Indija | Popotniški dnevnik družine Bračko

Kaj nam dela Indija

Posted on 29. december 2016 by Davor

Tokrat smo v Indijo prišli popolnoma nepripravljeni. Še bolj nepripravljeni kot sicer. Brez ene same rezervacije hotela, vlaka ali česarkoli drugega. Imeli smo le okvirni seznam krajev, ki jih želimo obiskati. V mislih imam logistično nepripravljenost, ki niti ni ne vem kako pomembna v kontestu doživljanja neke destinacije. Sploh pa je Indija že sama po sebi destinacija, na katero ne moreš biti nikoli pripravljen. Tudi takrat, ko jo obiščeš četrtič.

Na eni strani hrup in gneča, smrad in umazanija, neskladnost in nerazumevanje, na drugi strani radost in veselje, prilgodljivost in vdanost, potrpežljivost in upanje. Nikjer na svetu (po naših izkušnjah) ne doživiš toliko neverjetnih reči, nisi priča toliko neverjetnim prizorom in nikjer na svetu te čustva tako ne preplavljajo kot v Indiji. S tem, da se čustva izmenjavajo na vsakih nekaj korakov, ko se prerivaš med ljudmi na prenatrpanih pločnikih ali med avti, rišami in avtobusi na cestišču. Zrak je pomešan s smogom in vonjem iz latrin ter odprtih kanalizacijskih poti ter nasičen s hrupom tisočerih trobelj. Med tem, ko se umikaš kolesom mimovozečih in pljunkom mimohodečih, si pozoren na kakce, s katerimi je premazano cestišče. Pot ti prekriža starka z iztegnjeno suho ročico, v katero ji stisneš kovanec za dve rupiji (tri cente). V znak hvaležnosti sklene roki in se ti prikloni. Čez nekaj korakov se ti približa starček, nato sadhu, nato mati z otročkom, pohabljenec, majhna deklica ali prodajalec sladkorne vate, čaja, piščalk, balonov ali česarkoli drugega. Vsak od tebe nekaj želi, vsak ti nekaj ponuja. Največ ponujajo tisti, ki jim daš miloščino. Hvaležen pogled, stisk roke, nasmešek, miganje z glavo. Te drobne geste hvaležnosti zastrnejo vse slabosti in neprijetnosti, s katerimi nas Indija preplavlja.

V nekem trenutku se prestrašiš, v naslednjem se zasmeješ, zatem skoraj zajočeš. Na vsakem koraku, tisočkrat v enem dnevu. Ta intenzivna mešanica lepega in grdega oziroma dobrega in slabega te hkrati polni in prazni. Temu bi lahko rekel, da odpira. Odpira naše, v urejenem svetu in družbi otopele, čute. Spodbuja nas. Ne, prisili nas, da dojemamo, doživljamo in čutimo. Čutimo tako intenzivno in tako močno, kot v nobenem drugem okolju, ki ga poznamo. To zna le Indija.

Je za razumevanje in védenje o življenju še kaj pomembnejšega od tega, kako čutimo?

Dan v Indiji

Posted on 24. december 2016 by Davor

V Indiji nam ne pustijo spati. Bodisi zaradi odhoda avtobusa ali vlaka, serviserja klime ali zaradi zajtrka, ki ga strežejo le ob osmi uri. Zajtrk je le kot “Room service”, v restavraciji ga ne strežejo. Tako se pač moramo zbujati zgodaj, tudi ob šestih zjutraj, kar po (naši) slovenski uri pomeni ob pol dveh zjutraj! Nič kaj človeška ura. Šele danes, sedmi dan v Indiji, smo lahko spali, dokler se nam je ljubilo. A sedaj smo na indijski čas že navajeni, tako, da s tem nimamo več težav.

Na potovanjih ne znamo mirovati, še najmanj v Indiji, ki tega, razen na zelo redkih destinacijah, ne omogoča. Sploh pa mirovanja na potovanjih ne iščemo, zato smo bolj ali manj ves čas v gibanju. Seveda nas domačini ustavljajo in ogovarjajo, ter nas prosijo, da se z njimi fotografiramo.

Nekako takole je izgledal nas včerajšnji dan v Indiji:

6:00 – Zbudimo se, umijemo in oblečemo.
6:20 – V temi se postavimo ob glavno cesto in z dvignjenimi rokami skušamo ustaviti avtobus proti kraju Sulthan Bathery.
6:40 – Ustavi nam velik avtobus namenjen za Bangalore in nas za desetkrat višjo ceno od lokalnega avtobusa sprejme v luksuzno notranjost.
7:20 – Izstopimo v Sulthan Bathery, plačam jim le polovico dogovorjenega zneska in ga vzamejo. Pristopi nekaj ljudi, ki nam pokličejo avto-rikšo, da nas odpelje do avtobusne postaje.
7:30 – Smo na avtobusni postaji, kjer že stoji edini avtobus ta dan v smeri Ooty, kamor smo namenjeni. Avtobus je brez šip, le železne palice in plastične rolete ima čez okenske odprtine. Povedo, da rezervacije ne potrebujemo in da vozovnice kupimo na avtobusu. A ko odložim prtljago na prazne sedeže, jo neka ženska prestavi in pravi, da je to njena številka sedeža, saj ima rezervacijo. Njim popolnoma jasno, nam nič. Preden se vkrcamo, zajtrkujemo tri pakete piškotov, saj drugega ni.

8:00 – Avtobus odpelje v hladno jutro, saj smo na višini tisoč metrov. Sem omenil, da na oknih ni šip? Vožnja do 96 kilometrov oddaljenega Ootya je brez zapletov, a traja 4 ure. Cesta je namreč speljana v visoke gore, do 2300 metrov nad morjem in tako vijugasta, da smo srečni, da nam ni slabo.
12:00 – Prispemo v Ooty in se (z vso prtljago) sprehodimo do železniške postaje, a tam ne izvemo ničesar uporabnega glede vlaka, s katerim bi se naj odpeljali v dolino čez par dni.
12:30 – Najamemo rikšo, ki nas vozi po gorskem mestecu, ki mu pravijo “Queen of Hill stations” in iščemo hotel. Šele šesti ponuja sprejemljivo sobo za sprejemljivo ceno.
14:00 – Potem, ko operemo in obesimo prašna oblačila, se odpravimo v restavracijo in si privoščimo dobro kosilo. Nato naredimo dolg sprehod po mestu, skozi tržnico, mimo čajnic ter trgovinic s spominki in se vrnemo v hotel.
17:00 – Ponovno na sprehod, na tržnico po marakuje, avokado in papaje. Naredimo še en krog po mestu in zbežimo v hotel, saj temperature potem, ko se stemni, tukaj padejo na 10 stopinj, na kar nismo pripravljeni.
18:30 – Povečerjamo sadje in se lotimo logistike v zvezi s potovanjem, kar traja do devetih zvečer.
22:10 – Pokličem v recepcijo za dodatne odeje, saj nas zebe, gretja jasno nimajo. Sladko zaspimo.

O tem, da je danes Božič, nikjer nobenega sledu. Verjamemo, da je doma drugače, lepo ga praznujte!

Četrtič v Indijo

Posted on 11. december 2016 by Davor

Saj poznate opozorilno tablo v kakšnem narodnem parku ali zaščitenem okolju, ki pravi: Odnesite le spomine, pustite le sledi. A pri potovanjih je tako, da ne puščamo le mi sledi v deželah, po katerih potujemo, temveč tudi dežele puščajo sledi v nas. Vsaka od petdesetih ali šestdesetih dežel, koliko pač smo jih že obiskali, je v nas pustila delček sebe. A le ena je dežela, ki nas pravzaprav nikoli ni zapustila. Tako je posebna, tako je drugačna, tako je nenavadna in tako čudovita, da se z njo ne more primerjati nobena druga. Naša Indija.

A o tem, kaj Indija v nas vzbuja in o razlogih, zaradi katerih nas tako privlači, se ne bom ponavljal, saj sem o tem že večkrat pisal.

Razmišljam o drzni, morda celo arogantni izjavi nekega popotnika, ki sem jo zapisal pred skoraj šestimi leti »Nek popotnik je rekel, da ko enkrat obiščeš Indijo, ti vse ostale države na svetu delujejo dolgočasno in se zato vedno znova vrača v Indijo. Dobro ga razumem.« Ne da jo opravičujem, zanikam ali potrjujem, a ta izjava ima precejšnjo težo. Od našega prvega obiska Indije, po katerem sem to zapisal, smo obiskali več kot 20 držav, ki jih prej nismo poznali. Seveda tudi takšne zelo eksotične. Zato danes ne bi rekel, da so druge dežele v primerjavi z Indijo dolgočasne (čeprav marsikatera je), bi pa rekel, da je Indija v primerjavi z vsemi drugimi »drugačnejša«. Prav to je njen največji adut, zaradi katerega nas Indija privlači z neznansko močjo.

V Indijo se odpravljamo že četrtič, a gremo tja, kjer še nismo bili, v državo Tamil Nadu. Le manjši del potovanja bomo namenili krajem, ki smo jih že obiskali, tudi takšnim, kjer nam je bilo v Indiji najmanj všeč, v Goi. Gremo preveriti, če bomo tokrat drugačnega mnenja o najbolj priljubljeni destinaciji Indije.

Safari s kamelami v Rajastanu, 2009:
Posvečeni v Varanasiju, 2009:
Ob vznožju 8586 metrov visoke Kangčendžunge, 2009:
Nasmejani otroci v Mysore, 2013:
Guyarati thali v Mumbaju, 2014:
Pisana Indija, vedno:
Zlati tempelj v Amritsarju, 2015:
Čez drn in strn ter deroče reke v Kašmirju, 2015:
Poziranje z Royal Enfieldom v Kašmirju, 2015:

Potovanja, ki ustavijo čas

Posted on 20. september 2015 by Davor

Ta zapis je nastal, ko sva zaključevala letošnje potovanje po Kašmirju in sem razmišljal o tem, kako dolgo potovanje je za nama. Pri tem sem ponovno ugotovil, kako neverjetno relativna dimenzija je čas. Marsikdo pozna zgodbo o tem, da za astronavta, ki zapusti zemljo, čas teče počasneje. V Einsteinovo teorijo relativnosti se seveda ne bom spuščal, lahko pa zapišem, kako izvrstna priložnost za razumevanje, oziroma celo izkoriščanje relativnosti časa so potovanja.

Ko zdaj razmišljam za nazaj, se mi zdijo trije tedni potovanja bore malo. Ne le zaradi tega, ker smo vajeni daljših potovanj, temveč tudi zaradi tega, ker je za odkop od domačega vsakdana običajno potrebnega več časa. A slednje je odvisno predvsem od načina oziroma intenzivnosti potovanja. Desetdnevni oddih na morju, ki ga preživimo lagodno ob znani plaži, se zdi krajši od desetdnevnega potovanja, nabitega z dogodivščinami po neodkriti eksotični deželi. Čeprav to na prvi pogled zveni paradoksalno, saj nam je ob poležavanju na plaži pogosteje dolgčas (ob čemer se zdi, da čas teče počasneje), kot takrat, ko je potovanje ena sama dogodivščina in se nenehno nekaj dogaja (ob čemer se zdi, da čas teče hitreje). Podobno je, ko gre nekdo za deset dni na morje; ta čas se tistemu, ki odpotuje, zdi neprimerno daljši, kot tistim, ki ostanejo doma, v službi ali v rutini. Percepcija minevanja časa je neposredno odvisna od tega, kaj z njim počnemo.

Trije tedni letošnjega intenzivnega potovanja po Indiji so bili tako polni dogodivščin, ki so se vrstile ena za drugo, da so se nama zdeli daljši, kot kadarkoli. Ampak resnično dolgi. Zadnji dan sem v dnevnik zapisal: Dan, ko sva stopila iz letala v Delhiju, se, zaradi vseh neverjetnih doživetij, zdi neskončno daleč. A v resnici je bilo to pred zgolj tremi tedni. Med tem ko trije rutinski tedni, šola – služba – dom, minejo, kot bi trenil.

Ta fenomen smo najbolj občutili, ko smo od doma odpotovali za eno leto. V tem času smo obiskali 16 držav in spoznali nešteto krajev, ljudi ter običajev. Nedvomno smo v enem letu na potovanju po svetu doživeli neprimerno več, kot v letu, ko smo doma. Tisti čas smo živeli povsem drugačno, pravzaprav drugo življenje. Po vrnitvi domov so nam povedali, da smo se spremenili. Nam pa se je zdelo ravno obratno; kot da se je doma med tem, ko nas ni bilo, čas ustavil in je vse ostalo enako. Takšno, kot je bilo pred našim odhodom, leto poprej. Eno leto je na nas, ki smo potovali, učinkovalo povsem drugače, kot na ljudi, ki smo jih “pustili” doma. Ob prihodu domov se je tako nam, kot marsikomu od njih zdelo, da smo iz različnih svetov. Doma smo se počutili bolj tuje, kot na potovanju. Kar nekaj časa je trajalo, da so se percepcije minevanja časa uskladile in so se različni svetovi ponovno začeli združevati. Takrat sem potreboval dobre tri mesece, da sem ponovno začel objavljati na tej strani in o tem fenomenu nekaj zapisal.

Potovanja so torej naš recept, s katerim ustavljamo čas. No, morda ga upočasnjujemo ali raztegujemo, kakorkoli že, izrabljamo njegovo relativnost.

Indijske dobrote

Posted on 13. september 2015 by Davor

Kar dva meseca je že minilo od tistega lepega poletnega dne, ko sva pristala v Delhiju. Sicer sem o najini zadnji poti v Kašmir in Indijo že precej napisal, a se mi zdi, da imam še ogromno za povedati. Na primer, najpoglavitnejše sestavine, ki naša potovanja začinijo z lepimi spomini, še sploh nisem omenil. To je seveda hrana. Indijska hrana. S Sabrino jo obožujeva. Vsak dan sva jedla vsaj trikrat in to dan za dnem in se je nisva naveličala. Od prvega obiska v Indiji, ko sem v hrani užival le jaz, saj je bila v večini primerov preveč pikantna, smo se marsikaj naučili. Tokrat sva v treh tednih le enkrat presekala in si privoščila »zahodnjaški« obrok, pico. Drugače pa curry, momo, roti, dal, parata, thali in tako naprej. Zraven tega sva tokrat imela srečo tudi z mangom. Srečo zato, ker sezona manga traja le nekaj mesecev in tokrat sva jo ujela. Toliko manga, kot sva pojedla tokrat, ko sva vsaj dan za zajtrk zmazala tudi po kilogram teh slastnih sadežev, nisva pojedla v celem življenju.

Dobre sestavine so to, kar naredi indijsko kuhinjo tako slastno:

Slastna juha Thenthuk, ki naju je grela v hladnih jutrih in večerih na višinah Ladakha:

Bombastičen kruhek, puri, ki se jé za zajtrk:

Skromna, a na 4000 metrih nad morjem, slastna večerja iz leče, krompirja in riža:

Thali, krožnik dobrot:

Masala dosa, južnoindijska klasika:

In seveda specialitete, kot so chicken butter masala, methi malai muttar, goshtaba, dum aloo, brinjal masala:

Jedla sva povsod. Na ulici, v hotelih, v gostilnah ob cesti in restavracijah. Enkrat sva si privoščila tudi kosilo v ekskluzivnem hotelu, kjer je bil meni sestavljen iz več kot 50 jedi!

O indijski hrani in o tem, kako jo obožujem, bi lahko sanjal, pisal in govoril do onemoglosti. A žal pri nas ni dovolj ljubiteljev tovrstne hrane, zato raje ne bom. Pa dober tek!

Amritsar in Zlati tempelj

Posted on 30. avgust 2015 by Davor

Z objavami iz Kašmirja in Indije še ne nameravam zaključiti. Zadnje potovanje je bilo namreč tako intenzivno in polno dogodivščin, da so se nama zdeli trije tedni dolgi tri mesece. Čisto zares. A tokrat ne bom pisal o Himalaji, Kašmirju in Ladakhu, temveč o nekem drugem, zelo posebnem, celo čarobnem kraju v drugi indijski državi.

Amritsar, mesto Zlatega templja, je duhovno in kulturno središče sikhovske vere. Tam sva pristala potem, ko sva zapustila menda najbolj varovano letališče v Indiji, Srinagar in z njim tudi najnevarnejšo regijo Indije. Po resnici povedano, sva si potem, ko sva zapustila nevarni Kašmir, kar oddahnila. Takoj po prihodu v Amritsar se nama je zazdelo, da sva prišla v drug svet. Nekako se nama je zdelo, da sva prišla domov, v nama že dokaj poznano Indijo.

Mesto je tujim obiskovalcem Indije dobro znano, saj ima eno prav posebno znamenitost. A na srečo sva Amritsar obiskala v vročem poletju in v treh dneh, kar sva bila tam, nisva srečala skorajda nobenega tujca. (O tem, da kraje in znamenitosti raje obiskujemo in si jih ogledujemo sami, kot v gruči drugih popotnikov, sem že večkrat pisal. Čarobni kraji pač izgubijo preveč mistike in lepote, kadar so obkroženi z množico turistov.) Seveda sva bila zaradi tega za marsikoga atrakcija midva, pravzaprav predvsem Sabrina. Vsak dan se je nekdo želel fotografirati z njo, kot da je iz Bollywooda.

Osrednja znamenitost Amritsarja je seveda sikhovski Zlati tempelj. Svetišče pozlačeno s 750 kilogrami zlata, ki dnevno pritegne tudi sto tisoč obiskovalcev.

A ta čudoviti tempelj tudi v gneči ne izgubi privlačnosti. Najbrž zato, ker je med obiskovalci večina romarjev. Ostali so Indijci, za katere pa Sabrina pravi, da so tako ali tako “najini”. Prostor je ogromen in vsakdo lahko tam najde svoj mir.

Del kompleksa templja je tudi gromozanska kuhinja z jedilnico, kjer dnevno nahranijo tudi do 80.000 tisoč ljudi. Vabljen je vsakdo, ne glede na vero, prepričanje in narodnost. Enakost vseh bitij je namreč osrednje načelo sikhizma. Tudi sam sem poskusil obrok, ki ga pripravljajo prostovoljci.

Kotli, v katerih se kuha, so ogromni.

Jedilnica še bolj.

Kakšen je Amritsar zunaj templja? Indijski!

Pisana družba v Kašmirju

Posted on 23. avgust 2015 by Davor

Namaskar! Namaste! Jullay! Salam Alaikum! Tashi delek! Sat Sri Akal! Hello!

Indijski, ladaški, kašmirski, tibetanski, sikhovski in univerzalni pozdravi, s katerimi so naju v Kašmirju sprejemali. Takšno mešanico različnih ras, kultur in religij, ki si delijo skupen prostor za življenje in ga zraven tega odstopajo še turistom in popotnikom iz vsega sveta, je težko najti na enem mestu. A v Indiji je seveda mogoče vse.

Na naših potovanjih smo neverjetno Indijo spoznavali vse od Kerale na skrajnem jugu, do Kašmirja na severu, Sikima in Asama na vzhodu ter Radžastana na zahodu. Ko nas kakšen domačin, s katerim se zapletemo v pogovor, vpraša standardno vprašanje: »First time in India?« in mu naštejemo kraje, v katerih smo že bili, je pogosto presenečen, saj smo obiskali več krajev v njegovi domovini kot on. A to ni nič posebnega, to smo slišali tudi na Kitajskem, v Argentini, Avstraliji, Mehiki in še kje. V večini velikih dežel je tako, da ljudje ne potujejo po svoji deželi po dolgem in počez, kot to počnemo popotniki. Skratka, hotel sem povedali, da smo širom Indije spoznali ogromno različnih ljudi, sedaj v Kašmirju pa še toliko več.

Nič posebnega ni, da v Kašmirju v kraju, kjer živijo pretežno muslimani, sediš v restavraciji, katere lastnik je Kašmirec, kuhar Tibetanec in natakar Indijec. Kar pomeni, da je en musliman, drugi budist in tretji hindujec. Kot opazovalec oziroma začasni obiskovalec v teh krajih, se privadiš in te razlike hitro opaziš. Spoznaš, da gre za različne ljudi. Ločijo se po barvi kože in oblačilih, še najbolj pa po lastnostih, ki jih imajo zaradi kulture in religije, kateri pripadajo. A razlike, po katerih jih je mogoče razločevati, so le zunanje. Takoj, ko se začneš s kom pogovarjati, razlike zbledijo. So le ljudje, takšni kot ti.

Dan v Indiji v fotografijah

Posted on 16. avgust 2015 by Davor

K opisu enega dne v Indiji, ki sem ga objavil nazadnje, sodijo tudi fotografije. Pravijo, da povedo več kot besede (v kar sem, v času pomanjkanja zmožnosti biti osredotočen več kot nekaj sekund, vedno manj prepričan).

Hrana v odročnih krajih Indije je borna. Včasih je mogoče dobiti le čapati (tanek, nevzhajan in neslan kruhek iz moke in vode) in pečeno jajce.

Tudi za Sabrinin rojstni dan, ki ga je praznovala 3800 metrov nad morjem, sva precej borno večerjala; kuhan riž, fižol in krompir.
A bila sva lačna, zato nama je hrana, kakršnakoli je že bila, teknila. Kar nama zares ni ugajalo, je bila soba, v kateri sva spala. Bila je namreč tako zanikrna, da tega z besedami in fotografijami ni mogoče pričarati.

A neprimerno boljša od sobe v prvem nadstropju hiše, ki so nama jo pokazali. Čudovita je videti od zunaj. A ko sva vstopila in zavohala močan vonj po živini, sva skorajda pobegnila. V spodnjem delu hiše živijo živali, zgoraj ljudje. Včasih je pač treba izbirati med bolj zanikrnim in manj zanikrnim.

Zjutraj sva zobe umila na prostem,
zajahala motor in se odpeljala novim dogodivščinam naproti (v upanju, da nočno deževje ni naredilo preveč škode na cesti).

Kamion, ki je obtičal v visoki vodi in zaprl edino cesto v Zanskar, sva obšla.

Zaustavila naju ni niti poplavljena cesta, katero je Sabrina peš prebrodila, preden sem v vodo zapeljal z motorjem.

Peljala sva tudi čez blato

in mostove, viseče čez tako deroče reke, da vanje nisva upala gledati,

čez vodo,

gorske prelaze

in druge ovire.

Ustavljali so naju le čudoviti razgledi, ki se jih ni mogoče naveličati.

Ustavili so naju tudi otroci, ki so iztegovali dlani in prosili za rupije, a sva to preslišala in njihove dlani polnila z bomboni, saj meniva, da ti povzročijo manj škode, kot privajanje na prosjačenje za denar.

Vse to se je dogajalo le na eni etapi poti oziroma v dnevu ali dveh.

En dan v Indiji

Posted on 9. avgust 2015 by Davor

Tisti dan, ko sva obtičala v ne preveč gostoljubnem Kargilu in čakala, da očistijo posledice plazu in odprejo cesto, sva imela veliko časa. V sobi je sicer bila televizija z menda 200 kanali, a kaj, ko niti elektrike ni bilo. A tudi, ko se je elektrika na kratek čas vrnila, sva TV prižgala le toliko, da bi pogledala, če bodo karkoli povedali o plazu, pa niso. Zato sva dan izkoristila za pogovarjanje z domačini in razmišljanje. Razmišljanje je pač nekaj, česar ne moreš početi med vožnjo z motorjem, zato je bil dan počitka v resnici dobrodošel.

Razmišljal sem o tem, kako neverjeten je en samcat dan v Indiji. Zjutraj se zbudiš v hotelski sobi brez kopalnice, ki ni ne lepa, ne urejena, ne čista in ne dišeča. Za zajtrk poješ pust čapati s pečenim jajcem in popiješ sladek čaj. Zobe si umiješ na prostem, saj razmere v prostoru, ki mu pravijo kopalnica, tega ne dovoljujejo. Srečen, ker si zapustil zaprt prostor, zadihaš s polnimi pljuči, oziroma s polovico pljuč, saj si 3.800 metrov nad morjem, kjer je zraka bore malo. Končno zajahaš motor in se odpelješ novim dogodivščinam naproti. Med tem, ko voziš, si stoodstotno pozoren in predan vožnji, saj voziš po takšni cesti, v takšnih krajih in v takšnih razmerah, ki ne odpuščajo napak. Zato se lepoti narave, ki te obdaja, lahko popolnoma predaš šele, ko se zaustaviš in jo srkaš vase z vsemi čutili.

Stopnja negotovosti, ki te prežema skorajda ves čas, je tolikšna, da se vedno znova čudiš, da se nekaj ne zgodi. Ko se pripeti več neprijetnosti ena za drugo, si rečeš, da si na preizkušnji, ko se ne pripeti nič, si rečeš, da si imel srečo. Ves čas te je na nek način strah. Seveda pa je tvoja volja trša in zaupanje v dobro močnejše, sicer ne bi bil tukaj. Bojiš se divjih rek, ki so zaradi dežja porastle in preplavile ceste. Bojiš se prečkanja deročih potokov, ki so nastali s taljenjem snega. Strah te je padanja kamenja in plazov. Naletiš na tovornjak, ki je nasedel v visoki vodi, iz katere ga skuša izvleči 20 ljudi. Isti ljudje, ki so zaradi tega tovornjaka, ki je zaprl cesto (kajpada edino, tukaj obvozov ni), obtičali. Srečen si, da si na motorju, saj si dovolj ozek, da se tovornjaku izogneš, prečkaš vodo in pot nadaljuješ. Boriš se z majhnimi otroci, ki ti iz dlani skušajo iztrgati več, kot en bombon, da bi jih lahko enakomerno porazdelil v iztegnjene dlani. Od tem pomisliš, kakšen dvoličnež si, saj svojim otrokom govoriš, naj ne vzamejo ničesar od tujcev.

Na motorju sediš šest, sedem, osem ur. Si prašen, lačen, žejen in utrujen, a te to sploh ne moti, saj tako močno uživaš v pustolovščini, ki se ji pravkar predajaš. Popoldan prideš na cilj, v mesto, ki se ti je pred štirimi dnevi, ko si čakal, da neha deževati, zdelo zanikrno. Danes, ko se vračaš iz divjine, pa se ti zdi najčudovitejši kraj na svetu. Čaka te namreč voda iz pipe, postelja, brisača in hrana, ki ni zgolj riž, čapati, dal in piškoti. A k vsemu udobju, ki si ga pogrešal tam zunaj in ga ponuja civilizacija, sodijo tudi mestni prah, hrup, gneča, smrad, vonj po bencinu. Nič zato. A še preden začneš uživati v komoditetah, izveš, da ni ne elektrike, ne telefona, ne interneta. Edina cesta, po kateri si se naslednji dan nameraval odpeljati iz teh človeku negostoljubnih krajev, je zaradi plazu zaprta. Si potrt. Greš na policijsko postajo, da ti povedo, kdaj predvidoma se cesta odpre, a ne vedo ničesar. Dajo ti le telefonsko številko centra za obveščanje (kjer nihče ne dviguje telefona) in te povabijo na čaj, kjer z dvema policistoma v civilu debelo uro klepetaš o politični situaciji v Kašmiru. Nakar te eden od njiju vpraša: »Je v Evropi podobno, kot v Ladakhu?«

Indija je čustveni tobogan, ki mu ni para. Kot smo ugotovili že, ko smo jo obiskali prvič, je od tega, da se smejiš ali jočeš, ljubiš ali sovražiš, sprejemaš ali zavračaš, tako tanka meja, da se ti zdi, da je to nemogoče prenesti. Šele, ko se predaš in prepustiš, ugotoviš, da ne le, da to vse je mogoče, vsi ti strašansko neposredni in doživeti napadi na čutila in čustva, ki se znesejo nad teboj v enem dnevu v Indiji, te naredijo bolj dojemljivega, bolj sprejemljivega in (po)polnejšega.

Kašmir in Ladakh z motorjem

Posted on 5. julij 2015 by Davor

Neverjetno, kako preprosto je lahko nekaj, kar si srčno želiš, pripeljati tako daleč, da se tega v resnici lotiš. Pravzaprav je to tisti prvi korak, za katerega pravijo, da je najtežji. To sicer drži, a potem, ko ga narediš, zadeva steče. Seveda ne sama od sebe, za to se je treba potruditi in vztrajati. Na poti do uresničitve nekaterih želja se je treba truditi in vztrajati bolj, nekatere pa je moč uresničiti prav preprosto. A to je stvar perspektive in tako dokaj subjektivno.

Najbolj spektakularne, najbolj nevarne, najbolj drzne in najbolj nore ceste ter poti, so nekaj, kar me privlači. A ker je to privlačnost nemogoče pojasniti, (tako, kot nekdo, ki ga privlačijo gore, tega ne more pojasniti, nekomu, ki ga ne) ne bom niti poskušal. Cesta smrti v Boliviji, Ruta 40 v Argentini, tibetanska avtocesta na Kitajskem, velika puščavska cesta v Avstraliji, gorski prelazi v Švici in Italiji, Romuniji in na Norveškem, so le nekatere od cest, ki smo jih na naših potovanjih prevozili. Pa ne zaradi tega, da bi kamorkoli prišli, temveč zaradi vožnje po cesti sami! Glede na to, da ne poznam nikogar, ki bi počel kaj podobnega, to najbrž zveni noro, a ne.

Odkar sem prvič bral o lepotah neokrnjene »tibetanske« dežele, ki leži tri tisoč metrov nad morjem, tam na vrhu Indije, sem jo želel obiskati. Dežela visokih prelazov je seveda prepredena z neverjetnimi cestami, ki kar vabijo k preizkušanju. Zraven tega je za to preizkušanje najprimernejše prevozno sredstvo motorno kolo, ki prostranost pokrajine in doživljanje kulise ob poti poudari do neskončnosti. In to ne kakršnokoli motorno kolo, temveč klasika, Royal Enfield.

Ko sem idejo predstavil Sabrini, je bila takoj za. Ni je treba dvakrat vprašati, če bi šla v Indijo.

Toliko za uvod v budistično-motoristično pustolovščino, ki naju čaka. Kaj več v tem trenutku ni za dodati. Ko se naslednjič oglasiva, bova že v Indiji.