Category: Spoznanja

Lepo, da ljudje kljub težkim časom še vedno potujejo. Potujejo v daljne, eksotične, neznane dežele, ker jih to mika, ne zato, ker bi morali. Pravzaprav se mi zdi, da ljudje sedaj potujejo še več, kot kadarkoli prej, a to se mi morda le zdi, ker imam v zadnjih letih več stikov s popotniki. Sicer pa to, koliko ljudi potuje, sploh ni pomembno. Razen seveda za popotnike same. Njih se potovanja še kako tičejo. Noben popotnik vpričo tega, kar na potovanju (in tudi po njem) doživlja, ne more ostati neprizadet. Doživetja na potovanjih po daljnih, eksotičnih, neznanih deželah se dotaknejo vsakogar. Če se ga ne, je izpostavljanje neprijetnemu in s tem doza kulturnega šoka prešibka. Za to je treba prestopiti mejo ugodja oziroma občutka varnosti in se prepustiti neznanemu, nelagodnemu ali neprijetnemu. (The bad.)

Jasno, da lahko tudi po daljnih, eksotičnih, neznanih deželah potujemo sproščeno. Pač bolj skrbno izberemo kraje, hotele, restavracije in prevozna sredstva. A takrat potujemo po turistični različici dežele, ki jo obiščemo. Seveda je kulturni šok prisoten tudi v tem primeru, a praviloma v manjši meri. Kadar pa popotnik, ki potuje brez organiziranega vodenja, zaide v odročne kraje, takšne brez turistične infrastrukture, takrat postane potovanje trdo delo. Takrat se mora popotnik, še bolj kot sicer, potruditi, da se sporazume z domačini. Da dobi dostojno posteljo. Da pride do hrane, ki jo lahko spravi po grlu. Da najde varen prevoz. A tam daleč, v krajih bogu za hrbtom, tako ali tako ni ničesar od omenjenega. Sporazumevati se z nerazumljivimi ljudmi, spati v bolhastih posteljah, jesti čudno hrano in potovati v nevarnih razmerah, je, popotnikom vajenim urejenega sveta, težko. (The ugly.)

Glede na to, da živimo v svetu, kjer je vse merljivo oziroma si želimo, da bi bilo, je treba tudi potovanja izmeriti. V smislu iskanja odgovora na vprašanje, kaj ima popotnik od potovanj, na katerih mu je neprijetno in težko. Kakšen je izkupiček od potovanja, glede na vložen trud? Odgovor na to vprašanje pozna vsak, ki potuje rad. Tistim, ki pa zaradi kakršnihkoli razlogov ne potujejo, pa smo odgovore že velikokrat ponudili v objavah na tej spletni strani. No, kljub temu, lahko ponudimo še enega:

Pristne, na lastnih doživetjih temelječe izkušnje (pridobljene na potovanjih), so najboljša šola za življenje. (The good.)

Naš letošnji jadranski oddih je za nami, pravkar smo se vrnili domov. O tem, kaj smo teh devet dni počeli, nima smisla pisati. Mislim, da v tem, kaj počnemo na morju, nismo nič kaj drugačni od drugih dopustnikov: jutranja rekreacija, obisk trgovine, priprava zajtrka, kopanje, branje in poležavanje na plaži, priprava kosila, znova kopanje, malo odbojke, družabne igre, priprava večerje in večerni sprehod. In tako dan za dnem, dokler se danes naša vreča časa namenjena počitnikovanju, ni izpraznila.

A nič zato, poletje, ki je pred nami, prinaša veliko zanimivega. Tudi potovanj; otroka gresta na taborjenje in na morje, midva pa se bova lahko v miru pripravila na naslednjo pustolovščino, ki naju čaka v avgustu. Seveda bi bil tudi že čas, da od vseh letošnjih potovanj zajamemo sapo, razmislimo o vsem, kaj smo letos že doživeli in o tem, kaj morda še bomo. Mimigrede, razmišljanja in načrtovanja niso nekaj, kar bi lahko počeli na dopustu, to počnemo doma.

Zanimivo, kako je na dopustu ali lagodnem potovanju težko domisliti se nečesa izvirnega. Vsaj pri meni je tako, lagodnemu dopustniškemu vzdušju se tako prilagodim, da se takrat počutim, kot v breztežnostnem prostoru. V smislu, da se gibljem oz. delujem brez slehernega napora, preprosto prepustim se in vse se odvija samo od sebe. Seveda v pravi smeri. Edino dognanje, do katerega sem v tem trenutku sposoben priti, zakaj je temu tako, je, da sem v stanju, kateremu ni treba ničesar odvzeti, ničesar dodati in ničesar spremeniti. Je preprosto popolno. Zakaj bi človek, ki se počuti popolno, čutil kakršnokoli potrebo po tem, da bi se česarkoli domislil?

Seveda ima vsakdo svojo obliko dojemanja občutka popolnosti, ta je pač moj. Ne vem, kako je pri drugih. Edino, kar si glede tega upam trditi je, da popolnost prepoznamo šele takrat, ko jo doživimo z lastnimi čutili. Popolnosti, v katero vas skušajo prepričati drugi, ne gre verjeti. A zdaj sem že zašel tja, kamor sem nekaj vrstic višje zapisal, da med dopustom ne zahajam, zato bom raje nehal.

Želimo vam popoln oddih, kjerkoli že boste.

Čas je relativen. Morda je pravilneje, če zapišem, da je dojemanje časa relativno. Pri tem ne citiram Einsteina, temveč nas, oziroma Sabrino in sebe. Dnevi, ki jih preživljamo skupaj kot družina, tako, da smo skupaj vse od jutra, do poznega večera, ko se odpravimo spat, so zelo dolgi. V primerjavi z dnevi, ko sva midva v službi, otroka v šoli in smo skupaj le nekaj popoldanskih ali večernih uric, jih sploh ni mogoče primerjati. Kot da gre za neko popolnoma drugačno časovno enoto. Tukaj, ko razen kopanja v morju, poležavanja, branja, kuhanja, sprehajanja in podobnih aktivnosti, pri katerih bolj ali manj sodelujemo vsi štirje, je videti, kot da čas teče po polžje. Doma je drugače. Sabrina je prej, ko sva nekaj ur brezdelno sedela pod dišečimi borovci, dejala: “Doma imaš zjutraj, ko se zbudiš, polno vrečo. Nato greš v službo. Popoldan, ko prideš domov, je vreča skoraj prazna. Sploh ne veš kdo in kdaj ti jo je izpraznil. Tukaj, na dopustu je vreča ves dan polna!”

Temu ni treba ničesar dodati.

Družinski oddih je nedvomno najboljši možni način preživljanja časa. No, tako se zdi vsaj nam, kar je, kot sem zapisal že večkrat, eden izmed glavnih razlogov, zaradi katerih tako radi potujemo. Tokratni oddih, če lahko temu tako rečem, je že naše tretje letošnje potovanje, pa še niti na polovici leta nismo. O preživljanju kakovostnega družinskega časa v naslednji polovici leta še ne upam niti razmišljati. Sploh ne sedaj, ko nam je tukaj, na Cresu tako lepo in je naša vreča polna.

Z zadnjega potovanja smo se vrnili pred dobrim mesecem. Ravno dovolj, da smo predelali vtise obiskanih dežel in se privadili na domač vsakdan. Seveda ob tem nismo pozabili razmišljati o prihodnjih potovanjih. Po pravici povedano, tega nikoli ne pozabimo. Potovanja so preprosto del nas in redko mine dan, da se ne spomnimo na doživetje iz katerega od preteklih potovanj ali da ne pomislimo na dežele, ki bi jih v prihodnje želeli obiskati. Ob tem seveda uživamo doma, sploh sedaj v spomladanskem času, ko je doma tako lepo.

Lansko pomlad, ko je bila narava pri nas v največjem razmahu, smo odpotovali v rjavkasto-siv puščavnat Iran. Spomnim se, da sem, ko smo se vrnili iz Irana, rekel Sabrini, da za prvomajske počitnice več ne gremo nikamor, saj je to čas, ko je pri nas tako lepo zeleno. A že lani, ko sem to napovedal, se mi je zdela misel na to, da bi bili za prvomajske praznike doma, nepojmljiva. Skupaj s Sabrino sva namreč, odkar pomnim, praznik dela praznovala na tujem. Prav tako odkar potujemo kot družina; za prvomajske praznike smo ostali doma menda le enkrat ali dvakrat, drugače smo se vedno potepali. Da ne bo pomote, za nas pregovor povsod je lepo, a doma najlepše, vsekakor drži, to sem omenil že večkrat. A kaj, ko je privlačnost neznanih krajev velikokrat močnejša od privlačnosti še tako lepo obarvanih domačih logov.

Zato se tudi letošnje prvomajske praznike ne bomo predajali domačim, temveč tujim lepotam. Pot nas bo vodila v deželo, ki je kot družina še nismo obiskali. Tokrat ne letimo čez lužo, temveč bližje, a znova v islamsko državo, čeprav smo sklenili, da se bomo teh nekaj časa izogibali. Kaže, da tudi nam zarečen kruh najbolj prija; potujemo takrat, ko smo rekli, da ne bomo in tja, ko smo rekli, da ne bomo. Kako nam bodo prijali kebab, raki, čaj, kava, baklava, vodna pipa in trebušni ples, pa bomo še videli, odhajamo namreč v Turčijo. Več o tem kako in kam, prihodnjič.

Dovolj je bilo pisanja o zadnjem potovanju, povedali smo skoraj vse, kaj se je povedati dalo, čas je, da gremo dalje oziroma globlje. Rad bi napisal nekaj o pogumu, pravzaprav o nečemu, kar pogosto zamenjujemo s pogumom, nekaj brez česa nam ne more biti láhko.

Več, kot nam neka oseba, stvar ali dogodek pomeni in raje kot jo imamo, bolj nas je strah, da bi to izgubili (saj tega, da nam potovanja veliko pomenijo, menda ne rabim posebej omenjati). Zato priznam, da sem se misli, da bi nehali potovati, ki me je obšla ob portoriških tegobah, kar ustrašil. Šlo je za strah pred tem, da ne bi več potovali, ne za strah pred negotovostjo, ki je nepogrešljiv spremljevalec vsakega potovanja, o katerem sem nedolgo nazaj pisal. Ti zadnji strahovi, ki ljudi od potovanj odvračajo, so drugačni, morda bolj objektivni. Medtem, ko je bil strah pred tem, da mi ne bi več potovali, povsem oseben. In ta strah je bil popolno nasprotje moje sicer neukrotljive želje po potovanjih.

Nekaj oziroma nekdo in z nekim razlogom, je na tem svetu ustvaril takšen red, da ima vse svoj antipod – nasprotje. Jin in jang. Moški – ženska, dan – noč, poletje – zima, mladost – starost, počitek – delo, vročina – mraz. Tudi naša čustva: veselje – žalost, ljubezen – sovraštvo, sreča – jeza, strah – pogum. Pravzaprav menim, da nasprotje strahu ni pogum, temveč zaupanje. Pogum je le pripravljenost, da se nečesa lotimo, kljub temu, da nas je strah. Torej smo lahko pogumni le, kadar nas je strah, kadar pa smo na varnem in zaupamo okoliščinam, v katerih se znajdemo, ne potrebujemo poguma. Zato menim, da si ne zaslužimo, da nam, ko odpotujemo v daljne eksotične dežele, nekdo reče, da smo pogumni in da si veliko upamo, saj okoliščinam, v katerih se na potovanjih znajdemo, zaupamo. No, ponavadi.

S tem, ko se nečesa zaradi strahu ne lotimo in to odlašamo ali pozabimo, se nismo strahu znebili, temveč smo zapravili izkušnjo. Prav tako velja, dokler okoliščinam, ki nam povzročajo strah, ne zaupamo, nam je za to, da se z njimi soočimo, potreben pogum. Tudi če se z enakimi okoliščinami srečamo večkrat, nam je za to, da se jih lotimo, vedno znova potreben pogum. Šele ko vzpostavimo zaupanje, se strahu znebimo. In takrat, ko zaupamo bodisi sebi, drugim ali čemurkoli, poguma za to, da se soočimo z okoliščinami, ki so nam povzročale strah, več ne potrebujemo.

Dokler ne občutimo žalosti, ne poznamo veselja; dokler se ne potrudimo, ne vemo, kaj je ugodje; če ne delamo, ne uživamo v počitku in dokler nas ni strah, ne cenimo zaupanja. Brez zaupanja pa je težko.

Nekdo je zapisal: »Živite na veliko. Verjemite, da lahko imate vse, kar si želite. Prepustite se lastnim čustvom, naj vas vodijo. Premagujte neugodja in zaživeli boste življenje, o katerem drugi le sanjajo.«

Si upate?

Ne, da si nečesa ne upamo zato, ker je težko, ampak je težko zato, ker si ne upamo. (Seneka)

Če so naše sanje potovanje, a se mu zaradi strahov odrekamo, ni s tem nič narobe. Nima smisla pognati se z glavo skozi zid in odpotovati, če na to še nismo pripravljeni. Čas bo pokazal, če si resnično želimo potovati tako močno, da smo se pripravljeni zoperstaviti strahu. Če se nismo, naša želja da bi potovali, najbrž ni dovolj močna. Če pa smo se pripravljeni zoperstaviti strahu, je najbolje začeti po korakih. Ne vem, če je to edini ali najboljši način, vem pa, da je tako uspelo nam.

Kot družina smo začeli s potovanji po Evropi in se resnejših potovanj lotili šele, ko smo bili nanje pripravljeni. Torej takrat, ko smo nekatere strahove uspešno premagali in jih več ne poznamo, druge strahove pa smo začeli obvladovati, oziroma se jim uspešno zoperstavljati.

Kateri so torej strahovi, zaradi katerih smo oziroma še zmeraj trepetamo, kadar razmišljamo o potovanjih?

Strah pred neznanim. Potovati v neznane dežele z neznanimi običaji, ljudmi, govorico, hrano, boleznimi, podnebjem, vero in kaj vem čem, je že samo po sebi nespametno. Vsaka dežela, ki je še nismo obiskali, pa naj smo o njej že toliko slišali ali prebrali, nam je neznana, saj o njej nimamo neposrednih vtisov. Ti vtisi o deželi, ki jo spoznavamo kot popotniki, so v največji meri sestavljeni iz našega dojemanja ljudi – domačinov z njihovimi običaji in okolja dežele po kateri potujemo. A kaj, ko so nam ti vtisi, dokler sami ne stopimo na tla tuje dežele, popolnoma neznani. Zdi se mi, da je ravno strah pred neznanim na prvem mestu, kadar je govora o potovanju v daljne, eksotične destinacije. A tega strahu se je najpreprosteje znebiti. To storimo tako, da začnemo s potovanji v bližnje dežele, kjer poznamo običaje ljudi in nam je tuje le okolje. Nato se lahko odpravimo nekam dlje in odpotujemo s skupino, tako da imamo s seboj nekoga iz domačega okolja, kar nam precej olajša tegobe, ki jih prinaša kulturni šok. Tako počasi stopnjujemo stopnjo neznanega, s katerim se soočamo v tujih deželah do te mere, da se neznanega ne bojimo več, temveč nas začne celo privlačiti.

Strah pred neuspehom. Dokler o potovanju le sanjamo, nam ne more spodleteti, saj se neuspehu izpostavimo šele v trenutku, ko naredimo prvi korak k realizaciji. Po drugi strani pa nam je le če ne poskusimo, zagotovljen stoodstoten neuspeh. Proti temu strahu se težko borimo, saj so razlogi – izgovori, zakaj se naj nečesa ne lotimo, povsod okrog nas. Najmočnejše orožje proti temu strahu je zaupanje vase. Do tega krasnega občutka je moč priti tudi tako, da se obkrožite z ljudmi, ki vas spodbujajo in ignorirate tiste, ki govorijo, da nečesa ne zmorete.

Strah pred neprijetnim. Stresu, gneči, utrujenosti, vlagi, smradu, vročini, mrazu in drugim tegobam, se je na potovanjih skorajda nemogoče izogniti. Udobje res ni nekaj, kar je za pričakovati na potovanjih v daljne eksotične dežele kot popotnik. A brez neprijetnosti in neudobja, tudi ni novih izkušenj. In brez izkušenj ni novih spoznanj. In brez novih spoznanj ni napredka (vsak zase najbolje ve, če je to nekaj, kar v življenju išče). Brez pripravljenosti soočiti se z neprijetnostmi, je potovanje ena sama tegoba. Od te pripravljenosti soočiti se in premagati strah pred neprijetnim oziroma željo po udobju, pa je odvisno ali smo dopustnik, turist ali popotnik. Sam verjamem, da s tem, ko se z neprijetnostmi soočamo in jih sprejemamo kot pot do razvoja, ravnamo prav.

Strah pred nevarnostmi. Bolezni, bolečine, napadi, ropi in nesreče. Temu strahu in morebitnim posledicam se najučinkoviteje izognemo tako, da ostanemo na varnem – doma! A če nas potovanja tako močno privlačijo, da želimo potovati kljub nevarnostim, pač izberimo deželo, kjer je nevarnosti, ki prežijo na popotnike manj. Tako se lahko počutimo varne tudi tisoče kilometrov od doma. Sploh pa naš samoohranitveni mehanizem poskrbi, da smo na tujem bolj pozorni in previdni, kot doma.

Strah pred pomanjkanjem. Čas, denar, znanje in izkušnje. Če imamo tega dovolj, se nam ni treba bati, a če nam nečesa primanjkuje, je strah, da bomo na potovanju trpeli pomanjkanje, upravičen. Temu se lahko izognemo tako, da potovanje ustrezno načrtujemo. Za potovanje si vzemimo dovolj časa, priskrbimo si dovolj denarja in si naberimo znanja o deželi, kamor potujemo. Tako bomo imeli največ možnosti, da nam česa na potovanju ne zmanjka.

To je povzetek strahov, s katerimi se soočamo mi, preden odpotujemo. Nekatere smo že uspešno premagali in se z njimi več ne obremenjujemo, z nekaterimi strahovi pa imamo opravka pred vsakim potovanjem. Te premagujemo vedno znova in všeč nam je tako. Verjamem, da strahovi niso tukaj, da bi nas odvračali od naših sanj, temveč zato, da bi nas usmerjali k pravim.

Ljudje radi sanjarimo o tem, kaj bomo počeli nekoč v nedorečeni prihodnosti. Takrat, ko bomo imeli dovolj časa, denarja ali nečesa tretjega, česar nam v sedanjosti primanjkuje. Ampak zakaj svojim sanjam preprosto ne sledimo zdaj? Zakaj smo na nekaj, kar si želimo sedaj, pripravljeni čakati v nedogled? Morda zato, ker nas je strah?

V zadnjem času sem veliko omenjal sestavine, potrebne, da se odpravimo na potovanje. Vse od potreb, želja, razlogov, možnosti, navdiha, časa, denarja in najbrž še marsičesa. Nisem pa še omenil ključne sestavine, tiste, brez katere se, četudi imamo vse drugo, na potovanje zagotovo ne bomo odpravili. Gre za zaupanje oziroma pogum, skratka tisto, kar potrebujemo, da premagamo strah, zaradi katerega si ne upamo odpotovati. Tisti strah, ki ga občutimo, kadar utegne biti ogrožena katera od naših vrednot. Prav strah, čustvo, ki ga tako neradi priznamo, sploh, če se zaradi njega nečesa ne upamo lotiti, je največji krivec za neizpolnjene želje. A po drugi strani je strah dober, saj nas varuje pred tem, da bi si z nespametnimi dejanji škodovali. Pravijo celo, da je lasten strah edino, kar nas v življenju v resnici omejuje. Resnici na ljubo, si vsake toliko časa, tega ne bi bilo odveč priznati, a kaj, ko je preprosteje kriviti nekaj ali nekoga drugega in se skrivati za izgovori. Strahov je seveda več (a vsi so znotraj votli, okrog pa jih nič ni, kot so učili nas, ko smo bili majhni) in vsak ima svoje, a v mislih imam strahove, s katerimi sami sebi odrekamo tisto, kar si želimo. Na primer potovanja.

Odpraviti se na daljše potovanje nekam daleč v neznane dežele, za marsikoga pomeni uresničitev sanj. A kaj, ko je s tem povezanih toliko negotovosti, neznanega, skrbi, odrekanja, porazov, stresa, bolečin, pomanjkanja in drugega, kar nam vzbuja strah. A če želimo ta strah premagati, obstaja le en pravi način, in sicer, da se s strahom soočimo. To naredimo preprosto tako, da odpotujemo. Res pa je, da za to potrebujemo kanček poguma. Poguma, ki je morda najmočnejše čustvo, ki ga imamo, saj nam daje natanko to, kar potrebujemo, da se kljub morebitnim težavam in nevarnostim, ki nam utegnejo priti nasproti, nečesa lotimo. Seveda pa ni nujno, da nam misel na potovanje v neznane dežele vzbuja strah. Takrat je potovati precej preprosteje, pa še nobenega poguma za to ne potrebujemo.

Preden smo odšli na enoletno pustolovščino po svetu, sem zapisal: strah pred neznanim in negotovost sta premočna, da bi se odločili za pot v neznano in zapustili varno zavetje doma, družine in prijateljev. A kljub temu smo se na pot odpravili. Jasno, da smo se bali, saj smo se odpravljali v neznano in to za celo leto! Marsičesa nas je bilo strah. Še danes nas je, preden kam odpotujemo.

Več o strahovih, s katerimi se še vedno soočamo, preden se odpravimo na potovanje, pa naslednjič.

V zadnjem času sem precej pisal o popotniških željah, idejah in navdihih. Teh nam, ki radi potujemo tako ne manjka, manjkajo nam druge, prav tako ključne sestavine, potrebne za potovanje. Za katere gre je moč razbrati tudi v statistiki o potovalnih navadah Slovencev, ki pravi takole:
Na nobeno zasebno potovanje ni odšlo 43 odstotkov Slovencev; 40 odstotkov jih ni potovalo zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, 25 odstotkov zaradi pomanjkanja prostega časa, 19 odstotkov iz zdravstvenih razlogov, 11 odstotkov pa jih ni čutilo potrebe po potovanju.

Številke niso presenetljive, kar me čudi je suverenost, s katero jih objavljajo. Ne poznam nikogar, oziroma, nihče mi še nikoli ni omenil, da ga je kdo povprašal o njegovih potovalnih navadah. Le kako so dobili te številke? Na potovanjih po EU zadnja leta nikomur nismo pokazali osebne izkaznice ali potnega lista. Kakorkoli že te podatke pridobijo, naših potovanj v teh številkah zagotovo ni. Predvidevam, ker ne najdem podatka, da te podatke pridobijo iz naključno izbranih vzorcev, narejenih na manjšem delu prebivalstva. Menda je jasno, kaj želim povedati, tem številkam naj verjame, kdo želi. Pravzaprav sploh niso pomembne.

Pomembni in zanimivi pa so razlogi, zaradi katerih Slovenci ne potujemo. Izpostavljeni so pomanjkanje denarja, časa, zdravja in potreb. Štiri poglavitna pomanjkanja, ki nas pestijo, kadar pomislimo, da bi se lotili česarkoli, ne le potovanj. Že če nam manjka samo eden od omenjenih, je dovolj, da se nečesa ne lotimo. In če je verjeti statistiki o potovalnih navadah, večina Slovencev, ki ne potuje, potrebo po potovanju ima. Tudi zdravja in časa za potovanja večini ne manjka. Potovanjem se očitno največkrat odrečemo zaradi pomanjkanja denarja.

A ni tako, da nam prepogosto nekaj manjka, oziroma, da se preredko zgodi, da nas ne pesti pomanjkanje. Kdaj se vam je nazadnje zgodilo, da ste imeli vse štiri? Torej denar, čas, zdravje in potrebo oziroma željo, da bi potovali? Najbrž se to ne zgodi pogosto, drugače statistika o potovalnih navadah Slovencev ne bi bila takšna, kot je. Sploh pa je prav, da je tako, kdo bi pa delal, če bi vsi ves čas potovali.

V življenju je pač tako, da ne moremo vedno imeti vsega, kar si želimo, drugače ne bi imelo smisla. Vedno nam nekaj mora manjkati. Če ostanem pri potovanjih; predpostavimo, da smo popotnik po duši, da radi spoznavamo svet in potujemo, da nas pogosto vleče na tuje, torej čutimo potrebo po potovanjih (menda je jasno, da to nima veze z vsakoletnim dopustom na isti lokaciji.) In če bi imeli vse pogoje za zadovoljevanje potrebe po potovanju nenehno izpolnjene in bi ves čas potovali, bi se potovanj slej kot prej naveličali. Tako, kot se naveličamo vsega, česar imamo preveč. Zato je prav, da nimamo vsega, kar si želimo.

Če velja Borgesova misel, da nobena pesem o roži ne more biti tako lepa, kot roža sama, potem velja tudi ta, da noben potopis ne more biti tako dober, kot potovanje samo. Pa vendar jih tako radi beremo, tako pesmi o rožah, kot potopise oziroma knjige o potovanjih. No, če sem iskren, za rože ne bi vedel kaj je lažje, jih opazovati ali brati pesmi o njih, vem pa kako je s potovanji; lažje je brati knjige o potovanjih, kot potovati. Sicer ne gre za to kaj je lažje, temveč kaj je lepše, a pogosto velja, da nam je tisto, za kar se je treba manj potruditi, lepše.

Ljudje, ki ne potujejo, lahko skozi potopise doživljajo dežele, ki jih sami ne bi nikoli obiskali. Tako spoznavajo svet posredno skozi doživetja drugih. Pri popotnikih pa gre pri branju potopisov še za nekaj drugega. Branje knjig o potovanjih drugih, ne prinaša zadovoljitve popotniških apetitov, kje pa, ravno nasprotno. Branje potopisov popotniške želje le še dodatno razvname. Dober potopis je najmočnejši navdih za potovanje! In ker mi sedaj, iz nekih ne povsem razumljivih razlogov ne potujemo, si popotniško literaturo doziram v strogo odmerjenih količinah. Da se kje ne bi razvnel… Če pogledam spisek knjig, ki sem jih prebral v zadnjem času, vidim, da sem od zadnjega potopisa prebral deset nepotopisnih knjig. Pa tako imam rad potopise, a kaj, ko lahko ima branje popotniških vtisov posledice neslutenih razsežnosti, kot na primer enoletno potovanje okrog sveta. Opozorila na nekaterih potopisnih knjigah, ki pravijo: “Pozor, ta knjiga vam lahko spremeni življenje!” niso zaman. Mimogrede, če kdo misli, da mu knjiga ne more spremeniti življenja, obstaja velika verjetnost, da ne bere dovolj ali pa da ne bere pravih knjig.

Dobro napisan potopis (po SSKJ popis potovanja z osebnimi vtisi, doživetji pisca) v bralcu vzbudi občutek, da sam potuje po deželah, o katerih bere. A ni čudovito, da lahko sedimo v toplem naslonjaču, v varnem zavetju doma in beremo o neverjetnih prigodah popotnikov na drugem koncu sveta. Ti občutki so menda najbližje tistim, ki nas prežemajo, kadar potujemo sami. A da ne bo pomote, občutki, ki jih doživlja popotnik na potovanju in občutki, ki jih doživlja bralec, so svetlobna leta vsaksebi. Saj je menda jasno, da ne glede na to, kako dobro je potopis napisan, bralec ne more čutiti, kar je občutil pisec, ko se mu je opisana prigoda pripetila. A bralci si lahko v potopisih opisana potovanja predstavljamo. Ravno zaradi tega je prebiranje potopisov tako privlačno, saj nas v mislih popelje v drug svet. Če je dobro napisan, nas potopis, kot vsaka druga zanimiva knjiga, posrka vase. In takrat, ko pozabimo na to kje smo v resnici in se popolnoma zatopimo v branje popotniških doživetij, na nek način potujemo.

Popotniškim utrinkom, ki jih je mogoče prebirati na tej strani, ni mogoče reči potopis. A vendar nam je marsikdo dejal, da ob prebiranju naših dogodivščin s potovanj, potuje z nami. Zdi se mi čudovito, da lahko v ljudeh vzbudimo takšen občutek, da se jim zdi, da potujejo z nami. Podobno je na potopisnih predavanjih, kjer od ljudi dobimo neposredno povratno informacijo o tem, kako se počutijo, ko vidijo fotografije in slišijo prigode z naših potovanj. Po zadnjem predavanju nam je pristopila neka gospa in se nam zahvalila za to, kar smo ji dali s tem, ko smo naše popotniške izkušnje delili z njo.

Nekateri torej beremo potopise, da v njih najdemo navdih za potovanja, drugi zato, ker jih zanimajo tuje dežele in doživetja popotnikov, tretji morda zaradi nečesa drugega. Najsi je še tako dobro napisan, potopis nikakor ne more nadomestiti potovanja, je pa lahko precej dober približek.

V tem letu so nam preostale še tri nedelje in kopica praznikov. Kaj početi, da veseli december ne bo vesel le za trgovce?

Možnosti je veliko, a kaj, ko smo tolikokrat z nečim omejeni in ne moremo početi tega, kar bi si želeli. Dejavniki, ki nas omejujejo, so lahko zunanji in notranji. Pravimo, da je za to, da bi nekaj počeli (odšli na sprehod, kolesarili, plavali, igrali šah, plesali, igrali Monopoli, pekli pecivo, urejali albume s fotografijami, poklicali prijatelje, odpotovali…) premrzlo, prevroče, pretemno, prenevarno, predaleč, prepozno, prezgodaj. Da ni snega, da je sneg, da nimamo dopusta, da imamo otroke, da imamo psa in seveda ultimativna krivca vseh težav; večno pomanjkanje denarja in časa.

Saj nekateri od naštetih razlogov so objektivni, a če smo iskreni, lahko priznamo, da je večina povsem subjektivnih. Da je veliko lažje najti razlog/izgovor, zakaj nečesa ne moremo, kot pa se nečesa lotiti. Vse se da, če se hoče, oziroma vedno se nekaj da, če se hoče. A kaj, ko se vedno, kadar pomislimo na nekaj, kar bi želeli narediti, v naši glavi najprej porodijo ovire. Morda to izvira iz našega samoohranitvenega mehanizma, morda iz česa drugega, ne vem. Na primer, pravkar sem pomisli, da bi šel na Kilimandžaro, najvišjo goro Afrike. In kaj se je zgodilo? Že v naslednjem trenutku je bil moj um preplavljen z armado razlogov proti. V resnici pa ti razlogi in ovire sploh niso pomembni. Kar je pomembno je le, da je moja želja dovolj realna in dovolj močna. Dovolj realna pomeni, da imam dovolj sredstev, znanja, moči in možnosti premagati armado razlogov, ki stoji na poti do uresničitve moje želje. Dovolj močna pa pomeni, da mi to, da bi se povzpel na Kilimandžaro, resnično pomeni toliko, da bi se tega sploh lotil. Kjer je volja, je tudi pot.

Če naše želje niso dovolj realne, da bi jih lahko nekoč uresničili, je morda bolje, da jim rečemo kar sanje in se s tem, da bi jih uresničili, ne obremenjujemo. Tudi tarnanje nad lastno usodo ali nad tem, ker se nismo rodili z zlato žlico v ustih, ne pomaga. Pomaga le, če imamo želje, ki so dovolj realne in močno voljo, da jih uresničimo.

Kaj pa, kadar imamo realne želje, nimamo pa dovolj močne volje, da bi jih uresničili? Takrat je menda najbolje, da ne rečem najlažje, zateči se k prej omenjenim izgovorom. Kadar pa smo dovolj samokritični, lahko rečemo, da se nam ne ljubi. No, lahko pa smo bolj diplomatski in neuresničitev lastnih želja opravičimo na elegantnejši način, tako da sebi (in drugim) rečemo, da imamo »druge prioritete«. V to kategorijo sodi tudi moja želja o vzponu na Kilimandžaro. Seveda bi se želel povzpeti nanj. Tudi izpolnitev te želje je zame realna. Le močna ni dovolj. V tem trenutku imam pač druge prioritete.

Kakšno naključje! (Pravzaprav naključja ne obstajajo, a to je že druga zgodba.) V tem trenutku, ko pišem o željah in vzponih na Kilimandžaro, sem se spomnil na prispevek, ki sem ga napisal po vzponu na Cotopaxi, prav tako vulkan, ki je povrhu enako visok in na enaki zemljepisni širini kot Kilimandžaro. Takrat sem o uresničevanju želja zapisal:
A za doživljanje je pogosto treba premagati ovire, ki jih postavlja razum in poslušati, kar veleva srce. Drugače kmalu po začetnem zanosu, vskočijo preračunljivost, strah in drugi razlogi, ki jim pravimo racionalni, zaradi katerih želja sčasoma izpuhti. Izgine v neskončnem prostoru neizpolnjenih želja. Ali res raje poslušamo razum in preslišimo srce?

Pravzaprav bi moral zapisati: zakaj raje poslušamo razum in preslišimo srce? Res, zakaj?

Vprašanje kaj početi, je torej pravcata Pandorina skrinjica, ki skriva kopico angažiranja, od ubadanja z dejavniki, ki nas omejujejo in razlogi proti, do uresničevanja dovolj realnih in dovolj močnih želja. Vprašanje je le, če si jo drznemo odpreti.