Pozdrav iz Delhija

Kako hitro človek pozabi, kako drugačna je Indija od vsega drugega, kar poznamo na tem svetu. Slike s preteklih potovanj po tej neverjetni deželi, so se nam sicer vtisnile v spomin, tako, da sva vedela, kaj pričakovati. A takoj, ko sva stopila z letala in Indijo začutila z vsemi čutili, so na dan privreli občutki, ki sva jih že pozabila. Vonjave, hrup, vlaga, vročina, gneča, skratka, Indija. Kar zadelo naju je in to direkt.

Tretjič sva v Delhiju in tretjič v tem mega mestu skušava najti nekaj privlačnega. Zaenkrat nama je od privlačnih stvari uspelo najti menda najpomembnejšo – dobro restavracijo. image
Na srečo je bhindi ena od besed v hindujščini, ki sem si jih zapomnil na preteklih potovanjih. Pomeni pa okro, slastno jed, na zgornji fotografiji.

Našla sva tudi nešteto stojnic, ki se kar šibijo pod težo najslastnejšega sadeža, manga. Omenjali so sicer nek mango festival, a so naju po indijsko pošiljali vsak na drug konec mesta. Festivala seveda nisva našla, sva pa našla stojnice, kjer sva se založila s sočnimi in slastnimi sadeži. image_0

Kljub temu, da sva minulo noč bolj prebedela, kot ne, saj sva menjala tri letališča in dvoje letal, si nisva mogla pomagati in v sobi nisva zdržala več kot pet minut. Neverjetno Indijo je treba doživeti zunaj, na cestah, ne v hotelski sobi. A po sedmih urah tavanja in prerivanja sva se vdala in vrnila v hotel, saj je pred nama ponovno kratka noč, saj morava na letalo za Ladakh že ob dveh zjutraj.

Kašmir in Ladakh z motorjem

Neverjetno, kako preprosto je lahko nekaj, kar si srčno želiš, pripeljati tako daleč, da se tega v resnici lotiš. Pravzaprav je to tisti prvi korak, za katerega pravijo, da je najtežji. To sicer drži, a potem, ko ga narediš, zadeva steče. Seveda ne sama od sebe, za to se je treba potruditi in vztrajati. Na poti do uresničitve nekaterih želja se je treba truditi in vztrajati bolj, nekatere pa je moč uresničiti prav preprosto. A to je stvar perspektive in tako dokaj subjektivno.

Najbolj spektakularne, najbolj nevarne, najbolj drzne in najbolj nore ceste ter poti, so nekaj, kar me privlači. A ker je to privlačnost nemogoče pojasniti, (tako, kot nekdo, ki ga privlačijo gore, tega ne more pojasniti, nekomu, ki ga ne) ne bom niti poskušal. Cesta smrti v Boliviji, Ruta 40 v Argentini, tibetanska avtocesta na Kitajskem, velika puščavska cesta v Avstraliji, gorski prelazi v Švici in Italiji, Romuniji in na Norveškem, so le nekatere od cest, ki smo jih na naših potovanjih prevozili. Pa ne zaradi tega, da bi kamorkoli prišli, temveč zaradi vožnje po cesti sami! Glede na to, da ne poznam nikogar, ki bi počel kaj podobnega, to najbrž zveni noro, a ne.

Odkar sem prvič bral o lepotah neokrnjene »tibetanske« dežele, ki leži tri tisoč metrov nad morjem, tam na vrhu Indije, sem jo želel obiskati. Dežela visokih prelazov je seveda prepredena z neverjetnimi cestami, ki kar vabijo k preizkušanju. Zraven tega je za to preizkušanje najprimernejše prevozno sredstvo motorno kolo, ki prostranost pokrajine in doživljanje kulise ob poti poudari do neskončnosti. In to ne kakršnokoli motorno kolo, temveč klasika, Royal Enfield.

Ko sem idejo predstavil Sabrini, je bila takoj za. Ni je treba dvakrat vprašati, če bi šla v Indijo.

Toliko za uvod v budistično-motoristično pustolovščino, ki naju čaka. Kaj več v tem trenutku ni za dodati. Ko se naslednjič oglasiva, bova že v Indiji.

Z motorjem v Indijo?

Pred enim mesecem sem najavil, da sta pred nami dva najbolj nora meseca v letu. Prvega bomo kmalu zaključili. Kje drugje, kot na morju. Glede na gnečo, ki smo ji te dni priča ob jadranskem morju, je videti, da nismo edini, ki smo se odločili za letovanje ob morju. Slovenci smo menda res fenomen, saj nas na dan državnosti največ državljanov zapusti domovino.

A o tem, kako letujemo na hrvaškem morju, nimam namena pisati. Pred nami je namreč drugi najbolj nori mesec v tem letu in skrajni čas je, da obelodanimo, kako ga nameravamo prežiteveti.

Letošnjo popotniško sezono smo začeli vsi štirje skupaj, ko smo se odpravili na Malto. Naslednje potovanje je bilo moje solo kolesarjenje po dalmatinskih otokih. Pravkar dopustujemo v troje, Sara je namreč ostala doma in uživa sadove trdega dela gimnazijke. Sedaj je na vrsti potovanje v dvoje, Sabrina in jaz. A tokrat gre za nekaj tako posebnega in nenavadnega, da sploh ne vem, kako bi to napisal. Res smo se lotili že marsikaterega nenavadnega popotniškega podviga v naših popotniških letih, a to ne pomeni, da smo videli in doživeli že vse. Kje pa, daleč od tega. Zato se sedaj, ko sta Maša in Sara že tako veliki, da ju je vedno težje prepričati v nekaj, za kar bi marsikdo dejal, da je nerazumno, pač tega lotiva sama.

Seveda z motorjem, kot to počneva že vrsto let (in sva počela, preden so se nama “zgodili” otroci). A ker je pri popotniškem apetitu tako, da ga je vedno težje potešiti, se letos lotevava precej nekonvencionalne oz. drzne motoristične pustolovščine.

Ah, že ko to pišem, sem tako razburjen, da v tem trenutku več kot Royal Enfield in Kašmir ne morem napisati! Tako je, z motorjem se podajava v “deželo visokih prelazov” Ladakh.