Category: Ostalo

Z neizmernim veseljem, navdušenjem in ponosom ter vsem, kar sodi k tako veliki novici, sporočamo, da je pri Založbi Obzorja izšla knjiga

Bračkovi na potovanju, enoletna družinska pustolovščina okrog sveta v elektronski obliki.

To je naša zgodba, ki bi jo želeli deliti z vami.

E-knjiga na 403 straneh je na voljo v spletni trgovini Itunes za iPad, iPhone, iPod in najbrž še katero mobilno napravo. Prva poglavja so na voljo v brezplačnem predogledu.

Tisti, ki naprav, na katerih bi lahko e-knjigo prebirali, nimamo, pa bomo morali počakati na izdajo natisnjeno na starem dobrem papirju.

Navdih za potovanja je nekaj, kar eni iščejo in nekaj od česar drugi bežijo. Zagotovo pa so tudi takšni, ki jim je tako za potovanja, kot za navdih zanje malo mar. Seveda so tudi potovanja sama lahko navdih, da se nečesa lotimo, a tokrat o navdihu, ki nam je pogosto potreben, da nekam odpotujemo. Navdih je lahko tisti manjkajoči delček, ki ga potrebujemo, da storimo to, kar si želimo, pa nekako ne zmoremo. Bodisi zaradi pomanjkanja poguma ali česarkoli drugega.

Imamo torej razloge zaradi katerih si želimo potovati, a nam kljub temu, da imamo vse možnosti, ne uspe narediti ključnega koraka in preiti od zamisli do uresničitve. Nekaj preprosto manjka, a ne vemo, kaj. In na tem mestu nam najbolj pride prav navdih – ustvarjalna moč, potrebna za sprejetje odločitve.

To ne velja za tiste, ki navdiha za potovanja ne iščejo, ampak se morajo brzdati, saj ga vidijo v vsem, kar jih spominja na potovanja. To so lahko celo drevo, postelja, kolo, vrata, čevlji, knjiga, veter, sonce… Saj ni nenavadno, da nas to drži še nekaj časa po vrnitvi iz daljšega potovanja po kakšni eksotični deželi, a ti občutki slej kot prej zbledijo. No, pri vseh morda ne.

Kje torej iskati in kako najti navdih za potovanja?

Če smo že kdaj potovali in nam je bilo všeč (če nam ne bi bilo, menda ne bi iskali navdiha za potovanja), je najpreprostejša in najbližja pot do navdiha v nas samih. V naših lastnih spominih. V zapiskih in fotografijah, ki smo jih naredili na preteklih potovanjih. V njih so, vsaj po naših izkušnjah sodeč, vedno spomini na nekaj lepega. Mimogrede, spomini na preteklost učinkujejo pozitivno le, kadar si z njimi ustvarjamo boljšo prihodnost. In kako bolje izrabiti spomine na minula potovanja, kot za navdih za prihodnja.

Če pa spominov na svoja potovanja nimamo, pa lahko navdihe najdemo marsikje drugje. V opisih popotniških dogodivščin, ki jih preberemo v časopisih, revijah, na internetu in seveda v knjigah. Nekateri popotniki znajo doživete izkušnje na potovanjih tako dobro preliti na papir oz. zaslon, da se ob tem, ko jih beremo, počutimo skoraj tako, kot da potujemo z njimi. Ni pa nujno, da je to pisana beseda, lahko je celo video in to takšen, ob katerem je nemogoče ostati ravnodušen:

Tudi reklame potovalnih agencij niso od muh. Nekatere so tako lično urejene in bogate s fantastičnimi fotografijami, da si jim težko upremo. Navdihujoči fotografiji ni treba ničesar dodati, sama pove vse. Zanjo ni treba veliko, le turkizno morje in bel pesek:


Tudi oglasi destinacij samih znajo navdihniti in privabiti. In katera, če ne Indija, ima najprivlačnejšega:

Celo na televiziji lahko, če ga seveda iščemo, najdemo navdih za potovanje. Od raznih oddaj, dokumentarcev in filmov, kjer lahko vidimo lepote sveta, ki nas očarajo do te mere, da se sami odločimo odpotovati. Nekaj od filmov, za katere menim, da so odlična inspiracija za potovanje: Into the Wild, The Motorcycle Diaries , Easy rider , The Darjeeling Limited, European Vacation itd.

Skoraj sem pozabil na glasbo! Obstaja morda bolj vseprisoten in navdihujoč medij, kot glasba? Nekaj klasičnih komadov za vzbujanje popotniških apetitov: Lynyrd Skynyrd: Sweet Home Alabama, Steppenwolf: Born to be Wild, Iggy Pop: The passenger, U2: Where the Streets Have No Name, Tom Cochrane: Life is a Highway, Katrina & The Waves: I’m Walking On Sunshine, Lenny Kravitz: Fly Away, Talking Heads: Road to Nowhere, Whitesnake: Here I Go Again, Rammstein: Reise, Reise itd.

Glasba, filmi, oddaje, reklame, videoposnetki, časopisi, skratka, navdih za potovanja lahko najdemo skorajda kjerkoli. A nobeden od omenjenih medijev nas ne more tako posrkati vase, nas tako očarati, navdušiti, prepričati in navdihniti, kot nas lahko dober potopis v obliki knjige.

Pustite se navdihniti, odpotujte!

Konec leta je prav, če se ozremo nazaj in naredimo revizijo minulega leta. To lahko naredimo tako, da se vprašamo nekaj kritičnih vprašanj in skušamo biti pri odgovorih čim bolj iskreni. Ali smo dosegli cilje, ki smo si jih zastavili na začetku leta? Se je leto odvijalo v skladu z našimi pričakovanji? Kaj vse smo naredili narobe in kaj bi lahko naredili bolje? In tako naprej.

Kako se je torej izšlo naše popotniško leto 2011?

Nedavno sem zapisal, da smo bili v prvih devetih mesecih letošnjega leta zaradi izletov, oddihov in potovanj, zdoma več kot 60 dni. V zadnjih treh mesecih te številke nismo kaj prida povečali. V tem letu smo, v primerjavi s prejšnjimi leti, potovali manj. Skupaj nam je uspelo spraviti le eno potovanje v eksotično deželo. In še to je trajalo manj kot tri tedne. A težko bi trdil, da nismo izpolnili popotniških ciljev, ki smo si jih zastavili na začetku leta, saj jih takrat preprosto nismo imeli. O popotniških načrtih za prihodnost smo začeli razmišljati šele kasneje in te nam je v dobršni meri uspelo izvesti.

V letu 2011 smo:

obiskali London,

potovali po Iranu:




se potepali po Sloveniji:




počitnikovali na Jadranu:




z motorjem odkrivali skrajni sever Evrope:




in se odpravili na več krajših izletov.

Leto 2011 se je torej, kar se potovanj tiče, izšlo po pričakovanjih. Izšlo se je dobro, saj smo, kamorkoli že smo se odpravili, uživali (no, skoraj povsod, z Iranom se nekako nismo najbolje ujeli). A to, da se je izšlo dobro, še ne pomeni, da moram biti z izplenom, če lahko tako imenujem potovanja, tudi zadovoljen. To leto smo namreč potovali bolj z razumom, kot s srcem (kar ni nujno, da je narobe). Kakorkoli že, leto 2011 je za nami, a vtisi s potovanj so ostali. Spoznali smo drugačne ljudi, obiskali neznane kraje, okusili nevsakdanje jedi, prehodili nove poti, doživeli nenavadne običaje, predvsem pa odkrili nove kotičke širnega sveta ter morda celo kanček samih sebe.

Zadnjič sem pisal o potopisih in drugih knjigah, ki nas lahko navdihnejo celo do te mere, da sami nekam odpotujemo. Tokrat o konkretnih knjigah, ki bi jih priporočil tistim, ki iščejo navdih za potovanje ali pa želijo o potovanjih le brati. Splošnega recepta za knjige, ki navdihujejo ne poznam, saj ima vsak svoj okus. Zraven tega so dobri potopisi redki, saj so redki dobri pisatelji med popotniki, oziroma dobri popotniki med pisatelji. Tako da navajam le nekaj od knjig, ki jih sam dobro poznam in se mi zdijo dobre.

Pravijo, da so knjige drage. Ne bi rekel. V primerjavi s skorajda katerokoli drugo obliko krajšanja časa, je branje knjig eden izmed najcenejših. Seveda pa pri branju knjig ne gre le za krajšanje časa, kot je to pogosto pri gledanju televizije (za slednjo je Groucho Marx dejal: »Televizor se mi zdi zelo poučen. Vsakič, ko ga kdo prižge, grem v drugo sobo brat knjigo!«)

Za tiste, ki radi nakupujejo, je morda najlepše oditi v lokalno knjigarno in knjigo kupiti. Ali obiskati spletno knjigarno, naročiti knjigo in počakati nekaj dni. Če smo že pri spletu, tam je z malo iznajdljivosti mogoče najti veliko brezplačnih knjig, seveda v elektronski obliki. Knjige je mogoče tudi menjavati, to smo počeli mi na potovanju. A daleč najbolj razširjen način, ki ga Slovenci uporabljamo za to, da pridemo do hrane za dušo, so knjižnice. Samo v novembru je bilo v slovenskih knjižnicah izposojenih več kot poldrugi milijon gradiva!

Del slovenskih popotnikov ne naštevam, domnevam, da jih vsi, ki beremo potopise, bolj ali manj poznamo. Nekatere od naštetih knjig so prevedene v slovenščino, druge so v angleščini. Gre za klasične potopise z doživetji pisca na potovanju po neki deželi in tudi takšne z alpinističnim ali motorističnim pridihom.

Bill Bryson, The lost continent: travels in small town America
Paul Theroux, The old Patagonian express: by train through the Americas
Bruce Chatwin, V Patagoniji
Jack Kerouac, On the road
Ted Simon, Jupiter’s travel
Ewan McGregor, Long way down in Long way round
Maurice Herzog, Anapurna
Jon Krakauer, Izginuli – osebni obračun z Mount Everestom
Lionel Terray, Osvajalci nekoristnega sveta: od Alp do Annapurne
Gregory David Roberts, Shantaram
Mitchell Zuckoff, Lost in Shangri-La
James Hilton, Lost Horizon

Še nekaj nepotopisnih knjig, katerih namen je razplameneti popotniško slo:
Nepozabni kraji sveta, ki jih v življenju morate videti
Sanjske poti po svetu
Unforgettable Journeys to Take Before You Die
Make the Most of Your Time on Earth
501 Must-Visit Destinations
Lonely Planet The Asia Book
Rolf Potts, Vagabonding: An Uncommon Guide to the Art of Long-Term World Travel
The Road Less Travelled: 1,000 Amazing Places Off the Tourist Trail

Turističnih vodnikov tokrat ne omenjam, so pa nepogrešljiv tehnični pripomoček na potovanju.

Nedavno sem slišal nekaj zaskrbljujočega: Slovenci smo po stopnji samooskrbe s hrano v Evropi zadnji. Skupaj s Finci. Zadnji smo tudi po količini kmetijske zemlje na prebivalca. Smo pa prvi po kvadratnih metrih trgovin. V to kaj pomeni samooskrba s hrano, se ne bom spuščal, saj se mi zdi pojem dovolj jasen. Razlagam si ga, kot razmerje med hrano, ki jo neka država v nekem obdobju pridela in med hrano, ki jo prebivalci te države v istem obdobju porabijo.

V čem je pravzaprav problem nizke stopnje samooskrbe s hrano? Odgovorov na to vprašanje je veliko. Eden najpreprostejših je morda ta: Družina, ki prideluje zelenjavo na lastnem vrtu, porabi manj denarja za kupovanje hrane. Enako velja za državo. Torej, več hrane kot pridelamo sami, manj je moramo kupiti, več denarja nam ostane.

Nekatere države pridelajo več hrane, kot je porabijo, zato jo izvažajo, druge manj, zato jo uvažajo. Tretje države pa hrane, ki jo potrebujejo, ne morejo dovolj niti pridelati, niti uvoziti. V teh državah bi naj živeli skoraj dve tretjini svetovnega prebivalstva. Slovenci najbrž nismo med njimi, prav tako dvomim, da prebivalci katere druge država iz EU. Države, katerih ljudje trpijo pomanjkanje hrane, so daleč od nas, predaleč, da bi nam bilo mar.

Seveda so revščina, pomanjkanje, lakota, stradanje in podhranjenost prisotni tudi v Evropi, a v neprimerljivo manjši meri, kot v Aziji, Južni Ameriki in Afriki. Relativna revščina v Sloveniji je po podatkih statističnega urada manj kot 13 odstotna. Zraven tega ima Slovenija eno najnižjih stopenj tveganja revščine v EU. A to so le številke, ki pomenijo le, da gre marsikomu slabše kot nam Slovencem. A kako je v resnici, najbolje ve vsak zase.

Če smo iskreni, so težave, ki pestijo nas v razvitih državah precej manjše, kot težave, s katerimi se ubadajo v tako imenovanih državah tretjega sveta . A ljudje smo pač takšni, da nas ob lastnih težavicah, težave drugih ne brigajo. Sploh pa nam Slovencem ne more biti hudega, če res drži, da imamo največ kvadratnih metrov trgovin na prebivalca v Evropi. Naj še tako tarnamo, trgovski centri so polni kupcev. Je pa v njih očitno vedno manj izdelkov, pridelanih v Sloveniji.

In kakšno povezavo imajo samooskrba s hrano, revščina in trgovine s potovanji?

Le to, da smo se v mnogih državah tretjega sveta na lastne oči prepričali, kako je tam. Za tiste, ki imamo to srečo, da ne čutimo revščine (teh bi torej naj bilo v Sloveniji 87 odstotkov), so potovanja dober način, da z lastnimi očmi vidimo, kaj sploh pomenijo revščina, pomanjkanje in podobni pojmi, o katerih pri nas toliko slišimo, a tako malo vemo. Potovali smo tudi po zelo revnih deželah Azije in Južne Amerike. Tam smo velikokrat jedli le na tamkajšnjih poljih pridelano hrano, druge hrane tam enostavno ni. V trgovske centre nismo zahajali, ker jih ni bilo.

Medtem, ko lahko v Sloveniji kupujemo uvoženo hrano kakršno si zaželimo. In to v mega trgovskih centrih, zgrajenih na bivših kmetijskih površinah. Le zakaj bi nas skrbeli nizka stopnja samooskrbe in preveč kvadratnih metrov trgovin…

Še vedno sem pri tematiki načrtovanja potovanj. Sicer potovanja v tem trenutku sam ne načrtujem, a o tem lahko vsaj razmišljam. Na nek način o potovanjih tako ali tako vedno razmišljam. Kaj pa naj človek v teh dneh brez sonca počne? Danes je četrti zaporedni dan brez sonca. Živeti pol leta v zimi brez sonca, jemlje življenju del mikavnosti, je zapisal izvrstni alpinist Lionel Terray v knjigi Osvajalci nekoristnega sveta.

Terray je izvedel ene izmed najtežjih prvinskih alpinističnih vzponov v Alpah, Himalaji in Andih. Vsem, ki se vprašujete, kaj žene ljudi v gore, knjigo toplo priporočam. O knjigi, ki bi jo priporočil vsem, ki se vprašujete, kaj žene ljudi na potovanja, pa kdaj drugič.

Torej, živeti brez sonca, jemlje življenju del mikavnosti. To drži! No, morda ne za tiste, ki jim je dovolj svetloba, ki prihaja iz televizijskega ali računalniškega zaslona. Kakorkoli pač, vsakomur svoje, a zame je sonce najpomembneje od vsega, kar ne prihaja z našega planeta. Pravzaprav mi sonce pomeni več, kot večina reči z našega planeta. Reči, ki jih brez sonca tako ali tako ne bi bilo.

Kdo se še spomni slogana sonce, voda, zrak, svoboda? Sonce je na prvem mestu! Resda najverjetneje zaradi rime, pa vendar. Sonce je ena izmed tistih dobrin v življenju, katerih pomembnosti se zavemo šele takrat, ko jih pogrešamo. Tako, kot ne razmišljamo o tem, da je vir življenja na zemlji sonce.

A kje je sonce zdaj, novembra? Zunaj sta megla in mraz, o soncu ni ne duha, ne sluha. Skratka razmere zunaj niso nič kaj privlačne. Za karkoli. Nič, za kar bi bile te razmere zunaj primerne in bi to seveda tudi počeli zunaj, mi ne pade pamet. Če nas v teh dneh že kaj spravi ven iz toplega stanovanja, to zagotovo ni vreme. Po drugi strani pa manj časa zunaj, pomeni več časa noter, kar je izvrstno. Sedaj lahko počnemo vse, za kar v dolgih poletnih dneh, ki smo jih preživljali zunaj, ni bilo časa. Eno takšnih opravil je razmišljanje o potovanjih, tako preteklih, kot prihodnjih. Ne načrtovanje, le razmišljanje. Oziroma, če sem bolj natančen, sanjarjenje. Kam, kdaj in kako.

Pred leti, ko nisem smučal, sem na zimski čas gledal, kot na nekaj slabega in le čakal, da čim prej mine. Nato sem znova začel smučati in vzljubil zimo. A zadnje tri ali štiri zime skorajda nisem smučal, malo zaradi potovanj, malo zaradi kaj vem česa. To zimo bo drugače, smučali bomo in to že čez nekaj tednov. Prvič bomo vsi štirje skupaj na smučeh.

Seveda je ta letni čas primeren tudi za branje, gledanje filmov, igranje družabnih iger, kuhanje, kvačkanje in čiščenje zamrzovalnika, ne le za sanjarjenje o tem, kaj bomo počeli, ko bo posijalo sonce. A to ni tako preprosto, sploh kadar imaš sonce tako močno rad. Vse kar počnemo je mikavnejše, kadar smo obsijani s toplim soncem. Ni ga čez sonce.

Idej kam odpotovati je toliko, da lahko iz preproste izbire popotniške destinacije naredimo celo študijo. Da ne bi ostalo le pri desetih destinacijah, ki jih omenja Lonely Planet in osmih, ki sem jih omenil jaz, poglejmo, kaj za leto 2012 priporoča National Geographic.

Pri NG so se (kot vedno) potrudili in pripravili tako širok nabor raznolikih destinacij iz vseh celin sveta, da dvomim, da je kje popotnik, ki ga nobena od naštetih ne bi pritegnila. Med prebiranjem članka sem se spomnil, da obstaja tudi NG v slovenščini. Pogledal sem na spletno stran slovenske izdaje, a me je tam žal čakalo obvestilo: “Sporočamo vam, da bo revija National Geographic Popotnik z decembrom 2011 prenehala izhajati.” Seveda to ne velja za angleško različico revije (za katero je letna naročnina v ZDA 10$!).

Kaj torej priporoča National Geographic za leto 2012:

Islandija – dežela fjordov, vulkanov in ledenikov, ki dajejo vtis, kot da se je zadnja ledena doba končala šele pred kratkim.

Koh Lipe, Tajska – sonce, morje, pesek, skratka tropski paradiž.

Dresden, Nemčija – za ljubitelje evropskih mest.

Istra, Hrvaška – tartufi, olive, vino in lepa obalna mesteca. Saj vemo.

Severna Kolumbija – plaže in skrita mesta v džungli.

Virunga vulkan, Afrika – pokrajina, ki pričara vizije tako nebes kot pekla.

Costa Brava, Španija – španska različica Jadrana.

Sonoma, Kalifornija ZDA – Slovenske gorice po ameriško.

Muskoka Ontario, Kanada – dopust ob prelestnih kanadskih jezerih.

Oman – Azurna obala Arabskega morja.

London – mesto koncertov, muziklov, pubov, brezplačnih galerij in muzejev ter še marsičesa.

Gvatemala – Čičikastenango in podobni kraji, ki jih poseljujejo skorajda izključno potomci Majev.

Šrilanka – najpreprostejša dežela za potovanje v tistem delu sveta.

Grčija – pozabite kar govorijo v zadnjem času o njej in se raje predajte tamkajšnji hrani, morju in bogati zgodovini.

Belfast – mesto, ki je zgradilo Titanik. (Ne vem, zakaj se s tem hvalijo.)

Nova Zelandija – dežela narejena za potovanja, tako telesna, kot duševna.

Panama – obilje naravnih lepot in pristnih staroselcev.

Peru – nekoč kraljestvo Inkov, danes baje raj za gurmane.

Pittsburgh, ZDA – prenovljeno mesto prefinjene umetnosti in arhitekture.

Mongolija – pristna neskončna divjina.

To je na kratko nekaj destinacij, ki nas vabijo v prihodnjem letu. Katero boste izbrali?

Sreda, 16. novembra 2011, ob 19:00, Ljubljana
MESTNA KNJIŽNICA LJUBLJANA, KNJIŽNICA RUDNIK
Prireditev bo čitalnici knjižnice Rudnik, Dolenjska cesta 11, Ljubljana.

Vljudno vabljeni.

Leto 2012 in z njim sezona potovanj, se nezadržno približuje. Razen srečnežev, ki so v tem trenutku na krompirjevih počitnicah ali celo na potepu po kateri od daljnih sanjskih dežel, drugi že razmišljamo o popotniških destinacijah, ki bi jih radi obiskali v prihodnjem letu. A katero izbrati? Morda se je še najlažje odločiti, če že dlje časa sanjamo o eni konkretni destinaciji, ki jo želimo obiskati. Takrat o drugih deželah niti ne razmišljamo. Takrat najbrž razmišljamo o tem, da bi že bil skrajni čas, da nehamo sanjati in željo končno realiziramo. Kadar pa si želimo le potovati pa ne vemo natančno kam ali pa nas privlači več dežel, je odločitev težja.

Dežel in destinacij vrednih obiska je na svetu enostavno preveč, da bi se lahko odločili le za eno. A glede na to, da nas je večina omejena, bodisi s časom, bodisi z denarjem, si obisk več kot ene dežele težko privoščimo. Zato je treba to deželo skrbno izbrati. O tem, kako to počnemo mi, sem že pisal. Res pa je tudi, da imamo mi, kar se tiče izbire popotniške destinacije, vedno lažje delo. Pa ne zaradi tega, ker je destinacij, ki bi jih želeli obiskati vedno manj, ampak zato, ker imamo že kar nekaj popotniških izkušenj. Zraven tega imam turistični zemljevid privlačnih destinacij iz vsega sveta tako rekoč pred očmi. Brez razmišljanja lahko naštejem nekaj dežel, ki bi jih želel obiskati v naslednjem letu: Kašmir, Belize, Gvatemala, Honduras, Venezuela, Myanmar, Kambodža, Laos… A če bi se v tem trenutku moral odločiti le za eno, bi bilo to precej težje. S tem se bom ubadal šele, ko se bomo odločili, kaj bomo v zvezi s potovanji prihodnje leto sploh počeli.

Obisk katerih dežel pa bi priporočil drugim?

Izbira popotniške destinacije je skoraj povsem subjektivna, odvisna od posameznika, a vendar marsikomu pride prav vidik drugih popotnikov. Zato bom skušal na kratko našteti nekaj dežel, ki za svoj denar ponujajo največ. Največ tistega, kar popotniki po svetu iščemo: dobre ljudi, drugačne kulture, čudovite pokrajine, okusno hrano, nenavadna doživetja ipd. Naj kar na začetku omenim, da dežele, ki bi imela vse od naštetega, mi še nismo našli. Morda pa je to popotniški sveti gral, Šangri-la ali El-Dorado, kdo ve. No, če bi v resnici obstajala dežela, ki ima vse, kar popotniki iščemo, potem bi tako ali tako že bili vsi tam. A vsak, še tako čudovit kraj, izgubi privlačnost ob prisotnosti množic. Kot je rekel Oscar Wilde: “Vse, kar je popularno, je napačno!” A to je že druga zgodba.

Dežele, ki bolj ali manj ustrezajo kriterijem, ki jih imamo mi glede privlačnosti, varnosti in stroškov, ki za svoj denar ponujajo veliko popotniških užitkov:

Vietnam – čudovita dežela, v kateri smo se počutili bolj varno kot kjerkoli. A dežela je žal žrtev lažne propagande, zaradi katere je ožigosana kot nevarna. Zapomnili smo si jo po odlični hrani, prijaznih ljudeh in nizkih cenah.

Mehika, Ekvador, Peru in Bolivija – latinskoameriške države z bogato zgodovino in še bogatejšimi naravnimi lepotami. Zapomnili smo si jih po karibskih plažah, andskem gorovju, večno modrem nebu, Indijancih in eksotičnem sadju.

Nepal – dežela najrevnejših, a vedno nasmejanih ljudi z najmogočnejšim gorovjem na svetu. Zapomnili smo si jo po treku po Himalaji, dolgih avtobusnih vožnjah ter vseprisotnima budizmu in hinduizmu.

Avstralija – najdražja dežela, kar smo jih obiskali, ki ponuja najlepše naravne prizore, kar smo jih videli. Zapomnili smo si jo po vožnji s terencem čez puščavo, kengurujih, rdečem pesku in občutku svobode, ki ga daje prostrana divjina.

To so na kratko dežele, ki smo si jih najbolj zapomnili in bi jih tudi z največjim veseljem ponovno obiskali. Pravzaprav mednje sodi tudi Indija, a je neizkušenim samostojnim popotnikom, razen tistim, ki iščejo velike izzive, raje ne upam priporočati. Evropskih dežel nisem omenjal, ker so v primerjavi z Azijo in Latinsko Ameriko enostavno preveč običajne, oziroma ne ponujajo toliko drugačnega.

Seznam dežel, kjer bi naj popotnik v letu 2012 za svoj denar dobil največ, ima tudi Lonely Planet. Na vas je le, da izberete destinacijo, odpravite morebitne prepreke in odpotujete. Pa srečno pot.

Julij in avgust bi naj bila meseca, ko gremo na dopust. Zakaj pravzaprav gremo na dopust najraje poleti? Ker je sedaj najbolj vroče? Ker imajo otroki počitnice? Ker je morje najtopleje? Ker so sedaj razprodaj? Ali pač zato, ker vsi tako delajo? Resnično nimam odgovora, zakaj se pri nas najbolj počitnikuje ravno poleti. Najbrž ima vsakdo svoje razloge.

Morda pa je poletje ravno zaradi tega tako čudovit letni čas, ker se toliko ljudi odpravi na dopust in je počutje tistih, ki ostanemo doma toliko bolj sproščeno. Ceste so bolj prazne, v trgovinah ni gneče, v službah (nekaterih) je manj dela. Skratka, poletje je lahko najlepši čas za ne oditi na dopust oziroma za delati. Delo, ko vsi počitnikujejo in počitnikovanje, ko vsi delajo, skriva ogromno lepega. Še preveč. A o tem raje ne bom, da se kje kaj ne obrne na glavo.

Skratka, uvod v letošnje poletje smo preživeli na morju, kjer smo neizmerno uživali. Pred nami je še celo poletje, ki ga bomo skušali kar se da izrabiti za to, kar počnemo najraje. To sicer ne bo potovanje, saj si ga letos poleti ne bomo privoščili. Vsaj takšnega v zasedbi cele družine ne. Bomo si pa privoščili še več morja, gorskih podvigov, izletov v še ne obiskane evropske prestolnice in morda celo poležavanja v viseči mreži doma.

Sicer ideja za potovanje že tli nekje globoko v meni, a tega ognja niti slučajno ne želim razpihati pred koncem poletja. Za to bo dovolj časa jeseni. Sedaj se raje prepuščam radostim poletja, ki tako ali tako obeta več kot dovolj zanimivih doživetij.