Category: Indija

Že nekaj let je od takrat, ko se je v meni porodila želja, da bi obiskala Indijo. Društvo v katerem obiskujem jogo pogosto organizira potovanja v Indijo. To bi bila krasna, povsem drugačna izkušnja od dosedanjih potovanj, ampak najprej morata deklici biti dovolj močni. Maša mora biti stara vsaj sedem let, leta 2010 lahko gremo v Indijo. In tako sem čakala, da pride pravo leto. V mojih predstavah je bila pot v Indijo povezana z določenimi pričakovanji, pričakovala sem, da si bom napasla oči na eksotični pokrajini, imela čast srečati poduhovljene ljudi, da bom spoznala mistiko hinduizma, uživala v čudovitih barvah, občudovala Indijke v pisanih sarijih, se smejala s prijaznimi preprostimi ljudmi, se naučila delčka starodavne indijske medicine Ayurvede, si privoščila tretmane za čiščenje telesa in duha, barvala mandale in spoznala življenje v ašramu.

In sedaj smo v Indiji. Izmed vseh držav, ki sva jih z Davorjem izbrala za to potovanje, sem se Indije najbolj veselila, najbolj bala in od nje tudi največ pričakovala. Nekaj v smislu, če vidiš Indijo, si videl svet. Vedela sem da bo naporno, da se bomo soočili z umazanijo in revščino, ampak slabe stvari vedno pozabiš in si vtisneš spomin tisto, kar ti je bilo všeč.

Indija je res naporna, ne toliko fizično, kot psihično. V Indiji za veliko vloženega napora dobiš bore malo, včasih pa tudi nič. Za ogled čajnih plantaž, jahanje slonov in bližnje srečanje z nosorogi, ki je trajalo le tri ure, smo porabili več kot teden dni za potovanje, na katerem smo živeli v slabih hotelih in se vsak dan soočali z umazanijo, neprijaznostjo in res nerazumljivo neučinkovitostjo zaposlenih v hotelih, restavracijah in turističnih birojih, prisiljeni smo se bili prevažati z nevarnimi prevozniki in jesti za nas nenormalno pikantno hrano. Ob spoznavanju življenja ob sveti reki Ganges smo videti toliko pohabljenih beračev, da mi je prišlo na misel, da mora iti tukaj za namerno pohabljanje ljudi, ki potem beračijo za druge. Njihove grozljive podobe slike mi še kar ostajajo v glavi.

V Delhiju smo se dobro uro skupaj z več kot tisoč domačini drenjali po blatni, z iztrebki pokriti poti proti vhodu v največjo mošejo Jama Masid, tam pa nam je paznik kdo ve zakaj, grozil s palico in nas obravnaval kot potepuške pse. In sploh ne vem zakaj smo šli tja, ker je mošeja res nezanimiva.

Z Mašo sva dobili Delhi belly (trebušno bakterijo, ki povzroča drisko in grde bolečine), kljub temu da zelo pazimo kaj pijemo in jemo.

Po petih tednih pot po Indiji še zdaleč ni bila zaključena, prepotovali pa smo že kar velik del Indije. Z Davorjem sva se že prevečkrat vprašala ali je Indija sploh vredna napora, ki ga vložimo. In kam le hodijo tisti ljudje, ki jim je Indija tako strašno všeč, da se vsako leto vračajo. Ali bi morali tudi mi po utečenih turističnih poteh? Kaj je narobe, da v Indiji doživljamo toliko slabega in da imamo opravka s tako neprijaznimi in nerazumnimi ljudmi?

Ravno ob pravem času sem prebrala članek znanega pisatelja Deepak Chopra, ki je napisal nekaj v smislu, da so pričakovanja največje zlo za človekovo dušo, saj nas omejujejo v sprejemanju tega, kar nam ponuja življenje in nam zastrupljajo um z izmišljenimi podobami. Res je, sem zaključila, opustiti bom morala svoja pričakovanja in pričeti sprejemati kar mi Indija ponuja vsak dan sproti.

Nekaj dni po tem spoznanju, so se res pričele dogajati lepe stvari. V eni izmed trgovin sva z Saro čisto slučajno naleteli na pobarvanko z mandalami. In smo jih barvali. Šli smo v Radžastan, kjer so pravljične utrdbe mogulskih vladarjev, prikupne kamele in mistična puščava. Spali smo pod milim nebom na peščenih sipinah. Obiskali smo OM ašram, oazo sredi Indije, spoznali dobre prijazne ljudi, ki tam živijo, večinoma so Slovenci in Hrvati, jedli domačo bio hrano, celo zeleno solato in domač jogurt so imeli. Ko smo se po dveh dneh poslovili od ljudi v ašramu, sem občutila, kot da se poslavljam od starih znancev. Od tam smo se namenili v Keralo, deželo, ki si jo je bog ustvaril zase. Našli smo sanjsko peščeno plažo s kokosovimi palmami, dober, čist bungalov in neverjetno prijazne nasmejane ljudi. Z ladjico smo pluli po rečnih kanalih med vasicami, se navduševali nad začimbami in našli vaško družino, ki se ukvarja z ayurvedo. In vse je prišlo samo od sebe, brez velikega truda.

In življenje ne bi moglo biti boljše, imamo vse kar potrebujemo.

Indija me je pustila čakati in me veliko preizkušala in šele takrat, ko sem nehala pričakovati in sem se ji prepustila, je pričela izpolnjevati moja pričakovanja. In zdaj razumem, zakaj se ljudje vračajo. Čeprav bomo Indijo zapustili šele čez dober teden, lahko že zdaj rečem, da bi se še vrnila, v OM ašram in v Keralo, deželo, katero si je bog naredil zase, mi pa imamo privilegij, da si sposodimo košček tega raja zase.

Še vedno smo v Indiji, ampak sedaj končno na morju. Prihodnji teden bo minilo tri, ja tri! mesece, odkar smo bili nazadnje na morju, skrajni čas, da si privoščimo oddih. Sedim na plaži, gledam punci, kako se igrata, pogledam levo… pogledam desno… lepo nam je.

Dolgujem poročilo o odpravi v Himalajo v začetku novembra, ko so bile punce same v Gangtoku. Naš treking v Nepalu je bil čudovit in mi je vzbudil željo, da bi doživel resnično odpravo v visokogorje s postavljanjem baznih taborov, spanjem v šotorih, spremljevalno ekipo in vsem kar sodi zraven. Priložnost se mi je ponudila že tretji dan po prihodu v Indijo, in sicer odprava do vznožja tretje najvišje gore na svetu, Kanchenjunge (8598m). Odprava je bila precej drugačna od trekinga v Nepalu, saj na poti ni bilo koč, s seboj je bilo treba tovoriti vse potrebno za preživetje, vključno s hrano za celo odpravo za osem dni. Skupaj nas je bilo štirinajst: štirje pohodniki, vodnik, kuhar, trije nosači, gonjač živine in štirje konji.

Pohodniki razen hoje nismo imeli nobenih zadolžitev, za vse so poskrbeli drugi. Sprva je bilo prepuščanje razvajanju nenavadno, ampak sem se nanj hitro privadil. Fantje so pripravljali hrano v šotoru – kuhinji. Sestavine za kuhanje so pripravljali kar na platnu razgrnjenem po tleh, kuhali, pekli in cvrli pa vse na enem gorilniku. Za večerjo so nam pripravili osem! različnih jedi: kremno koruzno juho, testenine z zelenjavo in jajcem, pomfrit, pire s sirom, cvetačo v smetanovi omaki, dušeno ribo, čokoladne zavitke in banane. Vse je bilo zelo okusno. Resnični čudež, kaj vse znajo in zmorejo brez tekoče vode, kar tako na tleh, v šotoru. Higiena, s katero smo pri nas tako obsedeni, je tukaj brez pomena, pravzaprav ne obstaja.

Drugi dan odprave smo po nekaj urah hoje prispeli na jaso na višini blizu 4000m. Vsi razen kuharjev smo polegli po tleh in pustili soncu, da nas razvaja in greje, obdani z zasneženimi vrhovi in v prijetnem zvončkljanju zvončkov, ki jih imajo jaki obešene okoli vratu… Imel sem občutek, da srkam vase vse lepo okrog mene, izjemen občutek, svet je popoln.

Po kosilu smo po dobri uri prispeli do kraja, kjer smo postavili tabor. Ura je bila tri popoldan, umil sem se v potočku in oblekel sveža oblačila. Ko se je sonce skrilo, je postalo kljub temu, da je bilo še svetlo, zelo mrzlo, sedeti zunaj ni bilo mogoče, čeprav smo nase navlekli vsa oblačila, kar smo jih imeli s seboj. Bilo je tako mrzlo, da noben kuli ni pisal, komaj sem čakal na večerjo, da se lahko po njej namestim v šotoru. V šotoru sem se pokril s koco in zaprl v spalno vrečo, kljub temu me je zeblo. Šele, ko sem obul tretji par nogavic, sem lahko trdno zaspal. Naslednjo noč sem nase navlekel 14 kosov oblačil, koco, notranjo spalno vrečo in se zaprl v z 900 grami perja polnjeno spalno vrečo, bilo mi je skoraj toplo.

Skozi tabor teče potoček, ki daje vodo za kuhanje, pitje, umivanje posode, oblačil in seveda ljudi. Ker smo ta dan zaradi aklimatiziranja na 4000 metrih ostali v taboru, sem se odločil, da operem perilo. S kupom perila sem prišel do potočka, na površini katerega je bil led, ki sem ga moral razbiti, da sem lahko opral perilo. Bil sem nižje od pomivalcev posode, zato je v vodi plavalo polno ostankov od zajtrka, da bi se jim izognil sem raje odšel višje proti toku. Prste na rokah sem imel od ledene vode povsem otrdele, na srečo jih je toplo sonce hitro ogrelo.

Na takšni odpravi je hoja najlepši in skorajda edini del dneva, ko te ne zebe. Pred mrazom se je nemogoče skriti ali zaščititi. Po nekajurni hoji bi si želel odpočiti nekje na toplem, ampak tega ni, sedeti moraš zunaj na mrazu in čakati noč, ki bo še bolj mrzla. Le kje so Julijci s toplimi planinskimi kočami? Težko je doumeti, da te razen nekaj toplih uric dnevno, zebe en cel teden skupaj, da sploh ne prideš v nek ogret prostor, niti podnevi, niti ponoči. Morda se komu zdi, da pretiravam, da že ne more biti tako. Naj poskusi! V ogledalu sem se nazadnje videl pred štirimi dnevi, zjutraj, ko sem si hotel umiti zobe, je bila ščetka zamrznjena v škatlici.

Večer pred glavnim vzponom me je skrbelo kako bo naslednji dan, ko se bomo povzpeli na višino 5000m. Ob pol štirih zjutraj so nas naslednje jutro prebudili z vročim čajem in keksi. V mrazu in trdi temi smo se počasi pričeli vzpenjati. Bili smo obkroženi z ogromnimi gorami. Po štirih urah sva cilj, prelaz Goecha La, na višini 5000m, dosegla le dva od štirih pohodnikov. Brez besed sem očaran strmel v mogočno južno steno tretje najvišje gore na svetu.

Himalaja je čudovita, veličastne gore, neverjetni razgledi in polno časa zase, za razmišljanje. Razmišljam zakaj sem tukaj, na tej odpravi. Celih pet dni sem preživel nad višino 3000m, kjer je redek celo zrak, kaj šele živa bitja, večino časa me je zeblo. Punce sem pustil same. Nekje v Indiji. Ali je razgled, ki ga ponuja Himalaja res vreden tega? Ali gre za preizkušanje svojih zmogljivosti, odkrivanje neznanega? Morda me je sem gnala želja po izkušnji, pustolovščini, iskanje, želja po doživljanju nedoživetega. Ne vem. Karkoli bom že odnesel od te avanture po Himalaji, vložek je bil precejšen. Šele sedaj dojemam, da je fizični napor najmanj zahteven del odprave, tudi višinske bolezni na srečo nisem imel. Najtežje je soočiti se s pomanjkanjem reči v katerih bi si poiskal tolažbo v dolgih dnevih: ni telefona, s katerim bi poklical najdražje, ni planinske koče, kjer bi se ogrel, ni tople vode in svežih oblačil. Si le ti in ljudje, ki jim moraš zaupati.

Od te avanture je minil že mesec in pol. Cela večnost. Smo na jugu Indije, nekaj tisoč kilometrov južneje, kjer mraza sploh ne poznajo.

Z džipom smo se pripeljali do kraja kjer so nas pričakale kamele. Od veselja sem kar izskočila iz džipa in si jih ogledovala ter božala. Kamele so zelo lepe in prikupne. Zlezli smo na kamele, bilo me je kar malo strah, saj je bila kamela visoka kar tri metre. Zdelo se mi je čudno, saj je bilo okoli nas še polno zelenja, jaz pa sem mislila da v puščavi ne bo niti grmička. Naš vodič je bil prijazen gospod, ki nam je vse razložil. Po skoraj dveh urah jahanja smo se ustavili med velikimi peščenimi sipinami. Med čakanjem na kosilo sva se z Mašo podili po sipinah. Dečku, ki je bil z nami, je Maša pomagala mesiti testo za čapatije, ki so jih pekli kar na ognju. Krožnike so pomili kar s peskom in nas povabili naj pridemo jest. Pripravili so odličen sabdži – zelenjavni curry. Ko smo pojedli, smo še nekaj časa počivali, nato pa znova zajahali kamele.

Pozno popoldan smo se ustavili med velikimi sipinami. Maša in jaz sva si naredili domorodsko bivališče. Nabrali sva palice, kroglice, suhe veje in izkopali luknjo za spanje. Ati in mami sta gledala sončni zahod, jaz pa sem še nabirala zelene rastline za mojo kamelo. Bila mi je zelo všeč. Ko smo pili čaj, sem poskušala sama narediti ogenj. Uspelo mi je. Pojedli smo večerjo in naredili velik taborniški ogenj, ob katerem smo se greli, saj je postalo zelo mrzlo. Ob ognju smo se še pogovarjali, potem pa odšli spat. Ulegli smo se kar na pesek pokrit z rjuho, se pokrili z odejami in se namesto v strop zagledali v zvezde.

Zjutraj smo pojedli obilen zajtrk in odšli na pot. Ustavili smo se pri ljudeh, ki živijo v puščavi. Stanujejo v kolibi iz slame brez strehe. Imeli so telička, kozo, kravo in kokoši. Ko je gospa s šibo udarila kravo, je ta na rogove nabodla atija. Podarili smo jim otroško knjigo in piškotke, potem pa se poslovili. Hodili smo po pesku med veliko zelenja in se ustavili za kosilo pod drevesom. Prišle so tri deklice in želele da jim damo pisala. Ko so dobile pisala, pa so želele še vse zapestnice, kar sem jih imela na roki. Čez čas je prišlo še nekaj žensk, ki so na glavah nosile kupe drv in živalskih iztrebkov za kurjavo, ki so jih nabrale po puščavi. Po kosilu smo zajahali kamele in odšli dalje.

Vodnika sem vprašala če zna moja kamela teči in že naslednji trenutek sva s kamelo dirjali po pesku. Pridružile so se nama tudi ostale kamele z mamo, atijem in Mašo. Ko sem zagledala cesto sem žalostno ugotovila, da se safari zaključuje. Ko smo prišli do džipa je bilo safarija konec. Poslovila sem se od kamele in potočila solzo, saj bom kamelo zelo pogrešala. Jahanje kamele skozi puščavo mi je bilo zelo všeč.

Mesec dni potujemo po Indiji in šele sedaj smo prišli v prvo turistično mesto. Varanasi, eno izmed najbolj svetih mest v Indiji, kjer verniki s kopanjem v sveti reki Ganges sperejo vse svoje grehe. Mesto je zelo živo, gneča je nepopisna, komaj se prebijamo med kravami, ljudmi, rikšami, motorji, živalskimi iztrebki. V labirintu ozkih uličic nas občasno dohiti sprevod pogrebcev, ki na nosilih nesejo skrbno povito truplo, namenjeno na grmado. Zrak je prežet z vonjem po urinu in iztrebkih, še dobro, da je toliko smoga…

Na obrežju reke se odvijajo verski obredi, pisane ceremonije. Nešteto je beračev, invalidov, svetih mož, prevarantov in vernikov. Pisana druščina. Eni se v reki kopajo, drugi umivajo perilo, tretji živali. Malo nižje ob reki se vali dim, tam na grmadah sežigajo trupla, katerih pepel družina pokojnega strese v sveto reko. Iz spoštovanja do žalujočih se ne zadržujemo predolgo, kljub temu, da je prizor pred nami zelo nenavaden.

Punce se v Varanasiju najbolj razveselijo McDonalsa, ki smo ga nazadnje obiskali pred več kot dvema mesecema. Hrana v Indiji je za njih skoraj neužitna, saj je vedno pikantna. Kljub temu, da naročimo nezačinjeno, je skoraj vedno preveč pekoče, da bi lahko jedle. Natakarje in kuharje, ki druge, kot pekoče hrane ne poznajo, pa je nemogoče prepričati, da je to za punce preveč pekoče. Tako da medtem, ko jaz uživam v indijskih curryijh in masalah, punce mnogokrat jedo le kuhan riž, pomfrit, indijske kruhke, ali sladke juhice. Njihovo veselje nad McDonaldsom je razumljivo.

Iz Varanasija hitro pobegnemo v mirnejše mestece Lucknow, za katerega je Maša ugotovila, da njegovo ime izvira iz te luknje, ki je zijala sredi ceste. Prvo mesto v Indiji, ki nam je všeč. Neobkoljeni z drugimi turisti in domačini, ki ponujajo vsemogoče in nemogoče, obiskujemo čudovite mestne znamenitosti: tržnice, mošeje, grobnice in druge mogočne stavbe.

Indijske poroke so, kot marsikaj v Indiji, posebne. Povorko, ki gre skozi mesto, spremljajo nosači, ki imajo na glavah lestence, med seboj povezane z žico, priklopljeni pa so na dizelski generator, ki ga vleče kolesar! V hotelu, kjer bivamo, se ravno odvija bogata indijska poroka. Povabijo nas v dvorano, kjer z veseljem opazujemo dogajanje na poroki in poskušamo pekoče prigrizke. Naslednji dan, ko zapuščamo hotel, je za ta poročni par tretji od štirih dni kolikor traja poroka. Pred hotelom na pravljično okrašeni kočiji, v katero je vpreženo šest belih konj, sedi ženin obdan s svati. Pomahamo jim v slovo in zapustimo Lucknow.

Ko dovolj dolgo potuješ, spoznaš, da so najboljše stvari in doživetja tista, ki niso na eni izmed »Best of« lestvic. Edinstveni, najlepši, najbolj ekstravagantni in naj… Taj Mahal, brez slabe vesti preskočimo. Namesto tega se napotimo v kaotično prestolnico, Delhi. Tudi tukaj so najveličastnejše zgradbe grobnice. Čudim se temu svetu, kjer mora za ugodje nekega mrliča trpeti toliko živih.

V Delhiju slučajno zaidemo v turistični urad Koreje, kjer nas prijazni in izjemno ustrežljivi Korejci založijo z gradivom, darili in obilico informacij. Ko odidemo, jim Sabrina navdušeno pove, da je bila to najboljša storitev, kar smo je bili deležni v Indiji.

Sedaj smo v majhnem kraju Jaisalmer, na obrobju indijske puščave, blizu Pakistana. Zdi se nam, kot da smo se znašli sredi pravljic iz Tisoč in ene noči: sonce, pesek, kamele, maharadže, možje v turbanih, peščeni gradovi, palače…

Tako nam je všeč, da si privoščimo dopust, oddih od Indije. Naš hotel ima celo okno, ki ga je možno odpreti, skozenj gledati in nekaj videti. Ja, v Indiji je to privilegij.

Zbudili smo se zelo zgodaj, v temi, se oblekli in počakali na džip, ki nas je odpeljal v rezervat tigrov Kaziranga. Džip je bil odprt z vseh strani in bilo je mrzlo. Ker so živali na prostem v naravnem življenjskem prostoru, sem jaz že gledala če iz grmovja pokuka tiger ali nosorog. Parkirali smo džip in po poti naprej smo šli peš. Naenkrat sem zagledala približno deset slonov, ki so čakali na nas. Nasproti nam je prišel mali slonček in nas pobožal z rilčkom. Bil mi je zelo, zelo všeč, saj je imel lepo kosmato telo. A veselje je hitro minilo, saj je kmalu prišel nek gospod in rekel: »No good, no good!«, slončka udaril po čelu in ga poslal k mamici.

Videli smo tudi velikanskega slona, bil je kot mamut, okle je imel dolge več kot meter, bil je fantastičen. Vsi štirje smo se povzpeli na velikanskega slona. Na hrbtu je nosil sedlo z štirimi sedeži. Pred sedeže so dali železno palico, da ne moreš pasti. Skupaj s še petimi slončki smo se odpravili na pot. Na vsakem slon je bilo skupaj z mahutom (skrbnikom slona), tri do pet ljudi.

Sloni so hodili med travo visoko tudi več kot štiri metre, mi pa smo sedeli na njih in smo zato imeli dober razgled. Videli smo veliko jelenčkov in srnic, ki so bežali pred nami. Bilo jih je zelo veliko, predvsem jelenov, ki pa so bili manjši od tistih v Sloveniji. Mimo so pritekli močni in veliki bivoli, ki pa so se nas bali in se nas izogibali. Med njimi je bil tudi vodja krdela, z ogromnimi rogovi. Jahali smo naprej in jaz sem božala slona, ki je imel grobo mrzlo kožo. Kmalu smo zagledali tri debele nosoroge, ki so ležali v blatu. Podobni so dinozavrom in jaz jim pravim da so tridelni. Mislili smo, da sta to dva odrasla nosoroga, pa sta bila oče in sin, stara 35 in 5 let. Mama nosoroginja se je ustrašila in odšla, oče in sin pa sta ostala v blatu in se cartala. Vodnik nam je povedal, da nosorogi tehtajo tudi dve toni in pol in so najbolj nevarne živali v parku, bolj kot tigri.

Potem smo odšli dalje na slonih, ki so hodili po blatu in za seboj puščali globoke stopinje. Še enkrat smo videli nosoroge , ki so jedli travo, ko pa so nas zagledali so se skrili. Jahanja slonov je bilo prekmalu konec. Spet je prišel mali slonček in dali smo mu banano. Bil je lep, majhen in kosmat, s svojim rilčkom mi je ovil roko in me božal.

To je bilo pravo doživetje!

Vlak je zakon, tudi če vožnja traja 22 ur.
Če so za indonezijske glasbenike oder avtobusi, so za indijske trgovce prodajalna vlaki. Na vlaku jih je bilo na stotine, prodajali so kavo, tobak za žvečenje, sladkarije, kumare, oreščke, mp3 predvajalnike, termovke, baterije za mobitele, čaj, svetilke, kuhana jajca, DVD filme, banane, ključavnice, USB ključke, podplate za čevlje, verižice, daljnoglede, nože, tlačilke, škarje, pižame, torbe, blazine, preproge, igrače, pisala, klaviature, badminton loparje…

Trajekt?
Želeli smo obiskati otok Majuli na reki Brahmaputri. Vožnja z lesenim »trajektom« bi naj trajala uro in pol! Ja, reka je ogromna, otok pa bi naj bil največji rečni otok na svetu. Preden smo se vkrcali, so nam povedali, da bo trajekt natrpan. Pa kaj, smo si mislili in kljub Sarinemu prigovarjanju sedli pod palubo na deske, ki so služile kot klopi. Pod palubo nas je bilo morda 50, bilo je še nekaj prostora. Po 15 minutah so ljudje še kar prihajali. Na trajekt so pripeljali tudi avtomobili. Nato so začeli na streho nad našimi glavami voziti motorje, polno motorjev. Vedno bolj se nas je pričel lotevati strah, saj nas je pod palubo bilo že toliko, da se ni dalo več niti prav premikati. Ko smo se vkrcali, je bilo na trajektu polno prostora, tudi okna so bila vidna, sedaj pa je bila pod palubo že skoraj tema, okna pa komaj vidna. Ko je stiska postala prevelika, smo rekli, gremo! Kako sedaj ven, ko vsi želijo noter? Ni bilo lahko, Sara je bila spredaj, jaz pa sem tiščal od zadaj. Ko smo prišli na vrh stopnic, ki so vodile iz podpalubja, pa je bil tam avto, prehod je bil zelo ozek in v njem so bili zagozdeni ljudje, ki so se pomikali proti nam. Nahrbtnike smo dali dol, vrgel sem jih kar na streho avtomobila. S Sabrino sva morala kričati, da so se nam umaknili, s silo smo se prerili skozi in stopili na kopno. Kar je preveč, je preveč.

Za rikšo na nožni pogon smo pretežki, saj je revež, ki nas je včeraj peljal, skoraj izdihnil. Tukaj so še moto rikše, ampak kaj, ko pa so vozniki norci.

Brivec.

Pošta.

V nekaj minutah, ki smo jih prebili v razredu, da smo poklonili otrokom nekaj igrač, je učiteljica večkrat uporabila učni pripomoček, ki ga drži v desni roki.

Indijcev je 1,2 milijarde, to je tisoč dvesto milijonov!

Curry, masala, korma ali biryani? Neskončna izbira izvrstnih jedi.

Bio gorivo za kuhanje, ki ga pridelujejo svete živali, krave.

Za svete živali se vedno najde prostor.

Maša spoznava ljudi.

Galerija vseh fotografij iz Indije.

Na železniški postaji nekje v Indiji, v Asamu, na peronu, ko smo med množico ljudi čakali na vlak, nam je pristopil domačin in nas prosil, če nas lahko fotografira s telefonom. On bi fotografiral nas, turiste! Že prej sem opazil, da nas tukaj vsi tako gledajo, kot da še niso videli belca. Očitno smo res globoko v krajih, kamor turisti redko zaidejo. To nam je sicer všeč, saj tako spoznavamo pravo Indijo neokuženo z množicami turistov, kjer domačini ne vidijo dolarja v vsakem tujcu. Je pa potovati v takšnih predelih precej težje, saj ni turistične infrastrukture, ki bi si jo včasih želeli.

Vožnja z vlakom nam je všeč, a na potovanjih jo redko doživimo, saj ponavadi potujemo po deželah, kjer železnic nimajo ali pa so zapuščene. Tudi zato smo se veselili Indije, ki bi naj imela izvrsten sistem prevoza po železnicah. Skupaj imajo več kot sto tisoč kilometrov prog, po katerih dnevno prepeljejo 14 milijonov potnikov.

Na prvi vožnji z vlakom smo se peljali v spalniku, sedaj ko to pišem, pa smo v vagonu s sedeži, podobnim tistim v letalu, le da je tukaj precej več prostora. Zelo udobno. Na poti z vlakom ni zastojev, smoga, tresljajev zaradi lukenj na cestah, morske bolezni, niti strahu pred strmoglavljenjem, da o razgledu skozi okno niti ne govorim.

Včeraj smo kupovali vozovnice za vožnjo z vlakom do Varanasija. Za to obstaja posebna stavba s polno okenci za katerimi sedijo »uradniki«. Na srečo je nad enim okencem napis: »Tuji turisti«. Vsi štirje se postavimo v vrsto. Ko nas uradnik zagleda, mi pomoli formular »Poizvedba«, ki ga je treba izpolniti, preden prideš na vrsto. Nanj je treba napisati vse mogoče, od očetovega imena, številke potnega lista, vize, do imena in številke vlaka (o čemer jasno nimamo pojma). Ko pridemo na vrsto, uradnik nekaj časa gleda v formular, nato pa pokliče drugega uradnika. V tej zgodbi je toliko uradnikov, da je najbolje, da jih poimenujem s številkami. Uradnik Ena in Dve nekaj časa skupaj gledata formular, nato uradnik Dve odide, mi ostanemo v vrsti. Čez čas me uradnik Dve pokliče noter, za okenca, punce se usedejo v čakalnici. Tam skupaj z uradnikom Tri gledata v zaslon z voznim redom in razpoložljivimi sedeži. Povesta mi, da so na voljo le trije sedeži, mi seveda potrebujemo štiri.

Uradnik Dve mi nakaže, naj grem za njim in sledim mu v pisarno, kjer sedita uradnika Štiri in Pet. Nekaj se pogovarjajo in uradnik Dve odide, ostanem v pisarni z uradnikoma Štiri in Pet. Čez čas pride v pisarno uradnik Šest, uradnika Štiri in Pet odideta. Nato se uradnik Dve vrne in pravi, da ne moremo dobiti štirih vozovnic, ker ne gremo od začetne do končne postaje vlaka. Povem mu, da lahko gremo tudi s katerim drugim vlakom in skupaj odideva iz pisarne, on za okenca, jaz v čakalnico.

Čez čas me pokliče, da mu sledim in greva v drugo pisarno, kjer sedijo uradniki Sedem, Osem in Devet. Uradnik Dve jim razloži problem in odide. Nato prinesejo čaj in piškote, sedimo, se pogovarjamo. Čez čas se uradnik Dve vrne in prinese seznam vlakov, ki vozijo do Varanasija in imajo proste sedeže, povem mu, kateri nam ustreza in odide. Tudi jaz odidem za njim, saj mi ni prav, da tukaj sedim, pijem čaj in kramljam, punce pa same (in lačne!) v čakalnici. Uradnik Dve pride z vozovnico v roki in skupaj greva v prvo pisarno, k uradniku Šest. Tam vidim, da je na vozovnici napačen datum in odideva ven, uradnik Dve z vozovnico za okenca k uradniku Ena, jaz v čakalnico. Ko se vrne, greva znova skupaj v pisarno. Z vozovnico je vse v redu. Zahvalim se mu, odidem k okencu uradnika Ena, mu kar mimo vrste čakajočih pomolim vozovnico in denar zanjo. Vrne mi drobiž ter vozovnico in odidem. Minili sta dve uri in devet uradnikov, a glavno da imamo vozovnice. Imeli smo srečo, saj smo naleteli na človeka, ki nam je želel pomagati in je stvar pripeljal do konca, dobili smo vozovnice.

Ati je šel na treking, me pa smo ga čakale v velikem bogatem mestu. Imele smo zabavo za noč čarovnic, v temi smo plesale okoli sveč s črno pobarvanimi očmi in zobmi. Eno jutro smo se odpeljale na izlet. Najprej smo si ogledale razstavo rož. Bilo je polno lepo cvetlic in prijaznih dečkov, ki so se želeli slikati z nami. Potem smo šle na Ganesh tok, kjer je hindujski tempelj in pa tudi razgledna točka. Od to smo gledale Kanchenjungo, tretjo največjo goro na svetu, ki je kukala izza oblakov. V templju nas je menih posvetil in nam okoli zapestij zavezal rdeče vrvice. Pod templjem so posojali tibetanska tradicionalna oblačila. Mene so oblekli v pisana oblačila in mi nadeli klobuk s krznenim robom. Za nameček pa so mi okoli vratu obesili veliko rdečo ogrlico. V teh oblačilih sem se dobro počutila in vsi so me slikali. Kasneje smo obiskale Himalajski živalski vrt. Pričakala sta nas dva velika okrogla kosmata črna himalajska medveda. Mama je rekla da so trije, v resnici pa je bil eden velik za dva. Ogledale smo si tudi pisane ptice. Na naše presenečenje smo zagledale tri puhaste mehke rdeče pandice.

Iz velike kletke nas je opazoval snežni leopard z zelo debelim puhastim repom, rep je bil debel kot moja noga. Prišli so trije Indijci in leoparda izzivali. En dečko se je celo usedel na rob kletke in leopard je skočil in zasadil kremplje v mrežo. Prišle smo do prazne kletke, a naenkrat je na mrežo skočil mali mucek, ki je bil v resnici leopard. Rep je naslanjal na mrežo in jaz sem ga pobožala po njem. Bilo je mehko in prijetno. Vrgel se je na hrbet in začel gristi svojo taco in si loviti rep. To je bilo zelo smešno.

Ustavili smo se še na Tashi razgledni točki in nekaj prigriznile. Skozi daljnogled smo si ogledale polno lepih vrhov Himalaje in en ledenik. Obiskale smo tudi direktorat za ročna dela, kjer izdelujejo plišaste igračke, barvajo mandale, izdelujejo preproge in izrezujejo leseno pohištvo. Izlet mi je bil zelo všeč. Ogledale smo si tudi slapove ki imajo ime po indijancu Banjhakriju in znanstveni muzej energije.

Vsak dan smo počele kaj zanimivega, tako da nam je čas brez atija, čeprav smo ga pogrešale, hitro minil.

Zapustili smo Nepal in prispeli v Indijo. Pravzaprav v Sikkim, ki je del Indije šele nekaj let, prej je bil samostojna kraljevina. Sploh nimamo občutka, da smo v Indiji. Tukaj je vse urejeno, prvič po skoraj treh mesecih odkar smo na poti, znova vidimo pločnike in celo hodimo lahko po njih. Imajo celo napise, ki prepovedujejo odlaganje smeti in pljuvanje…, do sedaj sem imel občutek, da je tovrstno početje zapovedano.

O Sikkimu je precej za povedati, res je nenavaden.

Zaenkrat le toliko, več, ko bomo lahko prisli do Interneta.