Kako do sanjskega potovanja

Dopustniška oziroma popotniška destinacija je ena izmed tistih reči, o katerih smo velikokrat primorani sklepati kompromise. In sicer med tem, kar si želimo in med tem, kar zmoremo. Zmoremo v smislu, da si lahko privoščimo in da si upamo. Seveda sklepamo kompromise pri marsičem, ne le pri izbiri kraja, kamor se odpravljamo na dopust, tudi pri nakupu avtomobila ali hiše, izbiri službe in nekateri celo pri izbiri življenjskega partnerja. Tega, kar si želimo, enostavno ne moremo vedno dobiti (o tem so že pred dobrimi štiridesetimi leti prepevali Stonsi). No, razen seveda, če smo dovolj skromni, da si želimo le tisto, kar vemo, da lahko dobimo ali dovolj bogati, da si lahko privoščimo karkoli. Ali pa, da smo tako vztrajni, da do tega, kar si želimo, pridemo s potrpežljivostjo in vztrajnostjo.

A ni dovolj sklepati kompromisov le pri izbiri počitniške destinacije, v obzir moramo vzeti tudi svoje druge želje. Če si bomo letos na primer privoščili sanjsko potovanje, bomo morali zategniti pas kje drugje. Ljudje imamo seveda različne prioritete, nekateri damo več na avto, drugi več na hišo, tretji več na to, kjer počitnikujejo in tako naprej. Ob tem se mi mimogrede poraja vprašanje, kakšno je razmerje med najetimi krediti za hiše, avtomobile in potovanja? Ugibam, da so krediti za potovanja na zadnjem mestu. Smo pa Slovenci na petem mestu na svetu! po številu lastniških stanovanj in hiš ter na osemnajstem mestu po številu avtomobilov na prebivalca. Tudi slovenskih popotnikov je vsepovsod polno. Kdo pravi, da gre Slovencem slabo?

Pravzaprav sem nameraval pisati o tem, kako se mi odločamo med tem, kam želimo in kam zmoremo odpotovati. Pri izbiri popotniške destinacije, moramo zraven denarja, ki ga imamo na voljo, upoštevati tudi čas, ki si ga za potovanje lahko privoščimo, kar vse skupaj še bolj zaplete. Namreč dežel, ki so za naše razmere zelo poceni in jih želimo obiskati je veliko, a kaj, ko so tako daleč, da se nam za teden ali dva tja ne ljubi potovati. Spet druge dežele pa so nam tako blizu, da jih zlahka obiščemo, a kaj, ko nam niso vedno dovolj privlačne. In naša naslednja sanjska destinacija, ki si jo v tem hipu najbolj želimo obiskati in imamo za to tudi realne možnosti, je Hrvaška. Neizmerno si želimo na Jadran. Tako dolgo je že tega, kar smo se nazadnje čofotali v Jadranskem morju, da se ne morem niti spomniti, kdaj je to bilo. Čez par uric pa bomo natrpali avto do zadnjega kotička, se zapeljali na enega izmed Kvarnerskih otokov in postavili šotor v prvem kampu, ki nam bo všeč. Sanjsko! A ni čudovito, da si lahko privoščimo sanjsko potovanje?

Povsem resno mislim; ni ga rajskega otoka na svetu, kamor bi se zdaj raje odpravil kot na Jadran. A ne zaradi tega, ker sem tako skromen, da si želim le to, kar vem, da lahko dobim. Prav tako nisem tako bogat, da bi si lahko privoščil karkoli. Preprosto zato, ker si oddiha na Jadranskem morju želim in ga tudi zmorem. Brezkompromisno.

Neobveščeni v poplavi informacij

Na zadnjem potovanju smo spali v več kot sto petdeset hotelih. Zraven postelj, ki so seveda bile v vsaki sobi (razen v Tokiu), so bile sobe skoraj vedno opremljene tudi s televizorjem. V nekaterih državah niti enkrat nismo imeli sobe, v kateri bi manjkal televizor. Imeli smo sobe brez stolov, mize, kopalnice in celo brez oken, a brez televizorja skoraj nikoli. Saj ne, da smo sobo s televizorjem iskali, a ta očitno sodi v obvezni del hotelskega pohištva. Tudi doma menda ni kaj drugače, televizor je enostavno eden izmed najbolj nepogrešljivih delov opreme.

Kaj ta kos pohištva sploh počne, kaj nam nudi, kako nas bogati, da je tako vseprisoten, da se mu uspe vriniti v vsako hotelsko sobo in celo domačo spalnico? Očitno nekaj, kar nas pritegne, nekaj kar potrebujemo, nekaj kar imamo radi. Celo kadar odpotujemo na drugi konec sveta, kjer ves dan preležimo pod palmo na tropski plaži, nas zvečer v hotelski sobi pričaka televizor. Je naša želja, da bi bili informirani o tem kaj se dogaja pri nas in po svetu tako močna, da tudi na dopustu prižgemo televizor? Ali pa gre zgolj za navado, da ob koncu dneva, ko se svet okrog nas umiri, prižgemo televizor.

Ljudje smo si seveda različni, nekateri se na dopustu skušajo otresti vsega, kar spominja na vsakdanjost, drugi pa brez telefona, interneta in televizorja enostavno ne zmorejo. Morda so nekateri ljudje resda nepogrešljivi in morajo biti dosegljivi preko telefona ali e-pošte. Kako pa je z nepogrešljivostjo televizorja?

Televizor je postal nepogrešljiv do te mere, da ljudje, ki ga ne gledajo ali si ga celo ne lastijo, veljajo za »drugačne«. Kako brez gledanja televizije sploh vedo, kaj se dogaja oziroma, kako lahko ne vedo? Morda pa se v času, ki bi ga namenili gledanju televizije, raje zaposlujejo s čem drugim. Sledenje informativnim oddajam, ki poročajo o političnem in drugem aktualnem dogajanju vzame namreč kar nekaj časa.

Naša soba, stanovanje ali hiša, okolica in seveda naša družina ter prijatelji, morda ne ponujajo toliko informacij in zanimivosti, kot tisto kar prihaja iz televizorja, so pa resnični. Le pozornosti ne znajo tako dobro pritegniti, kot televizor. Še dobro, da znajo majhni otroci kričati, ko bi znale to tudi knjige.

Če nam uspe odmakniti pogled od zaslona ter dobro pogledati okrog sebe, skoraj zagotovo najdemo nekaj kar nas veseli ali celo nekoga, ki potrebuje našo pozornost. Resnični svet v katerem živimo in ljudje na katere neposredno vplivamo, ne prihajajo iz televizorja. Zakaj torej spremljati informativne oddaje, ki so polne slabih novic o neznanih ljudeh, ki niti ne vedo da obstajamo? Kakšno vrednost imajo te informacije v našem življenju? Kako nam pomagajo ustvarjati in srečno živeti? Ali nas pripeljejo bližje ljudem, ki nam v življenju pomenijo največ? Ne, kvečjemu, nas od njih oddaljijo!

Morda to počnemo zaradi strahu, da ne bi zamudili kaj pomembnega, da ne bi zamudili priložnosti, da ne bi spregledali česar nevarnega, na kar bi se morali odzvati, da se nam ne bi zgodilo kaj slabega, če ne bomo dobro informirani ali celo zato, da ne bi izpadli nevedni. Najbrž ima vsakdo svoje razloge.

Sami na potovanjih informativnih oddaj ne spremljamo in dnevnega časopisja ne beremo. Tudi na enoletnem potovanju jih nismo. Kljub temu zaradi pomanjkanja informacij, ki jih informativne oddaje in časopisi nudijo, nismo zamudili nobene priložnosti, nismo izpadli nevedni in nismo bili za karkoli prikrajšani, kvečjemu obogateni. Ali je doma drugače, bi informativne oddaje morali spremljati?

Tistemu, ki si je pridobil razgledanost s čitanjem knjig, rečemo da je načitan. A tistemu, ki si pridobiva razgledanost z gledanjem televizije, rečemo nagledan?

Foto album

Album z izbranimi fotografijami iz enoletnega potovanja okrog sveta.
(Kliknite na spodnjo sliko! Strani obračate s puščicama levo, desno.)

Hvala vsem, ki ste nas prišli poslušati v Maribor. Kmalu se vidimo v Slovenski Bistrici. Za Ljubljano pa še vedno čakamo na termin. Kar pa se tiče ostalih krajev, pa zaenkrat nimamo dogovorjenih potopisnih predavanj.

Termini potopisnih predavanj

Prva dva termina za potopisno predavanje sta že znana:

Sreda, 13. oktobra, ob 18.30 uri, Maribor
MARIBORSKA KNJIŽNICA, KNJIŽNICA ROTOVŽ
Prireditev bo v stari dvorani Lutkovnega gledališča Maribor, Rotovški trg 2/I.

Četrtek, 18. novembra, ob 18. uri, Slovenska Bistrica
ZAVOD ZA KULTURO, SLOVENSKA BISTRICA
Prireditev bo v projekcijski dvorani gradu Slovenska Bistrica, Grajska ulica 11.

Vljudno vabljeni.

Doma!

Popotniško srečanje, morda celo kratek potopis, bomo pripravili v septembru 2010. Več o datumu in lokaciji, bomo objavili tukaj.

Enoletno potovanje je za nami. Eno leto smo spali v tujih posteljah. Eno leto smo jedli le v restavracijah. Eno leto smo govorili in se učili razumeti ter govoriti tuje jezike. Eno leto nismo hodili v šolo in službo. Eno leto nismo pospravljali in urejali doma. Eno leto nismo hodili po nakupih. Eno leto nismo bili doma! Eno leto smo bili brezskrbni. Brezskrbni v smislu, da nismo bili navezani na nič materialnega, kot na primer avto, hiša ali najljubši čevlji. Sabrina je v prispevku Devet mesecev zapisala: »Zamislite si, da morate v nahrbtnik, ki ga boste sami nosili, spraviti vse stvari, ki jih potrebujete za življenje. Kaj bi stlačili noter?«

Vse kar smo imeli s seboj je bilo nadomestljivo in o stvareh smo razmišljali le v smislu, kako jih imeti čim manj. Če smo se česar naučili v enem letu, je to biti čim manj odvisen od stvari. Namesto v posedovanju stvari, smo uživali v posedovanju časa. A sedaj že po nekaj dneh doma vidimo, da je tukaj razumevanje teh vrednot drugačno, kot smo ga bili vajeni zadnje leto. Imeli smo le nekaj majhnih stvari za katere smo porabili malo denarja, a imeli smo veliko časa. Doma pa imamo več velikih stvari, ki stanejo veliko denarja in nam jemljejo veliko časa. Kaj je bolje? Pa ne govorim o času, ko smo v službi, jasno da je treba delati za preživetje. In zakaj že krizi pri nas pravijo finančna, ne časovna, ko pa imajo vsi denar za preživetje, časa pa nima skoraj nihče?

Prav tako kot na stvari, na potovanju nismo bili navezani na ljudi. Spoznavati ljudi na potovanjih, si izmenjevati izkušnje, poslušati o njihovi deželi in pripovedovati o tvoji deželi, je eno izmed najlepših opravil na potovanju. Spoznali smo jih seveda mnogo, nekatere manj, druge bolj. A na nikogar, razen seveda na nas štiri, se nismo navezali. Mimogrede: neznanci, s katerimi govoriš o zasebnih rečeh, so boljši poslušalci kot ljudje, ki te poznajo. Kadar smo srečevali ljudi in se z njimi pogovarjali, nismo razmišljali o tem s kom govorimo, kakšen položaj ima ta, kako se moramo do njega vesti ali celo o tem kako smo oblečeni. Kako je že s tem doma, v vsakdanjem življenju, službi ali šoli?

Doma je drugače. Navezani smo na ljudi. Če prav pomislim, smo se pravzaprav zaradi tega, zaradi navezanosti na ljudi, vrnili domov. Pogrešali smo sorodnike in prijatelje, nekateri ste celo pogrešali nas. Zanimivo se je srečati po enem letu. Odrasli se mi zdijo enaki kot so bili, ko smo se nazadnje videli, ampak otroci? Nekateri so tako zrasli, da jih skorajda ne bi spoznal. Sedaj razumem, ko pravijo, da šele po otrocih vidiš kako gre čas.

Veseli smo, da smo doma, da je potovanje za nami, da se je srečno izteklo in da živimo v najboljši deželi na svetu, v Sloveniji. Ne verjamete, da je Slovenija najboljša dežela na svetu? Pojdite ven, čez meje, v druge dežele, odkrijte svet, poglejte si kako je drugje, sami poglejte, dobro poglejte.

Hvala vsem, ki ste potovali z nami.
Maša, Sara, Sabrina in Davor

Enoletno potovanje okrog sveta v številkah in presežkih

Obiskali smo 16 držav.
34 krat smo poleteli z letalom.
Spali smo v 151 hotelih.
V istem hotelu smo se zadržali največ 20 dni.
Zdravnika smo obiskali 11 krat.
Prebrali smo 90 knjig.
Plačevali smo z 18 različnimi valutami in sedmimi plačilnimi karticami.
Kupili smo več kot sto kosov oblačil in obutve. Koliko smo jih oddali in zavrgli, ne vemo.
Ob prihodu domov je prtljaga tehtala 60kg (darila, spominki, šolske potrebščine, oblačila). Ob odhodu na pot vsaj pol manj.
Izgubili smo dva telefona in nekaj kosov oblačil.
Okradli nas niso niti enkrat.
Srečali smo manj kot ducat Slovencev.
Na spletni strani https://brackotinapotovanju.si smo objavili 77 prispevkov, na katere ste napisali več kot 700 komentarjev. Na spletni strani smo zabeležili 65.000 obiskov.

Najdaljša neprekinjena vožnja: vlak Guwahati – Varanasi, Indija – 22ur.
Najmanjša soba v kateri smo spali: Tokio – 7m2.
Največja soba v kateri smo spali: pod zvezdami v puščavi Thar – 200.000 km2.
Najboljša srečanja z živalmi: kamelji safari, Indija; jahanje slonov med nosorogi, Indija; plavanje z morskim psom, Malezija; plavanje z delfini, Avstralija; obisk orangutanov na Borneu, Malezija; srečanje s kitom, Šri Lanka.
Najboljši trekingi: Anapurna, Nepal; Santa Cruz, Peru.
Največji doživeti strah: potres stopnje 7,4 v Jakarti; vožnja z avtobusom v Kolumbiji: pobeg iz preobremenjenega trajekta v Indiji.
Največje nadloge: muhe v Avstraliji, komarji in bolhe skoraj povsod.
Najbolj drzne pustolovščine: s terencem čez puščavo in reke v Avstraliji, prehranjevanje v uličnih restavracijah kjerkoli.
Najtežje preizkušnje: zimska vožnja v avtobusu brez gretja, Bolivija; vzpon na 5900m visok vulkan Cotopaxi, Ekvador; soočanje z revščino.
Največja neumnost: skakanje na premikajoči vlak, ki je šele prihajal.
Največja spontanost: ples z domačini na ritme bobnov v parku v Tokiu.
Najboljši športni dogodki: obisk sumo turnirja, Tokio; ogled svetovnega nogometnega prvenstva v lokalih v družbi navijačev iz raznih koncev sveta.
Najboljša hrana: Indija, Singapur, Kitajska, Ekvador, Nepal.
Najslabša hrana: Indija, Indonezija, Tokio.
Najljubša hrana: indijski kariji, zelenjava v kokosovem mleku, korma s piščancem, piščanec z rižem.
Najljubša pijača: sokovi iz svežega sadja, masala čaj.
Najbolj nenavadna hrana: jedi čudnega videza in okusa brez imena, Kitajska.
Najbolj nenavadna pijača: koreninsko pivo s sladoledom, Malezija.
Najbolj pogrešana pijača: Bar kava, Cedevita.
Najbolj pogrešana hrana: Čokolino, domača solata.
Najlepše naravne lepote: Himalaja, Nepal; Uluru, Pinnacles desert, Devil’s marbles, Avstralija.
Najlepši kraji: Caraz, Peru; Marpha, Nepal; Playa Blanca, Kolumbija; Dali, Kitajska.
Najlepše plaže: otok Gili Air, Indonezija; Isla Rosario, Filipini; Praia Forno, Brazilija.
Najbolj veličastni skrivnostni kraji: Machu Picchu, Peru; Veliki Kitajski zid, Xian, Kitajska; Sigirija, Šri Lanka; Borubodur, Indonezija.
Najlepša velemesta: New York, Singapur.
Najprijaznejši ljudje: Nepal, Šri Lanka, Ekvador, Peru.
Najbolj neprijazni uradniki ob vstopu v državo: New York, ZDA.
Najdražja država: Avstralija, kljub temu, da smo precej stvari dobili zastonj.
Najcenejša država: Indija, kljub temu, da ničesar nismo dobili zastonj.
Najdražja hotelska soba: Rio de Janeiro, Brazilija – 90€.
Najcenejša hotelska soba: Marpha, Nepal – 2€.
Najdražji obrok: Rio de Janeiro, Brazilija – 40€.
Najcenejši obrok: Guilin, Kitajska – 1€.

Še o potopisnem predavanju.
Veliko smo opisali v besedi in sliki na naši spletni strani https://brackotinapotovanju.si. Doživetja smo objavljali sproti, ko so bila sveža, ko smo bili polni dobrih ali slabih občutkov. Največkrat spontano. Saj ne, da so spomini že zbledeli, vsekakor pa občutki niso tako močni, kot so bili. V enem letu smo bili dnevno izpostavljeni dogodkom, ki tukaj veljajo za nenavadne. Le kako naj v nekaj uricah dolgi predstavitvi opišemo občutke, tegobe, lepote, čudeže, grozote, ljudi in kraje, ki smo jih doživljali eno leto? Preveč imamo za povedati in preveč bi ostalo nepovedanega. Nekako se ne moremo odločiti, da bi takšno predavanje pripravili, bilo bi preveč površinsko. Ne vem…

Če že, potem bi pripravili neke vrste srečanje s tistimi, ki bi se želeli odpraviti na potovanje v lastni režiji, pa ne vedo kako. Kako se odločiti in pripraviti na potovanje, kam odpotovati, kako z denarjem, kako najti in izbrati hotele ter prevozna sredstva, kje kupiti letalske vozovnice in podobno. V desetih letih kar potujemo, smo nabrali nekaj izkušenj in v veselje bi nam jih bilo deliti z vami. Če vas takšno srečanje zanima, nam pustite komentar pod to objavo, ali pišite na info@brackotinapotovanju.si.

Kako potujemo

Sprašujete nas, koliko prtljage nosimo s seboj, kako izbiramo hotele, prevozna sredstva, skratka kako potujemo.

Prtljago nosimo v dveh velikih nahrbtnikih, Sara pa ima še manjši nahrbtnik za šolske potrebščine in igrače. Vrednosti nosi Sabrina v torbici, jaz pa majhnem nahrbtniku. Nazadnje smo na letališču stehtali vse skupaj: dobrih 40 kilogramov. Imamo skoraj za en nahrbtnik stvari, ki jih ne potrebujemo prav pogosto: pelerine, vetrovke, teniske, mreže proti komarjem ipd. Ampak brez njih vseeno ne gre, zato jih pač nosimo s seboj.

Oblačil imamo le toliko, koliko jih potrebujemo za nekaj dni, saj je perilo povsod možno oprati in posušiti. Na poti se oblačila precej zdelajo, zato garderobo obnavljamo sproti. Stara oblačila damo ljudem, za katere je videti, da jih potrebujejo, uničena pa zavržemo.

Hotele izbiramo skoraj najcenejše. V ogled sobe gresta Sabrina in Sara, ki izvedeta »sanitarni« pregled. Soba mora biti dovolj čista, ne smrdljiva in dovolj poceni. Seveda pa te kriterije prilagajamo glede na lokacijo, saj je soba v naravnem rezervatu na Borneu povsem drugačna, kot hotel v Singapurju ali šotor v avstralski puščavi. Najcenejša soba je bila 1 EUR v Nepalu, najdražja pa 85 EUR v Avstraliji. Skoraj vedno poskušamo ceno še znižati.

Prevažamo se z vsemi mogočimi prevoznimi sredstvi od kamel do avtodomov. Organiziranih izletov, ki jih ponujajo agencije se ne udeležujemo. Znamenitosti si raje ogledujemo sami, brez vodiča.

Dnevi na potovanju se precej razlikujejo eden od drugega, glede na državo v kateri smo in glede na to kar pač počnemo tisti dan. Nekaj tipičnih dni:

Indonezija, otok Gili Air. Po sadnem zajtrku, ki nam ga prinesejo na verando bungalova, se dve šolski uri učimo. Nato gremo na plažo, kjer se gremo dopustnike. Popoldan se znova učimo dve uri. Zvečer gremo na pečeno ribo v restavracijo na plaži in sprehod. Pred spanjem se igramo in beremo.

Nepal, treking. Po himalajskem zajtrku se dobimo z našim nosačem in zakorakamo v hladno himalajsko jutro. Hodimo skoraj ves dan, med hojo si pasemo oči nad čudovitimi razgledi in se čudimo nad življenjem, ki ga živijo domačini v teh klimatskih razmerah. Pozno popoldan pridemo v gorsko vasico, se namestimo v hotelu, večerjamo in pod debelimi odejami zgodaj zvečer utrujeni zaspimo.

Indija, kjerkoli. Po pikantnem zajtrku stopimo iz hotela na cesto, kjer nas že pričakuje kakšna »milijarda« ljudi. Med ljudmi in kravami se prerivamo ves dopoldan. Po pikantnem kosilu iščemo prostor, kamor bi se skrili pred množico. Ker tega v Indiji seveda ni, se znova ujamemo v ulično norišnico in tako do pikantne večerje. Zvečer se učimo, beremo ali gledamo televizijo, ki je v vsaki hotelski sobi v Indiji.

Singapur. Po kontinentalnem zajtrku stopimo v mestni vrvež. Hodimo med nešteto restavracijami in trgovinami. Zunaj je tako vroče in vlažno, da vsake pol ure pobegnemo v klimatizirano nakupovalno središče, kjer lažje zadihamo. Za kosilo izbiramo med tisoči azijskih dobrot. Popoldan se še malo sprehajamo in kmalu pobegnemo v klimatizirano sobo.

Avstralija, outback. Zbudimo se v šotoru, nekje v avstralski divjini, veseli, da nas ni ponoči odpihnilo. Sredi noči sem moral zabijati kline, ki jih je močan veter iztrgal. Zunaj že čakajo muhe, roji muh. Kadarkoli in kjerkoli se ustavimo, pridejo in napadejo. Na srečo smo se oskrbeli z naglavnimi mrežami, tako, da smo sedaj videti kot čebelarji. Jemo zaprti v avtu, ali pa z mrežami na glavah. Med celodnevno vožnjo uživamo vsi po vrsti, punci med poslušanjem pravljic, midva med opazovanjem pokrajine.

»Čez dvajset let boste bolj razočarani nad tem, česar niste naredili, kot nad tem, kar ste. Dvignite sidro, odplujte iz varnega pristanišča, sprejmite tuje vetrove v vaša jadra. Raziskujete, sanjajte, odkrivajte.«

Mark Twain