Category: Indija

15. december pred štirimi leti je bil naš 48. dan v Indiji. Tistega dne smo prispeli v Keralo, državo na skrajnem jugu indijske podceline. Še zdaj ne morem verjeti, da bomo že čez nekaj dni ponovno v Indiji, tej najbolj neverjetni deželi, kar smo jih obiskali.

V tem trenutku o načrtih, potovalni mrzlici in občutkih, ki nas prežemajo tik pred odhodom, nima smisla izgubljati besed. Spakirani? Smo! Pripravljeni? Na Indijo je nemogoče biti pripravljen!

Nekaj vtisov iz prve poti po Indiji:

Za vse, ki želite biti na tekočem o tem, kje se trenutno nahajamo, je zgoraj levo ponovno zemljevid naše trenutne lokacije. Oglašali se bomo tudi na našem Facebook profilu facebook.com/BrackotiNaPotovanju.

Srečno!

Sedaj se bo pa zares treba začeti pripravljati na potovanje v Indijo. Le še dober teden nas loči do odhoda. Zraven prtljage, dokumentov, listin, vozovnic, rezervacij in ostalih formalnosti, potrebnih za logistični del potovanja (resnično upam, da nismo česar pozabili), je treba poskrbeti tudi za vsebinski del. To, kje in kako bomo potovali, je seveda osrednji del potovanja. Torej načrtovanje. A pri načrtovanju potovanj in pripravah nanje smo skromni oz. temu ne posvečamo veliko pozornosti. Zato so naši načrti o tem, kje in kako bomo potovali po Indiji, zajeti v enem odstavku:

Pristanemo v Delhiju, kjer obiščemo Gurudwara Bangla Sahib in se že naslednji dan z vlakom odpeljemo v Agro, saj želijo punce videti Taj Mahal. Tudi tam ostanemo manj kot en dan, nato pa z vlakom v Radžastan. To je v indijska zvezna država, ki se nam je na zadnjem potovanju zelo priljubila, zato bomo tokrat obiskali tiste kraje, ki jih takrat nismo. Pravzaprav le dva kraja; Jaipur in Pushkar, ker želi Sara ponovno doživeti pustolovščino z jahanjem kamel. V tem (za moj okus preveč popularnem) predelu Indije ostanemo več dni, nato pa letimo dva tisoč kilometrov južneje v državo Karnataka. Tam se nameravamo potepati po plantažah in morju ter odkrivati bolj zakotne kraje Indije. Nato obiščemo še Mumbaj, odkoder se vračamo domov.

To je vse, kar v tem trenutku vemo o načrtih glede potovanja po Indiji, ki je pred nami. Za to, kam se bomo v resnici odpravili, kaj bomo doživeli in kako bomo Indijo dojeli, pa bo treba še malce počakati, da do tja sploh pridemo. Po tihem upam, da si nam ne bo treba beliti glave s podobnimi vprašanji, kot smo si jih ob prvem obisku Indije, kar je ugotavljala Sabrina:

Z Davorjem sva se že prevečkrat vprašala ali je Indija sploh vredna napora, ki ga vložimo. In kam le hodijo tisti ljudje, ki jim je Indija tako strašno všeč, da se vsako leto vračajo. Ali bi morali tudi mi po utečenih turističnih poteh? Kaj je narobe, da v Indiji doživljamo toliko slabega in da imamo opravka s tako neprijaznimi in nerazumnimi ljudmi?

Morda pa tokrat najdemo odgovor.

V prispevku Zbogom Indija!, objavljenem 7. januarja 2010, ko smo Indijo zapustili, sem kljub vsem nevšečnostim, ki so nas spremljale na potovanju po Indiji zapisal, da nam je bila dežela všeč in da bi se vanjo še vrnili. Odkar sem to zapisal, je preteklo že kar nekaj vode, a obe trditvi držita še danes. Ponovno se vračamo v deželo, ki nas je tako močno zaznamovala, da nas pravzaprav ni nikoli zapustila.

V deželah, ki jih obiščemo, vedno pustimo delček sebe. Vedno za nami ostanejo neke sledi, vtisi in spomini, ki smo jih pustili na krajih in ljudeh. Na naših potovanjih smo obiskali precej krajev, v katerih smo spoznali veliko ljudi, vsekakor se nas nekaterih od teh ljudi spomnijo. Na primer taksisti, receptorji, natakarji, kuharji, domačini, popotniki in drugi, s katerimi se na potovanjih srečujemo in z njimi izmenjamo mnenja in izkušnje. Štiričlanska popotniška družina tudi v priljubljenih popotniških destinacijah ni pogost prizor, zato sem prepričan, da je delček nas ostal v vsaki deželi, ki smo jo kdaj obiskali. Res pa je, da mi sami tega ne občutimo, saj tiste daljne kraje in ljudi slej kot prej zapustimo in se vrnemo domov. Jasno, saj so za nas bolj otipljivi naši spomini, tisti, ki si jih iz potovanj sami prinesemo domov. Nekateri od teh spomini so kratkotrajni, drugi dolgotrajni, so pa tudi takšni, ki jih ne pozabimo. Je pa tudi nekaj, kar je trajnejše in močnejše od spominov, nekaj, kar je morda največja (in najboljša) posledica naših potovanj. Pravzaprav dve: Prva so navade, ki smo jih spoznali v tujih deželah in so se nam tako priljubile, da smo jih prevzeli in se nanje privadili (teh je veliko, vsekakor več, kot bi upali priznati). Druga posledica pa so spoznanja, to kar so nas tuje dežele naučile. Torej to, kar vemo in to, kako ravnamo.

Potovanja po daljnih deželah so nam dala precej več, kot smo slutili, preden smo davnega leta 2006 vsi štirje sedli na letalo, ki nas je poneslo v Mehiko. V eni deželi smo se naučili tega, v drugi deželi onega. In če je to, kar nas je neka dežela naučila, sploh mogoče razvrščati, potem med vsemi deželami, ki smo jih obiskali, Indija zaseda prvo mesto.

Da se ne ponavljam o spoznanjih in razlogih, zaradi katerih nas vleče v Indijo, bom kar prepisal zaključek poglavja o Indiji iz knjige Bračkovi na potovanju:

Strpnost, potrpežljivost, odprtost in sprejemanje drugih.

Indijo smo zapustili, a ona ni zapustila nas.

Torej ne puščamo le mi sledi v deželah, po katerih potujemo, temveč tudi dežele puščajo sledi v nas. Morda nas nekatere celo spremenijo… 

Si predstavljate 70-dnevno potovanje po daljni eksotični deželi? Sedemdeset dni časa, da deželo prepotujete po dolgem in počez ter pokukate v njene še tako skrite kotičke. Dovolj, da se dobro spoznate z ljudmi, njihovo kulturo in načinom življenja. Dovolj, da preizkusite vse lokalne specialitete (tiste, ki jih upate). Dovolj, da greste na treking, safari, morje, skratka kamorkoli. Deset tednov dolg odklop, ravno pravšnja mera časa, da lahko povsem pozabite na domačo rutino.

Le kdo si lahko to privošči?

Mi v tem trenutku ne. Smo si pa to privoščili na rekordno dolgem potovanju po eni deželi in sicer od 28. oktobra 2009 do 5. januarja 2010. Takrat smo deset tednov potovali po Indiji. Toliko časa nismo preživeli v nobeni drugi tuji državi. Res pa je da kljub temu, da smo deželo prepotovali od skrajnega severa, severovzhoda, zahoda, do juga, videli le delček te ogromne dežele. Zato nas tam čaka še veliko dela…

Zraven samega trajanja potovanja je Indija rekorderka naših potovanj v precej pogledih:

– največje zaporedno število dni v istem hotelu
– največja soba v kateri smo spali
– najhujši mraz, kar smo ga doživeli
– najbolj divja/nora pustolovščina, kar smo se je lotili
– največ in največje neumnosti, kar smo jih naredili
– največje število dni, ko smo bili na potovanju narazen
– največji kulturni šok, kar smo ga doživeli
– največ težav z razumevanjem običajev in ljudi
– najbolj nenavadni prizori, kar smo jim bili priča
– najbolj neprimerna hrana
– edina tuja država, v kateri smo šli vsi štirje skupaj v kino
– in še veliko več…

Zraven vsega zgoraj naštetega je bilo potovanje po Indiji rekordno tudi iz stroškovnega vidika, saj smo od vseh prepotovanih držav, prav v Indiji porabili najmanj denarja na dan. V povprečju smo porabili 63€ na dan.

Razen nizkih stroškov, med zgoraj naštetimi rekordi skorajda ni takšnih, zaradi katerih bi popotnik sploh želel to deželo obiskati. Ampak ravno zaradi tega, ker je tako težka za potovanje, je hkrati tudi največji magnet. Zato je Indija posebna tudi v tem, da je kljub strahu, ki nas obdaja, preden tja odpotujemo in tegobam, nevšečnostim ter neprijetnostim, ki nas spremljajo na samem potovanju po tej posebni deželi, za nas Indija še zmeraj destinacija številka ena, dežela, ki nas najbolj privlači. Vsi, ki nas poznate in spremljate naše popotniške zapiske, veste da Indija zaseda posebno mesto v naših popotniških dušah. In to kljub izjavam, podobnim spodnji:

Po mesecu in pol v Indiji, ob prihodu na jug, v Keralo, Sabrina izjavi: »Neverjetno kako so tukaj ljudje prijazni, kot da ne bi bili v Indiji!«

Sedaj to, da kmalu ponovno potujemo v Indijo, ni več nobena skrivnost. Seveda se vsi tega zelo veselimo. Celo za našo najstnico smo v Indiji našli nekaj, česar se veseli. Sam pa po tihem priznam, da se Indije kar bojim. Ampak ne morebitnih težav in nevšečnosti, to so namreč izzivi; bojim se, kako bomo Indijo tokrat dojemali. Nazadnje smo jo namreč obiskali pred štirimi leti. In v tem obdobju se je (smo se) marsikaj spremenilo. Bomo videli….

Prispevek je treba napisati. Kdo bo? Davor je napisal že dva zaporedoma, Sara ne želi izdati skrivnostnih misli iz svojega dnevnika, meni nič ne pade na pamet. Že dva dni si razbijam glavo kaj naj pišem, saj se zadnje dneve ne dogaja nič posebno zanimivega. Smo na morju v lepem hotelu z bazenom, ki ga imata punci skoraj samo zase. Vreme je že nekaj dni oblačno in razpoloženje lenobno. Dnevi potekajo po urniku, ki nam ga je pripravila Sara. Urnik vsebuje učenje, obroke, prosti čas in spanje. Časa za razmišljanje je na pretek. Opažam, da nam misli vedno bolj pogosto uhajajo v Indijo. Ko smo jo zapuščali smo bili veseli, da smo se rešili njenega kaosa, umazanije, pikantne hrane in nelogičnosti. Zdaj, ko je minilo pol leta smo začeli pogrešati Indijo. Davor sanja o pikantnih karijih, Sara in Maša o kameljem safariju, jaz o Kašmirju in Armitsarju, ki sta ostala neobiskana. Vse nekako v smislu mi iz Indije, a Indija nikakor iz nas.

Indija je znana kot sveta dežela, kamor nekateri zahodnjaki hodijo po duhovnost, notranji mir in samodisciplino. To ne more biti zaradi lepote te dežele ali miru, ki bi ga naj tam našli. Pa tudi mogočnih duhovnih učiteljev ne najdeš kar tako. To lahko najdeš namreč samo v izoliranem okolju kakšnega ašrama (po možnosti samo za zahodnjake) ali kakšnega dragega resorta. To pa zame ni Indija. Če si zares v Indiji in živiš z njo in njenimi ljudmi, miru ni nikjer. Prav nikjer.

Doma je drugače, imamo svoj mir, jasni so nam odnosi med ljudmi in stvarmi, obstajajo neka logična zaporedja dogodkov na katera lahko računamo. Imamo vse kar potrebujemo, to se nam zdi upravičeno in samoumevno. Zaradi vsega tega bi se morali dobro počutiti in biti zadovoljni. Ampak ne. Drugi ljudje imajo nekaj več ali kaj boljšega od nas. Torej bi tudi mi morali imeti več.

V Indiji, kot smo jo spoznali mi, tak sistem ne obstaja, vse poznano, logično in normalno, je hkrati tudi nepoznano, nerazumljeno in nekaj posebnega. To kar je da, je hkrati tudi ne. To kar je belo, je hkrati črno. Kar je prav, tudi ni prav in kar je v nekem trenutku lepo, je v naslednjem trenutku lahko grdo. Komaj ko te občutke doživiš, jih lahko razumeš. Indija postavi pod dvom vse v kar si bil prepričan, dvom v vsak prav in v vsak narobe. Zaveš se, da si majhna pikica v vesolju in da je tvoj ego nekaj povsem nepomembnega. V tem svetu, kaosu vidiš ljudi, ki so po naših standardih ubogi, revni in neuki, a njihovi obrazi in nasmeh odsevajo srečo. Zadovoljni so. Pa kako so lahko zadovoljni, če mi, ki imamo toliko več, nismo?

Morda je skrivnost v tem, da se Indijci ne primerjajo s tistimi ljudmi, ki imajo več od njih, ampak s tistimi, ki imajo manj. In ker vedo, da gre nekaterim slabše od njih, so hvaležni za to kar imajo in so srečni s tem.

Smo se kaj naučili od njih ali bomo morali nazaj v Indijo?

Silvestrovali smo na peščeni plaži z domačini:

Srečno 2010!

Že nekaj let je od takrat, ko se je v meni porodila želja, da bi obiskala Indijo. Društvo v katerem obiskujem jogo pogosto organizira potovanja v Indijo. To bi bila krasna, povsem drugačna izkušnja od dosedanjih potovanj, ampak najprej morata deklici biti dovolj močni. Maša mora biti stara vsaj sedem let, leta 2010 lahko gremo v Indijo. In tako sem čakala, da pride pravo leto. V mojih predstavah je bila pot v Indijo povezana z določenimi pričakovanji, pričakovala sem, da si bom napasla oči na eksotični pokrajini, imela čast srečati poduhovljene ljudi, da bom spoznala mistiko hinduizma, uživala v čudovitih barvah, občudovala Indijke v pisanih sarijih, se smejala s prijaznimi preprostimi ljudmi, se naučila delčka starodavne indijske medicine Ayurvede, si privoščila tretmane za čiščenje telesa in duha, barvala mandale in spoznala življenje v ašramu.

In sedaj smo v Indiji. Izmed vseh držav, ki sva jih z Davorjem izbrala za to potovanje, sem se Indije najbolj veselila, najbolj bala in od nje tudi največ pričakovala. Nekaj v smislu, če vidiš Indijo, si videl svet. Vedela sem da bo naporno, da se bomo soočili z umazanijo in revščino, ampak slabe stvari vedno pozabiš in si vtisneš spomin tisto, kar ti je bilo všeč.

Indija je res naporna, ne toliko fizično, kot psihično. V Indiji za veliko vloženega napora dobiš bore malo, včasih pa tudi nič. Za ogled čajnih plantaž, jahanje slonov in bližnje srečanje z nosorogi, ki je trajalo le tri ure, smo porabili več kot teden dni za potovanje, na katerem smo živeli v slabih hotelih in se vsak dan soočali z umazanijo, neprijaznostjo in res nerazumljivo neučinkovitostjo zaposlenih v hotelih, restavracijah in turističnih birojih, prisiljeni smo se bili prevažati z nevarnimi prevozniki in jesti za nas nenormalno pikantno hrano. Ob spoznavanju življenja ob sveti reki Ganges smo videti toliko pohabljenih beračev, da mi je prišlo na misel, da mora iti tukaj za namerno pohabljanje ljudi, ki potem beračijo za druge. Njihove grozljive podobe slike mi še kar ostajajo v glavi.

V Delhiju smo se dobro uro skupaj z več kot tisoč domačini drenjali po blatni, z iztrebki pokriti poti proti vhodu v največjo mošejo Jama Masid, tam pa nam je paznik kdo ve zakaj, grozil s palico in nas obravnaval kot potepuške pse. In sploh ne vem zakaj smo šli tja, ker je mošeja res nezanimiva.

Z Mašo sva dobili Delhi belly (trebušno bakterijo, ki povzroča drisko in grde bolečine), kljub temu da zelo pazimo kaj pijemo in jemo.

Po petih tednih pot po Indiji še zdaleč ni bila zaključena, prepotovali pa smo že kar velik del Indije. Z Davorjem sva se že prevečkrat vprašala ali je Indija sploh vredna napora, ki ga vložimo. In kam le hodijo tisti ljudje, ki jim je Indija tako strašno všeč, da se vsako leto vračajo. Ali bi morali tudi mi po utečenih turističnih poteh? Kaj je narobe, da v Indiji doživljamo toliko slabega in da imamo opravka s tako neprijaznimi in nerazumnimi ljudmi?

Ravno ob pravem času sem prebrala članek znanega pisatelja Deepak Chopra, ki je napisal nekaj v smislu, da so pričakovanja največje zlo za človekovo dušo, saj nas omejujejo v sprejemanju tega, kar nam ponuja življenje in nam zastrupljajo um z izmišljenimi podobami. Res je, sem zaključila, opustiti bom morala svoja pričakovanja in pričeti sprejemati kar mi Indija ponuja vsak dan sproti.

Nekaj dni po tem spoznanju, so se res pričele dogajati lepe stvari. V eni izmed trgovin sva z Saro čisto slučajno naleteli na pobarvanko z mandalami. In smo jih barvali. Šli smo v Radžastan, kjer so pravljične utrdbe mogulskih vladarjev, prikupne kamele in mistična puščava. Spali smo pod milim nebom na peščenih sipinah. Obiskali smo OM ašram, oazo sredi Indije, spoznali dobre prijazne ljudi, ki tam živijo, večinoma so Slovenci in Hrvati, jedli domačo bio hrano, celo zeleno solato in domač jogurt so imeli. Ko smo se po dveh dneh poslovili od ljudi v ašramu, sem občutila, kot da se poslavljam od starih znancev. Od tam smo se namenili v Keralo, deželo, ki si jo je bog ustvaril zase. Našli smo sanjsko peščeno plažo s kokosovimi palmami, dober, čist bungalov in neverjetno prijazne nasmejane ljudi. Z ladjico smo pluli po rečnih kanalih med vasicami, se navduševali nad začimbami in našli vaško družino, ki se ukvarja z ayurvedo. In vse je prišlo samo od sebe, brez velikega truda.

In življenje ne bi moglo biti boljše, imamo vse kar potrebujemo.

Indija me je pustila čakati in me veliko preizkušala in šele takrat, ko sem nehala pričakovati in sem se ji prepustila, je pričela izpolnjevati moja pričakovanja. In zdaj razumem, zakaj se ljudje vračajo. Čeprav bomo Indijo zapustili šele čez dober teden, lahko že zdaj rečem, da bi se še vrnila, v OM ašram in v Keralo, deželo, katero si je bog naredil zase, mi pa imamo privilegij, da si sposodimo košček tega raja zase.

Še vedno smo v Indiji, ampak sedaj končno na morju. Prihodnji teden bo minilo tri, ja tri! mesece, odkar smo bili nazadnje na morju, skrajni čas, da si privoščimo oddih. Sedim na plaži, gledam punci, kako se igrata, pogledam levo… pogledam desno… lepo nam je.

Dolgujem poročilo o odpravi v Himalajo v začetku novembra, ko so bile punce same v Gangtoku. Naš treking v Nepalu je bil čudovit in mi je vzbudil željo, da bi doživel resnično odpravo v visokogorje s postavljanjem baznih taborov, spanjem v šotorih, spremljevalno ekipo in vsem kar sodi zraven. Priložnost se mi je ponudila že tretji dan po prihodu v Indijo, in sicer odprava do vznožja tretje najvišje gore na svetu, Kanchenjunge (8598m). Odprava je bila precej drugačna od trekinga v Nepalu, saj na poti ni bilo koč, s seboj je bilo treba tovoriti vse potrebno za preživetje, vključno s hrano za celo odpravo za osem dni. Skupaj nas je bilo štirinajst: štirje pohodniki, vodnik, kuhar, trije nosači, gonjač živine in štirje konji.

Pohodniki razen hoje nismo imeli nobenih zadolžitev, za vse so poskrbeli drugi. Sprva je bilo prepuščanje razvajanju nenavadno, ampak sem se nanj hitro privadil. Fantje so pripravljali hrano v šotoru – kuhinji. Sestavine za kuhanje so pripravljali kar na platnu razgrnjenem po tleh, kuhali, pekli in cvrli pa vse na enem gorilniku. Za večerjo so nam pripravili osem! različnih jedi: kremno koruzno juho, testenine z zelenjavo in jajcem, pomfrit, pire s sirom, cvetačo v smetanovi omaki, dušeno ribo, čokoladne zavitke in banane. Vse je bilo zelo okusno. Resnični čudež, kaj vse znajo in zmorejo brez tekoče vode, kar tako na tleh, v šotoru. Higiena, s katero smo pri nas tako obsedeni, je tukaj brez pomena, pravzaprav ne obstaja.

Drugi dan odprave smo po nekaj urah hoje prispeli na jaso na višini blizu 4000m. Vsi razen kuharjev smo polegli po tleh in pustili soncu, da nas razvaja in greje, obdani z zasneženimi vrhovi in v prijetnem zvončkljanju zvončkov, ki jih imajo jaki obešene okoli vratu… Imel sem občutek, da srkam vase vse lepo okrog mene, izjemen občutek, svet je popoln.

Po kosilu smo po dobri uri prispeli do kraja, kjer smo postavili tabor. Ura je bila tri popoldan, umil sem se v potočku in oblekel sveža oblačila. Ko se je sonce skrilo, je postalo kljub temu, da je bilo še svetlo, zelo mrzlo, sedeti zunaj ni bilo mogoče, čeprav smo nase navlekli vsa oblačila, kar smo jih imeli s seboj. Bilo je tako mrzlo, da noben kuli ni pisal, komaj sem čakal na večerjo, da se lahko po njej namestim v šotoru. V šotoru sem se pokril s koco in zaprl v spalno vrečo, kljub temu me je zeblo. Šele, ko sem obul tretji par nogavic, sem lahko trdno zaspal. Naslednjo noč sem nase navlekel 14 kosov oblačil, koco, notranjo spalno vrečo in se zaprl v z 900 grami perja polnjeno spalno vrečo, bilo mi je skoraj toplo.

Skozi tabor teče potoček, ki daje vodo za kuhanje, pitje, umivanje posode, oblačil in seveda ljudi. Ker smo ta dan zaradi aklimatiziranja na 4000 metrih ostali v taboru, sem se odločil, da operem perilo. S kupom perila sem prišel do potočka, na površini katerega je bil led, ki sem ga moral razbiti, da sem lahko opral perilo. Bil sem nižje od pomivalcev posode, zato je v vodi plavalo polno ostankov od zajtrka, da bi se jim izognil sem raje odšel višje proti toku. Prste na rokah sem imel od ledene vode povsem otrdele, na srečo jih je toplo sonce hitro ogrelo.

Na takšni odpravi je hoja najlepši in skorajda edini del dneva, ko te ne zebe. Pred mrazom se je nemogoče skriti ali zaščititi. Po nekajurni hoji bi si želel odpočiti nekje na toplem, ampak tega ni, sedeti moraš zunaj na mrazu in čakati noč, ki bo še bolj mrzla. Le kje so Julijci s toplimi planinskimi kočami? Težko je doumeti, da te razen nekaj toplih uric dnevno, zebe en cel teden skupaj, da sploh ne prideš v nek ogret prostor, niti podnevi, niti ponoči. Morda se komu zdi, da pretiravam, da že ne more biti tako. Naj poskusi! V ogledalu sem se nazadnje videl pred štirimi dnevi, zjutraj, ko sem si hotel umiti zobe, je bila ščetka zamrznjena v škatlici.

Večer pred glavnim vzponom me je skrbelo kako bo naslednji dan, ko se bomo povzpeli na višino 5000m. Ob pol štirih zjutraj so nas naslednje jutro prebudili z vročim čajem in keksi. V mrazu in trdi temi smo se počasi pričeli vzpenjati. Bili smo obkroženi z ogromnimi gorami. Po štirih urah sva cilj, prelaz Goecha La, na višini 5000m, dosegla le dva od štirih pohodnikov. Brez besed sem očaran strmel v mogočno južno steno tretje najvišje gore na svetu.

Himalaja je čudovita, veličastne gore, neverjetni razgledi in polno časa zase, za razmišljanje. Razmišljam zakaj sem tukaj, na tej odpravi. Celih pet dni sem preživel nad višino 3000m, kjer je redek celo zrak, kaj šele živa bitja, večino časa me je zeblo. Punce sem pustil same. Nekje v Indiji. Ali je razgled, ki ga ponuja Himalaja res vreden tega? Ali gre za preizkušanje svojih zmogljivosti, odkrivanje neznanega? Morda me je sem gnala želja po izkušnji, pustolovščini, iskanje, želja po doživljanju nedoživetega. Ne vem. Karkoli bom že odnesel od te avanture po Himalaji, vložek je bil precejšen. Šele sedaj dojemam, da je fizični napor najmanj zahteven del odprave, tudi višinske bolezni na srečo nisem imel. Najtežje je soočiti se s pomanjkanjem reči v katerih bi si poiskal tolažbo v dolgih dnevih: ni telefona, s katerim bi poklical najdražje, ni planinske koče, kjer bi se ogrel, ni tople vode in svežih oblačil. Si le ti in ljudje, ki jim moraš zaupati.

Od te avanture je minil že mesec in pol. Cela večnost. Smo na jugu Indije, nekaj tisoč kilometrov južneje, kjer mraza sploh ne poznajo.