Category: Indija

Preden smo stopili iz letala v Delhiju, se nam je zdelo, da približno vemo, kaj lahko pričakujemo na tokratnem potovanju po Indiji. Navsezadnje smo pred štirimi leti, dva meseca in pol potovali po tej deželi, ki nas je tako zaznamovala. A že pri izhodu iz letališča so prizori in vonji v nas zbudili pozabljene spomine na Indijo in nam dali vedeti, da bo tudi tokratno potovanje prežeto z nepričakovanim.

Obiskali smo nekaj klasičnih turističnih znamenitosti, Taj Mahal, razne templje in palače ter svete kraje. A ves marmor, zlato, nakit in kič, s katerimi se te znamenitosti bohotijo, so v primerjavi z življenjem, od katerega Indija poka po šivih, pusta sivina. Branjevke, oblečene v pisanje sarije, ki prodajajo še bolj pisano zelenjavo. Očetje s sinovi, ki mesijo, pečejo in prodajajo čapatije. Berači mladi, stari, pohabljeni, bosi, razcapani, namišljeni in pravi ter matere z dojenčki. Sadhuji, sveti možje, babe, jogiji, hindujci, sikhi, muslimani, džainisti in še kdo. Frizerji, brivci, čevljarji, odvetniki, kovači, varilci, smetarji, maserji, slikarji, glasbeniki ter postopači in trgovci. Vsi ti ljudje (plus krave, kamele, sloni, psi, podgane…) v vseh mogočih različicah in še nešteto drugih, ki živijo in delajo zunaj na ulici, so največja znamenitost Indije. Ulični Razzle Dazzle Indije je magnet, ki nas je (in nas še) vleče v Indijo!

Opazovanje ljudi (people watching je resna aktivnost, o kateri najdete navodila na internetu in so o njej napisane celo knjige!) v Indiji pri njihovih vsakdanjih opravilih (nehote tudi tistih, ki jih nismo želeli videti) je izjemno doživetje. Ko pa smo z nekaterimi od njih vzpostavili stik in spregovorili kakšno besedo, se je naše doživljanje še povečalo. Seveda smo imeli nekaj težav s prevaranti in nerazumevanjem, ampak to je le del izkušenj, ki nam jih dajejo potovanja. Na srečo nam je bilo tokrat zaradi tega precej lažje, kot prvič, ko nikakor nismo mogli razumeti, kaj počnemo narobe, da nam je v Indiji tako hudo.

Potovanje po Indiji je bilo niz interakcij z ljudmi, ki se je v določeni meri ponavljal iz dneva v dan. Zjutraj z natakarjem, kasneje z branjevko, trgovcem in voznikom rikše ali uradnikom na železniški postaji in turističnem uradu. Nato ponovno z natakarjem ali kuharjem,občasnim beračem ali prevarantom, risarjem mehendija in sadhujem ter še kom. Seveda to počnemo na vsakem potovanju, ampak v Indiji…, v Indiji je drugače. V Indiji je vedno drugače! Ko smo že končno mislili, da vemo, kakšna je razlika med rotijem, kulčo in parato, so nam v naslednji restavraciji postregli nekaj drugega. Ko smo se z nekim možakarjem v templju zaklepetali in se nam je zdel pošten, nas je kot največje naivneže zvabil v trgovino. Berač, ki smo mu dali le pet rupij, se je iskreno zahvalil, naslednji je od nas pričakoval tisoč rupij. Ko sta v restavraciji k mizi prišla dva natakarja in oba zatrjevala, da ne bo prav nič pekoče: »Zero spicy, Sir!«, potem pa prinesla tako pekočo jed, da niti jaz nisem mogel jesti, kaj šele Maša. Ko so (v najboljšem hotelu v tistem kraju) dodatno ležišče oblekli v svežo rjuho, so nanj položili golo kosmato koco. Prosil sem, da prinesejo še eno rjuho, da bi vanjo zavili koco. Rezultat je bil jogi, zavit v dve rjuhi, na njem gola kosmata koca.

V hotelu, ki smo ga rezervirali po telefonu, so mi obljubili, da pride po nas na železniško postajo rikša in šofer bo imel v roki listek z mojim imenom. Fino. Takoj, ko stopimo z vlaka, me kar na peronu ogovori tip, ki pravi, da je iz tistega hotela. Čudno ga pogledam, saj nam ne piše na čelu, kdo smo in v kateri hotel gremo, zraven tega gre za tri milijonsko mesto, v katerem je ogromno hotelov. Tip se nasmeji in pravi, da je on pravi. Prav, pa gremo. Tako se skupaj prerivamo skozi gnečo na železniški postaji, ko pristopi en drugi tip in pravi, da je ta prevarant, da je on tisti, ki so ga poslali iz našega hotela. Malce se kregata, nakar prvi odide in z nami ostane ta drugi tip. Prav, si mislim; konec koncev je vseeno, kdo nas pelje, glavno, da bo hotel pravi. Ko pa pridemo ven iz postaje, do postajališča rikš, pa zagledam svoje ime na listu papirja v rokah nekoga tretjega. Da je pravi, sem verjel šele, ko smo stopili v hotel.

Ko smo bili preveč zaupljivi, so nas naplahtali, ko smo bili premalo zaupljivi, so bili užaljeni, češ, da jih imamo za prevarante. Skratka, vedno znova smo se znašli v situacijah, za katere smo mislili, da jih obvladamo, pa se je izkazalo drugače. Pa kaj! Izgubili smo kvečjemu nekaj drobiža, pridobili pa čudovite izkušnje, ki jih ne bomo nikoli pozabili! Te situacije smo tokrat prenašali z lahkoto (in nasmeškom). To je Incredible Indija!

Tako. Po 26 dneh smo ponovno doma.

Potovanje v Indijo, ki je za nami, je eno najboljših potovanj, kar smo jih doživeli. Incredible India! Ja, Indija je res neverjetna. V relativno kratkem času smo doživeli toliko presenečenj, preizkušenj, lepot, grdot, vonjev, okusov in prizorov, da je to nemogoče opisati zgolj z besedami. Kljub temu bom, ko predelamo vtise, skušal naša doživetja opisati na teh straneh.

Začel bom z galerijo fotografij Mumbaja. Ekonomska prestolnica Indije, kjer srečo išče več kot 20 milijonov ljudi, je mega mesto. Ena redkih svetovnih metropol, ki sem si jo zelo želel obiskati. Menda sem se tako veselil le še New Yorka. In res, Mumbaj me je navdušil!

Z Mumbajem je povezanih toliko nenavadnih dejstev, da jih nima smisla naštevati. Doživeli smo ga tako:

Edino mesto v Indiji, kjer smo videli, da fantje odkrito objemajo dekleta:

Slavni taksi in nepregledna gneča rikš:


Kriket je v Indiji zelo resna reč. Igrajo ga povsod:

Pralnica perila, Dhobi ghat je v Guin. knjigi rekordov:


Brez tržnic, kjer je mogoče dobiti takorekoč vse, ne gre:





V papirnici:

In seveda Mumbaikarji, ki so se izkazali kot izjemo prijazni in ustrežljivi:

Prva dva tedna potovanja po Indiji smo se kar nagarali. Obiskali smo prestolnico Delhi, znameniti Taj Mahal, roza mesto Jaipur, sveti Puškar, središče IT industrije Bangalore, čudoviti Mysore in razpadli Madikeri. Ob tem smo potovali z raznimi prevoznimi sredstvi, iskali hotele, restavracije in se soočali z vsem mogočim, kar pač Indija nudi popotnikom. Zadnji teden smo želeli preživeti na morju, kar je sovpadlo z novim letom. To nam je tudi uspelo in smo zadnji dan lanskega in prve dni novega leta preživeli na čudoviti in osamljeni medeni plaži. To, da si v Indiji (1.2 milijarde ljudi) lahko delček lepega ozemlja prilastiš samo zase, pa čeprav le za kratek čas, je velik privilegij. Za to smo seveda plačali nenormalno visok znesek, a včasih si je treba privoščiti.

Dva dni razvajanja v resortu, kjer smo bili drugi dan novega leta edini gosti, je bilo dovolj, zato smo se podali naprej, v nam bolj znano, divjo Indijo.

Kakšna neumnost, odšli smo v Goo!

Ne vem, kako naj drugače imenujem to naivnost, s katero smo se podali v najbolj (edino) turistično indijsko državo. Goi smo se zaradi razvpitosti želeli izogniti, oziroma jo obiskati le zadnji dan preden bi sedli na vlak za dobrih 700 kilometrov oddaljeni Mumbai, od koder se vračamo domov. Saj vem, da je to narobe, da neke kraje presojamo, preden jih vidimo na lastne oči. A prepotovali smo že dovolj sveta, da vemo, da so najpopularnejše popotniške ali turistične destinacije najslabša izbira za spoznavanje dežel, saj se prej kot slej spremenijo v nekaj, česar mi ne želimo videti.

In kakšen je bil prvi vtis?

Rikša nas je zapeljala v glavno ulico v ozadju najbolj južne plaže v Goi, plaže Palolem. Trgovinice s spominki, restavracije, agencije, bari, vse namenjeno zgolj turistom. To je za nas kulturni šok, turisti! V restavracijah strežejo goveje meso! Česar podobnega v Indiji še nismo videli. Na sami plaži je bilo še huje. Potem, ko smo se namestili v hotelu, se je Sabrina preko interneta lotila iskanja samotnih plaž v Goi, jaz pa sem razmišljal o tem, da bi pobegnili nazaj na jug. Skratka, prvi občutki v Goi so bili resnično neprijetni, počutili smo se, kot na sovražnem ozemlju. To ni Indija.

A kot vsako jutro, je tudi prvo jutro v Goi izpralo vse slabo, kar se je zgodilo prejšnji dan. To je eden najlepših čudežev potovanj, da vse slabo, kar se v napornem dnevu v nas nakopiči, zjutraj preprosto izbline. Pojedli smo odličen zajtrk, našli mirnejši kotiček plaže, se namestili v hiški tik ob morju, kar je Sabrini tako všeč, vsaka punca si je kupila eno oblekico, privoščili smo si abjango, jutri greva s Saro na tečaj kuhanja, skratka v Goi nam je (za trenutek) postalo celo všeč. Očitno je tudi to Indija.

Draga Indija!

Natanko štiri leta je minilo, odkar sem te nazadnje obiskala. Takrat si me presenečala, tepla, preizkušala in le redko nagradila. Pa vendar si ostala v mojem srcu za vedno. Pri meni si pridobila status najbolj zanimive države na svetu, a hkrati tudi status države, kjer je najtežje potovati. Ko sem te zapustila, sem vedela, da najino slovo ni dokončno in da se bom še vračala k tebi.

Na tokratno srečanje se zaradi službenih obveznosti sploh nisem uspela miselno pripraviti. Kakšna ironija, sama sem namreč potencialnim popotnikom v Indijo priporočala, da naj gredo v Indijo le dobro fizično in miselno pripravljeni. Zato sem se spraševala, kako me boš dobro sprejela tako nepripravljeno. Pričakala si me z odprtimi rokami in mi s prve ponudila vse kar premoreš: vonj po sandalovini in urinu, dišeča kadila in gnijoče odpadke, vonj po curryu, ki se meša z vonjem dišečega pralnega praška, objestne rikšarje in ponižne prodajalce ulične hrane, prepotentne policaje in pohabljene berače.

Ponudila si mi melodijo…, ja to je tista melodija zaradi katere se vračamo v Indijo, ritem ulice, kjer vse vibrira, utripa in odzvanja neprestano, ni prekinitve ne podnevi in ne ponoči. Troblje rikš in avtobusov, zvončkljanje potujočih trgovcev, globoki glasovi uličnih prodajalcev, ki ponavljajo svoje ponudbe v neskončnost. Indija, pri tebi nista pomembna čas in prostor, pomembna je intenzivnost ritma, okusa, vonjev in barv, ki jih ponujaš na vsem koraku. In jaz tokrat to, kar ponujaš, sprejemam mirno, zadovoljno in največkrat celo z nasmeškom. Ne prepiram se z natakarji zaradi preveč pikantne hrane, nisem jezna na prodajalce, ker mi hočejo zaračunati trojno ceno, stopim preko umazanije, se stuširam z mrzlo vodo in se primem za nos če preveč smrdi. Uživam v hrani intenzivnih okusov, srkam božanski badem milk, se prepuščam omamnim vonjem kadil in ajurvedskim masažam, občudujem barve sarijev in se radostno gibam v ritmu tvojih ulic. S ponosna gledam na svojo družino, ki zmore tako potovanje brez slabe volje, prepiranja in večjih težav.

Vse to dokazuje, da si me marsičesa naučila in me učiš še naprej, za kar sem ti hvaležna. Ne pritožujem se več nad malenkostmi, saj so le te nepomembne v primerjavi s tem, da imam priložnost čutiti tvoj utrip in doživljati intenzivnost tvojega bivanja. V primerjavi s teboj, Indija, je naše urejeno življenje le bleda slika. Zato prihajamo k tebi in zato so nam tvoje barve tako všeč.

Namaste,
Sabrina

Še nekaj vtisov iz Indije:

Danes je 30. december. Silvestrovati smo želeli na morju v malce boljšem hotelu, kot smo jih v Indiji sicer vajeni. A bolj, kot smo se morju približevali, bolj se nam je naš načrt sesuval. Bili smo že tik pred tem, da rezerviramo silvestrovanje v nekem luksuznem resortu ob morju, kar bi nas stalo 4-5 krat več, kot plačujemo tukaj za hotele. A ker so želeli 100% avans, mi pa po Indiji potujemo dovolj dolgo, da vemo, da se sobe v Indiji ne rezervirajo vnaprej, če res ne veš kam greš, tega nismo plačali. Ko smo danes do tega resorta prišli in si pogledali Premium Delux sobo, smo se v trenutku obrnili in odšli.

Ura je 21. zvečer, sedimo v indijskem vagonu najnižjega razreda, pred nami sta še dobri dve uri vožnje do nekega majhnega kraja, kjer upamo, da bomo lahko prenočili. S tem, da sta danes za nami že dve dolgi vožnji z avtobusi lokalnega razreda.

31. 12. 2013
Prejšnjo noč smo prespali v tako zanikrnem hotelu, da smo kljub temu, da smo bil po 15-ih urah na poti umazani in prepoteni, zaspali kar oblečeni. Tega nismo naredili še nikoli!

Zjutraj pa malce peš, nato na rikšo in še avtobus, pa še eno rikšo, da smo prišli do tako zaželene plaže. Prenočišča tam nismo našli, zato smo najeli čoln in se zapeljali do čudovite samotne medene plaže, kjer smo sedaj. Pravkar smo se okopali v morju!

Srečno, veselo, zdravo, polno pozitivnih misli in dejanj leto 2014!

Maša, Sara, Sabrina in Davor

Zadnjič sem zapisal, da smo osamljeni popotniki v Indiji, kar smo tudi bili. Danes, ko smo se vkrcali na vlak za Ajmer, pa smo se znašli v vagonu polnem Slovencev, ki potujejo po Indiji v organizirani skupini. Ne vem, ali je svet res tako majhen ali Slovenci tako radi potujemo.

Nekaj dni smo preživeli v roza mestu, kot pravijo prestolnici Radžastana. Velikansko mesto, velikanska gneča, pristna Indija. Malo smo se sprehajali in nakupovali po bazarjih, ki jih je v tem mestu toliko, da je to neverjetno. Stari del mesta je en sam ogromen bazar, na katerem je mogoče kupiti takorekoč vse. Ogledali smo si palačo maharadže, ki je v primerjavi s tem, kaj se nahaja zunaj palače, prava oaza miru in čistoče. Celo kamele smo jahali, saj sva to obljubila otrokom. Sicer nismo šli na safari, a za potešitev želje je bilo dovolj. Želeli smo tudi v kino, a aktualnega Bollywoodskega mega hita žal niso nikjer predvajali v anglešini ali s podnapisi.

V templju Krišne smo se zaklepetali z nekim možakarjem. Med drugim nam je povedal, da je to, kar prodajajo na bazarju slabe kvalitete. (To nam je bilo jasno, saj smo za sari plačali dva evra.) Rekel je, da je bolje, če spominke kupimo v neke vrste zadrugi, kjer prodajajo stvari, ki jih izdelujejo vdove, v Indiji pogosto izločene iz družbe. Ker nam je zrihtal še poceni rikšo, nismo imeli razloga, da ne bi šli tja. Tam smo pustili trgovcem, da nas strežejo in kupili smo nekaj stvari, a da bo zaslužen del tega denarja res prišel v prave roke, nekako ne verjemem.

Vem, da je narobe, kadar ljudem premalo zaupamo, sploh glede na to, da imamo res slabih izkušenj z neznanci zelo malo. A v teh dneh so nas tolikokrat želeli in tudi uspešno naplahtali, da smo naše sicer precejšnje zaupanje v neznance, malce zavrli. Saj od nas ne želijo ničesar drugega, kot nekaj denarja. Jasno, saj ga imamo v primerjavi z njimi nepredstavljivo veliko; in s tem, da ga želijo od nas izvleči čim več, ni nič narobe. Narobe je le to, da denar ne pride do tistih na dnu, ampak ga prej prestrežejo tisti, ki jim glede na razmere ne gre tako slabo. Edini, ki izkažejo iskreno hvaležnost, ko jim kaj damo, so starejši berači.

Indija je neverjetna! To potovanje po Indiji je dirka s časom, ljudmi in čudesi, s katerimi se soočamo na vsakem koraku. Toliko vsega se nam dogaja, da komaj kaj sledimo, kaj šele, da bi to lahko delili na teh straneh. Tako na kratko, kako je videti naše potovanje:

24.12.
Zjutraj smo se zbudili v Jaipurju, se z vlakom (ki je imel uro in pol zamude) odpeljali v Ajmer in od tam v Pushkar. Tam smo komaj našli primeren hotel, si naročili kosilo in vse štiri naročene jedi pustili skoraj nedotaknjene, saj so bile obupno zanič. Nato smo rahlo lačni odšli na sprehod po svetem mestecu in med tem odganjali nadlegovalce, ki so od nas nenehno nekaj želeli. Po sprehodu smo si na strehi restavracije Out of blue privoščili božično večerjo in se na božični večer vsi štirje zbasali v eno posteljo, da nas ni zeblo in po risanki zaspali.
25.12
Zjutraj smo zajahali vsak svojo kamelo in se podali v puščavo. Po jahanju smo se še malo potikali po mestu, se pustili naplahtati novi prevari in se odpeljali nazaj v Ajmer. Tam smo želeli obiskati nek islamski verski objekt, a nam ni uspelo. Gneča je bila nepopisna. Sem rekel, da bi me punce počakale pri vhodu in bi se jaz gužval sam in si ogledal tempelj, pa ni prišlo v poštev, na ulici je bila norišnica. Nato z vlakom nazaj v Jaipur, kjer smo na srečo ušli dvema prevarantoma in našli pravo rikšo, s katero smo se zapeljali v hotel.
26.12.
Dopoldan smo si ogledali čudovito trdnjavo-palačo in tam opazovali mogočne slone, kako tovorijo turiste navkreber. Po preveč pikantnem kosilu pa na letališče, ki je tako urejeno, da človek pozabi, da je v Indiji. No, na poti do letališča so nas, med tem, ko smo sedeli na rikši in se v koloni počasi premikali, napadli majhni otroci. Vlekli so me za roko in hlače ter zahtevali denar, tako, da sem se jih moral otresti na silo.

Sedaj smo na jugu, a še vedno v Indiji.

Severni del Indije smo zapustili in odleteli dva tisoč kilometrov južneje, v tople kraje. Na severu je bilo namreč precej hladneje, kot smo si predstavljali. Uric, ko smo lahko bili v kratkih rokavih, je bilo za naš okus premalo.

Nekaj vtisov iz severa:

Lačnih ust v Indiji je veliko:

Stroj za peko čapatijev:

Ulični prodajalci hrane:



Indijske dobrote postrežene v dobri restavraciji:

Zaslužen počitek:

Življenje na ulici:



Taj Mahal:

Po božični večerji smo se posladkali kar z uličnimi dobrotami:

Za nami je tako imenovani zlati trikotnik, ki ga tvorijo Delhi, Agra in Jaipur, baje trije najbolj obiskani kraji v Indiji. Pravzaprav je to pot, ki bi jo naj naredilo največje število tujih turistov, ki obiščejo Indijo. To, da obiščemo kraje, ki jih obišče največ turistov, mi seveda ni bilo najbolj po godu, ampak ker brez kompromisov ne gre, smo se tudi mi znašli v množici turistov.

Pa kaj še!

Edini “belci”, ki smo jih videli v Delhiju so bili štirje popotniki v turistični soseski in peščica v turističnem uradu železniške postaje. OK, smo mislili, ni glavna sezona in premalo časa smo tukaj, da bi srečali tujce. Zraven tega v Delhiju turističnih znamenitosti nismo obiskali, saj smo jih videli že na prvem obisku indijske prestolnice. Nato smo se z vlakom odpeljali proti tri ure oddaljeni Agri, kjer stoji najimenitnejši mavzolej in menda ena najbolj prepoznavnih zgradb na svetu, Taj Mahal.

V vodniku sem bral o kilometrskih kolonah turistov, ki čakajo pred vsakimi od treh vrat, ki vodijo do Taj Mahala. Bilo me je kar strah, kako dolgo bomo stali v vrsti in nisem bil prepričan pred katerimi vrati bo gneča najmanjša. A ko dan pred obiskom Taj Mahala na ulicah Agre nismo srečali več kot treh tujcev, mi je skorajda odleglo. Na dan obiska te znamenitosti, ki jo letno obišče več milijonov ljudi, smo kljub temu, da je za obisk najprimernejši čas ob sončnem vzhodu, spali do osmih zjutraj. Prvič zaradi tega, ker je naša biološka ura takrat bila pol dveh zjutraj in smo še vedno zdelani od jet-laga. Sabrina in Sara sta zaspali komaj po drugi uri (po lokalnem času), tako da zbujanje pred zoro ni prišlo v poštev. Drugič, ker je takšna megla, da se komaj kaj vidijo hiše, kaj šele sonce. In tretjič, ker smo računali na to, da tako ali tako ni turistov, ki bi si Taj Mahal želeli ogledati.

Ko smo se z rikšo pripeljali do vrat Taj Mahala nisem mogel verjeti svojim očem, saj pred edino blagajno na teh vratih ni bilo nikogar. Šele pred vrati je bila vrsta Indijcev, ki so čakali na vstop. Tujih turistov preprosto ni. Voznik rikše mi je rekel, da ni tujcev, ker so vsi v Goi. Nekako ne verjamem.

Od našega zadnjega obiska Indije je očitno minilo toliko časa, oziroma smo od takrat prepotovali toliko držav, da smo malce pozabili, kako je potovati po Indiji. (Morda smo si ravno zaradi tega upali priti.) Tako smo po eni strani veseli, da ni tujcev, da nas lokalci gledajo tako, kot da smo padli iz neba. Po drug strani pa smo zaradi tega edina tarča prevarantov, ki jih tukaj ne manjka. Zgodba o tem, kako so nas naplahtali že prvo uro v Indiji morda kdaj drugič.

Upam, da nam bo čas v Indiji tekel tako počasi, kot se vrtijo kolesa vlaka, s katerim se peljemo proti tretjemu oglišču zlatega trikotnika, v Jaipur.

Smo v Indiji!

Danes zjutraj sem šel na železniško postajo kupiti vozovnice za vlak. Po včerajšnjih zapletih, ko so nam prevaranti to onemogočili, je danes šlo gladko.

Imel sem lepo jutro, a pred nami je še cel dan: