Popotniški dnevnik družine Bračko

Moj ameriški sen je prišel h koncu in zbudil sem se v raju. Doma. To sicer ni nič nenavadnega, saj je za nas prihod domov s potovanja ravno tako pričakovan dogodek, kot odhod na potovanje. Krasno je priti domov in uživati vse komoditete, ki jih imamo doma. Prav tako je krasno priti v Slovenijo, kjer je (skoraj) vse urejeno tako, kot nam prija. Ni je obljubljene dežele na svetu, ki bi nam bila bolj pisana na kožo, kot naša domača dežela. Sicer smo obiskali šele kakšnih devetdeset držav, tako da možnost, da je nekje dežela, kjer je živeti lepše, kot v Sloveniji, še obstaja. Pravzaprav si želim, da nam je ne bi bilo nikoli treba sploh iskati, dežele, kjer bi nam bilo lepše, kot doma.

Če je katera dežela sinonim za obljubljeno deželo, je to Amerika. Kar nedvomno drži za marsikoga, saj je na svetu ogromno ljudi, ki živijo v neprimerljivo težjih razmerah in v državah, ki niti približno niso urejene, kot Slovenija. Seveda tudi pri nas, v Sloveniji, ni vse v najlepšem redu, a tokrat je ne primerjam s Sudanom, Etiopijo, Nepalom, Myanmarom ali katero od revnejših držav. Tokrat jo primerjam z najbogatejšo in za marsikoga najprivlačnejšo deželo na svetu. Kot sem že omenil, sem bil tokrat v ZDA petič, tako, da si menda lahko dovolim izjaviti, da sem nekaj o tej deželi že videl. Največje mesto, glavno mesto, najbolj obiskano mesto, divjino, puščavo in še kaj vmes. Amerika je vsekakor izjemno zanimiva dežela in ravno takšni so tamkajšnji ljudje. Ne bi rekel, da so prijazni ali neprijazni, urejeni ali neurejeni, bogati ali revni, vljudni ali nesramni, saj sem se srečal s takšnimi in drugačnimi. S kakršnim koli posploševanjem bi naredil krivico. Srečal sem se z ljudmi, ki so prijazno klepetali z menoj in z ljudmi, ki so me nevljudno izrinili s pločnika. Ko sem kje ob cesti naredil postanek, so se ob meni ustavili in me povprašali, če potrebujem pomoč. Ko sem v prvem kampu ugotovil, da sem brez spalne vreče, so sedli v avto in me odpeljali do najbližje trgovine s športno opremo. Tudi negativnih srečanj je bilo kar nekaj, a nič omembe vrednega, oziroma takšnega, da bi temu rekel negativna izkušnja, ki bi na kakršenkoli način zaznamovala to, kako sem dojemal Američane, s katerimi sem se srečeval. Večji vtis so name naredila vsa pravila in lokalni običaji, s katerimi je bilo moje tokratno potovanje zaznamovano. Vse te kolobocije s kampiranjem, rezervacijami in obiski restavracij, so bili res nekaj posebnega. Ob vseh teh zapletih sem se spomnil na Indijo in na vse tegobe, s katerimi smo se borili na prvem potovanju po tej nam nedojemljivi deželi. A soočanje z nenavadnim je za nas izjemno pomemben del izkušnje, ki nam jo nudi dežela, po kateri potujemo. V ZDA je bilo zame najbolj fascinantno to, kako zelo so tamkajšnji ljudje drugačni od stereotipov, za katere se mi dozdeva, da veljajo za Američane. Ko sem na poti v Kalifornijo prenočil v zanikrnem motelu in jedel v najslabši fast-food restavraciji v Cedar City-u, sem doživel bedo majhnih mest in v dnevnik zapisal: “Tistim, za katere je Amerika obljubljena dežela, mora biti resnično hudo doma!” Vedno bolj mi postaja jasno, da je to, kako drugi ljudje doživljajo svet, v katerem živimo, nemogoče razumeti.

Velik vtis je name naredila hrana. Pravzaprav to, kaj, kje in koliko se jé. Če sem prej potegnil vzporednico z Indijo, tega pri hrani niti približno ne morem narediti. V Indiji se je mogoče spodobno najesti pristne kuhane hrane tudi na ulici ali v poceni restavraciji. V ZDA mi to niti slučajno ni uspelo. Na srečo tudi slovenskih prehranjevalnih navad ni mogoče primerjati z ameriškimi. Raje jih posnemajmo pri navadah, v katerih so boljši od nas.

Torej hrana, veličastna ameriška hrana. Na prvo mesto po dostopnosti in kakovosti bi še vedno umestil pico. To smo ugotovili že ob prvem obisku ZDA in tako je še danes. Ne vem kaj, a na ameriški pici je nekaj tako slastnega in tako močno diši, da tega ni mogoče opisati. Še sam sebi ne morem verjeti, a niti to, da je postrežena v kartonu, me ne moti.

V rezervatu ameriških staroselcev Navajo so mi postregli s slastnim, a gromozanskim takosom, ki ga kljub temu, da sem bil tisti dan na kolesu več kot osem ur, nisem mogel v celoti pojesti.

V eni od mehiških restavracij, ki jih je precej v tem delu ZDA, sem dobil burito, velik kot biceps metalca kopja, ki sem ga komaj pojedel do konca.

V Flagstafu mi je bil všeč mongolski žar, kjer si si sestavine naložil v skledo in jih daj mojstru, ki ti je vse skupaj pripravi v slastno jed. Kajpada v formatu all-you-can-eat.

Včasih sem v katerem od kampov imel srečo in sem si lahko kaj kupil v trgovini, ki so sicer izjemno redke. Kampi v naravnih rezervatih so namreč praviloma daleč proč od mest. A kakovostna hrana ima svojo ceno tudi v trgovini. Za dve majhni skuti in mandljevo maslo sem plačal toliko, kot bi večerjal v restavraciji.

Največ časa iskanju dobre hrane sem namenil v Las Vegasu. Sicer sem tam jedel tudi najslabšo pico, a sem to slabo izkušnjo kmalu nadomestil s slastno solato in pomfrijem.

Največji presežek okusov pa je bil hamburger v restavraciji Gordon Ramsay. Razvpiti kuharski mojster ve, kaj počne.

Naj bo zaenkrat dovolj o letošnjem potepu po ZDA.

Zadnji postanek na letošnjem potepu po ZDA je bil zame bolj nepričakovan, kot katerikoli drugi. Potem, ko sem spremenil načrte, sem moral namesto Calgaryja v Kanadi, odkoder sem nameraval leteti domov, poiskati drugo letališče. Tega sem iskal v predelu ZDA, po katerem sem se potikal. Še to; potem, ko sem prevozil (in nekaj majhnega prekolesaril) dobrih tri tisoč kilometrov, se mi je zdelo, da sem videl lep kos Amerike. A ko sem malce bolje pogledal na zemljevid, sem ugotovil, da sem obiskal le droben delec te enormne dežele. No, v tem drobnem delčku je bilo najbližje in najugodneje leteti proti domu iz Las Vegasa. Najugodneje pomeni, da me je sprememba odhodnega letališča in datuma stala 500 EUR. S fleksibilno letalsko vozovnico!

Kaj naj človek sploh napiše o Las Vegasu, kar še ni bilo napisanega, povedanega ali prikazanega?

Razgled iz hotela.

Za vse, ki se želijo tako na hitro poročiti, da jim ni treba niti iz avta izstopiti. Drive-Thru weddings.

Las Vegas je najlažje prebaviti tako, če nanj gledaš, kot da je vse skupaj en velik šov.

Zraven šova, ki ga je mogoče videti zunaj na ulicah, so kazinoji in hoteli, kar je menda eno in isto, tudi polni raznoraznih šovov. Od blizu sem videl Michael Jackson tribute show,
glasba v živo pa je dostopna takorekoč povsod.

Famozni bulevar najbolj zaživi zvečer, ko se takorekoč vsi obiskovalci podajo nanj. Razgledi so resda nekaj posebnega, ne bi pa sodil o tem ali so privlačni ali ne.

Avtentičnost izkušnje romantičnega izleta z gondolo po resničnih Benetkah je kajpada drugotnega pomena.

Las Vegas je magnet za množice, saj je edinstvena mešanica instant zabave in kiča za vse starosti. Skoraj za vsakogar, željnega zabave, se najde nekaj zabavnega, bleščečega in privlačnega. Sam nisem bil ravno željan zabave, zato zase nisem niti iskal, niti našel česarkoli, kar bi bilo omembe vredno. Bil sem tudi v kazinu, saj sicer niti v hotelsko sobo ne prideš, če ne greš skozi kazino. Avtomate sem le ošvrknil s pogledom in šel kar mimo. A mi je Sara med enim od videoklicev rekla, da sem v Vegasu in da moram nekaj zaigrati. In sem šel ter nonšalantno zmetal deset dolarjev v nek avtomat, ki ga sploh nisem razumel. Res zanimivo, kako različno ljudje pojmujemo zabavo. Po obrazih sodeč se mi ne zdi, da so se ljudje, ki so sedeli za igralnimi avtomati, zabavali. Očitno gre za nekaj drugega, česar ne razumem dovolj, da bi lahko poskušal opisati. A menda že vedo, kaj počnejo, sicer Vegasa ne bi obiskalo 42 milijonov obiskovalcev letno. 42 milijonov! Las Vegas ima tako letno več obiska, kot celotna Grčija. Nepojmljivo, a ne.

Zame je bil odhod na letališče, od koder sem poletel domov, najlepši trenutek v Vegasu. Čeprav sem Ameriko zaradi neposrečene pustolovščine, ki je toliko obetala, zapuščal s cmokom v grlu, sem bil neizmerno vesel, da se vračam domov.

Naravne znamenitosti so tiste, ki nas že dolga leta najbolj privlačijo. Predvsem takšne veličastne. Na primer, velikanska drevesa. Ko sem že bil v Kaliforniji, je bilo razumljivo, da bom obiskal tudi največja in najveličastnejša drevena na svetu, sekvoje. Narodni park leži v južnem delu gorovja Sierra Nevada, nedaleč od parka Yosemite. Tudi tukaj sem imel precej logističnih zapletov, da sem dobil razpoložljiv prostor v kampu in sem se zato moral odpeljati eno uro daleč, a sem bil vesel, da sem prostor sploh dobil. Kamp je v globokem kanjonu, od koder ni razgleda na visoko gorovje, tako, da nisem imel občutka, da sem visoko v gorah. Tudi zato, ker sem se spustil nekaj sto višinskih metrov nižje, se mi je zdelo, da ponoči ne bo preveč hladno. Seveda sem se motil, saj so se temperature spustile do ničle in je bilo zjutraj ledeno mrzlo. V takšnih razmerah mi zjutraj najbolj prija vroč čaj, da se ogrejem od znotraj. Nato se pričnem takoj gibati in začnem pospravljati šotor. Kar mi vzame le nekaj minut, saj praktično vso opremo za kuhanje in spanje, ki jo imam s seboj, zložim v eno dvajset litrsko torbo.

Sledil je čudovit dan v gozdu. Do nekaterih znamenitih dreves sem se lahko zapeljal z avtom, do nekaterih je bilo treba peš, do nekaterih pa je bilo mogoče le z avtobusom. Na ta način skušajo oblasti v parku obvladovati vpliv, ki ga imajo milijoni obiskovalcev na občutljiv ekosistem. A ne glede na posege človeka je ekosistem, v katerem rastejo sekvoje, izjemno trdoživ, sicer jim ne bi uspelo tako dolgo živeti. Si je sploh mogoče predstavljati, da so to drevesa, ki so začela rasti, ko je živel Sokrat? Najstarejša bi naj bila stara 2700 let in so živa!

Jasno, da so tudi plodovi dreves primerljive velikosti.

Sekvoja, imenovana po generalu Shermanu, je največje, pravzaprav najbolj masivno drevo na svetu. Piše, da je potrebnih dvajset ljudi, ki se držijo za roke, da drevo objamejo.

Redek trenutek, ki sem ga ujel, ko se pred drevesom ni gnetla in fotografirala gruča ljudi.

Ko sem imel postopanja med velikanskim drevesi dovolj, je prišel čas, da zapustim krasote divje Kalifornije. Naravo sem zamenjal za beton in asfalt ter se zapeljal civilizaciji naproti. Kljub mamljivi bližini Los Angelesa se mu nisem uspel zapeljati in sem se raje obrnil proč od vrveža proti puščavi.

Neverjeten kontrast je tole; zapustiš zelene gozdove in se skorajda naenkrat znajdeš v pusti Dolini smrti v puščavi Mojave. Pa si še vedno v Kaliforniji! Kakšnih tisoč kilometrov vožnje je bilo pred menoj, zato sem si pot razdelil na dve etapi. Za postanek sem izbral eno od redkih mestec v puščavi Mojave, Barstow. Ponovno presenečen, da sem se znašel na Route 66. Resnično ne morem verjeti, da se lahko nekaj tako zastaranega, kot so moteli na tej nekoč slavni cesti, trži, kot turistična znamenitost. A če Američani kaj znajo dobro, je to trženje, tako, da sem za eno noč obtičal v slabši sobi, kot smo jih imeli pred trinajstimi leti na indijskem podeželju. A tudi to je izkušnja.

Domovanje ene najbolj veličastnih naravnih znamenitosti v ZDA, narodnega parka Yosemite, je paša za oči in blagor za dušo. Še posebej za ljubitelje gora, gorskih razgledov in sprehodov v naravi. Več kot očitno je, da si je v Kaliforniji narava dala duška in ustvarjala čudesa eno za drugim. Zvezna država je velika za dvajset Slovenij, zato je prostora za ustvarjanje več, kot dovolj. Jaz sem se osredotočil predvsem na Sierro Nevado in kljub temu, da sem bil od San Francisca in Los Angelesa oddaljen le par ur vožnje, se za obisk velemest nisem odločil. Pravzaprav niti pomislil nisem na to, da bi se raje, kot po gozdnih poteh, potikal po asfaltiranih mestnih ulicah.

Že prvi razgledi, ki so me pričakali, so mi vzeli dih.

Kmalu zatem, ko sem se znašel v višavju Nevade, sem zapustil avto in se podal na prvi pohod. Vzpel sem se na 2882 metrov visok Lembert dome.

Del poti sem prehodil po pešpoti Johna Muira, ki slovi kot ena najstarejših in najbolj spektakularnih pešpoti v Ameriki. Tudi pešpot Pacific Crest Trail ali krajše PCT, dolga 4300 kilometrov, gre skozi te kraje. Tukaj me je močno stisnilo pri srcu, ker nisem eden trpečih srečnežev – thru-hikerjev, ki sem jih videl, kako z velikimi nahrbtniki premagujejo dolge razdalje na tej veličastni pešpoti. Četudi je bil moj pohod relativno kratek, je bil zame eden najlepših, na katerem sem bil v življenju. Po eni strani bi lahko o lepotah, ki sem se jih tam naužil, napisal celo knjigo, po drugi strani pa se mi zdi, da jim z opisi in fotografijami delam krivico, saj so neopisljive.

Dolina Yosemite je osrednji del narodnega parka, kjer je tudi največ, oziroma so tam skoraj edine možnosti za prenočevanje. Na srečo sem zadel na loteriji in dobil prostor v kampu. Brez tega v park ne bi niti mogel vstopiti. Kmalu po vstopu v dolino sem uzrl veličastni El Capitan, čigar granitna stena se pne 900 metrov visoko. Med plezalci je prav ta skalna vertikala menda najbolj znana na svetu.

V kampu sem imel za soseda dva mlada Američana, ki sta se odpravljala, da jo preplezata. Bila sta odlična sogovornika, tako, da smo dva večera zapored sedeli ob tabornem ognju ter klepetali pozno v noč.

Razgledi, ki jih ponuja dolina Yosemiti so resnično izjemni.

Sem se še vrnem. Že naslednjo nedeljo z novim opisom, morda nekoč tudi v sam Yosemite.