Author: Sara

Končno se je tudi Sara odločila, da deli svoje vtise s potovanja po Indiji:

Zakaj sem izmed vseh držav, ki sem jih že obiskala, izbrala prav Indijo? Ker je to najbolj čudovita, pretresljiva in drugačna država, ki sem jo kadarkoli obiskala. Kot govori reklama, neverjetna Indija! V Indijo sem se odpravila že drugič in iskreno povedano nisem vedela, da me bo tako pretresla in to v vseh možnih pogledih, kot me je. Ampak me je in to zelo. Na vsakem koraku vidiš, čutiš, celo zavohaš nekaj novega in edinstvenega.

Naj opišem še potovanje samo. Naša pot se je začela doma, saj smo se z avtom odpeljali do Milana in leteli v Rijad. Tam smo čakali na let v Delhi, kar se sploh ne sliši tako strašno, če ne bi čakali na ogromnem, napol praznem letališču kar 15 ur. Seveda smo noč preživeli in se naslednji dan zbudili v prestolnici Indije, Delhiju. Ker pa smo ga leta 2009 že obiskali, smo v njem prenočili le eno noč. Naslednji dan smo se podali dalje in to kar z vlakom. Lahko bi rekli, da je Indija poceni, a je tako raznolika država, da je to ne opiše. V njej najdemo grozovito revne ljudi in milijonarje. Vmesnega sloja, oziroma po indijsko »kaste«, skorajda ni. Za prevozno sredstvo smo izbrali vlak, saj je poceni in najmanj nevarno, varnost pa je v državah kot je Indija zelo pomembna. Ko se voziš z vlakom si lahko svet ogledaš popolnoma drugače. Vse drsi mimo tebe, le sediš in si ogleduješ svet iz sedeža, ki te je stal 10 evrov za več sto kilometrov. Indijski vlaki so izjemno pestri. Vsakih nekaj minut je v naš kupe pogledal drug Indijec in nam ponujal vse mogoče. Od čaja, juh, kumaric, karijev, riža do cigaret, Rubikovih kock in sončnih očal. Seveda smo se vozili tudi z avtobusi, a manj kot z vlakom, saj so indijske ceste zelo slabe.

Vsak, ki obišče Indijo si seveda ogleda tudi eno izmed sedmih čudes sveta, Taj Mahal. To je grobnica, ki jo je kralj dal narediti za svojo pokojno ženo. Pogledali smo si tudi vodno palačo, jahali kamele, jedli na tržnicah in preživeli brez zastrupitev, ki jih napovedujejo mnogi predsodki. Res je, da je Indija bolj onesnažena, kot si predstavljamo, a v njej je toliko čudovitega in drugačnega, da je pozornost usmerjena bolj na te stvari.

V Indiji je zelo pomembna tudi hrana. Marsikomu ne bi bila všeč. Je nekaj povsem drugačnega kot naša hrana. Intenzivna, pekoča in polna začimb, ki jih v Sloveniji sploh ne poznamo. V Indiji meso ni toliko pomembno, govedine sploh ne jedo, saj je krava sveta žival. Pomemben je riž, indijski kruhki (npr. naan, roti), glavne jedi pa so kariji in večinoma goste jedi z zelenjavo, saj je meso zanje neke vrste privilegij. Po vsakem obroku se pije indijski masala čaj.

Indije ne bi priporočala vsakomur. Definitivno pa bi jo priporočala vsem, ki so pripravljeni na dogodivščine, prijazne ljudi, dobro hrano, onesnažena mesta in čudovite puščave s kamelami. Vsak, ki gre v Indijo, se mora nanjo psihično pripraviti, saj Indija nima cenzure, vse pokaže točno takšno kot je. Iz nje bo odnesel ogromno spominov, avantur, vonjev in okusov. A najpomembneje, ko se bo vrnil domov, bo vedel da ima več, kot je do zdaj cenil.

Z džipom smo se pripeljali do kraja kjer so nas pričakale kamele. Od veselja sem kar izskočila iz džipa in si jih ogledovala ter božala. Kamele so zelo lepe in prikupne. Zlezli smo na kamele, bilo me je kar malo strah, saj je bila kamela visoka kar tri metre. Zdelo se mi je čudno, saj je bilo okoli nas še polno zelenja, jaz pa sem mislila da v puščavi ne bo niti grmička. Naš vodič je bil prijazen gospod, ki nam je vse razložil. Po skoraj dveh urah jahanja smo se ustavili med velikimi peščenimi sipinami. Med čakanjem na kosilo sva se z Mašo podili po sipinah. Dečku, ki je bil z nami, je Maša pomagala mesiti testo za čapatije, ki so jih pekli kar na ognju. Krožnike so pomili kar s peskom in nas povabili naj pridemo jest. Pripravili so odličen sabdži – zelenjavni curry. Ko smo pojedli, smo še nekaj časa počivali, nato pa znova zajahali kamele.

Pozno popoldan smo se ustavili med velikimi sipinami. Maša in jaz sva si naredili domorodsko bivališče. Nabrali sva palice, kroglice, suhe veje in izkopali luknjo za spanje. Ati in mami sta gledala sončni zahod, jaz pa sem še nabirala zelene rastline za mojo kamelo. Bila mi je zelo všeč. Ko smo pili čaj, sem poskušala sama narediti ogenj. Uspelo mi je. Pojedli smo večerjo in naredili velik taborniški ogenj, ob katerem smo se greli, saj je postalo zelo mrzlo. Ob ognju smo se še pogovarjali, potem pa odšli spat. Ulegli smo se kar na pesek pokrit z rjuho, se pokrili z odejami in se namesto v strop zagledali v zvezde.

Zjutraj smo pojedli obilen zajtrk in odšli na pot. Ustavili smo se pri ljudeh, ki živijo v puščavi. Stanujejo v kolibi iz slame brez strehe. Imeli so telička, kozo, kravo in kokoši. Ko je gospa s šibo udarila kravo, je ta na rogove nabodla atija. Podarili smo jim otroško knjigo in piškotke, potem pa se poslovili. Hodili smo po pesku med veliko zelenja in se ustavili za kosilo pod drevesom. Prišle so tri deklice in želele da jim damo pisala. Ko so dobile pisala, pa so želele še vse zapestnice, kar sem jih imela na roki. Čez čas je prišlo še nekaj žensk, ki so na glavah nosile kupe drv in živalskih iztrebkov za kurjavo, ki so jih nabrale po puščavi. Po kosilu smo zajahali kamele in odšli dalje.

Vodnika sem vprašala če zna moja kamela teči in že naslednji trenutek sva s kamelo dirjali po pesku. Pridružile so se nama tudi ostale kamele z mamo, atijem in Mašo. Ko sem zagledala cesto sem žalostno ugotovila, da se safari zaključuje. Ko smo prišli do džipa je bilo safarija konec. Poslovila sem se od kamele in potočila solzo, saj bom kamelo zelo pogrešala. Jahanje kamele skozi puščavo mi je bilo zelo všeč.

Zbudili smo se zelo zgodaj, v temi, se oblekli in počakali na džip, ki nas je odpeljal v rezervat tigrov Kaziranga. Džip je bil odprt z vseh strani in bilo je mrzlo. Ker so živali na prostem v naravnem življenjskem prostoru, sem jaz že gledala če iz grmovja pokuka tiger ali nosorog. Parkirali smo džip in po poti naprej smo šli peš. Naenkrat sem zagledala približno deset slonov, ki so čakali na nas. Nasproti nam je prišel mali slonček in nas pobožal z rilčkom. Bil mi je zelo, zelo všeč, saj je imel lepo kosmato telo. A veselje je hitro minilo, saj je kmalu prišel nek gospod in rekel: »No good, no good!«, slončka udaril po čelu in ga poslal k mamici.

Videli smo tudi velikanskega slona, bil je kot mamut, okle je imel dolge več kot meter, bil je fantastičen. Vsi štirje smo se povzpeli na velikanskega slona. Na hrbtu je nosil sedlo z štirimi sedeži. Pred sedeže so dali železno palico, da ne moreš pasti. Skupaj s še petimi slončki smo se odpravili na pot. Na vsakem slon je bilo skupaj z mahutom (skrbnikom slona), tri do pet ljudi.

Sloni so hodili med travo visoko tudi več kot štiri metre, mi pa smo sedeli na njih in smo zato imeli dober razgled. Videli smo veliko jelenčkov in srnic, ki so bežali pred nami. Bilo jih je zelo veliko, predvsem jelenov, ki pa so bili manjši od tistih v Sloveniji. Mimo so pritekli močni in veliki bivoli, ki pa so se nas bali in se nas izogibali. Med njimi je bil tudi vodja krdela, z ogromnimi rogovi. Jahali smo naprej in jaz sem božala slona, ki je imel grobo mrzlo kožo. Kmalu smo zagledali tri debele nosoroge, ki so ležali v blatu. Podobni so dinozavrom in jaz jim pravim da so tridelni. Mislili smo, da sta to dva odrasla nosoroga, pa sta bila oče in sin, stara 35 in 5 let. Mama nosoroginja se je ustrašila in odšla, oče in sin pa sta ostala v blatu in se cartala. Vodnik nam je povedal, da nosorogi tehtajo tudi dve toni in pol in so najbolj nevarne živali v parku, bolj kot tigri.

Potem smo odšli dalje na slonih, ki so hodili po blatu in za seboj puščali globoke stopinje. Še enkrat smo videli nosoroge , ki so jedli travo, ko pa so nas zagledali so se skrili. Jahanja slonov je bilo prekmalu konec. Spet je prišel mali slonček in dali smo mu banano. Bil je lep, majhen in kosmat, s svojim rilčkom mi je ovil roko in me božal.

To je bilo pravo doživetje!

Ati je šel na treking, me pa smo ga čakale v velikem bogatem mestu. Imele smo zabavo za noč čarovnic, v temi smo plesale okoli sveč s črno pobarvanimi očmi in zobmi. Eno jutro smo se odpeljale na izlet. Najprej smo si ogledale razstavo rož. Bilo je polno lepo cvetlic in prijaznih dečkov, ki so se želeli slikati z nami. Potem smo šle na Ganesh tok, kjer je hindujski tempelj in pa tudi razgledna točka. Od to smo gledale Kanchenjungo, tretjo največjo goro na svetu, ki je kukala izza oblakov. V templju nas je menih posvetil in nam okoli zapestij zavezal rdeče vrvice. Pod templjem so posojali tibetanska tradicionalna oblačila. Mene so oblekli v pisana oblačila in mi nadeli klobuk s krznenim robom. Za nameček pa so mi okoli vratu obesili veliko rdečo ogrlico. V teh oblačilih sem se dobro počutila in vsi so me slikali. Kasneje smo obiskale Himalajski živalski vrt. Pričakala sta nas dva velika okrogla kosmata črna himalajska medveda. Mama je rekla da so trije, v resnici pa je bil eden velik za dva. Ogledale smo si tudi pisane ptice. Na naše presenečenje smo zagledale tri puhaste mehke rdeče pandice.

Iz velike kletke nas je opazoval snežni leopard z zelo debelim puhastim repom, rep je bil debel kot moja noga. Prišli so trije Indijci in leoparda izzivali. En dečko se je celo usedel na rob kletke in leopard je skočil in zasadil kremplje v mrežo. Prišle smo do prazne kletke, a naenkrat je na mrežo skočil mali mucek, ki je bil v resnici leopard. Rep je naslanjal na mrežo in jaz sem ga pobožala po njem. Bilo je mehko in prijetno. Vrgel se je na hrbet in začel gristi svojo taco in si loviti rep. To je bilo zelo smešno.

Ustavili smo se še na Tashi razgledni točki in nekaj prigriznile. Skozi daljnogled smo si ogledale polno lepih vrhov Himalaje in en ledenik. Obiskale smo tudi direktorat za ročna dela, kjer izdelujejo plišaste igračke, barvajo mandale, izdelujejo preproge in izrezujejo leseno pohištvo. Izlet mi je bil zelo všeč. Ogledale smo si tudi slapove ki imajo ime po indijancu Banjhakriju in znanstveni muzej energije.

Vsak dan smo počele kaj zanimivega, tako da nam je čas brez atija, čeprav smo ga pogrešale, hitro minil.