Category: Spoznanja

Karantena. Samoizolacija. Omejitev gibanja. Ostani doma. Čas, ki ga trenutno prestajamo, je bolj kot kdajkoli prej v našem času, prežet z omejitvami. Nekdo bi temu celo drzno rekel, da gre za kratenje svobode. Saj drži da bolj, kot se pravila v neki družbi zaostrujejo, večji je občutek kratenja svobode. Se pa precej razlikujemo po tem, koliko svobode si dovolimo odvzeti, preden se upremo. Potreba po tem, da se upremo, je naravna, v tem smo si najbrž enaki. Vprašanje, ki se mi ob tem poraja je, kaj pravzaprav želimo s tem, ko se upremo, doseči? Lahko smo upornik brez razloga, kot James Dean v filmu iz leta 1955. Morda želimo spremeniti svet. Morda mislimo, da se nam dogaja krivica in tega ne prenesemo. Morda se upiramo nečemu, v kar nas prepričujejo mediji ali drugi influencerji, če to ni skladno z našimi prepričanji. Ali pa se upiramo zato, ker nam pravila narekuje neka avtoriteta, ki je ne želimo priznavati. Morda mislimo, da vemo bolje, kot drugi ali da se nas to ne tiče. Morda pa je v nas ostalo dovolj Balkana, da razlogi, zaradi katerih se nečemu upiramo, sploh niso pomembni. Inat je ena taka lepa beseda, a ne?

Za popotnike bi si drznil reči, da so neke vrste uporniki, ko zaradi strasti do potovanj počnejo kaj družbeno manj sprejemljivega. Ko namesto za avto ali katero drugo materialno dobrino denar zapravijo za potovanja. Ko zaradi potovanj vzamejo otroke iz šole. Ko na klin obesijo študij in odpotujejo za celo leto. Ko na klin obesijo službo in odpotujejo za več mesecev. Sedaj sicer nič od tega ni izvedljivo, a to ne pomeni, da se ni mogoče upirati. A receptov za upiranje tukaj ne morem dajati in verjamem, da niti niso potrebni, saj je upornikov med nami več kot dovolj.

Pravzaprav moram na tem mestu končati, saj v celem tednu nisem uspel spisati več, kot ta dva odstavka. Zakaj? Ker se upiram že pomisli na to, da časa, ki bi ga naj imeli v tem času omejevanja na pretek, ne bi izrabil do zadnje ure in mi ga je ta teden zares zmanjkalo za pisanje.

Zato se lahko v trenutnih razmerah na poldnevni pohod na sončno Pohorje, s katerega je mogoče ob inverziji opazovati morje in otok Boč, gleda tudi kot na državljansko nepokorščino.

Minulo nedeljo, ko sem pisal o živih spominih na potovanja, sem pri štetju potovanj, ki jih imamo zbrane na tej strani, osupnil. Preštel sem jih namreč petdeset. 50 potovanj! Od prvega resnega družinskega potovanja leta 2001, ko smo se en mesec potepali po Grčiji, do danes, dvajset let kasneje. Potovanj po Aziji in Afriki, ki sva si jih s Sabrino privoščila še v pred-starševskih časih, sem ne štejem. Ta stran je namreč nastala kot družinski popotniški dnevnik, zato sem tukaj pričel s štetjem potovanj šele, ko se nama je na potovanju pridružila Sara.

Če dobro pogledam seznam potovanj, zbranih na strani Naša potovanja, opazim, da je dokaj raznolik. Ne po prepotovanih državah ali destinacijah, temveč po kriterijih, zaradi katerih so nekatera potovanja na ta seznam uvrščena, druga ne. Ne bi mogel reči, da je narejen po nekem konsistentnem pravilu. V glavnem so sicer na njem zbrana potovanja, ki so zaključene celote, razen najdaljšega potovanja, ki je trajalo eno leto. Takrat smo obiskali 16 držav in vsaka ima svoje mesto v tem seznamu. Razen Brazilije, kjer smo bili le kak teden, zato je nisem posebej omenjal. Čas, oziroma dolžina potovanja, je vsekakor pomemben parameter pri definiranju tega, kaj je potovanje. Tako sem Tokio in New York na prvem obisku kar združil v eno potovanje. Sicer smo v Tokiu preživeli manj časa kot v Braziliji, a je tako poseben, da sem ga moral omeniti v seznamu. Po drugi strani pa sem velikansko potovanje čez Afriko z motorjem skozi dvanajst držav, v tem seznamu združil le v eno. Podobno potovanje po Svilni poti, ko sva s Sabrino prevozila osem držav do daljnega Kirgizistana. Da neko potovanje dojemam kot veliko, pove tudi to, da sem npr. o slednjem spisal 16 prispevkov na teh straneh. Nisem pa med naša potovanja vključil letošnjega desetdnevnega road-tripa do Črne gore in nazaj. Prav tako ne lanskega družinskega desetdnevnega pešačenja po Krfu. Ali letošnjega solo devetdnevnega pešačenja po Slovenski planinski pešpoti. Morda zato, ker se mi v tistem času ta potovanja niso zdela dovolj dolga, eksotična, zahtevna ali kaj drugega. Ali pa jih je bilo v enem letu že toliko, da sem se odločil, da raje kaj zamolčim. Na primer leta 2018, ko smo bili v enem letu dvakrat na grških otokih, vmes dobre tri tedne na Norveškem z motorjem in čez zimo en mesec v Burmi in na Tajskem. Tudi tega ali se na pot odpravimo vsi, sama s Sabrino ali sam, ne ločujem. Tudi način potovanja v tem oziru ni pomemben, saj so na istem mestu zbrana vsa potovanja. Od pohodništva, kolesarskih in motorističnih potovanj, do eksotičnih potovanj v daljne kraje. Skratka, za to, da se neko potovanje znajde na seznamu naša potovanja, se torej odločam sproti. Zlatega pravila, po katerem bi potovanje uvrstil v seznam, nimam. Sploh pa to ni niti najmanj pomembno, saj se s tem seznamom ne skušamo nikomur postavljati ob bok, da bi moral biti konsistenten s čemerkoli.

A ne glede na to, da naša potovanja niso zbrana po nekem pravilu, se mi zdi to, da sem po naključnem štetju prišel do številke 50, zdi nekaj posebnega. Morda pa je, glede na to, da se nam niti ne sanja kdaj in kam bomo potovali naslednjič, to prelomnica. Kdo bi vedel…

Preredko se v mislih zatekam k minulim potovanjem. Tako, da bi zavestno razmišljal o nekih situacijah, v katerih smo se znašli, o eksotičnih krajih, ki smo jih obiskali in vtisih, ki so jih na nas pustili. Šele ko pogledam seznam naših potovanj, se spomnim, da jih je preveč, da bi si vse to zapomnil. Saj to tudi ne bi imelo smisla. Mi pa še uspeva, da se spomnim, katerega leta smo bili na katerem potovanju. Ojej! Sedaj sem šel štet potovanja, ki jih imamo zbrana na tej strani do danes in jih naštel precej več, kot sem pričakoval. No, to pa je nekaj, o čemer velja razmisliti.

A ne, da bi o tem razmišljal, se spomnim marsikaterega dogodka, povezanega s potovanji. Ne bi rekel da zato, ker bi imel dober spomin, prej bi rekel, da ga nimam. Dogodkov s potovanj se spomnim zato, ker mi veliko pomenijo in ker je vsako potovanje zame nekaj posebnega. Z vsakega potovanja imam v spominu nekaj pristnih utrinkov, takšnih, ki jih lahko vedno prikličem, ko pomislim na kateri kraj ali državo.

San Cristobal de las Casas, Mehika? Oba s Sabrino sva imela polne roke z menjavo Mašine plenice sredi mestnega trga, ko nam je pristopil mlad fant s šopkom vrtnic in vprašal: “¿Rosas señora?”

Hue, Vietnam? Lastnica gostilnice Cafe on Thu (njeno ime) Wheels nas je prepričevala, da naj najamemo motor za ogled mesta, a smo ji rekli, da ga ne potrebujemo, da bomo pešačili. Ko smo se zvečer oglasili pri njej na večerji, je prišla do mene, me nežno brcnila v piščal in se zarežala: “Walked all day, your feet hurt, happy now?” Še danes se spomnim njenega porogljivega nasmeška in odrezave angleščine.

Giant’s causeway, Irska? Tako nas je opralo, da smo se vsi štirje preoblačili v najetem VW Golfu. Še noben avto se mi nikoli ni zdel tako majhen.

Otok Chiloe, Čile? Tam je Maša prvič poskusila ostrigo. Njena grimasa je nepozabna.

Outback, Avstralija? Na neki odročni bencinski črpalki smo napolnili rezervoar Landcruiserja in ko je Sabrina stopila proti lokalu, da bi plačala, sem jo zafrkaval in zapel refren starega komada Walk like a man. Na sosednji črpalki je bil starejši možakar, ki se je ozrl proti meni in mi v najbolj razvlečenem avstralskem naglasu zažugal: “You’re gonna pay for that!”

Stonehenge, Velika Britanja. Potem, ko smo si na potovanju po Evropi ogledali Pariz, London in še marsikaj bleščečega vmes, je Sara, ko smo prišli do znamenitega Stonehengea, vprašala: “Zakaj smo prišli sem gledat to kamenje?”

Gili Air, majhen otoček v Indoneziji. Ko smo izbirali bungalov, v katerem bi prenočili, se je mladenič, ki jih je oddajal, predstavil z imenom Brother in dodal: “We are all brothers from different mothers!”

Tega se je v dvajsetih letih družinskih potovanj nabralo kar nekaj in spomini, ki sem jih sedaj omenil, so vsi starejši od desetletja. Najpogosteje jih povežem z omembo kraja, v katerem smo bili in se nam je tam pripetilo nekaj, po čemer sem si ta kraj zapomnil. To so spomini na dejanska doživetja, ne na fotografije ali posledica brskanja po tukajšnjih objavah. A ti spomini so le drobci oziroma zgodbice, kar je malenkost v primerjavi s tem, v kar so nas izoblikovale izkušnje na potovanjih. Česar niti ne opazimo, saj so potovanja in naši spomini nanje že tolikšen del nas, da smo to pravzaprav mi.

Vedno lahko potujemo, ne glede na razmere. S spominjanjem minulih potovanj v preteklost, z razmišljanjem o bodočih potovanjih v prihodnost in s sanjarjenjem o tem, kje bi bili raje v tem trenutku, v sedanjost. Tudi če nimamo lastnih popotniških spominov ali ambicij, lahko potujemo tako, da spremljamo potovanja drugih. To, da je svet čudovit in ljudje prijazni, je namreč bogato spoznanje, ki je najbolj pristno skozi oči popotnikov. Predvsem, če so to popotniki, ki potujejo zato, da bi zadovoljili svojo radovednost in potešili svojo lakoto po razumevanju drugačnega. Na drugo stran spektra opazovalcev sveta bi sodili tisti, ki s podajanjem informacij, popačenim zaradi takšnih ali drugačnih razlogov, izkrivljajo predstavo, ki jo imamo o svetu.

Seveda je najbolje prepričati se na lastne oči, skozi lastno izkušnjo. A niti nimamo vsi tega privilegija, niti ni mogoče vsega izkusiti na lastni koži. Zato prisluhnemo nekomu drugemu. Ključno vprašanje je, komu? Komu dovolj zaupamo, da mu prisluhnemo in si na podlagi njegovega videnja ustvarjamo sliko sveta? Lažne novice so nas tako preplavile, da tega pogosto niti več ne opazimo. Morda celo naivno mislimo, da jih prepoznamo ali da smo nanje imuni, a pozabljamo, da lahko neposredno vplivajo na rezultate predsedniških volitev v sodobnih državah. Lažne novice imajo večje razsežnosti, kot si priznamo ali si lahko predstavljamo. Sicer s tem pisanjem nisem nameraval zaiti v te vode, a rad bi le poudaril, da nam naj ne bo vseeno, kdo je tisti, ki mu zaupamo, da izoblikuje naše mnenje. Tudi o tem, kaj si mislimo o neki daljni državi, ki je nismo niti obiskali. Velika država onstran luže je dober primer. O njej smo deležni izjemne količine informacij preko vseh mogočih kanalov. Do mene jih sicer pride bore malo, a s predstavo, ki sem si jo izoblikoval potem, ko sem Ameriko obiskal in doživel na lastne oči, nimajo popolnoma ničesar skupnega. Na štirih različnih obiskih ZDA sem srečal nekaj ljudi, videl nekatere zanimivosti, spoznal nekaj običajev, skratka izkusil na lastni koži in si tako skozi neposredno izkušnjo ustvaril lastno predstavo o tej deželi in njenih ljudeh. Seveda sem spoznal le majčken drobec vsega, kar tvori to državo, a informacije, ki sem jih prejel, so neposredne in predvsem neizkrivljene. Nima smisla delati primerjave s posrednimi informacijami, ki se servirajo preko medijev, na podlagi katerih si nekdo, ki ZDA še ni obiskal, ustvari svojo predstavo o tej deželi. A sprašujem se, komu zaupati, da nam o daljni deželi, ki jo nameravamo obiskati, nekaj pove. Nekemu popotniku ali uveljavljenemu mediju? Kdo je v tem kontekstu bolj kredibilen?

Seveda se o tem vsak odloči sam. Jaz imam v zvezi s tem preprosto pravilo: manj, kot je vir informacij pridobitniški, bolj mu zaupam. Morda prav zato tudi sam ravnam tako in vse, kar vem o potovanjih in destinacijah, ki smo jih obiskali, delim tukaj, ne da bi karkoli pričakoval v zameno.

Potujmo torej. Če v tem trenutku to ne gre v fizični obliki, se znajdimo drugače. Le za vodnika si izberimo nekoga kredibilnega, takšnega, ki nas bo na potovanju seznanil s pristnim svetom in na način, ki bo prilagojen nam, ne njemu. To je lahko avtor dobre popotniške knjige ali oddaje ali nekdo tretji, čigar pripoved nas bo prepričala. Pa srečno pot!

“Fiji!”, je odločno dejala Sabrina prejšnjo nedeljo zvečer. Potem, ko je prebrala, da sem zapisal, da ne vemo, kam bi jutri odpotovali. Hipotetično, se razume. Hja, le kaj naj človek na to odgovori? Resnih načrtov za prihodnja potovanja nimamo. Niti o njih ne razmišljamo, saj bi bilo to v teh časih vse prej, kot racionalno. Sicer sanjarjenje o potovanju ni racionalno v nobenih časih, a razumemo, da je za marsikoga to način za pozitiven pogled v prihodnost. Sam tega na lastni koži še nisem spoznal, bil pa sem temu že velikokrat priča. Ko nekdo zatrdi, da je načrtovanje potovanja polovica užitka, ali da je z načrtovanjem poletnih potovanj lažje prebroditi zimo, tega pač ne moreš pozabiti, če na to gledaš popolnoma drugače. Včeraj sem v neki skupini zasledil vprašanje o potovanju, ki ga nekdo načrtuje za jesen 2021. To je vendar čez eno leto! Seveda smo vsi o potovanjih že razmišljali daleč vnaprej, a da imamo že eno leto vnaprej pripravljen itinerar, je morda malce prezgodaj. Ne le v letu 2020. No, saj verjamem, da je za resna, overland ali medcelinska potovanja potrebno veliko časa za praktične priprave. Tudi sam sem se za potovanje čez Afriko začel pripravljati pol leta prej. Ali v primeru, ko se tako odločiš, ker želiš biti čim bolje pripravljen in si želiš potovati po natančno zastavljenem načrtu. Tudi prav, zakaj pa ne, ne iščemo vsi presenečenj na potovanjih.

Po drugi strani pa je načrtovanje potovanja lahko privlačno. Ko razgrneš zemljevid po tleh dnevne sobe, bereš izkušnje drugih, ki so se podviga, ki ga načrtuješ, že lotili. Ko se srečaš z drugimi popotniki, si podeliš izkušnje ali se odpelješ v Budimpešto na izlet po vizum in tako naprej. Za načrtovanja potovanj namreč ne obstajajo univerzalna navodila, priročnik ali seznam opravil, saj je različnih načinov, na katere se lahko odpravimo na potovanje, nešteto. To si morda lahko predstavljamo v horizontalni ravnini, kot širok nabor različnih potovanj. Na primer, od večdnevnega kolesarjenja po Sloveniji, do štirinajstdnevnega road-tripa po Evropi ali enomesečnega potovanja po Indiji. Vsako od teh potovanj zahteva specifične priprave, ki se lahko popolnoma razlikujejo za vsako od teh različnih tipov potovanj. Drugi vidik pri načrtovanju je vertikalni. V smislu, kako podrobno oz. v globino se načrtovanja lotimo. Torej ali že vnaprej načrtujemo tako podrobno, da že preden se odpravimo na pot, vnaprej vemo, kje bomo spali, jedli, počivali in koliko kilometrov bomo dnevno prekolesarili. Ali pa smo takšne sorte, da si kupimo le letalske vozovnice za Indijo in vizum ter se prepustimo usodi, da nas vodi po neznani deželi. Omenil sem sicer dve skrajnosti, a resnica je tudi tokrat nekje vmes. V vsakem primeru pa je naj bodo del načrtovanja praktične priprave, v okviru kateri preverimo pogoje za vstop v državo (red tape), zdravstvene in varnostne razmere ter druge omejitve ali nevarnosti.

Ko sem že omenil načrtovanje poti čez Afriko, sem poiskal tabelo, s katero sem si pomagal načrtovati pot čez cel kontinent, pri čemer so vremenske razmere en ključnih faktorjev, ki ga na takšni poti ne moreš ignorirati. Nenačrtovanje bi v tem primeru lahko imelo zelo resne posledice.

O tem, koliko in kako načrtujemo, sem že dovoljkrat pisal, da se ve, kaj si o tem mislimo pri nas. Seveda se razume, da vsakdo razmišlja o potovanjih in jih načrtuje na način, za katerega se mu zdi, da je zanj najustreznejši. Sam sem se v času naših potovanj naučil, da tudi pri načrtovanju potovanj velja, da je manj, več. Manj, kot se spustimo v podrobnosti pri načrtovanju nekega potovanja, več je možnosti, da bomo na potovanju doživeli nekaj resnično novega. Nikakor pa ne bi izpustil praktičnih priprav (kar smo že poskusili), saj se nam v tem primeru zna zgoditi, da do države, ki smo jo nameravali obiskati, niti ne pridemo.

To potepanje, katerega pravkar doživljamo, je za nas izvrstna šola prilagajanja. Prilagajanja trenutnim in lokalnim razmeram, namreč. Po enem tednu dopustovanja se mi zdi, da nam je šlo prilagajanje na neobvladljive razmere v Indiji, visoke temperature v avstralski puščavi in redek zrak v Himalaji, lažje od rok, kot to, kar doživljamo sedaj. Morda zveni pretirano, a v tem trenutku, ko smo zaradi vročine prisiljeni ždeti v klimatiziranem apartmaju, res tako mislim. Prekrasnem, z dvema spalnicama. Pa kaj! Biti v sobi čez dan, pač ne sodi v naš popotniški koncept. To nam nikjer ni šlo dobro od rok, še v tako sanjski destinaciji, kot je Pokara v Nepalu, kjer smo več dni čakali v majhni sobi, da so se vremenske razmere izboljšale in smo lahko odšli na treking. Saj vemo, da na vreme ne moremo vplivati in da se je nanj treba prilagoditi, a to je precej lažje reči, kot narediti. Še manj smiselno je pritoževati se nad vremenom, bolj jalovega početja menda ni. Se pa pravkar trudimo prilagoditi in sicer tako, da posnemamo domačine in druge turiste. A do sedaj nam je uspelo pogruntati, da gredo ljudje ven šele proti večeru, ko vročina popusti. Ni pa nam še jasno, kaj počnejo, oziroma, kje so čez dan. Domačini namreč, saj vsi kraji, ki smo jih obiskali, čez dan skorajda ne kažejo znakov življenja. Za turiste je jasno, a poležavanje na plažah in v senci plažnih barov smo poskusili in obupali, tako, da tega niti več ne poskušamo. Včeraj smo prvič ostali zunaj po deseti uri zvečer in mesto je bilo polno življenja. Krasno za videti, predvsem pa končno, da se nekaj dogaja in je “akcija”. To nam je doslej ušlo, saj se še nismo sinhronizirali s poletnim sredozemskim utripom življenja.

Saj se vozimo z najetim avtom ali na izlete z ladjicami, a brez akcije nam nekaj manjka. Ne kar nekaj, saj je biti v pogonu in premagovati izzive, rdeča nit naših potovanj. Zato smo si sedaj za izziv postavili prilagoditev na tukajšnje razmere. Torej, kako ujeti ritem in biti turist v eni najbolj obleganih poletnih destinacij v Evropi, v Grčiji.

Jutri bomo, kljub temu, kar sem zapisal zgoraj, obiskali eno ali dve plaži in nadaljevali s prilagajanjem. Pravi izziv za nas. Kdo ve, morda pa je prišel čas, da odrastemo in vzljubimo tovrstni način dopustovanj in potovanja, na katerih se napajamo s fizično zahtevnimi izzivi, obesimo na klin.

Fotografije in podrobnosti o tem, kje se potepamo, namenoma izpuščam. Nadoknadim. Žal je takšno leto, da je vzorneje potovati doma in so dileme o tem, kje je varneje, le še ena od oblik izražanja nestrpnost, ki jih letos ne manjka.

Pogosto se sprašujem, kako to, da tako malo ljudi potuje čez meje. Ne tiste kopenske oziroma meddržavne, temveč tiste, ki si jih postavljamo sami. No, letos so se želje po potovanjih in tudi možnosti za potovanja zmanjšale tudi za tiste najbolj zvedave in drzne. A če za trenutek odmislimo omejitve, s katerimi se soočamo v letošnjem letu, kaj je tisto, kar nas sicer omejuje pri izbiri destinacije za potovanje? Odmislimo tudi to, da vseh ljudi potovanja ne privlačijo, zaradi kakršnihkoli že razlogov. Kaj pa tisti, ki jih potovanja privlačijo? Odpotovali bi v Indijo. S kolesom do morja. Peš čez Pohorje. Z avtodomom v Švico. Z agencijo v Namibijo. Z letalom v London. A jim, kljub temu, da si želijo, potovanja ne uspe realizirati. Naslednji stereotip sploh še drži? Mladi imajo čas in energijo, a nimajo denarja. Manj mladi imajo energijo, nekaj denarja, a malo časa zaradi otrok ali službe. Še manj mladi imajo čas in denar, a manj energije. So torej pomanjkanje časa, energije in denarja v različnih življenjskih obdobjih krivi za to, da se ne odpravimo na sanjsko potovanje?

Saj vem, da ni prvič, ko se to sprašujem na glas, a zdi se mi, da v letošnjem poletju marsikdo razmišlja o tem, da bo dopust preživel doma, popotniške želje pa pustil na čakanju. Na boljše čase, recimo. Ampak, težka obdobja v življenju, tista, ko smo na preizkušnji, ko gremo preko lastnih omejitev in čez meje, nas naredijo bolj vzdržljive, močnejše. Tudi to obdobje barvanja turističnih in popotniških držav na zeleno, rumeno in rdeče, lahko obrnemo sebi v prid in se lotimo podviga, ki smo ga vsa leta dajali na stran. Pač namesto pešačenja po Španiji, prepešačimo Slovenijo! Na primer. Ampak, če je Slovenija na zemljevidu varnih držav obarvana rumeno, zakaj ne gremo raje v državo, ki je zelene barve? Saj državne meje je v tem trenutku dokaj preprosto prečkati. Je težava v lastnih mejah? Morda se v domači državi počutimo varneje, morda nas je strah, da se ne bomo mogli vrniti in še in še. Že v normalnih časih si najdemo izgovore, da se ne lotevamo podvigov, ki imajo višjo stopnjo negotovosti, kot smo jo pripravljeni obvladati, kaj šele letos. Strah je najvplivnejši razblinjevalec sanj.
Morda pa sploh ne gre za kakršnokoli prestopanje meja, temveč zgolj za to, da raje ostajamo v okvirjih, ki smo jih vajeni in jih želje po potovanjih preprosto ne premagajo. S čimer seveda ni nič narobe, saj nihče ne pravi, da vsi potrebujemo izzive, da napredujemo. No, ja, v resnici marsikdo pravi tako, ampak saj ni treba, da se v vsem strinjamo, mar ne?

Seveda pa ima strah pred prečkanjem meja tudi pozitivne posledice. Turistični bum je v zadnjih letih prešel meje zdravega razuma in marsikatera destinacija si je letos oddahnila. Kar ima za negativne posledice za turistično industrijo in tako naprej v začaranem krogu. Kakšne pa so pozitivne posledice, ko zaradi strahu ne prečkamo meja, ki si jih postavljamo sami?

Odgovor bomo poiskali na potovanju, na katero smo se pravkar odpravili. Kot pred dobrim desetletjem, ko smo se odpravili na najbolj negotovo potovanje vseh časov, za eno leto po svetu, smo tudi sedaj kupili le enosmerne letalske vozovnice.

Pravkar spoznavam, da sem zadnjič zaključil tam, kjer danes ne želim nadaljevati. Zato, ker dihotomija pomeni ločevanje na dva med seboj nasprotna dela, česar za vsebino in obliko ni mogoče trditi.

Ni pomembno ali na potovanju stavimo na obliko ali na vsebino, temveč to, da na potovanju najdemo, kar iščemo (in še več), da del tega prinesemo domov in vsaj delček trajno ohranimo. V smislu, da spoznanja, ki smo jih bili deležni na potovanjih, s pridom uporabimo v vsakdanjem življenju. Lahko je to malce ponižnosti, ki smo jo pridobili kot turisti na križarjenju po Nilu, ko smo s šampanjcem v roki na krovu luksuzne križarke v daljavi uzrli prizor iz življenja afriškega pastirja. (Če tako karikiram potovanje, ki je bogato z obliko in revno z vsebino.) Lahko pa se ponižnosti priučimo na dvotedenskem solo trekingu med revnimi nepalskimi vasicami. (Kot primer vsebinsko osredotočenega potovanja.) Vsebino potovanju namreč dajejo stiki s pristnimi domačini in pristne izkušnje, ne stiki z delavci v turizmu, ki so nam tako prilagojeni, da so takorekoč enaki, ne glede na to ali se v Hiltonu znajdemo v Zambiji, Vietnamu ali Mehiki. Če sem že pri tem; kontinentalni, ameriški ali kakorkoli že se imenuje zajtrk, ko ti ponudijo toast, jajčka in maslo, a je v takšnem obroku kaj vsebine? Sicer se o okusih ne razpravlja, a bolj dolgočasen obrok si je težko zamisliti. Smo zato prepotovali deset tisoč kilometrov, presedeli več kot 24ur v avtu, vlaku, na letalu in prišli na drugi konec sveta? Za toast? Saj razumem, da (vsi) ne potujemo zaradi hrane, a hrana je zelo dober primer za prikaz tega, koliko smo pripravljeni zagrizti v tujo kulturo in s tem vsebino potovanj. Pomislite samo na to, kolikokrat vam je kdo, ko se je vrnil s potovanja, pripovedoval o prekrasnih hotelskih sobah, postrežbi na letalu in brezplačnih ležalnikih na počesani peščeni plaži. Priznam, tudi to je vsebina. Ampak, kakšna?

Najbrž je že marsikdo pomislil na to, da bi imel hkrati privlačno obliko in zanimivo vsebino. Dober dokaz tega poskusa je glamping, tvorba besed glamurozno in kampiranje. Že potovanje z avtodomom se od kampiranja v naravi, kamor si vse, kar potrebuješ, prinesel v nahrbtniku, zelo razlikuje. Tudi kampiranje s kolesom je nekaj povsem drugega, kot kampiranje z avtom. Ni treba iti v podrobnosti, dovolj je razumeti, da manj, kot smo opremljeni, tem bolj smo odvisni od lastnih sposobnosti, s čemer se stopnjuje občutek svobode. Seveda smo si ljudje različni in nekdo najvišjo stopnjo svobode doživlja v avtodomu, drugi pa v zasilnem bivaku v severni steni Triglava. Tudi na križarjenje se ne gre z namenom čim bolje spoznati tuje dežele, njihove ljudi in običaje, saj obstajajo za to drugačne oblike potovanj. Podobno je na potovanju z motorjem, če drviš skozi še toliko zanimivih dežel osredotočen na cilj, ki je vedno nekje drugje. Tukaj se malce zadržujem in skušam ostati objektiven, saj so mi vsebinsko osredotočena potovanja spremenila perspektivo in nima smisla delati primerjav. Seveda pa se tudi mi na potovanjih znajdemo v situacijah, ko damo prednost obliki pred vsebino.

Razmišljam, ali obstajajo luksuzna potovanja, kjer je udobje gosta na prvem mestu, ki so lahko hkrati osredotočena na vsebino. Na misel mi pade, da bi v to kategorijo morda lahko sodilo križarjenje po Antarktiki. Ali morda luksuzni safari, kjer vendarle doživiš srečanje z divjimi afriškimi živalmi? A o slednjem dvomim, saj je izkušnja, ko si sam najameš avto, se brez vodnika zapelješ v katerega od afriških rezervatov, razpreš strešni šotor in se zjutraj zbudiš v divjini, neprimerno bogatejša. A ni za vsakogar. Kot tudi križarjenje po Antarktiki ni za vsakogar.

Kaj torej šteje? Ne, da od potovanja dobimo to, kar smo pričakovali, temveč precej več. Več doživetij, več vtisov in trajnejše spomine. Kar je sila preprosto, če smo osredotočeni na vsebino in skoraj nemogoče, če smo osredotočeni na obliko.

Koliko se v resnici naš dan na potovanju razlikuje od dneva, ko smo doma? Tudi na klasičnem potovanju, da tako imenujem potovanje, ko potujemo po tujih krajih in si ogledujemo znamenitosti, se najprej zbudimo in zajtrkujemo. Nato se, namesto v službo, odpravimo po opravkih oziroma na razgledovanje. Peš, s kolesom, avtom, avtobusom ali kako drugače. Ko se po nekaj urah dovolj utrudimo, si privoščimo kratek odmor ali kosilo. Popoldan nadaljujemo s podobnimi aktivnostmi vse do večerje, nakar se vrnemo v hotel. Morda odigramo kakšno družabno igo, kaj preberemo in gremo spat. Zveni dokaj podobno vsakdanu, rutini. Zakaj nas potemtakem potovanja tako močno privlačijo? Menda ja ne zaradi tega, ker, ko potujemo, nam ni treba v službo? Če to drži, potem nam ni treba potovati, dovolj je, da si vzamemo dopust in ostanemo doma. Ampak, a si ni tudi dneva, ko smo doma, mogoče organizirati po prej omenjeni rutini? Zagotovo, čeprav nisem prepričan o smislu tega, da si dan, ko smo doma, naredimo enak dnevu, ko smo v službi. No, najbrž so med nami tudi ljudje, ki jim to ustreza. Sploh sedaj, ko se je marsikdo nepričakovano znašel v situaciji, da dela od doma. V tem primeru je to razumljivo, saj smo takorekoč v službi.

Skratka, hotel sem povedati, da je lahko rutina, ki se jo gremo doma, v službi in na potovanjih, dokaj enaka. Seveda se ljudje pri tem zelo razlikujemo. Eni strmijo k čim manj, drugi k čim več spremembam. Tako bi nekateri kavico, takoj ko vstanejo iz postelje, pa če je to doma, ali v spalniku med Venkatanarasimharajuvaripeto in Chennaijem. Drugi pa bi v času dopusta najraje vse, kar spominja na službo, naredili drugače. Prav je tako, da bi le vsakomur in čim pogosteje uspelo dnevno rutino sestaviti po lastnem okusu.

Po drugi strani pa so pohodniška, kolesarska in motoristična potovanja nekaj drugega, saj imajo tuje kraje le za kuliso, rdeča nit tovrstnih potovanj je bolj usmerjena navznoter. A to še ne pomeni, da si na teh potovanjih dneva ni mogoče vsaj do neke mere uskladiti z ritmom, ki smo ga vajeni. Pač na teh osem ur hoje, ki jo opravimo vsak dan na pohodniškem potovanju, gledamo kot na službo. Na primer. To, kako zelo mi lahko rutina ustreza na potovanjih, sem sam pri sebi najbolj opazil v Afriki. Vsak popoldan ali večer, potem ko sem opravil s tegobami, ki jih srečuje samotni motorist na poti čez Afriko, sem si pripravil čaj, se usedel in si privoščil nekaj miru. Tudi, ko se je nekajkrat zgodilo, da nisem mogel kampirati, sem si čaj pripravil v sobi. Sicer bi mi nekaj manjkalo. Ta rutina priprave in pitja čaja mi je pomagala prestati izzive, s katerimi sem se soočal v Afriki.

Šele sedaj sem prišel do tega, o čemer sem pravzaprav hotel pisati. O snoveh, iz katerih so sestavljena potovanja, torej o vsebini, ki nam jo potovanja dajo. Dejansko pa sem omenjal predvsem obliko potovanj. A o dihotomiji med vsebino in obliko raje prihodnjič.