Popotniški dnevnik družine Bračko

Potem, ko sem se neznosne vročile v Arizoni in Utahu naveličal, sem se odpravil v Kalifornijo. Zato sem moral prečkati pusto Nevado, ki je tako dolgočasna, da so tamkajšnjo avtocesto poimenovali Extraterrestrial Highway. Menda so tam videli toliko NLP-jev ali nezemljanov. No, jaz nisem srečal nobenega, zato se na tej cesti nisem niti ustavljal. Razen za počitek.

Pozno popoldan sem prišel do Kalifornije. Ne vem zakaj, a občutek, da sem v Kaliforniji, je bil nekaj posebnega, izjemen. Morda sem videl že preveč ameriških filmov in slišal preveč pesmi ameriških bendov, v katerih je Kalifornija obljubljena dežela. Najbrž sem mislil, da bo tudi zame. Seveda je bila.

V hipu, ko sem zagledal mogočno gorovje Sierra Nevada, sem vedel, da sem prišel na pravo mesto. V majhnem kraju z nenavadnim imenom Lee Vining, nekoč pomenljivo imenovanim Poverty Flat, sem kupil hrane za več dni in se odpeljal v gorovje. Za prvo noč sem izbral kamp z imenom Lee Vining, ki leži ob potoku Lee Vining. Tukaj sem se prvič srečal z grozečo neposredno bližino ameriškega rjavega medveda. Saj ne, da bi ga videl, a bolj ali manj vse v kampu je bilo zasnovano z namenom, da se prepreči “škoda”, ki jo lahko povzroči medved. Natanko tako, kot sem doživel v nekaterih kampih v Afriki, ko sem kampiral na nevarnih območjih, so mi tudi tukaj najprej povedali, da je bil prejšnjo noč na obisku medved. Celo videoposnetek varnostne kamere, ki je prikazoval veliko zver, kako vohlja med avtodomi in zabojniki, so mi pokazali. “A nič se ne boj,“ so rekli, “medved ti ne bo nič naredil, če boš spal v šotoru!” Seveda so skoraj vsi drugi spali v avtodomih in prikolicah. Malce mi je bilo res neprijetno, a nisem se ustrašil. Pač še en strah, s katerim se je treba soočiti. Sem pa moral vso hrano, kozmetiko in karkoli, kar ima vonj, ki privlači medveda, spraviti v železni zabojnik. Niti slučajno v šotoru ali v avtu, so rekli. OK, seveda sem ubogal. Tako sem v vseh kampih, kjer sem v Kaliforniji spal, postopal tako, da v šotoru nisem imel ničesar, kar bi lahko dišalo medvedu. Še Labello sem dal v bear-proof zabojnik.

Kot se za spanje v visokogorju spodobi in najbrž zato, da sem uvidel, da sem zares ušel peklenski vročini ter da sem v osrčju Sierre Nevade, so se temperature čez noč spustile do ničle. Na srečo sem bil nato pripravljen in imel s seboj dovolj toplih oblačil (ki sem jih tovoril tudi na kolesu, dokler ga nisem zamenjal za avto), da me ni zeblo. Spanje v šotoru pri temperaturah pod ničlo zna biti kar izziv. V ameriških kampih sem opazil eno posebnost. Pravzaprav so ameriški kampi v primerjavi s temi, ki jih poznamo pri nas, precej drugačni. A ena od posebnosti, ki sem jo najprej opazil, je bila, kako daleč vsaksebi se držijo ljudje in kako ogromni so prostori za kampiranje. Mislim, da ne pretiravam, če rečem, da bi lahko na prostoru, ki je v Ameriki namenjen enemu gostu, postavil vsaj deset (v Italiji dvajset) šotorov.

Takole izgleda prostor za kampiranje v kampu. Levo obvezni zabojnik, kamor se shrani vse, kar bi lahko pritegnilo medveda, desno kurišče, brez katerega si kampiranja v ZDA ni mogoče zamisliti. Na sredi moj šotor, najeti avto in klop. Vse to je bil le “moj“ prostor v kampu.

To, da se v Ameriki velikosti pojmujejo drugače, že vemo. Če naročiš veliko Pepsi, je dobiš liter, velika kava je menda pol litra. Začuda so omejene velikosti avtodomov, ki lahko zapeljejo v narodne parke. Avtodomi daljši od 12 metrov ne smejo v kamp. 12 metrov! Človeku se reveži, ki imajo predolge, kot na primer tale, ki si je na avtodom priklopil še avto, kar zasmilijo.

Zame je bila to, da sem prostor v kampu sploh dobil, cela kolobocija. Večina prostorov v kampih v narodnih parkih se namreč razproda pol leta vnaprej. Brez rezervacije v kamp sploh ne prideš. Recepcije kampov so pogosto brez osebja, saj je vstop v kamp možen le z rezervacijo. Rezervacijo lahko narediš le preko spleta. V odročnih narodnih parkih ni interneta ali mobilnega signala. Ponekod se lahko preko spleta prijaviš na loterijo in če si izžreban, dobiš enega od razpoložljivih prostorov v kampu. A na loterijo se lahko prijaviš najhitreje 24 ur pred prihodom. Le če si izžreban, lahko vstopiš v kamp. V nekatere narodne parke brez rezervirane nočitve ne moreš niti vstopiti.

Toliko na kratko. V resnici je vse skupaj precej bolj zapleteno, saj je pravil in pogojev za vstop v kampe in narodne parke precej več. Povrhu se od kampa do kampa ter od parka do parka razlikujejo. Kakorkoli, ko sem uspešno preskočil vse birokratske ovire, sem se znašel tam, kjer niti sanjati nisem upal, da se bom. V narodnem parku Yosemite. V Kaliforniji!

Potem, ko sem načrte potovanja po ZDA spremenil, sem se odločil obiskati tamkajšnje najznamenitejše narodne parke. Tam so namreč kraji, kjer si je narava dala duška in ustvarila takšna čudesa, kot jih ni mogoče videti nikjer drugje na svetu. Razgledi so za nas pač nekaj, po kaj se je vredno odpeljati ali odleteti na drug konec sveta. Ponje smo šli že v dokaj skrajne kotičke zemeljske oble; Ognjeno zemljo, Afriko, Avstralijo, Himalajo, Uzbekistan, Arktični krog in tako naprej. Potem, ko prepotuje že veliko dežel, se človek naveliča marsikaterih prizorov, a nikoli pogledov na naravna čudesa. Vsaj pri nas je tako. Najbolj nas presunejo prekrasni razgledi in prostranstva. Prav tega je bilo v delu ZDA, kjer sem se znašel, na voljo v izobilju. Seveda je v Ameriki marsičesa v izobilju, a to je že druga zgodba.

Kolo sem zamenjal za avto in se odpeljal iz Arizone v Utah.

Reka Kolorado, ki ji pripisujejo krivdo, da je izdolbla Grand Canyon in še kaj.

Bryce Canyon je naslednji veliki narodni park, ki sem ga obiskal. Prizori, ki jih ni mogoče opisati z besedo. Seveda tudi fotografija ne pričara občutkov, ki te prevzemajo, ko nekaj tako spektakularnega vidiš v živo.

Kar je pri tem parku najlepše, je to, da so med pisanimi možiclji speljane poti, po katerih je mogoče pohajkovati. Kar tri dni sem se potepal med njimi.

Saj ne, da sem se teh lepot naveličal, a glede na cilje, ki sem si jih zastavil, sem moral naprej. Razdalje med kraji v ZDA se pojmujejo drugače, kot pri nas. Prevoziti 500 ali več kilometrov v enem dnevu z avtom sploh ni resen zalogaj. Ceste so bolj ali manj ravne in široke, prometa pa dokaj malo. In če imaš povrhu še rad prostranstva, je vožnja užitek. Najtežji del vožnje so pravzaprav postanki, saj razen poredkih klavrnih restavracij s hitro prehrano in zanemarjenih bencinskih postajališč, na neskončnih cestah čez puščavo ni ničesar, zaradi česa bi se bilo vredno zaustaviti.

Temperature so bile v času, ko sem bil tam, povsod bolj ali manj identične; čez dan okoli 40 stopinj v senci, ponoči morda 30. Razen v višje ležečih legah, kjer je na srečo manj vroče. Potovati in kampirati v takšnih razmerah je sila neprijetno, saj vročini dejansko ne moreš uiti. Razen tistih nekaj ur v dnevu, ki sem jih preživel v klimatiziranem avtu, mi je bilo ves čas zelo vroče. Saj v Sloveniji imamo letos vroče poletje, a k temu je treba prišteti kakšnih deset stopinj podnevi, kot tudi ponoči. Dan za dnem. Tako, da se mi je dogajalo, da sem se takorekoč ves dan vozil in potem, ko sem prispel na cilj, namesto, da bi se sprehajal in razgledoval, sem iskal klimatiziran prostor, v katerem bi dočakal noč in postavil šotor. To, da tamkajšnji kampi sploh nimajo kopalnic in tušev ter da sprejemajo le goste, ki imajo vnaprej rezerviran prostor v kampu, se mi zdi bedasto sploh pisati!

Senca je veliko vredna v teh razmerah.

Naslednji narodni park, ki sem ga obiskal v skrajnem jugozahodnem delu zvezne države Utahu, je Zion.

Vzpon na Angels Landing, za katerega pišejo celo, da je najstrašnejši vzpon v ZDA. A ker je uporaba superlativov v Ameriki razširjena do neprepoznavnosti, sem se jih naučil ignorirati. Vzpon po grebenu je res izpostavljen, a tudi zavarovan. Vsekakor pa je nekaj posebnega.

Kolesarjenje po ZDA sem zamenjal. Zamenjal za nekaj drugega. Negotovosti, ki sem jih omenil, ko sem se pred dobrimi tremi tedni odpravljal na kolesarsko pustolovščino, je bilo precej več, kot sem jih želel. Z negotovostmi sicer ni nič narobe, saj so potovanja, na katerih ne veš, kaj te čaka, najboljša. A to, kar te na potovanju čaka, niso vedno okoliščine za doživetja, iz katerih nastanejo dobri spomini. Ko je mera nevarnih, neprijetnih ali drugače nesprejemljivih okoliščin polna, je treba ukrepati. V alpinizmu to pomeni, da se je pametneje obrniti, četudi pred osvojitvijo vrha, kot trmasto vztrajati. A za razliko od alpinistov imam to srečo, da nikomur ne rabim pojasnjevati niti okoliščin, niti razlogov, zaradi katerih se odločim obrniti. Če se ne motim, sem tole naredil drugič in obakrat s kolesom. Le da sem sedaj v boljši kolesarski formi, kot kdajkoli prej.

Potovanje nadaljujemo, a drugje in drugače, predvsem pa v tričlanski družinski zasedbi.