Category: Motoristična potovanja

Ponovno sva zapustila Čile. Argentinska Patagonija naju je pozdravila z dobrimi cestami, kjer je vožnja ponovno postala čisti užitek in sva se med vožnjo lahko prepustila razgledom. Četudi se zdi ravna neskončna cesta dolgočasna, je vse prej kot to. Kmalu so se na cesti pojavili gvanaki, ki so se sprehajali čez cesto, kot, da je njihova. Sledile so luknje v vozišču, ki sva se jim morala izmikati. Ko se je temu pridružil še zloglasno močan patagonijski veter, je moja pozornost razgledom popolnoma popustila, saj se je bilo treba osredotočiti zgolj na obvladovanje motorja.


Bencinska črpalka.

Dobrodošli v Argentini!

Poti nama niso prekrižala le gvanaki, temveč tudi lisice.

Prenočila sva v mestnem kampu v kraju Gobernador Gregores vedoč, da naju naslednji dan čaka najnevarnejša preizkušnja na tej poti. 73 prekletih se imenuje najnevarnejši odsek pet tisoč kilometrov dolge ceste Ruta 40 čez Argentino. Ozadje te ceste je zapleteno, kar se nama ni zdelo niti najmanj pomembno, saj sva jo želela le brez poškodb prevoziti, ne pa razumeti, zakaj je v tako obupnem stanju. 73 kilometrski odsek je namreč prekrit z gramozom, ki je na nekaterih mestih visok tudi več kot dvajset centimetrov. Za enosledna to ne pomeni nič drugega, kot 73 prekletih kilometrov. Ta dan sva na tem odseku ceste srečala nekaj motoristov in čisto vsi so slej kot prej zgrmeli po tleh. Cesta, skupaj z izjemno močnim bočnim vetrom, ne odpusti niti najmanjše napake in padec je neizbežen. Ne vem kako in zakaj, a nama je uspelo prevoziti vseh 73 kilometrov brez padca. Sabrina je v kritičnih trenutkih želela pot nadaljevati peš, a to ne bi imelo smisla oz. ne bi prišla nikamor. Zato sva se počasi, a vztrajno borila in premagovala kilometer za kilometrom, vse dokler se nama ni po skoraj treh urah mukotrpnega garanja prikazal asfalt.

Nekaj ur kasneje so se odprla nebesa in pred nama so se prikazali razgledi, zaradi katerih je Ruta 40 ena najatraktivnejših cest na svetu. Človek v takšnih trenutkih skorajda pozabi na muke, s katerimi se je še pred kratkim spopadel.

Nadaljevala sva proti jugu čilske Patagonije. Prizori, zaradi katerih sva se ustavljala, so se nizali eden za drugim, kot za šalo.

Razgled na goro Cerro Castillo, ki naju je spremljal še več dni, saj je pozicionirana prav strateško, kot utrdba, ki se pne v nebo nad vsem v okolici.

Kmalu sva zapustila zadnji asfaltirani odsek Carretere austral in pred nama je bilo nekaj dni zahtevnejše vožnje. A razgledi so odtehtali tudi to.
Konec asfalta.

Hudič je, ko si na teh slabih makadamskih poteh z motorjem tako počasen, da te avtomobili, avtobusi in celo tovornjaki prehitevajo. Kar seveda pomeni, da se vse okrog tebe zavije v zadušljiv in težek prah. A v trenutkih, ko so razmere najbolj neznosne in najdeva mesto, kjer se lahko malce ustaviva in zadihava, so najtrajnejši in najlepši spomini, ki si jih deliva s potovanj. Na Carreteri austral je bilo najti takšno mesto skoraj nemogoče. Ob robu ceste se ne moreš ustaviti, ker je goščava. Na cesti se ne moreš ustaviti, ker te v oblaku prahu zlahka kakšno mimovozeče vozilo spregleda. Ko pa sva se ustavila na kakšem mestu, kjer je to bilo mogoče, so naju v manj kot minuti napadli zoprni obadi, ki niso dali miru. Če se ne motim, sva ta dan na celodnevni vožnji našla le eno takšno spokojno mesto, na mostu. Nič čudnega, da se smejiva, kot da se nama je prikazala Marija!

Skoraj tisoč kvadratnih kilometrov veliko jezero očarljivih barv se imenuje General Carerra. Dva dni sva se vozila ob njegovih bregovih in se napajala z barvami, ki kot da niso s tega sveta.

A zgolj vožnja okrog jezera nama ni bila dovolj, zato sva se podala še na izlet s čolnom. Šla sva si ogledati Marmorne jame. Superlativov, s katerim bi te prizore opisoval, mi že zmanjkuje, zato prepuščam fotografijam, da govore zase.

Patagonska borovnica, Berberis microphylla ali po domače calafate, je menda najbolj prepoznaven sadež s tega konca sveta. Legenda pravi, da če ga poješ, se sem zagotovo še vrneš. Kar se naju tiče, lahko potrdiva, da je res.

Drugi dan na opevani cesti skozi čilsko Patagonijo, imenovani Carretera Austral, je bil kratek, kar se vožnje tiče. Po sestopu z vulkana so oblaki prekrili nebo in začelo se je pripravljati na dež. Imela sva dovolj časa, da sva pospravila šotor in se zapeljala do prvega kraja, kjer so naju ujele prve kaplje. Jaz sem počakal pod nadstreškom bencinske črpalke, Sabrina pa se je odpravila iskati sobo, saj nama v slabem vremenu ni treba šotoriti. V šotoru sva preživela že dovolj nalivov in neviht, da nama tega ni več treba, razen če res ni druge izbire. Spomini na dve hudi noči v šotoru lansko nevihtno poletje je še kako živ. Skratka, prenočila sva v sobi. Še pred tem pa sva si privoščila krepko juho, Cazuela de Vacuno. Izvrstna čilska juha, ki pogreje še tako prezeble kosti.

Naslednje jutro se vreme ni izboljšalo in sva oblečena v dežne kombinezone zapeljala v hladno jutro proti jugu. Na celodnevni vožnji sva naredila le dva kratka postanka, da sva se v hladnem dnevu za trenutek ogrela. Prvič s čajem in drugič z džinom! Če se v tako odročnem delu sveta pelješ mimo destilarne, je postanek neizbežen. Sploh, ko prebereš njihov slogan: “Tepaluma je najčistejši kraj na planetu, spoštljivo destiliran v pijačo tako veličastno kot narava, iz katere izvira. Uživajte v vsakem požirku, medtem ko se povezujete z “soul-enriching” močjo zadnjih divjih deževnih gozdov čilske Patagonije.” Da se človek ne bi zaustavil v najčistejšem kraju na planetu in si obogatil duše, bi bilo prav nespoštljivo. Na motorju je seveda vsakršen alkohol strogo prepovedan, zato sva si oba skupaj privoščila en džin tonik. Dovolj, da sva si privezala dušo in se malce pogrela.

Puyuhuapi je ime kraja, ki sva ga izbrala za cilj tega dne. Bojda najlepši kraj v teh koncih. A nama se je zdelo, da je po celodnevnem jahanju po tej cesti, ki je bodisi prašna, bodisi blatna, vsak kraj, kjer se lahko od teh razmer spočiješ, prečudovit. In hkrati nič posebnega.

Izpred kavarne v kraju Villa Santa Lucia, ki ga je ob močnem nalivu leta 2017 zasul plaz. Obiskala sva spominsko hišo s strašljivimi fotografijami.

Naslednji dan se je ponovno pokazalo sonce in že zgodaj dopoldan sva prispela na cilj. Prišla sva do enega najbolj opevanih narodnih parkov v Čilu, Queulat. Imela sva srečo, da naju je čuvaj spustil v avtokamp sredi narodnega parka že tako zgodaj. Tako sva ponovno šotorila sredi divje narave in ponovno moram zapisati, da teh občutkov ni mogoče primerjati z ničemer.

Potem, ko sva postavila šotor in malce posedela na soncu, sva se odpravila na pohod do tukajšnje znamenitosti; Ventisquero Colgante oziroma viseči ledenik. Ne glede na odročnost, ta ledenik pritegne mnogo ljudi, saj ponuja edinstven razgled.

Ta dan se kar ni hotel končati. V kamp sva se vrnila že zgodaj popoldan in sva kar posedala in se prepuščala razgledom. No, med tem sva seveda skuhala več čajev in kav, večerjo, oprala perilo, očistila in namazala verigo na motorju, naredila načrt za naslednji dan in tako naprej. Kopica vsakodnevnih opravil, ki jih moraš redno početi na takšnem potovanju, je namreč neizbežna. Midva si na ta način potovanje oblikujeva zato, ker imava to rada precej bolj, kot hotelski turizem. Ne vem, kako bi drugače imenoval to, ko vsa opravila, razen tistih, ki jih zares ne moreš naprtiti drugim, da si sam lahko privoščiš počitek. Res pa je, da slednja oblika turizma zagotavlja službo neprimerljivo večjemu številu ljudi, kot popotniki na potovanjih po zakotnih predelih sveta. Dobro, da smo si ljudje tako različni in da lahko vsak potuje ali dopustuje na način, ki mu ustreza oziroma mu dopuščajo okoliščine.

Dežela vulkanov in jezer se imenuje regija Čila, kamor sva se ponovno vrnila.

Dežela je namreč posejana z vulkani, okrog katerih je na tisoče jezer. Pogledi so prečudoviti, kamorkoli se človek obrne. Kakšnih sto vulkanov bi naj bilo v Čilu. Zato ni nenavadno, da je prav v tem koncu sveta bil zabeležen najmočnejši potres na svetu. Kako je z izbruhi vulkanov, je bolje, da ne veš, dokler si na tistem koncu. Kmalu zatem, ko sva zapustila Argentino, sva se znašla v pokrajini, ki kot da ni s tega sveta. Na kilometre daleč so bila drevesa le še siva debla, zelena je bila le podrast. Kriv je orjak v ozadju.

Vulkan Puyehue je izbruhnil junija 2011. Sto milijonov ton pepela in prahu je prhnil v zrak, tako, da je šlo za najmočnejši izbruh v 21. stoletju. Oblak pepela je dosegel Afriko in Avstralijo, neverjetno. No, ducat let kasneje se je narava že delno obnovila, kar ponuja nepozabne prizore.


Nedaleč naprej se je na obzorju prikazala silhueta že naslednjega orjaškega vulkana, Osorno.


Bojda prav ta vulkan označuje severno mejo Patagonije. Imela sva občutek, da se tukaj civiliziran del Čila konča in se pričenja divjina, kar je pomenilo, da se prava pustolovščina šele pričenja. Carretera austral se imenuje zloglasna cesta, ki povezuje osrednji Čile z južnimi odročnimi regijami tega sveta. Pravzaprav je ta cesta eden od razlogov, da sva se ponovno vrnila v Čile. V nekem trenutku, ko sem iskal ideje za drzne podvige, sem imel celo idejo, da bi vseh 1200 kilometrov te ceste prekolesaril, a me je Sabrina hitro postavila na realna tla, tako, da sva se tukaj znašla oba, na motorju.

Majhen kraj Cochamó je za naju pomenil začetek potovanja po Carreteri austral, kar je eden najbolj veličastnih road-tripov na svetu. Popoldan, ki sva ga preživela v krasnem avtokampu, se tega nisva še niti zavedala.

A že jutro je pokazalo razmere, s katerimi sva imela opravka naslednje tedne, ko sva se prebijala skozi te kraje.

Zoprne ceste je bilo po pol dneva na srečo konec. Vijakov, ki sva jih na tresoči vožnji po tej cesti izgubila, nisem našel v nobeni železnini v vasici Puelo, zato sem uporabil plastične vezice in blatnik pritrdil z njimi. Srečo sva imela tudi, da sva našla bencinsko črpalko, saj nisva natočila goriva takrat, ko je bila priložnost. Sprva namreč nasveta, da je treba gorivo natočiti na vsaki bencinski črpalki, nisem vzel resno.

V zanikrnem pristanišču Pichicolo sva čakala na trajekt, ki sva ga rezervirala že dva meseca vnaprej. Namesto velikega spodobnega trajekta, ki iz nama neznanega razloga ni prišel, so nas vkrcali na majhen lokalni trajekt. Štiri ure smo s to garo pluli po fjordu, da smo prišli do Calete Gonzalo, kjer smo se izkrcali. Bil je že večer in končno se je prikazalo tudi sonce.

Kot se za te kraje spodobi, sva prenočila v avtokampu z imenom Vulkan. Čuvaja več ni bilo in sva si lahko izbrala eno od gromozanskih parcel, ki so bile ena od druge oddaljene vsaj sto metrov. Do koder seže pogled, vso pokrajino sva imela le zase. Ko šotoriš v takšni divjini, da daleč naokrog ni žive duše in si ob tem obdarjen s prekrasnimi razgledi, se vate naselijo neizbrisljivi občutki popolnosti, ki jih ni mogoče primerjati z ničemer.

Naslednje jutro sva kamp zapustila v treking oblačilih in se podala na prvi pohod. Kam drugam, kot na vulkan. Vulkan Chaitén je nazadnje izbruhnil leta 2008 in od takrat miruje, zato so nanj speljali pešpot. A glede na to, da se na več mestih iz vulkana vali dim, nisem prepričan, da povsem miruje. O tem se, ko stojiš na kraterju vulkana, seveda ne sprašuješ.

Fascinantno, kako bujna podrast je v teh krajih.

Sledilo je prvo prečkanje meje med Čilom in Argentino. Sicer sem sprva načrtoval, da bi to naredila na enem od gorskih prelazov, a sva se prahu za nekaj časa nasitila in sva se raje podala po asfaltni cesti. Ta naju je vodila ob jezeru Villarica in skozi kraj Pucon. Te kraje poznava, saj smo jih že obiskali. Zato se tukaj nisva imela namena ustavljati, a je to tako močno obiskan predel Čila, da sva kar nekaj časa stala v kolonah. Tudi na meji ni šlo hitro. Za prehod meje z najetim motorjem je potrebno kar nekaj papirologije, žigosanja in predvsem potrpljenja. Če bi znala še kaj več španščine, bi bilo vsekakor lažje. Manjkal nama je nek dokument, čeprav so nama v agenciji, kjer sva motor najela, zagotavljali, da imava vse, kar potrebujeva. Na najino srečo se je uradnica na carini v Čilu potrudila in dokument, ki nama je manjkal, pripravila sama. S tem sva nato lahko vstopila v Argentino. No, zapeljala. Seveda po prašnem in luknjastem kolovozu, kot se za odročne kotičke Patagonije spodobi. Ko sva končno prišla do asfaltirane ceste, pa sva se prvič soočila z nebodigatreba, za katerega se je izkazalo, da bo najin najbolj trdovraten antagonist na tem potovanju. Močan veter, pred katerim se je nemogoče skriti in kateremu ni mogoče uiti. Zvest spremljevalec slehernega popotnika po Patagoniji. Tako močan, da lomi šipe na avtomobilih. Le kaj v teh krajih počnemo motoristi in kaj šele kolesarji?

Prvi kraj v Argentini, v katerem sva prenočila, je bil Junín de los Andes. Sicer majhen kraj, a dovolj, da sva našla vse, kar sva iskala. To je bilo bolj ali manj vedno isto: bencinska črpalka, restavracija, trgovina in avtokamp. Kraje, ki imajo vso to infrastrukturo, sva sicer poredko obiskala, ker jih je v tem koncu sveta bore malo, a dovolj, da sva se po več dneh v divjini ponovno počutila civilizirano, ko sva tak kraj našla. Junín de los Andes je pričetek famozne panoramske Ceste sedmerih jezer oz. Ruta de los Siete Lagos. A lepo po vrsti, saj se nama nikamor ni mudilo, saj sva vendar v Argentini. V deželi, kjer življenje utripa v precej drugačnem ritmu, kot v Čilu. To sva že vedela in sva se Argentine veselila prav zaradi tega. Žal je dežela sedaj v hudi krizi, a se nama je zdelo, da v teh majhnih krajih, ki sva jih obiskala, to ni tako očitno ali pa le nisva opazila. Razen očitnega. Cene so namreč precej nižje, kot v Čilu. Povrhu sva pri menjavi na črnem trgu za dolarje dobila tudi do petdeset odstotkov več, kot po uradnem tečaju ali pri uporabi plačilnih kartic, kar je vse skupaj še pocenilo. Tudi zato se nama v Argentini ni nikamor mudilo.

Prvi postanek na Cesti sedmerih jezer je bil simpatičen, a silno turističen kraj San Martin de los Andes. Motor sva pustila kar na ulici, a hkrati na očeh, saj Argentinska mesta naj ne bi bila varna in je bilo treba precej bolj paziti, kot v Čilu.

Sem sva prišla z misijo. No, jaz sem si nečesa zaželel in že kmalu po deseti uri zjutraj sva obiskala lokal, katerega obisk sem nestrpno pričakoval. Pristno argentinsko heladerio oz. sladoledarno. Lokal se imenuje Mamuška, kar nikakor ne zveni špansko, a sladoled je prvovrsten. Imeli so tudi praline, ki so videti kot poldrago kamenje, a to naju ne pritegne tako, kot sladoled.

Da so Argentinci ljubitelji dobrega sladoleda, smo se naučili že na prvem potovanju. Se mi zdi, da ne bi zgrešil, če bi zapisal, da so Argentinci temperamentni ljubitelji življenja, začinjenega z dobro hrano in zabavo. V San Martinu sva poiskala tudi pristne argentinske empanade in jih kupila za kosilo, ki sva si ga privoščila ob enem od sedmih jezer.

Cesta sedmerih jezer je prekrasna, s čudovitimi razgledi na gozdove, gore in seveda jezera, ki kar ne pojenjajo. Vzela sva si čas in se ustavila ob vsakem jezeru.




Kopanje in ohladitev v turkiznem jezeru je sicer videti mamljivo, a naju ni dovolj pritegnilo.

A dan sva, namesto v Bariloche, zaključila v kraju Villa la Angostura. Bariloche je namreč najbolj znamenit kraj v tem delu Argentine, a so se te dni tam odvijali protesti, zato se nama ni zdelo smiselno, da ga obiščeva. Sploh pa se turističnim krajem raje izogneva, kot ne.

Kljub temu, da sva vozila počasi, naredila daljši postanek v San Martinu in veliko postankov ob jezerih, sva na cilj prispela zgodaj popoldan. Pozna se, da sonce zahaja šele po deveti uri in da je dan dolg več kot 14 ur. Tako, sva se potem, ko sva postavila šotor, sprehodila do mesta in tam postopala do teme. Prijalo nama je malce razvajanja v civilizaciji, potem, ko sva nekaj dni preživela bolj ali manj na cesti in v divjini.

Pot sva pričela v Santiagu, velemestu, ki nama je služilo zgolj kot izhodišče. Nabavila sva lokalni sim kartici, menjala denar in kupila plinsko kartušo, saj je to edini kos prtljage, ki ga nisva smela dati na letalo. Vso ostalo prtljago, težko 41 kilogramov, sva zapakirala v dve kartonski škatli. Precejšnja teža za motor, ki je skupaj z nama in vso kramo tehtal blizu pol tone. Kar se motorja tiče, sva se raje, kot da transportirava najinega, odločila za najem. Takoj po pristanku letala sva se odpravila v garažo, kjer sem si zelo oddahnil, ko sem motor pregledal in videl, da je res takšen, kot so obljubljali. Avtomobile in motorje smo najeli že na vseh koncih sveta in se je nabralo že kar nekaj neprijetnih izkušenj, ko smo namesto obljubljenega dobili kakšno garo, ki jo je bilo potrebno, še preden smo jo sploh lahko uporabili, še kje zavariti. Prav v Čilu nam je z avta, ki smo ga pred leti najeli, odpadel odbijač in smo ga morali nekako privezati, da smo se sploh lahko peljali. Zato je bil trenutek, ko sem videl, da je motor takšen, kot sem pričakoval in potem, ko smo uredili vse potrebne papirje, ključen. To je pomenilo, da imava zeleno luč in da se najina pustolovščina zares pričenja. Ko sem sedel za krmilo motorja, ki ga še nisem peljal, skupaj s Sabrino za svojim hrbtom in zapeljal v kaotični promet sedemmilijonske južnoameriške metropole, proti več kot štiri tisoč kilometrov oddaljenemu cilju, se mi je na obraz narisal širok nasmešek.

Nekje visoko nad Atlantikom.

Potrebovala sva dva dni vožnje proti jugu, da sva naredila umik pred neznosno vročino, ki pesti osrednji Čile v poletnem času. Čeprav je bilo 36 stopinj v senci, midva pa na soncu v polni motoristični opremi na motorju, naju vročina ni preveč motila, saj sva peljala po hitri cesti, skoraj brez postankov. Ob koncu drugega dne sva že našla zavetje v hladu gozdov in tudi prvi spodobni razgledi so se nama pokazali. Takšni, zaradi katerih sva prišla v ta odročni del sveta. Ponovno! Prvi vulkan, ki sva ga uzrla, je eden največjih in najbolj aktivnih vulkanov v Čilu. Gre za 3.124 metrov visok vulkan Llaima.

To noč sva že kampirala v naravi, v narodnem parku Conguillo. Kar je seveda pomenilo konec asfalta in soočenje z vožnjo po prašnih cestah v resnično zahtevnih razmerah. Tako zahtevnih, da sva se že naslednje jutro z motorjem zvrnila v jarek. Na srečo brez posledic, a sva se takrat oba zavedla, v kaj se podajava, saj to niso ceste za enosledna vozila in za način potovanja izven varne avtomobilske kabine. A začuda sva na celotni poti srečala precej manj motoristov in kolesarjev, kot sva pričakovala, glede na sloves, ki ga ima Patagonija. Upam, da to ne pomeni, da je avanturistov, ki izbirajo tovrsten način potovanja, vedno manj. Na prašni cesti v narodnem parku Conguillo je bil promet sicer redek, a ko naju je kak avtomobil prehitel, je dvignil toliko prahu, da sem moral tudi ustaviti in počakati, da se prah poleže in razkadi, da sem lahko peljal naprej. A to je bila šele prva izkušnja na slabih cestah, sledile so precej težje.

Tretji dan sva se podala na prvi pohod. Pot naju je vodila mimo jezera in nato v hrib do razgledišča Mirador los Condores. Razgledi, ki so naju spremljali so bili izjemni. Že to, da se sprehajaš v neposredni bližini vulkana, in ga imaš skoraj ves čas pred očmi, naredi razglede izjemno privlačne. Kot da ima vulkan moč, da te očara in ne moreš umakniti oči od njega.

Ko se je dan prevesil v drugo polovico, je svojo moč pokazalo tudi sonce. Postalo je neznosno vroče, kot je lahko le tam, kjer je zrak redek in čist, tako, da na koži prav čutiš, kako jo sončni žarki žgejo. Nisva zdržala in sva se kar ob jezeru slekla in zaplavala v hladnem jezeru. Kljub silni moči sonca so bila jutra hladna, le kakšnih 6 stopinj nad ničlo je bilo zjutraj, ko sva stopila iz šotora. Na srečo imava dovolj dobro opremo, da nama nizke temperature ne kradejo uric spanca v šotoru in sva spala kot dojenčka. Vsako noč, dvajsetkrat v šotoru, razen dvakrat, ko sva zaradi dežja poiskala sobo. Zame je bilo šotorjenje v naravi en od vrhuncev tega potovanja. Šotorjenje je, kot sem že večkrat zapisal, ena izmed ključnih sestavin dobrega potovanja, saj večernega posedanja pred šotorom, ko je nad teboj le nebo, ne prekosi najrazkošnejša soba tega sveta. Da o kakovosti spanca, ki je z dobro opremo nadpovprečna, niti ne govorim.

V primerjavi s prašno cesto, po kateri sva vozila prejšnje dni, se je tole zdelo kot avtocesta.

Vidim, da sem prav dolgočasno objavil samo fotografije, ki jih v zgornji tretjini prekriva modrina neba. Se prihodnjič potrudim najti kaj sivine.

Dolgo časa je minilo, odkar smo se nazadnje oglasili na teh straneh. Vsaj nama s Sabrino, ki sva v tem času potovala, se zdi, da so ti štirje tedni, ko sva bila na potovanju, tekli zelo počasi. Odpotovala sva namreč v resnično daljne kraje in sva se v tem času temu primerno oddaljila od skoraj vsega in skoraj vseh. Skoraj 14.000 kilometrov daleč sva bila. Da sva prispela domov, sva potovala 38 ur, od tega sva bila v zraku 19 ur. Za primerjavo; direktni let od nas do Indije traja 7 ur. A dolga pot je neizbežni del potovanja v tako odročni del sveta, kot je Patagonija.

Argentino in Čile smo obiskali že pred leti v polni družinski zasedbi. Potovanje je bilo takrat precej drugačno od tokratnega, čeprav sva tudi sedaj obiskala nekaj istih krajev. A Sabrina si je tiste ta najbolj čudovite kraje tako zapomnila, da se je želela vrniti. Jaz sem seveda bil takoj za stvar in sva šla. Sama, brez otrok. Kar glede na videno ni nič posebnega, saj bi lahko pare z otroki, ki sva jih na tokratnem potovanju srečala, preštela na prste ene roke. Nič nenavadnega, saj družine z majhnimi otroki ne potujejo v tako odročne, divje ali eksotične kraje. Razen redkih izjem. Bolj nenavadno se mi zdi, da na celotnem potovanju nisva srečala niti enega samega Slovenca, ki sicer radi potujemo. Morda zato, ker je skrajni jug južnoameriške celine res težko dostopen in to z več vidikov. Tudi sicer niso ti kraji množično obiskani, tako, da sva turistični vrvež doživela le na treh najbolj eminentnih lokacijah.

Patagonija je že sama po sebi sinonim za pustolovščino. Podobno kot Aljaska, Pamir, Mongolija, Sibirija, Amazonija in podobni (po iskalniku sinonimov v slovenščini) Patagoniji sorodni izrazi. Oba s Sabrino sva bila za to, da se na takšno pustolovščino podava na dostojen način. Ko sva razmišljala o načinu potovanja, nama je prišlo na misel tudi, da bi se na potovanje po Patagoniji podala na lažji, cenejši in udobnejši način. Da bi potovala z najetim avtom ali da bi prenočevala v sobah ali kako drugače. A je bila Sabrina ta, ki je to misel takoj ovrgla, saj ta način potovanja ne bi bil dovolj atraktiven. Tako sva se pod vplivom pustolovskega duha, ki je, kot kaže, zajel že oba, odločila za najboljši možen način potovanja. Potovala bova z motorjem in spala v šotoru, sva rekla in tako je tudi bilo. Motor sva prevzela v prestolnici Čila in se z njim zapeljala 4.518 kilometrov na jug, vse do Magellanove ožine na skrajnem jugu celine. Na poti sva štirikrat prečkala mejo z Argentino, se enkrat okopala v jezeru pod vulkanom, opravila šest poldnevnih pohodov, srečala dve lisici, obiskala eno pivovarno in dvajsetkrat spala v šotoru. Osrednji del potovanja je predstavljalo občudovanje prečudovitih prizorov naravnih lepot, ki kar niso zapustili vidnega polja. V enem samem dnevu sva se lahko peljala pod vulkanom, skozi deževni gozd, vzdolž fjorda, mimo jezer, čez gorski prelaz in skozi puščavo. Resnično izjemno privlačna pokrajina, ki je ne gre opisati niti z besedo niti s fotografijo. A v prihodnjih tednih bom poskusil natanko to.

Pot.