Category: Indija

Končno se je tudi Sara odločila, da deli svoje vtise s potovanja po Indiji:

Zakaj sem izmed vseh držav, ki sem jih že obiskala, izbrala prav Indijo? Ker je to najbolj čudovita, pretresljiva in drugačna država, ki sem jo kadarkoli obiskala. Kot govori reklama, neverjetna Indija! V Indijo sem se odpravila že drugič in iskreno povedano nisem vedela, da me bo tako pretresla in to v vseh možnih pogledih, kot me je. Ampak me je in to zelo. Na vsakem koraku vidiš, čutiš, celo zavohaš nekaj novega in edinstvenega.

Naj opišem še potovanje samo. Naša pot se je začela doma, saj smo se z avtom odpeljali do Milana in leteli v Rijad. Tam smo čakali na let v Delhi, kar se sploh ne sliši tako strašno, če ne bi čakali na ogromnem, napol praznem letališču kar 15 ur. Seveda smo noč preživeli in se naslednji dan zbudili v prestolnici Indije, Delhiju. Ker pa smo ga leta 2009 že obiskali, smo v njem prenočili le eno noč. Naslednji dan smo se podali dalje in to kar z vlakom. Lahko bi rekli, da je Indija poceni, a je tako raznolika država, da je to ne opiše. V njej najdemo grozovito revne ljudi in milijonarje. Vmesnega sloja, oziroma po indijsko »kaste«, skorajda ni. Za prevozno sredstvo smo izbrali vlak, saj je poceni in najmanj nevarno, varnost pa je v državah kot je Indija zelo pomembna. Ko se voziš z vlakom si lahko svet ogledaš popolnoma drugače. Vse drsi mimo tebe, le sediš in si ogleduješ svet iz sedeža, ki te je stal 10 evrov za več sto kilometrov. Indijski vlaki so izjemno pestri. Vsakih nekaj minut je v naš kupe pogledal drug Indijec in nam ponujal vse mogoče. Od čaja, juh, kumaric, karijev, riža do cigaret, Rubikovih kock in sončnih očal. Seveda smo se vozili tudi z avtobusi, a manj kot z vlakom, saj so indijske ceste zelo slabe.

Vsak, ki obišče Indijo si seveda ogleda tudi eno izmed sedmih čudes sveta, Taj Mahal. To je grobnica, ki jo je kralj dal narediti za svojo pokojno ženo. Pogledali smo si tudi vodno palačo, jahali kamele, jedli na tržnicah in preživeli brez zastrupitev, ki jih napovedujejo mnogi predsodki. Res je, da je Indija bolj onesnažena, kot si predstavljamo, a v njej je toliko čudovitega in drugačnega, da je pozornost usmerjena bolj na te stvari.

V Indiji je zelo pomembna tudi hrana. Marsikomu ne bi bila všeč. Je nekaj povsem drugačnega kot naša hrana. Intenzivna, pekoča in polna začimb, ki jih v Sloveniji sploh ne poznamo. V Indiji meso ni toliko pomembno, govedine sploh ne jedo, saj je krava sveta žival. Pomemben je riž, indijski kruhki (npr. naan, roti), glavne jedi pa so kariji in večinoma goste jedi z zelenjavo, saj je meso zanje neke vrste privilegij. Po vsakem obroku se pije indijski masala čaj.

Indije ne bi priporočala vsakomur. Definitivno pa bi jo priporočala vsem, ki so pripravljeni na dogodivščine, prijazne ljudi, dobro hrano, onesnažena mesta in čudovite puščave s kamelami. Vsak, ki gre v Indijo, se mora nanjo psihično pripraviti, saj Indija nima cenzure, vse pokaže točno takšno kot je. Iz nje bo odnesel ogromno spominov, avantur, vonjev in okusov. A najpomembneje, ko se bo vrnil domov, bo vedel da ima več, kot je do zdaj cenil.

O pripravah na potovanje pišem, kot da jih sploh nimamo, da raje potujemo nepripravljeni in se tako s čudesi dežele, ki jo obiščemo, soočamo šele, ko tja prispemo. Tako sem priprave na potovanje v Indijo zajel v enem odstavku. A, da se razumemo, priprave na potovanje ločimo na dva dela: logistični in vsebinski del. Logistični del zajema vse potrebno, kar je treba postoriti, da to neke dežele sploh pridemo in da se seznanimo z morebitnimi nevarnostmi, boleznimi, razmerami, stroški ipd. Vsebinski del pa zajema načrtovanje, torej katere kraje bomo obiskali, kaj bomo tam počeli in kako bomo potovali. S slednjim se pred odhodom na pot zelo malo ukvarjamo. Zato pa se toliko več z logističnim, za katerim se skriva ogromno organizacije. Poglejmo, kaj vse smo morali postoriti v osmih mesecih, potem ko smo kupili letalske vozovnice, preden smo končno odpotovali v Indijo.

Odločitev za nakup letalskih vozovnic (in o potovanju v Indijo) je trajala pol ure, saj so bile smešno poceni. A to je sprožilo cel plaz akcij.

Začelo se je z letalskimi vozovnicami; v času od aprila do novembra so nam štirikrat prestavili let. Prvič sem poklical letalsko družbo v Savdsko Arabijo, kjer so povedali, da moramo te zadeve urediti pri agenciji, kjer smo letalske vozovnice kupili (čeprav je polete spremenila letalska družba). Agencija je seveda spletna stran, ki je za nameček italijanska, zato se z njimi nisem uspel dogovoriti, kljub temu, da sem klical v Milano, Rim in ne vem, kam še vse. Celo v London na telefonsko številko angleške različice spletne strani, a so mi povedali, da moramo to urediti tam, kjer smo letalske vozovnice kupili. Velja omeniti, da ti klici trajajo več deset minut in da se večkrat zgodi, da je vse, kar sem po dolgem čakanju na liniji slišal: »Your call will end now!« Po več neuspešnih klicih sem poslal e-pošto in prvo spremembo smo rešili. Sledila je še druga, tretja in četrta, a takrat je komunikacija že potekala brez večjih zapletov. Enkrat so nam vozovnice spremenili tako, da bi morali med dvema letoma zamenjati letališči, ki sta 1000 kilometrov narazen! Seveda bi mi lahko ob vseh teh zapletih zahtevali vračilo denarja za letalske vozovnice, česar pa nismo hoteli, saj so bile poceni. Da tega, da smo se potovanja v Indijo že veselili, niti ne omenjam. Skratka, letalskim vozovnicam se nismo nameravali odreči. Vse do samega pristanka v Delhiju nisem bil povsem prepričan, da nas bo ta letalska družba spravila do Indije. A nas je, celo nazaj do doma! V sklopu kolobocij s potjo smo se včlanili v Sky miles program, v upanju, da bomo lahko 15 urne postanke na letališču preživeli v kakšnem lounge-u, a nas niso spustili noter, saj nismo nabrali dovolj milj.

Leteli smo iz 700 kilometrov oddaljenega Milana. Preveril sem letala, vlake, avtobuse in kombije, ki bi nas lahko pripeljali do Milana in ugotovil, da je najugodneje, če gremo s svojim avtom. Zato sem moral poiskati parkirišče in rezervirati hotel, saj je bila sleep&park varianta najugodnejša.

Poiskati in rezervirati je bilo treba tudi hotele v Indiji, toliko pač, da se prve dni ne bi ukvarjali z iskanjem sob. Kasneje smo ugotovili, da en hotel ni v redu, zato smo rezervacijo preklicali in poiskali ter rezervirali drugi hotel. (Ko smo prispeli tja, smo videli, da je hotel tako zanič, da v njem nismo želeli spati, zato smo morali poiskati tretjega. Še dobro, da sobe nismo plačali vnaprej.) Vnaprej sem skušal rezervirati tudi vlak za prvo destinacijo v Indiji, a ni šlo. Sem pa poiskal in rezerviral notranji let v Indiji.

Omogočiti je bilo treba dvige v tujini in nastaviti limite na kreditnih in debetnih karticah. Uredili smo odsotnost iz šole in službe, naredili kopije učbenikov, odjavili malice, balet, aikido, tabornike in smeti. Nato smo se fotografirali, izdelali fotografije, naročili vizume za Indijo in jih dvignili v Ljubljani. Uredili smo še zavarovanje in priskrbeli zdravila. Najbrž smo v okviru priprav na Indijo postorili še marsikaj.

Kljub temu, da imamo kar nekaj izkušenj s potovanji in pripravami nanje, nam logistični del priprav na potovanje v daljne kraje vzame kar nekaj časa. Res pa je, da je to v največji meri posledica tega, da želimo prihraniti nekaj denarja in vse postoriti sami. Če bi na primer leteli iz Ljubljane s kakšno bolj (pri)znano letalsko družbo, bi nam bila najbrž prihranjena marsikatera tegoba. Seveda pa bi bilo potem vse skupaj preveč preprosto in s tem manj privlačno. Morda nekoč, ko se meni več ne bo ljubilo ukvarjati s pripravami na potovanja in bomo potovali preko agencij…

Potujem, da jem, sem zapisal pred časom in to drži še danes. Za to, da bi prišli do dobre hrane, smo se na potovanjih pripravljeni bolj potruditi kot za karkoli drugega. Včasih nam kaj drugega niti ne preostane, saj je dobro hrano velikokrat težje najti kot dober hotel ali kakšno lokalno znamenitost. Odvisno od dežele in razvitosti krajev po katerih potujemo. Omenil sem že, da na tokratnem potovanju po Indiji nismo imeli toliko težav s hrano, kot na prvem. Predvsem zaradi tega, ker smo vedeli, kaj lahko pričakujemo in smo bili na to pripravljeni. Zraven tega smo tokrat potovali po večjih mestih in turističnih krajih, kjer je precej bolj preprosto priti do dobre hrane kot v manj obljudenih in bolj zakotnih krajih, ki smo jih obiskovali na prvem potovanju po Indiji.

Indijska kuhinja je nedvomno ena najbolj raznovrstnih, z začimbami in okusi najbolj bogatih in uravnoteženih kuhinj na svetu. Je tudi ena najokusnejših, najbolj priznanih in najbolj razširjenih na svetu. A za slovenski okus je morda celo preveč drugačna, saj se pri nas (za razliko od kitajske, ki je že v vsaki vasi) žal ne uspe prav uveljaviti. No, tudi pri nas doma smo glede indijske hrane razdvojeni, Maša je ne mara preveč, Sabrina in Sara jo imata radi, jaz jo obožujem.

Jedli smo že v argentinskih, kitajskih, japonskih, francoskih, ameriških, skratka v vseh mogočih restavracijah širom sveta, a če vprašate mene, nikjer na svetu nismo jedli tolikokrat in tako dobro, kot v indijskih restavracijah.

Nekaj dobrot, s katerimi smo se razvajali na zadnjem potovanju:

Masala dosa, palačinka polnjena z začinjenim krompirjevim nadevom, postrežena skupaj z omakicami.

Thali oz. krožnik dobrot, ki se razlikuje glede na regijo, iz katere prihaja. Največkrat je na njem več različnih zelenjavnih ali mesnih jedi, omakice, indijski kruh ali riž ter vložena zelenjava. Nesporni zmagovalec je krožnik, ki prihaja iz pokrajine Gudžarat (tretja fotografija). Privoščili smo si ga v mumbajski restavraciji, kjer smo nam postregli z več kot 30 različnimi vrstami izvrstnih jedi!

Brez sladic seveda ne gre. Veliko masla, sladkorja, kardamoma in oreščkov. Slastno!

S Saro sva šla na tečaj kuhanja, kjer vsa izvedela nekaj skrivnosti indijskih kuharskih mojstrov.

Skuhala sva kruh čapati in parata ter štiri glavne jedi: butter chicken, paneer kadai, chana masala in brinjal masala.

A serijo še tako izvrstnih obrokov indijske hrane je treba presekati z nečim drugačnim. Sara si je v Rijadu privoščila hamburger, za katerega je trdila, da je najboljši kar jih je jedla.

Vtisov iz zadnjega potovanja po Indiji je še precej, a tokrat za spremembo nekaj drugega. To, o čemer pišem v tem prispevku, precej vpliva na to, kako dojemamo deželo, po kateri potujemo. Gre za to, da v dražjih deželah spimo v cenenih hotelih in jemo v poceni restavracijah, med tem, ko si v poceni deželah lahko privoščimo takorekoč vse. Natanko pred dvema letoma smo odpotovali v Portoriko, saj smo dobili letalske vozovnice po polovični ceni, nato pa so nas tamkajšnje vrtoglavo visoke cene spravile v obup. Spali smo v zanikrnih hotelih in večerjali hrano iz mikrovalovke. V Indiji je bilo popolnoma drugače; spali smo v najboljših hotelih in jedli v najboljših restavracijah, nekajkrat smo se počutili kot maharadže.

To, kako bogata (temu primerne so običajno cene namestitve, hrane in prevoza) je dežela, po kateri potujemo, precej vpliva na to, kako jo dojemamo. Kar pa seveda na velja za vse dežele, nekatere je preprosto treba obiskati ne glede na cene. Te so po naših izkušnjah Avstralija, Argentina, Kolumbija itd., kjer smo bili deležni tako čudovitih prizorov, ki so bili vredni vsega denarja. A praviloma za potovanja izbiramo poceni dežele. Sploh sedaj, ko potujemo že skorajda kot štirje odrasli.

Na eni izmed voženj z vlakom na zadnjem potovanju sem sestavil pregled cen naključnih stvari in storitev v Indiji. Morda pride prav pri izbiri naslednje destinacije za potovanje.

Skodelica čaja z mlekom v najboljšem hotelu: 0,23€, na cesti 0,06€.
Indijska kava na ulici, vlaku: 0,01€. Kapučino v Costa Coffee: 1€.
Izvrstna južnoindijska palačinka masala dosa (s pijačo) v restavraciji: 0,80€.
Najbolj okusno kosilo v Indiji (pet glavnih jedi in pijača) v najboljšem in najdražjem hotelu v kraju Madikeri: 9€ za štiri ljudi.
Svež kokos na ulici: 0,20€.
Kruh čapati na ulici: 0,05€.
Ameriški sladoled Baskin-Robbins za štiri: 8€.
Litrska plastenka vode: 0,20€.
Žvečilne: 0,05€.
100 g kakovostnega črnega čaja: 0,5€.
100 g indijskih oreščkov: 0,5€.
60g čokoladica Cadbury: 0,6€.
Vrečica čipsa Lay’s: 0,2€.
Zobna ščetka Colgate: 0,5€.
100g cimeta: 0,6€.
Ročno poslikano posteljno pregrinjalo: od 5 do več sto €.
Žensko oblačilo sari: od 2 do več sto €.
Kavbojke Pepe Jeans: 12€.
Vožnja z rikšo (5-15 minut): 0,4 do 1,2€.
Nočitev v štiriposteljni sobi: od 18€. V Indiji je mogoče spati tudi za desetkrat nižjo ceno, a se nismo počutili dovolj drzno.
Dvourna vožnja z vlakom v najboljšem razredu: od 3 do 5€.
Peturna vožnja z lokalnim avtobusom: 1,4€. Taxi za isto pot: 35€. S tem, da bi bili prikrajšani za doživetje, ki sem ga opisal zadnjič.
Jahanje kamele (enkrat 10 minut, drugič 2 uri): 3,5€.
60 minutna ajurvedska masaža: 5€.
Vstopnina v kraljevo palačo: domačini 0,4€, tujci 2,5€.
Pranje 50 kosov perila: 6€.

Na seznamu menda ni nobene stvari ali storitve, ki bi jo bilo mogoče, pri nas ali v bližnji okolici, dobiti ceneje. Indija je nedvomno ena najcenejših dežel za potovanje, v kateri si lahko popotnik privošči toliko razvajanja kot redkokje. Seveda po indijsko! Vse, kar je tuje, je drago. A na koncu je vse odvisno od tega, koliko je popotnik na potovanju pripravljeni zapraviti. Tudi v Indiji, kjer je mogoče za tedensko vožnjo z vlakom Maharadža ekspres plačati 17.000€ po osebi! A tega ne počno popotniki…

Indija ima 50 milijonskih mest, 7.500 kilometrov obale, 115.000 kilometrov železniških prog, 5.000.000 kilometrov cest in toliko prebivalcev, da pojedo 140 milijonov ton riža letno (80 kg po osebi)! Številke, s katerimi bi človek želel opisati razsežnosti Indije, so nepredstavljive. Podobno velja za potovanja med različnimi kraji, ki jih želiš kot popotnik v Indiji obiskati. Nemogoče si je predstavljati, kaj vse lahko pričakuješ na potovanju iz enega v drugi kraj. Tudi potem, ko že imaš nekaj kilometrine po Indiji za seboj in misliš, da si videl že vse, doživiš nekaj povsem novega. Npr. na letalu gledaš nov holivudski film, v katerem so ženski dekolteji in noge zamegljeni.

Potovanje po Indiji brez vožnje z vlakom, avtobusom in rikšo si je nemogoče predstavljati. Popotnikov, ki potujejo z lastnim prevozom je zelo malo. Nekaj je menda tudi takšnih, ki potujejo po Indiji s turističnimi avtobusi, a teh nismo videli. A ni ga čez dogodivščine na raznih sredstvih javnega prevoza. Potovanje z vlakom je eno najlepših (lahko tudi najhujših, stvar perspektive) doživetij v Indiji. Tudi če traja debelih 12 ur, toliko smo namreč potrebovali za vožnjo po konkanski obali do Mumbaja.

Čakanje na vlak nekje bogu za hrbtom.

Pogled skozi rešetke na oknih vagonov od zunaj,

in od znotraj

ter notranjost vlaka.

Vožnje z avtobusi so praviloma manj udobne kot z vlaki, zato smo se jih posluževali le tam, kjer ni bilo železniških povezav. Saj, če bi bilo mogoče rezervirati sedež, ki bi te ob vkrcanju na avtobus čakal prazen, bi še šlo, tako pa se je bila treba za prosti sedež boriti. Dobesedno. Iz manjšega kraja Madikeri, ki leži v hribih (tam kjer pridelujejo kavo, čaj, poper, kardamom in druge eksotične začimbe), smo želeli priti do morja. Lokalni avtobus je bil edini sprejemljivi način, saj je bil taksi desetkrat dražji. Na avtobusni postaji so nam dan prej povedali, da avtobus vozi vsake pol ure in da sedeža ni mogoče rezervirati. Ko smo naslednje jutro prišli, so bili že vsi sedeži na avtobusu, ki je peljal v naši smeri, zasedeni, a se s tem nismo obremenjevali, odločili smo se, da počakamo na naslednjega. Ker so bila imena krajev na avtobusih le v hindujščini, sem večkrat vprašal, kje stoji avtobus, ki pelje za Mangalore. Vsakič, ko je nek avtobus pripeljal na peron, sem mu stopil naproti in vprašal, ali je to avtobus za Mangalore. To sem ponovil tolikokrat, da sem se že sam sebi zdel smešen. A kmalu se je izkazalo, da sem bil še premalo vztrajen. Ko je končno pripeljal pravi avtobus in sem tudi izvedel, da je pravi in zavpil: “Gremo!”, da so se zganila dekleta, se je pri vstopnih vratih avtobusa nagnetlo že pol Indije! Nekaj trenutkov pred tem je bil peron prazen, nobene gneče, skoraj dolgčas, ko pa je prišel avtobus, ki smo ga čakali mi, pa kot, da so se vsuli iz neba.

Sabrini sem zavpil, naj počakajo zadaj in se spustil v gomilo ljudi, ki je hotela na avtobus. Seveda bi morali skozi vrata najprej potniki, ki so iz avtobusa sestopali, a ne v Indiji, tam so pravila drugačna. V bistvu jih ni, kdo prej pride na avtobus, tisti sedi, drugi stojijo. Uspelo mi je, da sem se prerinil na avtobus, ko je bilo nekaj sedežev še prostih. Na dva sedeža sem vrgel velik nahrbtnik, za en sedež sem se dogovoril z neko deklico, ki je sedela z materjo in jo vprašal, če ji lahko moja hči prisede, sam pa sem se usedel zraven torbe, ki je bila položena čez dva sedeža. Bil sem navdušen nad uspehom.

A resne težave so se šele pričele. Sabrina in Maša sta sedle na sedeža, čez katera sem dal nahrbtnik. Po desetih minutah je na avtobus prišel možakar, ki je trdil, da si je sedeža rezerviral, saj je nanju položil časopis (ki ga ni bilo nikjer). Nastala je takšna zmeda, da je Maša zajokala, a Sabrina sedežev kljub posredovanju sprevodnika ni hotela zapustiti, dokler možakar ni popustil in sedel drugam. Šele potem smo videli umazan trik, ki se ga poslužujejo izkušeni avtobusni potniki: v tistem trenutku, ko smo se nekateri gnetli pri avtobusnih vratih, da bi vstopili in si priborili prost sedež, so iznajdljivi skozi odprta okna na avtobusu na proste sedeže vrgli časopis, torbo ali ruto in si jih tako rezervirali.

Še hujši kraval se je razvnel na drugi strani avtobusa, kjer sem sedel jaz. Potem, ko sem sedel poleg torbe, je k meni prišel mlajši par. Vprašala sta me, če je torba moja. Ko sem odvrnil, da ni, jo je fant dvignil in položil pod strop avtobusa na prostor za prtljago in se skupaj z dekletom usedel zraven mene (trije sedeži so skupaj). Ni minilo tri minute, ko je do naših sedežev prišel starejši par. Ženska je začela vpiti, kje je njuna torba in da sta to njuna sedeža. Jaz sem sedel brez besed in čakal na razplet. Ko je ženska videla, da se nihče ne zgane, je zagnala tak vik in krik, da se je mlad par v trenutku dvignil in odšel proč. Ko je videla, da sem jaz obsedel, je začela poditi še mene. Jaz pa sem se branil, da je bila torba na drugih dveh sedežih in da se je nisem dotaknil, kar je bilo res. A ni zaleglo, kar vpila je in žugala, cel avtobus je strmel v nas, dokler je ni mož pomiril in me prosil, če se lahko presedem na notranji sedež, ker želi ona sedeti pri oknu. Takoj sem se presedel in v naslednjem trenutku je bil mir.

Avtobusna flota v Madikeriju.

Z voznikom rikše sva si morala deliti sedež.

Res sem o dogodivščinah, ki smo jih v Indiji doživeli na različnih javnih prevozih, že precej zapisal, a zraven opazovanja življenja, ki se odvija na ulicah, so vožnje z rikšami, avtobusi, vlaki in drugimi prevoznimi sredstvi, najbolj pestre izkušnje potovanja po Indiji.

O ljudeh, ki smo jih srečevali na tem potovanju po Indiji, sem že precej zapisal, a malce še moram.

Največja znamenitost Indije je hkrati največji izziv potovanja po tej deželi. Sprejeti vedenje, navade in običaje ljudi, ki so tako drugačni od nas, ni preprosto. Vsekakor to velja obojestransko, tudi mi smo se njim zdeli nenavadni z našimi običaji in zahtevami. Med tem, kako npr. čistost, urejenost, zasebnost ipd. dojemajo oni in tem, kako te pojme dojemamo mi, je gromozanska razlika. Pri tem sploh ni pomembno, kdo se zdi komu bolj drugačen in nenavaden, pomembno je, da se na koncu razumemo. A za to je bilo potrebnega precej potrpljenja in dobre volje, kar nam je tokrat kljub začetnim zapletom dobro uspevalo. Velikokrat se nam je zdelo, da oni ne razumejo nas, mi pa ne njih. V dražjih restavracijah in hotelih ter ponekod v turističnih predelih je še šlo, a ko smo zašli malce s poti, se je razumevanje končalo. Od voznika rikše, ki je pokimal, ko smo mu povedali, kam nas naj pelje in se je potem izkazalo, da ne ve, natakarja, ki je vsak dan prinesel preveč pikantno hrano, uradnikov na železniških, avtobusnih postajah in turističnih uradih, ki nam niso dali informacij, do uličnih prevarantov. Vsak dan smo se s tem soočali, a ohranjali smo mirno kri. Na prvem potovanju smo s tem imeli precejšnje težave, tokrat je bilo lažje, saj smo vedeli, kaj nas čaka. (Čeprav so morda prvi vtisi, ki sem jih zapisal, ko smo tokrat prispeli v Indijo, zveneli drugače.)

En popoldan, po kakšnih desetih dneh v Indiji, sva s Sabrino v hotelu naredila obračun, preštela denar in seštela dvige na bankomatih, pač zato, da sva vedela, kje smo s porabo. Ko smo se zvečer vrnili v hotel, sem rekel receptorju za račun za plačilo sobe. Dal mi je potrdilo o plačilu, nato pa še račun za pranje perila. Temu, kaj sem v resnici plačal in koliko, nisem posvečal pozornosti, saj je recepcija edini del hotela, kje je bilo mogoče ujeti nekaj kapljic interneta, zato sem med tem, ko sem plačeval in podpisoval potrdila o plačilu, buljil v računalnik.

Čez kakšno uro je v sobi zazvonil telefon in receptor je rekel, da dobimo toplo vodo, ko plačamo za sobo. Mislil sem, da je na telefonu drug receptor in sem mu rekel, da sem sobo že plačal in da naj preveri. (To, da je treba za toplo vodo prositi in povedati petkrat, ni nič nenavadnega.) Malce kasneje, ko sem se naveličal čakanja na toplo vodo in bil pod hladnim tušem, je ponovno zazvonil telefon. Dvignila je Sabrina, a je rekel, da želi govoriti z gospodom. Cel moker sem prišel iz kopalnice, vse tri punce so se režale kot nore in me nagovarjale s:”Sir, Sir!” Ko mi je receptor ponovno rekel, da nismo plačali hotela in da dolgujemo 2500 rupij, sem mu rekel, da imam v roki potrdilo o plačilu in naj se neha zafrkavati. Bil sem že jezen. A on je ohranjal mirno kri in me je prosil, naj preverim. Šele takrat sem pomislil, da res ne vem, če sem mu prej na recepciji dal denar ali ne.

Čez nekaj minut je receptor potrkal na vrata in me ponovno prosil, naj še enkrat preverim, saj mora drugače on plačati 2500 rupij iz svojega žepa, kar je zanj precej. Rekel je, da ima le 5000 rupij plače. Povedal sem mu, da preverjam in da ga ne mislim prevarati ter da se oglasim čez pet minut v recepciji. Takoj sva s Sabrino preštela denar in ugotovila, da imamo 2500 rupij viška. Neverjetno! Prvič, odkar smo v Indiji, sva tisti popoldan naredila obračun. Če tega ne bi naredila, nikakor ne bi vedela ali sem mu denar dal ali ne. S seboj smo imeli dnevno 5.000 do 20.000 rupij gotovine in ko je je začelo zmanjkovati, smo šli na banko. Sprotne evidence o tem, koliko porabimo, ne vodimo. Do tistega dne. Glede na to, da se jaz res nisem spomnil ali sem mu denar izročil ali ne in da sem imel potrdilo o plačilu, dvomim, da bi se ta zgodba dobro končala, če ne bi pred tem preštela denarja.

Zadnjič sem zapisal, da so največja znamenitost Indije ljudje. Neverjetni so!

Možakar, ki prodaja ulične prigrizke.

Ženica, ki prodaja naravno čistilo za zobe.

Goslač.

Camel driver junior.

Otroci, ki prosijo,

takšni, ki se zabavajo

in takšni, ki poležavajo:

Čarodej,

ki mu je Maša namenila cela dva centa napitnine:

Za te pa je Maša kupila čapatije, ki jim jih je nato razdelila.

Bolj kot Indijci Mašo, je njih pritegnila ona. Z njo so se želeli fotografirati.

Tradicionalno

in moderno oblečene ženske.

Tako se prodaja grozdje,

tako pa se delajo kadila.

Največji frajer v mestu.

Preden smo stopili iz letala v Delhiju, se nam je zdelo, da približno vemo, kaj lahko pričakujemo na tokratnem potovanju po Indiji. Navsezadnje smo pred štirimi leti, dva meseca in pol potovali po tej deželi, ki nas je tako zaznamovala. A že pri izhodu iz letališča so prizori in vonji v nas zbudili pozabljene spomine na Indijo in nam dali vedeti, da bo tudi tokratno potovanje prežeto z nepričakovanim.

Obiskali smo nekaj klasičnih turističnih znamenitosti, Taj Mahal, razne templje in palače ter svete kraje. A ves marmor, zlato, nakit in kič, s katerimi se te znamenitosti bohotijo, so v primerjavi z življenjem, od katerega Indija poka po šivih, pusta sivina. Branjevke, oblečene v pisanje sarije, ki prodajajo še bolj pisano zelenjavo. Očetje s sinovi, ki mesijo, pečejo in prodajajo čapatije. Berači mladi, stari, pohabljeni, bosi, razcapani, namišljeni in pravi ter matere z dojenčki. Sadhuji, sveti možje, babe, jogiji, hindujci, sikhi, muslimani, džainisti in še kdo. Frizerji, brivci, čevljarji, odvetniki, kovači, varilci, smetarji, maserji, slikarji, glasbeniki ter postopači in trgovci. Vsi ti ljudje (plus krave, kamele, sloni, psi, podgane…) v vseh mogočih različicah in še nešteto drugih, ki živijo in delajo zunaj na ulici, so največja znamenitost Indije. Ulični Razzle Dazzle Indije je magnet, ki nas je (in nas še) vleče v Indijo!

Opazovanje ljudi (people watching je resna aktivnost, o kateri najdete navodila na internetu in so o njej napisane celo knjige!) v Indiji pri njihovih vsakdanjih opravilih (nehote tudi tistih, ki jih nismo želeli videti) je izjemno doživetje. Ko pa smo z nekaterimi od njih vzpostavili stik in spregovorili kakšno besedo, se je naše doživljanje še povečalo. Seveda smo imeli nekaj težav s prevaranti in nerazumevanjem, ampak to je le del izkušenj, ki nam jih dajejo potovanja. Na srečo nam je bilo tokrat zaradi tega precej lažje, kot prvič, ko nikakor nismo mogli razumeti, kaj počnemo narobe, da nam je v Indiji tako hudo.

Potovanje po Indiji je bilo niz interakcij z ljudmi, ki se je v določeni meri ponavljal iz dneva v dan. Zjutraj z natakarjem, kasneje z branjevko, trgovcem in voznikom rikše ali uradnikom na železniški postaji in turističnem uradu. Nato ponovno z natakarjem ali kuharjem,občasnim beračem ali prevarantom, risarjem mehendija in sadhujem ter še kom. Seveda to počnemo na vsakem potovanju, ampak v Indiji…, v Indiji je drugače. V Indiji je vedno drugače! Ko smo že končno mislili, da vemo, kakšna je razlika med rotijem, kulčo in parato, so nam v naslednji restavraciji postregli nekaj drugega. Ko smo se z nekim možakarjem v templju zaklepetali in se nam je zdel pošten, nas je kot največje naivneže zvabil v trgovino. Berač, ki smo mu dali le pet rupij, se je iskreno zahvalil, naslednji je od nas pričakoval tisoč rupij. Ko sta v restavraciji k mizi prišla dva natakarja in oba zatrjevala, da ne bo prav nič pekoče: »Zero spicy, Sir!«, potem pa prinesla tako pekočo jed, da niti jaz nisem mogel jesti, kaj šele Maša. Ko so (v najboljšem hotelu v tistem kraju) dodatno ležišče oblekli v svežo rjuho, so nanj položili golo kosmato koco. Prosil sem, da prinesejo še eno rjuho, da bi vanjo zavili koco. Rezultat je bil jogi, zavit v dve rjuhi, na njem gola kosmata koca.

V hotelu, ki smo ga rezervirali po telefonu, so mi obljubili, da pride po nas na železniško postajo rikša in šofer bo imel v roki listek z mojim imenom. Fino. Takoj, ko stopimo z vlaka, me kar na peronu ogovori tip, ki pravi, da je iz tistega hotela. Čudno ga pogledam, saj nam ne piše na čelu, kdo smo in v kateri hotel gremo, zraven tega gre za tri milijonsko mesto, v katerem je ogromno hotelov. Tip se nasmeji in pravi, da je on pravi. Prav, pa gremo. Tako se skupaj prerivamo skozi gnečo na železniški postaji, ko pristopi en drugi tip in pravi, da je ta prevarant, da je on tisti, ki so ga poslali iz našega hotela. Malce se kregata, nakar prvi odide in z nami ostane ta drugi tip. Prav, si mislim; konec koncev je vseeno, kdo nas pelje, glavno, da bo hotel pravi. Ko pa pridemo ven iz postaje, do postajališča rikš, pa zagledam svoje ime na listu papirja v rokah nekoga tretjega. Da je pravi, sem verjel šele, ko smo stopili v hotel.

Ko smo bili preveč zaupljivi, so nas naplahtali, ko smo bili premalo zaupljivi, so bili užaljeni, češ, da jih imamo za prevarante. Skratka, vedno znova smo se znašli v situacijah, za katere smo mislili, da jih obvladamo, pa se je izkazalo drugače. Pa kaj! Izgubili smo kvečjemu nekaj drobiža, pridobili pa čudovite izkušnje, ki jih ne bomo nikoli pozabili! Te situacije smo tokrat prenašali z lahkoto (in nasmeškom). To je Incredible Indija!

Tako. Po 26 dneh smo ponovno doma.

Potovanje v Indijo, ki je za nami, je eno najboljših potovanj, kar smo jih doživeli. Incredible India! Ja, Indija je res neverjetna. V relativno kratkem času smo doživeli toliko presenečenj, preizkušenj, lepot, grdot, vonjev, okusov in prizorov, da je to nemogoče opisati zgolj z besedami. Kljub temu bom, ko predelamo vtise, skušal naša doživetja opisati na teh straneh.

Začel bom z galerijo fotografij Mumbaja. Ekonomska prestolnica Indije, kjer srečo išče več kot 20 milijonov ljudi, je mega mesto. Ena redkih svetovnih metropol, ki sem si jo zelo želel obiskati. Menda sem se tako veselil le še New Yorka. In res, Mumbaj me je navdušil!

Z Mumbajem je povezanih toliko nenavadnih dejstev, da jih nima smisla naštevati. Doživeli smo ga tako:

Edino mesto v Indiji, kjer smo videli, da fantje odkrito objemajo dekleta:

Slavni taksi in nepregledna gneča rikš:


Kriket je v Indiji zelo resna reč. Igrajo ga povsod:

Pralnica perila, Dhobi ghat je v Guin. knjigi rekordov:


Brez tržnic, kjer je mogoče dobiti takorekoč vse, ne gre:





V papirnici:

In seveda Mumbaikarji, ki so se izkazali kot izjemo prijazni in ustrežljivi:

Prva dva tedna potovanja po Indiji smo se kar nagarali. Obiskali smo prestolnico Delhi, znameniti Taj Mahal, roza mesto Jaipur, sveti Puškar, središče IT industrije Bangalore, čudoviti Mysore in razpadli Madikeri. Ob tem smo potovali z raznimi prevoznimi sredstvi, iskali hotele, restavracije in se soočali z vsem mogočim, kar pač Indija nudi popotnikom. Zadnji teden smo želeli preživeti na morju, kar je sovpadlo z novim letom. To nam je tudi uspelo in smo zadnji dan lanskega in prve dni novega leta preživeli na čudoviti in osamljeni medeni plaži. To, da si v Indiji (1.2 milijarde ljudi) lahko delček lepega ozemlja prilastiš samo zase, pa čeprav le za kratek čas, je velik privilegij. Za to smo seveda plačali nenormalno visok znesek, a včasih si je treba privoščiti.

Dva dni razvajanja v resortu, kjer smo bili drugi dan novega leta edini gosti, je bilo dovolj, zato smo se podali naprej, v nam bolj znano, divjo Indijo.

Kakšna neumnost, odšli smo v Goo!

Ne vem, kako naj drugače imenujem to naivnost, s katero smo se podali v najbolj (edino) turistično indijsko državo. Goi smo se zaradi razvpitosti želeli izogniti, oziroma jo obiskati le zadnji dan preden bi sedli na vlak za dobrih 700 kilometrov oddaljeni Mumbai, od koder se vračamo domov. Saj vem, da je to narobe, da neke kraje presojamo, preden jih vidimo na lastne oči. A prepotovali smo že dovolj sveta, da vemo, da so najpopularnejše popotniške ali turistične destinacije najslabša izbira za spoznavanje dežel, saj se prej kot slej spremenijo v nekaj, česar mi ne želimo videti.

In kakšen je bil prvi vtis?

Rikša nas je zapeljala v glavno ulico v ozadju najbolj južne plaže v Goi, plaže Palolem. Trgovinice s spominki, restavracije, agencije, bari, vse namenjeno zgolj turistom. To je za nas kulturni šok, turisti! V restavracijah strežejo goveje meso! Česar podobnega v Indiji še nismo videli. Na sami plaži je bilo še huje. Potem, ko smo se namestili v hotelu, se je Sabrina preko interneta lotila iskanja samotnih plaž v Goi, jaz pa sem razmišljal o tem, da bi pobegnili nazaj na jug. Skratka, prvi občutki v Goi so bili resnično neprijetni, počutili smo se, kot na sovražnem ozemlju. To ni Indija.

A kot vsako jutro, je tudi prvo jutro v Goi izpralo vse slabo, kar se je zgodilo prejšnji dan. To je eden najlepših čudežev potovanj, da vse slabo, kar se v napornem dnevu v nas nakopiči, zjutraj preprosto izbline. Pojedli smo odličen zajtrk, našli mirnejši kotiček plaže, se namestili v hiški tik ob morju, kar je Sabrini tako všeč, vsaka punca si je kupila eno oblekico, privoščili smo si abjango, jutri greva s Saro na tečaj kuhanja, skratka v Goi nam je (za trenutek) postalo celo všeč. Očitno je tudi to Indija.