali priti.) Tako smo po eni strani veseli, da ni tujcev, da nas lokalci gledajo tako, kot da smo padli iz neba. Po drug strani pa smo zaradi tega edina tarča prevarantov, ki jih tukaj ne manjka. Zgodba o tem, kako so nas naplahtali že prvo uro v Indiji morda kdaj drugič.

Upam, da nam bo čas v Indiji tekel tako počasi, kot se vrtijo kolesa vlaka, s katerim se peljemo proti tretjemu oglišču zlatega trikotnika, v Jaipur.

Smo v Indiji!

Danes zjutraj sem šel na železniško postajo kupiti vozovnice za vlak. Po včerajšnjih zapletih, ko so nam prevaranti to onemogočili, je danes šlo gladko.

Imel sem lepo jutro, a pred nami je še cel dan:

15. december pred štirimi leti je bil naš 48. dan v Indiji. Tistega dne smo prispeli v Keralo, državo na skrajnem jugu indijske podceline. Še zdaj ne morem verjeti, da bomo že čez nekaj dni ponovno v Indiji, tej najbolj neverjetni deželi, kar smo jih obiskali.

V tem trenutku o načrtih, potovalni mrzlici in občutkih, ki nas prežemajo tik pred odhodom, nima smisla izgubljati besed. Spakirani? Smo! Pripravljeni? Na Indijo je nemogoče biti pripravljen!

Nekaj vtisov iz prve poti po Indiji:

Za vse, ki želite biti na tekočem o tem, kje se trenutno nahajamo, je zgoraj levo ponovno zemljevid naše trenutne lokacije. Oglašali se bomo tudi na našem Facebook profilu facebook.com/BrackotiNaPotovanju.

Srečno!

Sedaj se bo pa zares treba začeti pripravljati na potovanje v Indijo. Le še dober teden nas loči do odhoda. Zraven prtljage, dokumentov, listin, vozovnic, rezervacij in ostalih formalnosti, potrebnih za logistični del potovanja (resnično upam, da nismo česar pozabili), je treba poskrbeti tudi za vsebinski del. To, kje in kako bomo potovali, je seveda osrednji del potovanja. Torej načrtovanje. A pri načrtovanju potovanj in pripravah nanje smo skromni oz. temu ne posvečamo veliko pozornosti. Zato so naši načrti o tem, kje in kako bomo potovali po Indiji, zajeti v enem odstavku:

Pristanemo v Delhiju, kjer obiščemo Gurudwara Bangla Sahib in se že naslednji dan z vlakom odpeljemo v Agro, saj želijo punce videti Taj Mahal. Tudi tam ostanemo manj kot en dan, nato pa z vlakom v Radžastan. To je v indijska zvezna država, ki se nam je na zadnjem potovanju zelo priljubila, zato bomo tokrat obiskali tiste kraje, ki jih takrat nismo. Pravzaprav le dva kraja; Jaipur in Pushkar, ker želi Sara ponovno doživeti pustolovščino z jahanjem kamel. V tem (za moj okus preveč popularnem) predelu Indije ostanemo več dni, nato pa letimo dva tisoč kilometrov južneje v državo Karnataka. Tam se nameravamo potepati po plantažah in morju ter odkrivati bolj zakotne kraje Indije. Nato obiščemo še Mumbaj, odkoder se vračamo domov.

To je vse, kar v tem trenutku vemo o načrtih glede potovanja po Indiji, ki je pred nami. Za to, kam se bomo v resnici odpravili, kaj bomo doživeli in kako bomo Indijo dojeli, pa bo treba še malce počakati, da do tja sploh pridemo. Po tihem upam, da si nam ne bo treba beliti glave s podobnimi vprašanji, kot smo si jih ob prvem obisku Indije, kar je ugotavljala Sabrina:

Z Davorjem sva se že prevečkrat vprašala ali je Indija sploh vredna napora, ki ga vložimo. In kam le hodijo tisti ljudje, ki jim je Indija tako strašno všeč, da se vsako leto vračajo. Ali bi morali tudi mi po utečenih turističnih poteh? Kaj je narobe, da v Indiji doživljamo toliko slabega in da imamo opravka s tako neprijaznimi in nerazumnimi ljudmi?

Morda pa tokrat najdemo odgovor.

V prispevku Zbogom Indija!, objavljenem 7. januarja 2010, ko smo Indijo zapustili, sem kljub vsem nevšečnostim, ki so nas spremljale na potovanju po Indiji zapisal, da nam je bila dežela všeč in da bi se vanjo še vrnili. Odkar sem to zapisal, je preteklo že kar nekaj vode, a obe trditvi držita še danes. Ponovno se vračamo v deželo, ki nas je tako močno zaznamovala, da nas pravzaprav ni nikoli zapustila.

V deželah, ki jih obiščemo, vedno pustimo delček sebe. Vedno za nami ostanejo neke sledi, vtisi in spomini, ki smo jih pustili na krajih in ljudeh. Na naših potovanjih smo obiskali precej krajev, v katerih smo spoznali veliko ljudi, vsekakor se nas nekaterih od teh ljudi spomnijo. Na primer taksisti, receptorji, natakarji, kuharji, domačini, popotniki in drugi, s katerimi se na potovanjih srečujemo in z njimi izmenjamo mnenja in izkušnje. Štiričlanska popotniška družina tudi v priljubljenih popotniških destinacijah ni pogost prizor, zato sem prepričan, da je delček nas ostal v vsaki deželi, ki smo jo kdaj obiskali. Res pa je, da mi sami tega ne občutimo, saj tiste daljne kraje in ljudi slej kot prej zapustimo in se vrnemo domov. Jasno, saj so za nas bolj otipljivi naši spomini, tisti, ki si jih iz potovanj sami prinesemo domov. Nekateri od teh spomini so kratkotrajni, drugi dolgotrajni, so pa tudi takšni, ki jih ne pozabimo. Je pa tudi nekaj, kar je trajnejše in močnejše od spominov, nekaj, kar je morda največja (in najboljša) posledica naših potovanj. Pravzaprav dve: Prva so navade, ki smo jih spoznali v tujih deželah in so se nam tako priljubile, da smo jih prevzeli in se nanje privadili (teh je veliko, vsekakor več, kot bi upali priznati). Druga posledica pa so spoznanja, to kar so nas tuje dežele naučile. Torej to, kar vemo in to, kako ravnamo.

Potovanja po daljnih deželah so nam dala precej več, kot smo slutili, preden smo davnega leta 2006 vsi štirje sedli na letalo, ki nas je poneslo v Mehiko. V eni deželi smo se naučili tega, v drugi deželi onega. In če je to, kar nas je neka dežela naučila, sploh mogoče razvrščati, potem med vsemi deželami, ki smo jih obiskali, Indija zaseda prvo mesto.

Da se ne ponavljam o spoznanjih in razlogih, zaradi katerih nas vleče v Indijo, bom kar prepisal zaključek poglavja o Indiji iz knjige Bračkovi na potovanju:

Strpnost, potrpežljivost, odprtost in sprejemanje drugih.

Indijo smo zapustili, a ona ni zapustila nas.

Torej ne puščamo le mi sledi v deželah, po katerih potujemo, temveč tudi dežele puščajo sledi v nas. Morda nas nekatere celo spremenijo… 

Si predstavljate 70-dnevno potovanje po daljni eksotični deželi? Sedemdeset dni časa, da deželo prepotujete po dolgem in počez ter pokukate v njene še tako skrite kotičke. Dovolj, da se dobro spoznate z ljudmi, njihovo kulturo in načinom življenja. Dovolj, da preizkusite vse lokalne specialitete (tiste, ki jih upate). Dovolj, da greste na treking, safari, morje, skratka kamorkoli. Deset tednov dolg odklop, ravno pravšnja mera časa, da lahko povsem pozabite na domačo rutino.

Le kdo si lahko to privošči?

Mi v tem trenutku ne. Smo si pa to privoščili na rekordno dolgem potovanju po eni deželi in sicer od 28. oktobra 2009 do 5. januarja 2010. Takrat smo deset tednov potovali po Indiji. Toliko časa nismo preživeli v nobeni drugi tuji državi. Res pa je da kljub temu, da smo deželo prepotovali od skrajnega severa, severovzhoda, zahoda, do juga, videli le delček te ogromne dežele. Zato nas tam čaka še veliko dela…

Zraven samega trajanja potovanja je Indija rekorderka naših potovanj v precej pogledih:

– največje zaporedno število dni v istem hotelu
– največja soba v kateri smo spali
– najhujši mraz, kar smo ga doživeli
– najbolj divja/nora pustolovščina, kar smo se je lotili
– največ in največje neumnosti, kar smo jih naredili
– največje število dni, ko smo bili na potovanju narazen
– največji kulturni šok, kar smo ga doživeli
– največ težav z razumevanjem običajev in ljudi
– najbolj nenavadni prizori, kar smo jim bili priča
– najbolj neprimerna hrana
– edina tuja država, v kateri smo šli vsi štirje skupaj v kino
– in še veliko več…

Zraven vsega zgoraj naštetega je bilo potovanje po Indiji rekordno tudi iz stroškovnega vidika, saj smo od vseh prepotovanih držav, prav v Indiji porabili najmanj denarja na dan. V povprečju smo porabili 63€ na dan.

Razen nizkih stroškov, med zgoraj naštetimi rekordi skorajda ni takšnih, zaradi katerih bi popotnik sploh želel to deželo obiskati. Ampak ravno zaradi tega, ker je tako težka za potovanje, je hkrati tudi največji magnet. Zato je Indija posebna tudi v tem, da je kljub strahu, ki nas obdaja, preden tja odpotujemo in tegobam, nevšečnostim ter neprijetnostim, ki nas spremljajo na samem potovanju po tej posebni deželi, za nas Indija še zmeraj destinacija številka ena, dežela, ki nas najbolj privlači. Vsi, ki nas poznate in spremljate naše popotniške zapiske, veste da Indija zaseda posebno mesto v naših popotniških dušah. In to kljub izjavam, podobnim spodnji:

Po mesecu in pol v Indiji, ob prihodu na jug, v Keralo, Sabrina izjavi: »Neverjetno kako so tukaj ljudje prijazni, kot da ne bi bili v Indiji!«

Sedaj to, da kmalu ponovno potujemo v Indijo, ni več nobena skrivnost. Seveda se vsi tega zelo veselimo. Celo za našo najstnico smo v Indiji našli nekaj, česar se veseli. Sam pa po tihem priznam, da se Indije kar bojim. Ampak ne morebitnih težav in nevšečnosti, to so namreč izzivi; bojim se, kako bomo Indijo tokrat dojemali. Nazadnje smo jo namreč obiskali pred štirimi leti. In v tem obdobju se je (smo se) marsikaj spremenilo. Bomo videli….

Prispevek je treba napisati. Kdo bo? Davor je napisal že dva zaporedoma, Sara ne želi izdati skrivnostnih misli iz svojega dnevnika, meni nič ne pade na pamet. Že dva dni si razbijam glavo kaj naj pišem, saj se zadnje dneve ne dogaja nič posebno zanimivega. Smo na morju v lepem hotelu z bazenom, ki ga imata punci skoraj samo zase. Vreme je že nekaj dni oblačno in razpoloženje lenobno. Dnevi potekajo po urniku, ki nam ga je pripravila Sara. Urnik vsebuje učenje, obroke, prosti čas in spanje. Časa za razmišljanje je na pretek. Opažam, da nam misli vedno bolj pogosto uhajajo v Indijo. Ko smo jo zapuščali smo bili veseli, da smo se rešili njenega kaosa, umazanije, pikantne hrane in nelogičnosti. Zdaj, ko je minilo pol leta smo začeli pogrešati Indijo. Davor sanja o pikantnih karijih, Sara in Maša o kameljem safariju, jaz o Kašmirju in Armitsarju, ki sta ostala neobiskana. Vse nekako v smislu mi iz Indije, a Indija nikakor iz nas.

Indija je znana kot sveta dežela, kamor nekateri zahodnjaki hodijo po duhovnost, notranji mir in samodisciplino. To ne more biti zaradi lepote te dežele ali miru, ki bi ga naj tam našli. Pa tudi mogočnih duhovnih učiteljev ne najdeš kar tako. To lahko najdeš namreč samo v izoliranem okolju kakšnega ašrama (po možnosti samo za zahodnjake) ali kakšnega dragega resorta. To pa zame ni Indija. Če si zares v Indiji in živiš z njo in njenimi ljudmi, miru ni nikjer. Prav nikjer.

Doma je drugače, imamo svoj mir, jasni so nam odnosi med ljudmi in stvarmi, obstajajo neka logična zaporedja dogodkov na katera lahko računamo. Imamo vse kar potrebujemo, to se nam zdi upravičeno in samoumevno. Zaradi vsega tega bi se morali dobro počutiti in biti zadovoljni. Ampak ne. Drugi ljudje imajo nekaj več ali kaj boljšega od nas. Torej bi tudi mi morali imeti več.

V Indiji, kot smo jo spoznali mi, tak sistem ne obstaja, vse poznano, logično in normalno, je hkrati tudi nepoznano, nerazumljeno in nekaj posebnega. To kar je da, je hkrati tudi ne. To kar je belo, je hkrati črno. Kar je prav, tudi ni prav in kar je v nekem trenutku lepo, je v naslednjem trenutku lahko grdo. Komaj ko te občutke doživiš, jih lahko razumeš. Indija postavi pod dvom vse v kar si bil prepričan, dvom v vsak prav in v vsak narobe. Zaveš se, da si majhna pikica v vesolju in da je tvoj ego nekaj povsem nepomembnega. V tem svetu, kaosu vidiš ljudi, ki so po naših standardih ubogi, revni in neuki, a njihovi obrazi in nasmeh odsevajo srečo. Zadovoljni so. Pa kako so lahko zadovoljni, če mi, ki imamo toliko več, nismo?

Morda je skrivnost v tem, da se Indijci ne primerjajo s tistimi ljudmi, ki imajo več od njih, ampak s tistimi, ki imajo manj. In ker vedo, da gre nekaterim slabše od njih, so hvaležni za to kar imajo in so srečni s tem.

Smo se kaj naučili od njih ali bomo morali nazaj v Indijo?

Silvestrovali smo na peščeni plaži z domačini:

Srečno 2010!