Category: Indija

Indija ima 50 milijonskih mest, 7.500 kilometrov obale, 115.000 kilometrov železniških prog, 5.000.000 kilometrov cest in toliko prebivalcev, da pojedo 140 milijonov ton riža letno (80 kg po osebi)! Številke, s katerimi bi človek želel opisati razsežnosti Indije, so nepredstavljive. Podobno velja za potovanja med različnimi kraji, ki jih želiš kot popotnik v Indiji obiskati. Nemogoče si je predstavljati, kaj vse lahko pričakuješ na potovanju iz enega v drugi kraj. Tudi potem, ko že imaš nekaj kilometrine po Indiji za seboj in misliš, da si videl že vse, doživiš nekaj povsem novega. Npr. na letalu gledaš nov holivudski film, v katerem so ženski dekolteji in noge zamegljeni.

Potovanje po Indiji brez vožnje z vlakom, avtobusom in rikšo si je nemogoče predstavljati. Popotnikov, ki potujejo z lastnim prevozom je zelo malo. Nekaj je menda tudi takšnih, ki potujejo po Indiji s turističnimi avtobusi, a teh nismo videli. A ni ga čez dogodivščine na raznih sredstvih javnega prevoza. Potovanje z vlakom je eno najlepših (lahko tudi najhujših, stvar perspektive) doživetij v Indiji. Tudi če traja debelih 12 ur, toliko smo namreč potrebovali za vožnjo po konkanski obali do Mumbaja.

Čakanje na vlak nekje bogu za hrbtom.

Pogled skozi rešetke na oknih vagonov od zunaj,

in od znotraj

ter notranjost vlaka.

Vožnje z avtobusi so praviloma manj udobne kot z vlaki, zato smo se jih posluževali le tam, kjer ni bilo železniških povezav. Saj, če bi bilo mogoče rezervirati sedež, ki bi te ob vkrcanju na avtobus čakal prazen, bi še šlo, tako pa se je bila treba za prosti sedež boriti. Dobesedno. Iz manjšega kraja Madikeri, ki leži v hribih (tam kjer pridelujejo kavo, čaj, poper, kardamom in druge eksotične začimbe), smo želeli priti do morja. Lokalni avtobus je bil edini sprejemljivi način, saj je bil taksi desetkrat dražji. Na avtobusni postaji so nam dan prej povedali, da avtobus vozi vsake pol ure in da sedeža ni mogoče rezervirati. Ko smo naslednje jutro prišli, so bili že vsi sedeži na avtobusu, ki je peljal v naši smeri, zasedeni, a se s tem nismo obremenjevali, odločili smo se, da počakamo na naslednjega. Ker so bila imena krajev na avtobusih le v hindujščini, sem večkrat vprašal, kje stoji avtobus, ki pelje za Mangalore. Vsakič, ko je nek avtobus pripeljal na peron, sem mu stopil naproti in vprašal, ali je to avtobus za Mangalore. To sem ponovil tolikokrat, da sem se že sam sebi zdel smešen. A kmalu se je izkazalo, da sem bil še premalo vztrajen. Ko je končno pripeljal pravi avtobus in sem tudi izvedel, da je pravi in zavpil: “Gremo!”, da so se zganila dekleta, se je pri vstopnih vratih avtobusa nagnetlo že pol Indije! Nekaj trenutkov pred tem je bil peron prazen, nobene gneče, skoraj dolgčas, ko pa je prišel avtobus, ki smo ga čakali mi, pa kot, da so se vsuli iz neba.

Sabrini sem zavpil, naj počakajo zadaj in se spustil v gomilo ljudi, ki je hotela na avtobus. Seveda bi morali skozi vrata najprej potniki, ki so iz avtobusa sestopali, a ne v Indiji, tam so pravila drugačna. V bistvu jih ni, kdo prej pride na avtobus, tisti sedi, drugi stojijo. Uspelo mi je, da sem se prerinil na avtobus, ko je bilo nekaj sedežev še prostih. Na dva sedeža sem vrgel velik nahrbtnik, za en sedež sem se dogovoril z neko deklico, ki je sedela z materjo in jo vprašal, če ji lahko moja hči prisede, sam pa sem se usedel zraven torbe, ki je bila položena čez dva sedeža. Bil sem navdušen nad uspehom.

A resne težave so se šele pričele. Sabrina in Maša sta sedle na sedeža, čez katera sem dal nahrbtnik. Po desetih minutah je na avtobus prišel možakar, ki je trdil, da si je sedeža rezerviral, saj je nanju položil časopis (ki ga ni bilo nikjer). Nastala je takšna zmeda, da je Maša zajokala, a Sabrina sedežev kljub posredovanju sprevodnika ni hotela zapustiti, dokler možakar ni popustil in sedel drugam. Šele potem smo videli umazan trik, ki se ga poslužujejo izkušeni avtobusni potniki: v tistem trenutku, ko smo se nekateri gnetli pri avtobusnih vratih, da bi vstopili in si priborili prost sedež, so iznajdljivi skozi odprta okna na avtobusu na proste sedeže vrgli časopis, torbo ali ruto in si jih tako rezervirali.

Še hujši kraval se je razvnel na drugi strani avtobusa, kjer sem sedel jaz. Potem, ko sem sedel poleg torbe, je k meni prišel mlajši par. Vprašala sta me, če je torba moja. Ko sem odvrnil, da ni, jo je fant dvignil in položil pod strop avtobusa na prostor za prtljago in se skupaj z dekletom usedel zraven mene (trije sedeži so skupaj). Ni minilo tri minute, ko je do naših sedežev prišel starejši par. Ženska je začela vpiti, kje je njuna torba in da sta to njuna sedeža. Jaz sem sedel brez besed in čakal na razplet. Ko je ženska videla, da se nihče ne zgane, je zagnala tak vik in krik, da se je mlad par v trenutku dvignil in odšel proč. Ko je videla, da sem jaz obsedel, je začela poditi še mene. Jaz pa sem se branil, da je bila torba na drugih dveh sedežih in da se je nisem dotaknil, kar je bilo res. A ni zaleglo, kar vpila je in žugala, cel avtobus je strmel v nas, dokler je ni mož pomiril in me prosil, če se lahko presedem na notranji sedež, ker želi ona sedeti pri oknu. Takoj sem se presedel in v naslednjem trenutku je bil mir.

Avtobusna flota v Madikeriju.

Z voznikom rikše sva si morala deliti sedež.

Res sem o dogodivščinah, ki smo jih v Indiji doživeli na različnih javnih prevozih, že precej zapisal, a zraven opazovanja življenja, ki se odvija na ulicah, so vožnje z rikšami, avtobusi, vlaki in drugimi prevoznimi sredstvi, najbolj pestre izkušnje potovanja po Indiji.

O ljudeh, ki smo jih srečevali na tem potovanju po Indiji, sem že precej zapisal, a malce še moram.

Največja znamenitost Indije je hkrati največji izziv potovanja po tej deželi. Sprejeti vedenje, navade in običaje ljudi, ki so tako drugačni od nas, ni preprosto. Vsekakor to velja obojestransko, tudi mi smo se njim zdeli nenavadni z našimi običaji in zahtevami. Med tem, kako npr. čistost, urejenost, zasebnost ipd. dojemajo oni in tem, kako te pojme dojemamo mi, je gromozanska razlika. Pri tem sploh ni pomembno, kdo se zdi komu bolj drugačen in nenavaden, pomembno je, da se na koncu razumemo. A za to je bilo potrebnega precej potrpljenja in dobre volje, kar nam je tokrat kljub začetnim zapletom dobro uspevalo. Velikokrat se nam je zdelo, da oni ne razumejo nas, mi pa ne njih. V dražjih restavracijah in hotelih ter ponekod v turističnih predelih je še šlo, a ko smo zašli malce s poti, se je razumevanje končalo. Od voznika rikše, ki je pokimal, ko smo mu povedali, kam nas naj pelje in se je potem izkazalo, da ne ve, natakarja, ki je vsak dan prinesel preveč pikantno hrano, uradnikov na železniških, avtobusnih postajah in turističnih uradih, ki nam niso dali informacij, do uličnih prevarantov. Vsak dan smo se s tem soočali, a ohranjali smo mirno kri. Na prvem potovanju smo s tem imeli precejšnje težave, tokrat je bilo lažje, saj smo vedeli, kaj nas čaka. (Čeprav so morda prvi vtisi, ki sem jih zapisal, ko smo tokrat prispeli v Indijo, zveneli drugače.)

En popoldan, po kakšnih desetih dneh v Indiji, sva s Sabrino v hotelu naredila obračun, preštela denar in seštela dvige na bankomatih, pač zato, da sva vedela, kje smo s porabo. Ko smo se zvečer vrnili v hotel, sem rekel receptorju za račun za plačilo sobe. Dal mi je potrdilo o plačilu, nato pa še račun za pranje perila. Temu, kaj sem v resnici plačal in koliko, nisem posvečal pozornosti, saj je recepcija edini del hotela, kje je bilo mogoče ujeti nekaj kapljic interneta, zato sem med tem, ko sem plačeval in podpisoval potrdila o plačilu, buljil v računalnik.

Čez kakšno uro je v sobi zazvonil telefon in receptor je rekel, da dobimo toplo vodo, ko plačamo za sobo. Mislil sem, da je na telefonu drug receptor in sem mu rekel, da sem sobo že plačal in da naj preveri. (To, da je treba za toplo vodo prositi in povedati petkrat, ni nič nenavadnega.) Malce kasneje, ko sem se naveličal čakanja na toplo vodo in bil pod hladnim tušem, je ponovno zazvonil telefon. Dvignila je Sabrina, a je rekel, da želi govoriti z gospodom. Cel moker sem prišel iz kopalnice, vse tri punce so se režale kot nore in me nagovarjale s:”Sir, Sir!” Ko mi je receptor ponovno rekel, da nismo plačali hotela in da dolgujemo 2500 rupij, sem mu rekel, da imam v roki potrdilo o plačilu in naj se neha zafrkavati. Bil sem že jezen. A on je ohranjal mirno kri in me je prosil, naj preverim. Šele takrat sem pomislil, da res ne vem, če sem mu prej na recepciji dal denar ali ne.

Čez nekaj minut je receptor potrkal na vrata in me ponovno prosil, naj še enkrat preverim, saj mora drugače on plačati 2500 rupij iz svojega žepa, kar je zanj precej. Rekel je, da ima le 5000 rupij plače. Povedal sem mu, da preverjam in da ga ne mislim prevarati ter da se oglasim čez pet minut v recepciji. Takoj sva s Sabrino preštela denar in ugotovila, da imamo 2500 rupij viška. Neverjetno! Prvič, odkar smo v Indiji, sva tisti popoldan naredila obračun. Če tega ne bi naredila, nikakor ne bi vedela ali sem mu denar dal ali ne. S seboj smo imeli dnevno 5.000 do 20.000 rupij gotovine in ko je je začelo zmanjkovati, smo šli na banko. Sprotne evidence o tem, koliko porabimo, ne vodimo. Do tistega dne. Glede na to, da se jaz res nisem spomnil ali sem mu denar izročil ali ne in da sem imel potrdilo o plačilu, dvomim, da bi se ta zgodba dobro končala, če ne bi pred tem preštela denarja.

Zadnjič sem zapisal, da so največja znamenitost Indije ljudje. Neverjetni so!

Možakar, ki prodaja ulične prigrizke.

Ženica, ki prodaja naravno čistilo za zobe.

Goslač.

Camel driver junior.

Otroci, ki prosijo,

takšni, ki se zabavajo

in takšni, ki poležavajo:

Čarodej,

ki mu je Maša namenila cela dva centa napitnine:

Za te pa je Maša kupila čapatije, ki jim jih je nato razdelila.

Bolj kot Indijci Mašo, je njih pritegnila ona. Z njo so se želeli fotografirati.

Tradicionalno

in moderno oblečene ženske.

Tako se prodaja grozdje,

tako pa se delajo kadila.

Največji frajer v mestu.

Preden smo stopili iz letala v Delhiju, se nam je zdelo, da približno vemo, kaj lahko pričakujemo na tokratnem potovanju po Indiji. Navsezadnje smo pred štirimi leti, dva meseca in pol potovali po tej deželi, ki nas je tako zaznamovala. A že pri izhodu iz letališča so prizori in vonji v nas zbudili pozabljene spomine na Indijo in nam dali vedeti, da bo tudi tokratno potovanje prežeto z nepričakovanim.

Obiskali smo nekaj klasičnih turističnih znamenitosti, Taj Mahal, razne templje in palače ter svete kraje. A ves marmor, zlato, nakit in kič, s katerimi se te znamenitosti bohotijo, so v primerjavi z življenjem, od katerega Indija poka po šivih, pusta sivina. Branjevke, oblečene v pisanje sarije, ki prodajajo še bolj pisano zelenjavo. Očetje s sinovi, ki mesijo, pečejo in prodajajo čapatije. Berači mladi, stari, pohabljeni, bosi, razcapani, namišljeni in pravi ter matere z dojenčki. Sadhuji, sveti možje, babe, jogiji, hindujci, sikhi, muslimani, džainisti in še kdo. Frizerji, brivci, čevljarji, odvetniki, kovači, varilci, smetarji, maserji, slikarji, glasbeniki ter postopači in trgovci. Vsi ti ljudje (plus krave, kamele, sloni, psi, podgane…) v vseh mogočih različicah in še nešteto drugih, ki živijo in delajo zunaj na ulici, so največja znamenitost Indije. Ulični Razzle Dazzle Indije je magnet, ki nas je (in nas še) vleče v Indijo!

Opazovanje ljudi (people watching je resna aktivnost, o kateri najdete navodila na internetu in so o njej napisane celo knjige!) v Indiji pri njihovih vsakdanjih opravilih (nehote tudi tistih, ki jih nismo želeli videti) je izjemno doživetje. Ko pa smo z nekaterimi od njih vzpostavili stik in spregovorili kakšno besedo, se je naše doživljanje še povečalo. Seveda smo imeli nekaj težav s prevaranti in nerazumevanjem, ampak to je le del izkušenj, ki nam jih dajejo potovanja. Na srečo nam je bilo tokrat zaradi tega precej lažje, kot prvič, ko nikakor nismo mogli razumeti, kaj počnemo narobe, da nam je v Indiji tako hudo.

Potovanje po Indiji je bilo niz interakcij z ljudmi, ki se je v določeni meri ponavljal iz dneva v dan. Zjutraj z natakarjem, kasneje z branjevko, trgovcem in voznikom rikše ali uradnikom na železniški postaji in turističnem uradu. Nato ponovno z natakarjem ali kuharjem,občasnim beračem ali prevarantom, risarjem mehendija in sadhujem ter še kom. Seveda to počnemo na vsakem potovanju, ampak v Indiji…, v Indiji je drugače. V Indiji je vedno drugače! Ko smo že končno mislili, da vemo, kakšna je razlika med rotijem, kulčo in parato, so nam v naslednji restavraciji postregli nekaj drugega. Ko smo se z nekim možakarjem v templju zaklepetali in se nam je zdel pošten, nas je kot največje naivneže zvabil v trgovino. Berač, ki smo mu dali le pet rupij, se je iskreno zahvalil, naslednji je od nas pričakoval tisoč rupij. Ko sta v restavraciji k mizi prišla dva natakarja in oba zatrjevala, da ne bo prav nič pekoče: »Zero spicy, Sir!«, potem pa prinesla tako pekočo jed, da niti jaz nisem mogel jesti, kaj šele Maša. Ko so (v najboljšem hotelu v tistem kraju) dodatno ležišče oblekli v svežo rjuho, so nanj položili golo kosmato koco. Prosil sem, da prinesejo še eno rjuho, da bi vanjo zavili koco. Rezultat je bil jogi, zavit v dve rjuhi, na njem gola kosmata koca.

V hotelu, ki smo ga rezervirali po telefonu, so mi obljubili, da pride po nas na železniško postajo rikša in šofer bo imel v roki listek z mojim imenom. Fino. Takoj, ko stopimo z vlaka, me kar na peronu ogovori tip, ki pravi, da je iz tistega hotela. Čudno ga pogledam, saj nam ne piše na čelu, kdo smo in v kateri hotel gremo, zraven tega gre za tri milijonsko mesto, v katerem je ogromno hotelov. Tip se nasmeji in pravi, da je on pravi. Prav, pa gremo. Tako se skupaj prerivamo skozi gnečo na železniški postaji, ko pristopi en drugi tip in pravi, da je ta prevarant, da je on tisti, ki so ga poslali iz našega hotela. Malce se kregata, nakar prvi odide in z nami ostane ta drugi tip. Prav, si mislim; konec koncev je vseeno, kdo nas pelje, glavno, da bo hotel pravi. Ko pa pridemo ven iz postaje, do postajališča rikš, pa zagledam svoje ime na listu papirja v rokah nekoga tretjega. Da je pravi, sem verjel šele, ko smo stopili v hotel.

Ko smo bili preveč zaupljivi, so nas naplahtali, ko smo bili premalo zaupljivi, so bili užaljeni, češ, da jih imamo za prevarante. Skratka, vedno znova smo se znašli v situacijah, za katere smo mislili, da jih obvladamo, pa se je izkazalo drugače. Pa kaj! Izgubili smo kvečjemu nekaj drobiža, pridobili pa čudovite izkušnje, ki jih ne bomo nikoli pozabili! Te situacije smo tokrat prenašali z lahkoto (in nasmeškom). To je Incredible Indija!

Tako. Po 26 dneh smo ponovno doma.

Potovanje v Indijo, ki je za nami, je eno najboljših potovanj, kar smo jih doživeli. Incredible India! Ja, Indija je res neverjetna. V relativno kratkem času smo doživeli toliko presenečenj, preizkušenj, lepot, grdot, vonjev, okusov in prizorov, da je to nemogoče opisati zgolj z besedami. Kljub temu bom, ko predelamo vtise, skušal naša doživetja opisati na teh straneh.

Začel bom z galerijo fotografij Mumbaja. Ekonomska prestolnica Indije, kjer srečo išče več kot 20 milijonov ljudi, je mega mesto. Ena redkih svetovnih metropol, ki sem si jo zelo želel obiskati. Menda sem se tako veselil le še New Yorka. In res, Mumbaj me je navdušil!

Z Mumbajem je povezanih toliko nenavadnih dejstev, da jih nima smisla naštevati. Doživeli smo ga tako:

Edino mesto v Indiji, kjer smo videli, da fantje odkrito objemajo dekleta:

Slavni taksi in nepregledna gneča rikš:


Kriket je v Indiji zelo resna reč. Igrajo ga povsod:

Pralnica perila, Dhobi ghat je v Guin. knjigi rekordov:


Brez tržnic, kjer je mogoče dobiti takorekoč vse, ne gre:





V papirnici:

In seveda Mumbaikarji, ki so se izkazali kot izjemo prijazni in ustrežljivi:

Prva dva tedna potovanja po Indiji smo se kar nagarali. Obiskali smo prestolnico Delhi, znameniti Taj Mahal, roza mesto Jaipur, sveti Puškar, središče IT industrije Bangalore, čudoviti Mysore in razpadli Madikeri. Ob tem smo potovali z raznimi prevoznimi sredstvi, iskali hotele, restavracije in se soočali z vsem mogočim, kar pač Indija nudi popotnikom. Zadnji teden smo želeli preživeti na morju, kar je sovpadlo z novim letom. To nam je tudi uspelo in smo zadnji dan lanskega in prve dni novega leta preživeli na čudoviti in osamljeni medeni plaži. To, da si v Indiji (1.2 milijarde ljudi) lahko delček lepega ozemlja prilastiš samo zase, pa čeprav le za kratek čas, je velik privilegij. Za to smo seveda plačali nenormalno visok znesek, a včasih si je treba privoščiti.

Dva dni razvajanja v resortu, kjer smo bili drugi dan novega leta edini gosti, je bilo dovolj, zato smo se podali naprej, v nam bolj znano, divjo Indijo.

Kakšna neumnost, odšli smo v Goo!

Ne vem, kako naj drugače imenujem to naivnost, s katero smo se podali v najbolj (edino) turistično indijsko državo. Goi smo se zaradi razvpitosti želeli izogniti, oziroma jo obiskati le zadnji dan preden bi sedli na vlak za dobrih 700 kilometrov oddaljeni Mumbai, od koder se vračamo domov. Saj vem, da je to narobe, da neke kraje presojamo, preden jih vidimo na lastne oči. A prepotovali smo že dovolj sveta, da vemo, da so najpopularnejše popotniške ali turistične destinacije najslabša izbira za spoznavanje dežel, saj se prej kot slej spremenijo v nekaj, česar mi ne želimo videti.

In kakšen je bil prvi vtis?

Rikša nas je zapeljala v glavno ulico v ozadju najbolj južne plaže v Goi, plaže Palolem. Trgovinice s spominki, restavracije, agencije, bari, vse namenjeno zgolj turistom. To je za nas kulturni šok, turisti! V restavracijah strežejo goveje meso! Česar podobnega v Indiji še nismo videli. Na sami plaži je bilo še huje. Potem, ko smo se namestili v hotelu, se je Sabrina preko interneta lotila iskanja samotnih plaž v Goi, jaz pa sem razmišljal o tem, da bi pobegnili nazaj na jug. Skratka, prvi občutki v Goi so bili resnično neprijetni, počutili smo se, kot na sovražnem ozemlju. To ni Indija.

A kot vsako jutro, je tudi prvo jutro v Goi izpralo vse slabo, kar se je zgodilo prejšnji dan. To je eden najlepših čudežev potovanj, da vse slabo, kar se v napornem dnevu v nas nakopiči, zjutraj preprosto izbline. Pojedli smo odličen zajtrk, našli mirnejši kotiček plaže, se namestili v hiški tik ob morju, kar je Sabrini tako všeč, vsaka punca si je kupila eno oblekico, privoščili smo si abjango, jutri greva s Saro na tečaj kuhanja, skratka v Goi nam je (za trenutek) postalo celo všeč. Očitno je tudi to Indija.

Draga Indija!

Natanko štiri leta je minilo, odkar sem te nazadnje obiskala. Takrat si me presenečala, tepla, preizkušala in le redko nagradila. Pa vendar si ostala v mojem srcu za vedno. Pri meni si pridobila status najbolj zanimive države na svetu, a hkrati tudi status države, kjer je najtežje potovati. Ko sem te zapustila, sem vedela, da najino slovo ni dokončno in da se bom še vračala k tebi.

Na tokratno srečanje se zaradi službenih obveznosti sploh nisem uspela miselno pripraviti. Kakšna ironija, sama sem namreč potencialnim popotnikom v Indijo priporočala, da naj gredo v Indijo le dobro fizično in miselno pripravljeni. Zato sem se spraševala, kako me boš dobro sprejela tako nepripravljeno. Pričakala si me z odprtimi rokami in mi s prve ponudila vse kar premoreš: vonj po sandalovini in urinu, dišeča kadila in gnijoče odpadke, vonj po curryu, ki se meša z vonjem dišečega pralnega praška, objestne rikšarje in ponižne prodajalce ulične hrane, prepotentne policaje in pohabljene berače.

Ponudila si mi melodijo…, ja to je tista melodija zaradi katere se vračamo v Indijo, ritem ulice, kjer vse vibrira, utripa in odzvanja neprestano, ni prekinitve ne podnevi in ne ponoči. Troblje rikš in avtobusov, zvončkljanje potujočih trgovcev, globoki glasovi uličnih prodajalcev, ki ponavljajo svoje ponudbe v neskončnost. Indija, pri tebi nista pomembna čas in prostor, pomembna je intenzivnost ritma, okusa, vonjev in barv, ki jih ponujaš na vsem koraku. In jaz tokrat to, kar ponujaš, sprejemam mirno, zadovoljno in največkrat celo z nasmeškom. Ne prepiram se z natakarji zaradi preveč pikantne hrane, nisem jezna na prodajalce, ker mi hočejo zaračunati trojno ceno, stopim preko umazanije, se stuširam z mrzlo vodo in se primem za nos če preveč smrdi. Uživam v hrani intenzivnih okusov, srkam božanski badem milk, se prepuščam omamnim vonjem kadil in ajurvedskim masažam, občudujem barve sarijev in se radostno gibam v ritmu tvojih ulic. S ponosna gledam na svojo družino, ki zmore tako potovanje brez slabe volje, prepiranja in večjih težav.

Vse to dokazuje, da si me marsičesa naučila in me učiš še naprej, za kar sem ti hvaležna. Ne pritožujem se več nad malenkostmi, saj so le te nepomembne v primerjavi s tem, da imam priložnost čutiti tvoj utrip in doživljati intenzivnost tvojega bivanja. V primerjavi s teboj, Indija, je naše urejeno življenje le bleda slika. Zato prihajamo k tebi in zato so nam tvoje barve tako všeč.

Namaste,
Sabrina

Še nekaj vtisov iz Indije:

Danes je 30. december. Silvestrovati smo želeli na morju v malce boljšem hotelu, kot smo jih v Indiji sicer vajeni. A bolj, kot smo se morju približevali, bolj se nam je naš načrt sesuval. Bili smo že tik pred tem, da rezerviramo silvestrovanje v nekem luksuznem resortu ob morju, kar bi nas stalo 4-5 krat več, kot plačujemo tukaj za hotele. A ker so želeli 100% avans, mi pa po Indiji potujemo dovolj dolgo, da vemo, da se sobe v Indiji ne rezervirajo vnaprej, če res ne veš kam greš, tega nismo plačali. Ko smo danes do tega resorta prišli in si pogledali Premium Delux sobo, smo se v trenutku obrnili in odšli.

Ura je 21. zvečer, sedimo v indijskem vagonu najnižjega razreda, pred nami sta še dobri dve uri vožnje do nekega majhnega kraja, kjer upamo, da bomo lahko prenočili. S tem, da sta danes za nami že dve dolgi vožnji z avtobusi lokalnega razreda.

31. 12. 2013
Prejšnjo noč smo prespali v tako zanikrnem hotelu, da smo kljub temu, da smo bil po 15-ih urah na poti umazani in prepoteni, zaspali kar oblečeni. Tega nismo naredili še nikoli!

Zjutraj pa malce peš, nato na rikšo in še avtobus, pa še eno rikšo, da smo prišli do tako zaželene plaže. Prenočišča tam nismo našli, zato smo najeli čoln in se zapeljali do čudovite samotne medene plaže, kjer smo sedaj. Pravkar smo se okopali v morju!

Srečno, veselo, zdravo, polno pozitivnih misli in dejanj leto 2014!

Maša, Sara, Sabrina in Davor

Zadnjič sem zapisal, da smo osamljeni popotniki v Indiji, kar smo tudi bili. Danes, ko smo se vkrcali na vlak za Ajmer, pa smo se znašli v vagonu polnem Slovencev, ki potujejo po Indiji v organizirani skupini. Ne vem, ali je svet res tako majhen ali Slovenci tako radi potujemo.

Nekaj dni smo preživeli v roza mestu, kot pravijo prestolnici Radžastana. Velikansko mesto, velikanska gneča, pristna Indija. Malo smo se sprehajali in nakupovali po bazarjih, ki jih je v tem mestu toliko, da je to neverjetno. Stari del mesta je en sam ogromen bazar, na katerem je mogoče kupiti takorekoč vse. Ogledali smo si palačo maharadže, ki je v primerjavi s tem, kaj se nahaja zunaj palače, prava oaza miru in čistoče. Celo kamele smo jahali, saj sva to obljubila otrokom. Sicer nismo šli na safari, a za potešitev želje je bilo dovolj. Želeli smo tudi v kino, a aktualnega Bollywoodskega mega hita žal niso nikjer predvajali v anglešini ali s podnapisi.

V templju Krišne smo se zaklepetali z nekim možakarjem. Med drugim nam je povedal, da je to, kar prodajajo na bazarju slabe kvalitete. (To nam je bilo jasno, saj smo za sari plačali dva evra.) Rekel je, da je bolje, če spominke kupimo v neke vrste zadrugi, kjer prodajajo stvari, ki jih izdelujejo vdove, v Indiji pogosto izločene iz družbe. Ker nam je zrihtal še poceni rikšo, nismo imeli razloga, da ne bi šli tja. Tam smo pustili trgovcem, da nas strežejo in kupili smo nekaj stvari, a da bo zaslužen del tega denarja res prišel v prave roke, nekako ne verjemem.

Vem, da je narobe, kadar ljudem premalo zaupamo, sploh glede na to, da imamo res slabih izkušenj z neznanci zelo malo. A v teh dneh so nas tolikokrat želeli in tudi uspešno naplahtali, da smo naše sicer precejšnje zaupanje v neznance, malce zavrli. Saj od nas ne želijo ničesar drugega, kot nekaj denarja. Jasno, saj ga imamo v primerjavi z njimi nepredstavljivo veliko; in s tem, da ga želijo od nas izvleči čim več, ni nič narobe. Narobe je le to, da denar ne pride do tistih na dnu, ampak ga prej prestrežejo tisti, ki jim glede na razmere ne gre tako slabo. Edini, ki izkažejo iskreno hvaležnost, ko jim kaj damo, so starejši berači.

Indija je neverjetna! To potovanje po Indiji je dirka s časom, ljudmi in čudesi, s katerimi se soočamo na vsakem koraku. Toliko vsega se nam dogaja, da komaj kaj sledimo, kaj šele, da bi to lahko delili na teh straneh. Tako na kratko, kako je videti naše potovanje:

24.12.
Zjutraj smo se zbudili v Jaipurju, se z vlakom (ki je imel uro in pol zamude) odpeljali v Ajmer in od tam v Pushkar. Tam smo komaj našli primeren hotel, si naročili kosilo in vse štiri naročene jedi pustili skoraj nedotaknjene, saj so bile obupno zanič. Nato smo rahlo lačni odšli na sprehod po svetem mestecu in med tem odganjali nadlegovalce, ki so od nas nenehno nekaj želeli. Po sprehodu smo si na strehi restavracije Out of blue privoščili božično večerjo in se na božični večer vsi štirje zbasali v eno posteljo, da nas ni zeblo in po risanki zaspali.
25.12
Zjutraj smo zajahali vsak svojo kamelo in se podali v puščavo. Po jahanju smo se še malo potikali po mestu, se pustili naplahtati novi prevari in se odpeljali nazaj v Ajmer. Tam smo želeli obiskati nek islamski verski objekt, a nam ni uspelo. Gneča je bila nepopisna. Sem rekel, da bi me punce počakale pri vhodu in bi se jaz gužval sam in si ogledal tempelj, pa ni prišlo v poštev, na ulici je bila norišnica. Nato z vlakom nazaj v Jaipur, kjer smo na srečo ušli dvema prevarantoma in našli pravo rikšo, s katero smo se zapeljali v hotel.
26.12.
Dopoldan smo si ogledali čudovito trdnjavo-palačo in tam opazovali mogočne slone, kako tovorijo turiste navkreber. Po preveč pikantnem kosilu pa na letališče, ki je tako urejeno, da človek pozabi, da je v Indiji. No, na poti do letališča so nas, med tem, ko smo sedeli na rikši in se v koloni počasi premikali, napadli majhni otroci. Vlekli so me za roko in hlače ter zahtevali denar, tako, da sem se jih moral otresti na silo.

Sedaj smo na jugu, a še vedno v Indiji.