Category: Indija

Draga Indija!

Natanko štiri leta je minilo, odkar sem te nazadnje obiskala. Takrat si me presenečala, tepla, preizkušala in le redko nagradila. Pa vendar si ostala v mojem srcu za vedno. Pri meni si pridobila status najbolj zanimive države na svetu, a hkrati tudi status države, kjer je najtežje potovati. Ko sem te zapustila, sem vedela, da najino slovo ni dokončno in da se bom še vračala k tebi.

Na tokratno srečanje se zaradi službenih obveznosti sploh nisem uspela miselno pripraviti. Kakšna ironija, sama sem namreč potencialnim popotnikom v Indijo priporočala, da naj gredo v Indijo le dobro fizično in miselno pripravljeni. Zato sem se spraševala, kako me boš dobro sprejela tako nepripravljeno. Pričakala si me z odprtimi rokami in mi s prve ponudila vse kar premoreš: vonj po sandalovini in urinu, dišeča kadila in gnijoče odpadke, vonj po curryu, ki se meša z vonjem dišečega pralnega praška, objestne rikšarje in ponižne prodajalce ulične hrane, prepotentne policaje in pohabljene berače.

Ponudila si mi melodijo…, ja to je tista melodija zaradi katere se vračamo v Indijo, ritem ulice, kjer vse vibrira, utripa in odzvanja neprestano, ni prekinitve ne podnevi in ne ponoči. Troblje rikš in avtobusov, zvončkljanje potujočih trgovcev, globoki glasovi uličnih prodajalcev, ki ponavljajo svoje ponudbe v neskončnost. Indija, pri tebi nista pomembna čas in prostor, pomembna je intenzivnost ritma, okusa, vonjev in barv, ki jih ponujaš na vsem koraku. In jaz tokrat to, kar ponujaš, sprejemam mirno, zadovoljno in največkrat celo z nasmeškom. Ne prepiram se z natakarji zaradi preveč pikantne hrane, nisem jezna na prodajalce, ker mi hočejo zaračunati trojno ceno, stopim preko umazanije, se stuširam z mrzlo vodo in se primem za nos če preveč smrdi. Uživam v hrani intenzivnih okusov, srkam božanski badem milk, se prepuščam omamnim vonjem kadil in ajurvedskim masažam, občudujem barve sarijev in se radostno gibam v ritmu tvojih ulic. S ponosna gledam na svojo družino, ki zmore tako potovanje brez slabe volje, prepiranja in večjih težav.

Vse to dokazuje, da si me marsičesa naučila in me učiš še naprej, za kar sem ti hvaležna. Ne pritožujem se več nad malenkostmi, saj so le te nepomembne v primerjavi s tem, da imam priložnost čutiti tvoj utrip in doživljati intenzivnost tvojega bivanja. V primerjavi s teboj, Indija, je naše urejeno življenje le bleda slika. Zato prihajamo k tebi in zato so nam tvoje barve tako všeč.

Namaste,
Sabrina

Še nekaj vtisov iz Indije:

Danes je 30. december. Silvestrovati smo želeli na morju v malce boljšem hotelu, kot smo jih v Indiji sicer vajeni. A bolj, kot smo se morju približevali, bolj se nam je naš načrt sesuval. Bili smo že tik pred tem, da rezerviramo silvestrovanje v nekem luksuznem resortu ob morju, kar bi nas stalo 4-5 krat več, kot plačujemo tukaj za hotele. A ker so želeli 100% avans, mi pa po Indiji potujemo dovolj dolgo, da vemo, da se sobe v Indiji ne rezervirajo vnaprej, če res ne veš kam greš, tega nismo plačali. Ko smo danes do tega resorta prišli in si pogledali Premium Delux sobo, smo se v trenutku obrnili in odšli.

Ura je 21. zvečer, sedimo v indijskem vagonu najnižjega razreda, pred nami sta še dobri dve uri vožnje do nekega majhnega kraja, kjer upamo, da bomo lahko prenočili. S tem, da sta danes za nami že dve dolgi vožnji z avtobusi lokalnega razreda.

31. 12. 2013
Prejšnjo noč smo prespali v tako zanikrnem hotelu, da smo kljub temu, da smo bil po 15-ih urah na poti umazani in prepoteni, zaspali kar oblečeni. Tega nismo naredili še nikoli!

Zjutraj pa malce peš, nato na rikšo in še avtobus, pa še eno rikšo, da smo prišli do tako zaželene plaže. Prenočišča tam nismo našli, zato smo najeli čoln in se zapeljali do čudovite samotne medene plaže, kjer smo sedaj. Pravkar smo se okopali v morju!

Srečno, veselo, zdravo, polno pozitivnih misli in dejanj leto 2014!

Maša, Sara, Sabrina in Davor

Zadnjič sem zapisal, da smo osamljeni popotniki v Indiji, kar smo tudi bili. Danes, ko smo se vkrcali na vlak za Ajmer, pa smo se znašli v vagonu polnem Slovencev, ki potujejo po Indiji v organizirani skupini. Ne vem, ali je svet res tako majhen ali Slovenci tako radi potujemo.

Nekaj dni smo preživeli v roza mestu, kot pravijo prestolnici Radžastana. Velikansko mesto, velikanska gneča, pristna Indija. Malo smo se sprehajali in nakupovali po bazarjih, ki jih je v tem mestu toliko, da je to neverjetno. Stari del mesta je en sam ogromen bazar, na katerem je mogoče kupiti takorekoč vse. Ogledali smo si palačo maharadže, ki je v primerjavi s tem, kaj se nahaja zunaj palače, prava oaza miru in čistoče. Celo kamele smo jahali, saj sva to obljubila otrokom. Sicer nismo šli na safari, a za potešitev želje je bilo dovolj. Želeli smo tudi v kino, a aktualnega Bollywoodskega mega hita žal niso nikjer predvajali v anglešini ali s podnapisi.

V templju Krišne smo se zaklepetali z nekim možakarjem. Med drugim nam je povedal, da je to, kar prodajajo na bazarju slabe kvalitete. (To nam je bilo jasno, saj smo za sari plačali dva evra.) Rekel je, da je bolje, če spominke kupimo v neke vrste zadrugi, kjer prodajajo stvari, ki jih izdelujejo vdove, v Indiji pogosto izločene iz družbe. Ker nam je zrihtal še poceni rikšo, nismo imeli razloga, da ne bi šli tja. Tam smo pustili trgovcem, da nas strežejo in kupili smo nekaj stvari, a da bo zaslužen del tega denarja res prišel v prave roke, nekako ne verjemem.

Vem, da je narobe, kadar ljudem premalo zaupamo, sploh glede na to, da imamo res slabih izkušenj z neznanci zelo malo. A v teh dneh so nas tolikokrat želeli in tudi uspešno naplahtali, da smo naše sicer precejšnje zaupanje v neznance, malce zavrli. Saj od nas ne želijo ničesar drugega, kot nekaj denarja. Jasno, saj ga imamo v primerjavi z njimi nepredstavljivo veliko; in s tem, da ga želijo od nas izvleči čim več, ni nič narobe. Narobe je le to, da denar ne pride do tistih na dnu, ampak ga prej prestrežejo tisti, ki jim glede na razmere ne gre tako slabo. Edini, ki izkažejo iskreno hvaležnost, ko jim kaj damo, so starejši berači.

Indija je neverjetna! To potovanje po Indiji je dirka s časom, ljudmi in čudesi, s katerimi se soočamo na vsakem koraku. Toliko vsega se nam dogaja, da komaj kaj sledimo, kaj šele, da bi to lahko delili na teh straneh. Tako na kratko, kako je videti naše potovanje:

24.12.
Zjutraj smo se zbudili v Jaipurju, se z vlakom (ki je imel uro in pol zamude) odpeljali v Ajmer in od tam v Pushkar. Tam smo komaj našli primeren hotel, si naročili kosilo in vse štiri naročene jedi pustili skoraj nedotaknjene, saj so bile obupno zanič. Nato smo rahlo lačni odšli na sprehod po svetem mestecu in med tem odganjali nadlegovalce, ki so od nas nenehno nekaj želeli. Po sprehodu smo si na strehi restavracije Out of blue privoščili božično večerjo in se na božični večer vsi štirje zbasali v eno posteljo, da nas ni zeblo in po risanki zaspali.
25.12
Zjutraj smo zajahali vsak svojo kamelo in se podali v puščavo. Po jahanju smo se še malo potikali po mestu, se pustili naplahtati novi prevari in se odpeljali nazaj v Ajmer. Tam smo želeli obiskati nek islamski verski objekt, a nam ni uspelo. Gneča je bila nepopisna. Sem rekel, da bi me punce počakale pri vhodu in bi se jaz gužval sam in si ogledal tempelj, pa ni prišlo v poštev, na ulici je bila norišnica. Nato z vlakom nazaj v Jaipur, kjer smo na srečo ušli dvema prevarantoma in našli pravo rikšo, s katero smo se zapeljali v hotel.
26.12.
Dopoldan smo si ogledali čudovito trdnjavo-palačo in tam opazovali mogočne slone, kako tovorijo turiste navkreber. Po preveč pikantnem kosilu pa na letališče, ki je tako urejeno, da človek pozabi, da je v Indiji. No, na poti do letališča so nas, med tem, ko smo sedeli na rikši in se v koloni počasi premikali, napadli majhni otroci. Vlekli so me za roko in hlače ter zahtevali denar, tako, da sem se jih moral otresti na silo.

Sedaj smo na jugu, a še vedno v Indiji.

Severni del Indije smo zapustili in odleteli dva tisoč kilometrov južneje, v tople kraje. Na severu je bilo namreč precej hladneje, kot smo si predstavljali. Uric, ko smo lahko bili v kratkih rokavih, je bilo za naš okus premalo.

Nekaj vtisov iz severa:

Lačnih ust v Indiji je veliko:

Stroj za peko čapatijev:

Ulični prodajalci hrane:



Indijske dobrote postrežene v dobri restavraciji:

Zaslužen počitek:

Življenje na ulici:



Taj Mahal:

Po božični večerji smo se posladkali kar z uličnimi dobrotami:

Za nami je tako imenovani zlati trikotnik, ki ga tvorijo Delhi, Agra in Jaipur, baje trije najbolj obiskani kraji v Indiji. Pravzaprav je to pot, ki bi jo naj naredilo največje število tujih turistov, ki obiščejo Indijo. To, da obiščemo kraje, ki jih obišče največ turistov, mi seveda ni bilo najbolj po godu, ampak ker brez kompromisov ne gre, smo se tudi mi znašli v množici turistov.

Pa kaj še!

Edini “belci”, ki smo jih videli v Delhiju so bili štirje popotniki v turistični soseski in peščica v turističnem uradu železniške postaje. OK, smo mislili, ni glavna sezona in premalo časa smo tukaj, da bi srečali tujce. Zraven tega v Delhiju turističnih znamenitosti nismo obiskali, saj smo jih videli že na prvem obisku indijske prestolnice. Nato smo se z vlakom odpeljali proti tri ure oddaljeni Agri, kjer stoji najimenitnejši mavzolej in menda ena najbolj prepoznavnih zgradb na svetu, Taj Mahal.

V vodniku sem bral o kilometrskih kolonah turistov, ki čakajo pred vsakimi od treh vrat, ki vodijo do Taj Mahala. Bilo me je kar strah, kako dolgo bomo stali v vrsti in nisem bil prepričan pred katerimi vrati bo gneča najmanjša. A ko dan pred obiskom Taj Mahala na ulicah Agre nismo srečali več kot treh tujcev, mi je skorajda odleglo. Na dan obiska te znamenitosti, ki jo letno obišče več milijonov ljudi, smo kljub temu, da je za obisk najprimernejši čas ob sončnem vzhodu, spali do osmih zjutraj. Prvič zaradi tega, ker je naša biološka ura takrat bila pol dveh zjutraj in smo še vedno zdelani od jet-laga. Sabrina in Sara sta zaspali komaj po drugi uri (po lokalnem času), tako da zbujanje pred zoro ni prišlo v poštev. Drugič, ker je takšna megla, da se komaj kaj vidijo hiše, kaj šele sonce. In tretjič, ker smo računali na to, da tako ali tako ni turistov, ki bi si Taj Mahal želeli ogledati.

Ko smo se z rikšo pripeljali do vrat Taj Mahala nisem mogel verjeti svojim očem, saj pred edino blagajno na teh vratih ni bilo nikogar. Šele pred vrati je bila vrsta Indijcev, ki so čakali na vstop. Tujih turistov preprosto ni. Voznik rikše mi je rekel, da ni tujcev, ker so vsi v Goi. Nekako ne verjamem.

Od našega zadnjega obiska Indije je očitno minilo toliko časa, oziroma smo od takrat prepotovali toliko držav, da smo malce pozabili, kako je potovati po Indiji. (Morda smo si ravno zaradi tega upali priti.) Tako smo po eni strani veseli, da ni tujcev, da nas lokalci gledajo tako, kot da smo padli iz neba. Po drug strani pa smo zaradi tega edina tarča prevarantov, ki jih tukaj ne manjka. Zgodba o tem, kako so nas naplahtali že prvo uro v Indiji morda kdaj drugič.

Upam, da nam bo čas v Indiji tekel tako počasi, kot se vrtijo kolesa vlaka, s katerim se peljemo proti tretjemu oglišču zlatega trikotnika, v Jaipur.

Smo v Indiji!

Danes zjutraj sem šel na železniško postajo kupiti vozovnice za vlak. Po včerajšnjih zapletih, ko so nam prevaranti to onemogočili, je danes šlo gladko.

Imel sem lepo jutro, a pred nami je še cel dan:

15. december pred štirimi leti je bil naš 48. dan v Indiji. Tistega dne smo prispeli v Keralo, državo na skrajnem jugu indijske podceline. Še zdaj ne morem verjeti, da bomo že čez nekaj dni ponovno v Indiji, tej najbolj neverjetni deželi, kar smo jih obiskali.

V tem trenutku o načrtih, potovalni mrzlici in občutkih, ki nas prežemajo tik pred odhodom, nima smisla izgubljati besed. Spakirani? Smo! Pripravljeni? Na Indijo je nemogoče biti pripravljen!

Nekaj vtisov iz prve poti po Indiji:

Za vse, ki želite biti na tekočem o tem, kje se trenutno nahajamo, je zgoraj levo ponovno zemljevid naše trenutne lokacije. Oglašali se bomo tudi na našem Facebook profilu facebook.com/BrackotiNaPotovanju.

Srečno!

Sedaj se bo pa zares treba začeti pripravljati na potovanje v Indijo. Le še dober teden nas loči do odhoda. Zraven prtljage, dokumentov, listin, vozovnic, rezervacij in ostalih formalnosti, potrebnih za logistični del potovanja (resnično upam, da nismo česar pozabili), je treba poskrbeti tudi za vsebinski del. To, kje in kako bomo potovali, je seveda osrednji del potovanja. Torej načrtovanje. A pri načrtovanju potovanj in pripravah nanje smo skromni oz. temu ne posvečamo veliko pozornosti. Zato so naši načrti o tem, kje in kako bomo potovali po Indiji, zajeti v enem odstavku:

Pristanemo v Delhiju, kjer obiščemo Gurudwara Bangla Sahib in se že naslednji dan z vlakom odpeljemo v Agro, saj želijo punce videti Taj Mahal. Tudi tam ostanemo manj kot en dan, nato pa z vlakom v Radžastan. To je v indijska zvezna država, ki se nam je na zadnjem potovanju zelo priljubila, zato bomo tokrat obiskali tiste kraje, ki jih takrat nismo. Pravzaprav le dva kraja; Jaipur in Pushkar, ker želi Sara ponovno doživeti pustolovščino z jahanjem kamel. V tem (za moj okus preveč popularnem) predelu Indije ostanemo več dni, nato pa letimo dva tisoč kilometrov južneje v državo Karnataka. Tam se nameravamo potepati po plantažah in morju ter odkrivati bolj zakotne kraje Indije. Nato obiščemo še Mumbaj, odkoder se vračamo domov.

To je vse, kar v tem trenutku vemo o načrtih glede potovanja po Indiji, ki je pred nami. Za to, kam se bomo v resnici odpravili, kaj bomo doživeli in kako bomo Indijo dojeli, pa bo treba še malce počakati, da do tja sploh pridemo. Po tihem upam, da si nam ne bo treba beliti glave s podobnimi vprašanji, kot smo si jih ob prvem obisku Indije, kar je ugotavljala Sabrina:

Z Davorjem sva se že prevečkrat vprašala ali je Indija sploh vredna napora, ki ga vložimo. In kam le hodijo tisti ljudje, ki jim je Indija tako strašno všeč, da se vsako leto vračajo. Ali bi morali tudi mi po utečenih turističnih poteh? Kaj je narobe, da v Indiji doživljamo toliko slabega in da imamo opravka s tako neprijaznimi in nerazumnimi ljudmi?

Morda pa tokrat najdemo odgovor.

V prispevku Zbogom Indija!, objavljenem 7. januarja 2010, ko smo Indijo zapustili, sem kljub vsem nevšečnostim, ki so nas spremljale na potovanju po Indiji zapisal, da nam je bila dežela všeč in da bi se vanjo še vrnili. Odkar sem to zapisal, je preteklo že kar nekaj vode, a obe trditvi držita še danes. Ponovno se vračamo v deželo, ki nas je tako močno zaznamovala, da nas pravzaprav ni nikoli zapustila.

V deželah, ki jih obiščemo, vedno pustimo delček sebe. Vedno za nami ostanejo neke sledi, vtisi in spomini, ki smo jih pustili na krajih in ljudeh. Na naših potovanjih smo obiskali precej krajev, v katerih smo spoznali veliko ljudi, vsekakor se nas nekaterih od teh ljudi spomnijo. Na primer taksisti, receptorji, natakarji, kuharji, domačini, popotniki in drugi, s katerimi se na potovanjih srečujemo in z njimi izmenjamo mnenja in izkušnje. Štiričlanska popotniška družina tudi v priljubljenih popotniških destinacijah ni pogost prizor, zato sem prepričan, da je delček nas ostal v vsaki deželi, ki smo jo kdaj obiskali. Res pa je, da mi sami tega ne občutimo, saj tiste daljne kraje in ljudi slej kot prej zapustimo in se vrnemo domov. Jasno, saj so za nas bolj otipljivi naši spomini, tisti, ki si jih iz potovanj sami prinesemo domov. Nekateri od teh spomini so kratkotrajni, drugi dolgotrajni, so pa tudi takšni, ki jih ne pozabimo. Je pa tudi nekaj, kar je trajnejše in močnejše od spominov, nekaj, kar je morda največja (in najboljša) posledica naših potovanj. Pravzaprav dve: Prva so navade, ki smo jih spoznali v tujih deželah in so se nam tako priljubile, da smo jih prevzeli in se nanje privadili (teh je veliko, vsekakor več, kot bi upali priznati). Druga posledica pa so spoznanja, to kar so nas tuje dežele naučile. Torej to, kar vemo in to, kako ravnamo.

Potovanja po daljnih deželah so nam dala precej več, kot smo slutili, preden smo davnega leta 2006 vsi štirje sedli na letalo, ki nas je poneslo v Mehiko. V eni deželi smo se naučili tega, v drugi deželi onega. In če je to, kar nas je neka dežela naučila, sploh mogoče razvrščati, potem med vsemi deželami, ki smo jih obiskali, Indija zaseda prvo mesto.

Da se ne ponavljam o spoznanjih in razlogih, zaradi katerih nas vleče v Indijo, bom kar prepisal zaključek poglavja o Indiji iz knjige Bračkovi na potovanju:

Strpnost, potrpežljivost, odprtost in sprejemanje drugih.

Indijo smo zapustili, a ona ni zapustila nas.

Torej ne puščamo le mi sledi v deželah, po katerih potujemo, temveč tudi dežele puščajo sledi v nas. Morda nas nekatere celo spremenijo…