Category: Spoznanja

O tem, katere dežele se nam zdijo najprivlačnejše za potovanja, smo že pisali. Tudi to, katera dežela na svetu se nam zdi najboljša za življenje, smo že omenili. Kaj pa, katera dežela se nam zdi najbolj primerna kot izhodišče za izlete, počitnikovanja in potovanja? V smislu, da se na svetovnem zemljevidu dežela nahaja na položaju, od koder je relativno preprosto obiskati precej zanimivih krajev in dežel. To zagotovo ni Avstralija, kljub temu, da je dežela sama magnet za popotnike. Enako velja za Južno (morda kar vso) Ameriko. Kaj pa Evropa? Glede na neznansko raznolikost in pestrost, ki jih nudijo stara celina, arabski svet in Afrika, ki so nam relativno blizu, je treba priznati, da imamo odlično izhodišče za odkrivanje sveta.

Nazadnje sem pisal o najbolj zanimivih, vročih in poceni destinacijah, ki vabijo da jih obiščemo v letošnjem letu. Vse lepo in prav, a kaj, ko je večina omenjenih dežel tako daleč proč. In kar je daleč, povezujemo s tujim, neznanim in nevarnim. Zraven tega je pot do tja dolga, draga in naporna, da tropskih bolezni, tsunamijev in hurikanov niti ne omenjam. Seveda so to le strahovi in ovire, ki si jih sami postavimo, pogosto zato, da imamo opravičilo, da se v daljne dežele ne odpravimo. Ampak, kdo pravi, da je treba daleč? V sosednjih in bližnjih deželah je namreč toliko zanimivega in privlačnega, da se nam s prej omenjenimi strahovi in ovirami sploh ni treba soočati. Imamo morda Slovenci najboljše izhodišče za izlete, počitnikovanja in potovanja na svetu?

Takorekoč na dosegu roke so nam skorajda vsa področja človekovega zanimanja, ki nas mamijo, da se odpravimo od doma. Ste turist, ki išče oddih? Mladi popotnik, ki išče dobro družbo in samega sebe? Izletnik, pohodnik, alpinist? Adrenalinski odvisnež? Vas zanima arhitektura, religija, kultura, zgodovina? Stavim da, ne glede na to, v katerokoli od omenjenih kategorij sodite, lahko najdete nekaj zase v Sloveniji in bližnji (ali malce daljni) okolici. No, razen če vas privlačijo ledeniki, majevska, inkovska ali maorska civilizacija, tropski otoki, hinduizem, budizem in še kaj eksotičnega, zaradi česar bo treba dlje. A do morja, kjer so ene izmed najlepših plaž na svetu, je le nekaj ur vožnje. Tudi gore, ki se po lepoti lahko kosajo z najmogočnejšimi gorstvi sveta imamo doma. Sploh pa tega, da imamo v Sloveniji ogromno znamenitosti, lepot in mamljivih krajev menda ni treba posebej omenjati; da bi se le pogosteje spomnili na to, da jih obiščemo. Zdrava mera lokalpatriotizma ne more škoditi.

Res pa je, da je Slovenija majhna, zato je za kaj večjega treba čez mejo. Še vedno pa ne tako daleč, da bi bilo treba sesti na letalo. Tako je na primer do mesta, ki je bilo štirikrat izglasovano za najboljše mesto na svetu, le nekaj ur vožnje. To mesto je Dunaj. Če se vam zahoče naužiti se renesančnih lepot in kulinaričnih dobrot, se zapeljite do ene izmed najbolj priljubljenih turističnih destinacij na svetu, sosednje Italije. Zraven tega so nam relativno blizu tudi izjemna mesta, ki so bolj drugačna eno od drugega, kot kjerkoli na svetu na tako majhnem prostoru. Od Budimpešte, Sarajeva, Dubrovnika, Monaka, Rima, Prage, Pariza, Istanbula in tako naprej. Tako se je na relativno kratkem izletu po Evropi mogoče naužiti toliko različnih kulturno-zgodovinskih, naravnih, kulinaričnih in drugih lepot ter dobrot, kot nikjer na svetu. Če pa nam ni odveč za kakšne tri urice sesti na letalo in poleteti do Bližnjega vzhoda ali Afrike, se nam odpre še širša paleta možnosti, povsem nov svet.

Vsakdo, ki ga žene radovednost, zaradi katere neredko zapusti dom in se odpravi na izlet, oddih ali v odkrivanje neznanega, lahko prizna, da ima za to v Sloveniji izvrstno izhodišče – svet na dlani.

Potopisna predavanja redko obiskujem. Prvič zato, ker imam popotniško strast dovolj razvneto že brez njih, drugič pa zato, ker dežele, ki jih želim obiskati, raje spoznavam skozi lastna doživetja, kot skozi pripovedi drugih. Izjema so potopisi, ki me pritegnejo, ker so nekaj resnično posebnega.

Pred nekaj dnevi sem bil na potopisnem predavanju Jožeta Marolta, možakarja, ki je v petih mesecih prekolesaril pot od Vancouverja do Toronta. Gre za zavidanja vreden dosežek in pustolovščino, ki jo težko primerjamo s čemerkoli, saj junakov, ki se lotijo tovrstnih podvigov, ni veliko. Od vseh presežkov in dosežkov, zaradi katerih je petmesečno kolesarjenje izjemna pustolovščina, v mojih očeh izstopa dvoje. Prvo dejstvo je, da je gospod Jože za prenočevanje na pet mesecev dolgi poti porabil zelo malo denarja. Pravzaprav ni porabil niti enega samega dolarja! Prenočeval je zunaj, pod milim nebom ali pa pri dobrih ljudeh. Slednji so bili namreč (tako je bilo vsaj videti na njegovem potopisu) rdeča nit njegove poti. To, da se odpraviš na tako dolgo pot in to po tako dragi deželi, kot je Kanada in da za spanje ne porabiš niti dolarja, je nedvomno eden najbolj drznih popotniških podvigov, kar jih poznam.

Drugo dejstvo, ki si zasluži še večje spoštovanje, je starost, gospod Jože jih ima namreč čez 70. In je stopetdeset dni kolesaril čez Kanado! Glede na to, da sta naši deklici potovali po svetu, ko sta bili stari šele dve leti, on pa potuje pri dobrih sedemdesetih, napačne starosti za potepanja po svetu takorekoč ni.

Potemtakem za to, da se odpravimo na potovanje, naša starost in debelina denarnice nista pomembni. Še en dokaz, da ključne sestavine, ki jih potrebujemo za to, da odpotujemo, nosimo v sebi. Seveda potrebujemo tudi nekaj časa in denarja, nista pa to ključni sestavini potrebni za potovanje. Res pa je, da sta prav pomanjkanje denarja in časa najpogostejša razloga, ki ju navajamo, da ne moremo odpotovati. (Pravzaprav sta ta dva reveža pogosto dežurna krivca za vse, kar se ne zgodi po naši volji.)

Torej ne čakajte, da boste imeli več denarja. Ne čakajte, da boste vi ali vaši otroci dovolj stari, prav tako si ne mislite, da ste stari preveč. Pravšnji čas za potovanja je le eden. Saj veste kateri. Pa srečno pot!

Spoznavanje ljudi je eden najlepših čarov, kar jih nudijo potovanja. Čeprav zaradi tega, da bi spoznavali nove ljudi, ne rabimo odpotovati v tuje dežele, neznancev, ki bi jih lahko bolje spoznali, je dovolj doma. Tistih, ki jih srečujemo v vsakdanu v domačem okolju, a jih dlje od pozdrava ne poznamo. Saj kadar želimo nekoga bolje spoznati, nam mora biti ta oseba dovolj zanimiva, privlačna, skrivnostna ali pomembna, skratka, mora nas pritegniti dovolj, da ji pristopimo. A zdi se mi, da postajamo pri izbiri ljudi, ki smo jih pripravljeni spoznati, prezahtevni. Poleg tega nas danes o tem, kdo je vreden tega, da ga spoznamo, poučujejo drugi. Po eni strani imamo na družbenih omrežjih na desetine ali celo stotine prijateljev, po drugi strani pa težko najdemo nekoga, ki bi šel z nami v kino, igrat tarok ali smučat. Pravzaprav sploh nisem želel pisati o tem, ampak o ljudeh, ki jih spoznavamo, kadar potujemo.

Na potovanjih namreč nenehno srečujemo ljudi, ki se nam zdijo tako zanimivi, skrivnostni ali nenavadni, da jih želimo spoznati. V eksotičnih deželah, predvsem pa v skritih kotičkih teh dežel, kamor turisti redko zaidejo, je tovrstnih ljudi na pretek. Največ jih srečamo na tržnicah, na avtobusih, v restavracijah, skratka povsod, kjer se ljudje zadržujejo. Tam nekatere le opazimo, druge fotografiramo, z nekaterimi pa se zapletemo v pogovor. Vse je odvisno od okoliščin, v katerih se srečamo.

Kljub temu, da smo obiskali že veliko dežel, ljudi, ki nas pritegnejo tako močno, da z njimi vzpostavimo stik, nikdar ne zmanjka. Jasno, saj so vendar ljudje tisti, ki predstavljajo nenavadne tuje kulture in običaje, ki nas tako privlačijo, da zaradi njih potujemo po svetu. Kot sem omenil že večkrat, tujo deželo spoznamo šele, ko spoznamo ljudi, ki tam živijo.

V spominu so mi ostali pogovori z ljudmi ne le z zadnjega potovanja, spomnim se tudi pogovorov z Argentinci, Vietnamci, Portugalci, Indijci in prebivalci drugih dežel, ki smo jih obiskali že pred leti. Z zadnjega potovanja se najbolj spomnim pogovora, ki smo ga imeli s starejšim parom v recepciji hotela nekje v Laosu, medtem, ko smo čakali na avtobus.

Starejši gospod in gospa sta nas povabila, naj prisedemo k njuni mizi, saj je bila edina v hotelski avli. Po uvodnih “Where are you from?” je pogovor stekel tako gladko, da sta se mu pridružili še Maša in Sara.

“Imava 23 vnukov,” se je pohvalil gospod, “in osem otrok!” Temu je sledilo začudenje, da imava midva le dva otroka. A tega smo vajeni, temu se bolj ali manj čudijo povsod v Aziji.

“Tukaj sva na obisku,” je odgovoril, ko sem se začudil nad njegovo dobro izgovorjavo angleščine, “živiva v Ameriki!”

“Rodila sva se tukaj, a ko je življenje v Laosu zaradi komunističnega režima v 70-ih letih prejšnjega stoletja postalo prenevarno, sva prebegnila v Ameriko!”

Od tukaj naprej smo vsi štirje z največjim zanimanjem prisluhnili njuni zgodbi. Njuno pripovedovanje smo le tu in tam zmotili s kakšnim vprašanjem, njuna zgodba je bila neverjetna.

Prebegnila sta s pomočjo sponzorja iz ZDA, ki je za njiju in za njunih osem otrok plačal pot v ZDA. Povedala sta, kakšno je bilo življenje v Laosu takrat in kakšno se jima zdi sedaj, ko sta tukaj na obisku, ter kako sta se privadila na življenje v ZDA. Ko smo mislili, da sta nam že povedala vse, je dedek iz žepa izvlekel iPhone in nam na njem pokazal film Gran Torino, ki ga je režiral Clint Eastwood in sceno, v kateri dedek igra stransko vlogo! Vloga je bila resda manjša, a Sara ni mogla verjeti, da se pogovarja s pravim holivudskim igralcem.

To je le ena od mnogo zanimivih življenjskih zgodb, ki jih slišimo od ljudi, ki jih spoznamo na potovanjih. Že samo zaradi teh zgodb oz. ljudi, ki so jih doživeli in nam jih pripovedujejo, se je vredno podati na potovanje v še tako oddaljene kraje.

Smo doma. Odkar smo se vrnili z zadnjega potovanja je minil en mesec, naslednje potovanje pa se zdi, kot da je oddaljeno svetlobna leta. Pravzaprav niti ne vemo, kako daleč je, saj se nam ne sanja kdaj in kam bomo naslednjič odpotovali. Nahajamo se nekje vmes med potovanji, in to na eni zelo posebni točki, ki jo le redko dosežemo. Gre za to, da je od zadnjega potovanja minila ravno prava mera časa, da smo se prilagodili na dom in vse kar sodi zraven. Vtise iz potovanja smo predelali, fotografije uredili in vsem bližnjim povedali, kako smo na potovanju uživali. To ne pomeni, da smo na zadnje potovanje pozabili, daleč od tega, le manj pogosto se spomnimo nanj. Pomislimo le še na tiste dele potovanja, ki so se nam vtisnili v trajnejši spomin. Podobno, kot pri vseh spominih. Da pa vendar ne bi zbledelo preveč vtisov, nam jih pomagajo ohraniti obsežna zbirka fotografij, spominki, ki so si jih dekleta nakupila in seveda pisana beseda na teh straneh in še kje.

Naslednja razdalja, ki definira točko, na kateri se pravkar nahajamo, je oddaljenost do naslednjega potovanja. V tem trenutku resnično še ne razmišljamo o tem, kdaj bomo naslednjič odpotovali. Za to obstaja več razlogov. Prvi je seveda ta, da je od zadnjega potovanja minil šele en mesec, kar ni dovolj, da bi se nam vzbudil tek po novih popotniških pustolovščinah. Glede na to, da je apetit po potovanjih temelj naših popotovanj, brez njega ne gre. Da ne bo nesporazuma, zdrava mera apetita po potovanjih je nenehno prisotna, a to brzdamo, saj se zavedamo, kakšne so naše možnosti. Šele, ko se na obzorju pojavijo možnosti, da bi odpotovali, takrat apetit po potovanju naraste do neslutenih razsežnosti. Možnosti za potovanje so pravzaprav naslednji razlog, zaradi katerega o tem, kdaj bomo naslednjič odpotovali, ne razmišljamo. Realnih možnosti v tem trenutku namreč nimamo.

To je torej točka med potovanji, ki jo tako redko dosežemo. Po eni strani nam je na tej točki lepo, saj se sedaj lahko posvetimo stvarem, za katere, ko razmišljamo o potovanjih, ni primeren čas. Po drugi strani pa nam je čas, ko potujemo, potovanja načrtujemo ali se jih spominjamo, še bolj všeč.

Kakorkoli že, smo, kjer smo. Leto se je sicer šele začelo, a prvomajski prazniki se bližajo, kdo ve, kam nas zanese takrat…

Zadnjo objavo sem zaključil z mislijo, da nam zgolj dejstvo, da je neka destinacija v nekem času primerna za obisk, prav nič ne pomaga. Le zakaj? Zato, ker smo mi tukaj, za obisk primerni Maldivi pa kakšnih sedem tisoč kilometrov (in najbrž prav toliko evrov) proč! 

Kadar razmišljamo o najprimernejšem času za potovanje v neko deželo, nikakor ne moremo mimo časa, ki najbolj ustreza nam, da odpotujemo. Redki imajo srečo, da lahko potujejo kadarkoli se jim zljubi. Večina nas je bolj ali manj vezanih na obveznosti, termine, dopuste, počitnice, praznike in podobne časovne okvirje, ki nam določajo najprimernejši čas za potovanja. In v največji meri je ravno temu času prilagojena tudi izbira destinacije. Tako za marsikoga velja, da je poletje edini primerni čas za potovanja. Sploh ni pomembno ali je to zaradi počitnic, kolektivnega dopusta, navade ali česarkoli drugega, pri nas je pač najbolj običajno, da se gre na dopust poleti. Glede na to, da je to čas, ko so dežele v radiju nekaj tisoč kilometrov okrog nas najprimernejše za potovanja, zveni to popolno. Ali pa tudi ne. Poletje je namreč tudi idealni čas za nepotovanje. To je vendar čas, ko je doma v Sloveniji najlepše. To je čas, ko imajo dnevi največ sončnih ur, ko nas narava obdaruje, ko postavimo napihljive bazene in trampoline, prirejamo piknike, delamo na vrtu, skratka, to je čas, ko smo zunaj. Nam ta čas tako godi, da nas poleti na potovanja v eksotične dežele preprosto ne vleče. (No, malce že.) Ampak, ko se novembra sonce skrije, takrat bi potovali, pa če je treba na drugi konec sveta!

Mislim, da ta stavek iz spletne strani neke agencije pove vse: “The high-season for Costa Rica tourism lasts from late November until April, when people from the northern latitudes are generally seeking warmer conditions.” Tako je, od novembra do aprila je najprimernejši čas za potovanja, takrat namreč iščemo sonce! Morda je prav turobno vreme raison d’etre potovanj v eksotične dežele. 

Žal pa vse skupaj ni tako preprosto, saj več tednov trajajoče potovanje zahteva veliko usklajevanj in prilagajanj že kar se termina tiče, da o vsem drugem ne govorim. Tudi pri potovanjih je tako, da pogosto iščemo tisto, česar ni oz. za nas ni dosegljivo. V preteklih mesecih smo prejeli več vprašanj v zvezi z izbiro primerne popotniške destinacije v zimskem času. Zvenela so približno takole: “Sredi decembra želimo odpotovati nekam, kjer je zanimivo, blizu, toplo, varno in poceni, kaj priporočate?” Da ne bo pomote, tudi mi smo se to velikokrat vprašali!

In kakšen je odgovor na to vprašanje? “Dežele, ki bi ustrezala tem pogojem, ni!” Žal. Bližnjih toplih krajev decembra ni. Treba je dlje. Če gremo malce dlje, proti najbližjim toplim krajem, naletimo na arabske dežele, ki pa niso niti ne vem kako blizu, niti dovolj tople pozimi, niti varne, skratka so nekje vmes. Alternativa so Kanarski otoki, ki so sicer varni in relativno topli ter poceni, ne bi pa mogel reči, da so zanimivi; so počitniška, ne popotniška destinacija. Treba bo še dlje, vsaj osem ur na letalu. Kar ni niti blizu, niti poceni, bo pa najbrž toplo in zanimivo.

Skratka, če želimo, ko je pri nas zima, odpotovati tja, kjer sije toplo sonce, moramo skleniti kompromis. Prilagoditi se moramo možnostim, ki jih imamo na razpolago in nekatere zahteve preprosto izločiti, drugače ne gre. A to je najbolje storiti šele, ko se odločimo, koliko časa, denarja, udobja in varnosti smo za potovanje pripravljeni žrtvovati. Pri tem vsekakor velja, da več kot v potovanje vložimo, več od potovanja dobimo. Šele takrat izberimo destinacijo, takšno, ki najbolj ustreza našim (z)možnostim in seveda željam.

Izbira najprimernejšega časa za potovanje nikakor ni trivialna zadeva. Zahteva raziskovanje, dogovarjanje, prilagajanje, odrekanje in žrtvovanje, celo več, kot samo potovanje. Vsekakor pa je treba najprej začeti pri sebi in se vprašati: “Kam želim odpotovati in čemu sem se za to pripravljen odreči?”

p.s.: mi smo odgovore na ti vprašanji končno našli, tako, da se po dolgem času znova odpravljamo na pravo potovanje!

Še eno vprašanje, na katerega enotnega odgovora ni, a vendar je nekaj splošnih okoliščin, ki jih bolj ali manj upoštevamo pri načrtovanju termina za potovanje. Gre za obdobje v letu, ko je neka destinacija primerna za to, da tja odpotujemo, ne za obdobje, ko smo za potovanje primerni mi. Slednje je namreč povsem subjektivno; nekateri raje potujejo poleti, drugi pozimi, tretji ko se upokojijo.

Od vseh okoliščin, ki vplivajo na obdobje, ko je neka destinacija primerna za to, da jo obiščemo, najbolj izstopa vreme. Vremenske razmere so tiste, na katere imamo najmanj vpliva, a najbolj vplivajo na izbiro časa, primernega za potovanje po neki deželi. Na morje se je najbolje odpraviti takrat, ko so temperature zraka in vode primerne za kopanje in pika. Morda se s tem kdo ne strinja, ampak dejstvo je, da se večina Slovencev, ki počitnikujejo, odpravi na morje poleti. Za počitnice ob Jadranskem morju je torej jasno, kdaj je najprimernejši čas, kaj pa za potovanja v daljne dežele? Pravzaprav sploh ni nujno, da gre za daljne dežele, tudi za bližnje dežele je treba skrbno premisliti, če je čas, ko jih nameravamo obiskati, primeren. Poleti, ko je toplo, je načeloma vsa Evropa primerna za potovanja, a le, dokler ne postane premokro ali prevroče. Dan ali dva obilnega deževja ali vročinskega vala na potovanju še prenesemo, kar pa je več, se lahko spremeni v moro. Proti vremenu pač ne moremo. Največ kar lahko naredimo je, da se, če je to mogoče, umaknemo. Tako, kot sva se letos avgusta s Sabrino umaknila vročinskemu valu, ki je zajel Balkan in namesto tja, odpotovala v Švico. To je seveda mogoče le, kadar smo dovolj fleksibilni, če smo potovanje ali hotele rezervirali vnaprej, je to težje.

Za Evropo so nam razmere bolj ali manj znane in vemo, kdaj je primeren čas za potovanja oziroma počitnice. Za tropske dežele, ki se od nam bližnjih najbolj razlikujejo (zaradi česar so ravno tako privlačne), je izbira primernega časa za potovanje precej bolj zapletena. Te dežele ne poznajo štirih, temveč le dva letna časa; sušnega in deževnega. V večini primerov je sušno obdobje bolj primerno za obisk, razen tam, kjer je takrat nevzdržno vroče. V nekaterih deželah monsunsko obdobje pomeni le vsakodnevno popoldansko ploho, kar sploh ni slabo. Drugje pa monsunsko deževje s seboj ne prinaša le obilice vode, temveč tudi komarje in druge nadloge. Glede na to, da univerzalnega recepta ni, in da nam nevzdržne vremenske razmere lahko pokvarijo dopust, je najbolje pred izbiro destinacije dobro preveriti vremenske razmere, predvidene temperature in količino padavin za obdobje, v katerem nameravamo potovati.

Seveda pa vreme ni vse. Dež, sneg, sonce ali megla, nekatere destinacije so privlačne ne glede na vreme. Na primer New York ali London – velemesti, ki popotnika tako zaposlita, da na vreme niti ne pomisli. Velika mesta imajo vse – zgodovino, zabavo, šoping, nočno življenje, kulinariko in ljudi – komu mar za vreme! Sploh pa je v teh mestih od ene do druge znamenitosti speljana podzemna železnica, tako, da niti dežnika ne potrebujemo. Prav tako so obiskovalci karnevalov, festivalov, koncertov in drugih dogodkov vezani na termin dogodka, ki je zanje edini pravi čas za obisk, ne glede na vse ostalo.

Nadvse pomemben vidik pri izbiri časa za potovanje so tudi stroški. Cene na vrhuncu sezone in v času praznikov ter prireditev so precej višje, kot drugače. A obiskati Rio de Janeiro v času karnevala, je vsekakor neprimerljivo z obiskom sredi zime, ko smo ga obiskali mi in smo bili na Copacabani takorekoč sami.

Destinacij, kjer je neki letni čas primeren za potovanje, je v vsakem trenutku več kot dovolj. A kaj, ko nam dejstvo, da je v tem trenutku na Maldivih popolnih 28 stopinj, prav nič ne pomaga. Več o tem prihodnjič…

Je bolje potovati sam in si na potovanju vzeti ves čas zase, ali potovati v družbi in se na potovanju družiti?

Na to vprašanje ni enotnega odgovora, tako kot ni enotnega načina, na katerega lahko potujemo. Recimo, da je skrajna oblika samotnega (solo) potovanja to, kadar se popolnoma sami odpravimo nekam, kjer ni ljudi. Na primer gremo v hribe po kakšni neobljudeni poti, kjer ves dan ne srečamo žive duše. Takrat smo povsem sami, obkroženi le z lepoto narave in lastnimi mislimi. Če znamo celo odmisliti lastne misli in se prepustiti le temu, kar je okrog (izven) nas, potem je to potovanje nekaj resnično čudovitega. Seveda pa to velja le, kadar smo na samoto pripravljeni, si jo želimo in znamo v njej uživati. Če kateregakoli od treh omenjenih pogojev ne izpolnjujemo, bomo na solo potovanju razočarani oziroma osamljeni. (Saj menda je jasno, da če že, potem si želimo samote, ne osamljenosti.)

Dejstvo, da se na potovanje odpravimo sami, pa nujno ne pomeni, da bomo tudi potovali sami. Nekateri sicer odpotujejo sami, a si takoj najdejo družbo. Takšnih odprtih in zgovornih popotnikov na potovanjih srečamo veliko. Največkrat pa srečamo popotnike, ki potujejo v parih (najmanj srečamo družin). Če k tem prištejemo še organizirana potovanja, kjer potujejo skupine, v katerih so lahko nekateri sami, drugi v paru, tretji v večji družbi, pridemo do tega, da je načinov, na katere je moč potovati, veliko.

Sploh pa se mi zdi, da se z vprašanjem, ali je bolje potovati sam ali v družbi, soočajo predvsem mlajši oziroma tisti z manj popotniškimi izkušnjami, tem sem pravzaprav nameraval nameniti ta prispevek.

Kakšne so torej prednosti in slabosti potovanj, na katerih potujemo sami, v primerjavi s potovanji v družbi?

Glede na to, da je izbira biti sam ali v družbi v največji meri prepuščena slehernemu posamezniku in kot takšna subjektivna, bom navedel le nekaj splošnih dejstev, ki jih velja upoštevati, ko razmišljamo o tem, da bi se na potovanje odpravili sami ali v družbi.

Potovanje v paru ali skupini je cenejše – vsaj kar se tiče stroškov za prenočevanje in pogosto tudi za prevoz, dve najdražji postavki na potovanjih. Potovanje v skupini je varneje – popotniki, ki potujejo sami so pogosteje tarča žeparjev, norih voznikov, prevarantov in podobnih nebodijihtreba. Potovanje v skupini je bolj zabavno, saj imamo s seboj nekoga, s komer se lahko veselimo, delimo izkušnje in ustvarjamo skupne spomine. Potovanje v skupini je navdihujoče, saj nas družba lahko spodbudi, da počnemo reči, ki se jih sami ne bi nikdar lotili. Potovanje v skupini je manj zasebno; sploh, kadar potujemo z nekom, ki nam ne pusti dihati. Potovanje v skupini je lahko stresno, če šele na poti ugotovimo, da se z osebo, s katero potujemo, vendarle ne ujemamo najbolje (ne mislite, da nekoga dobro poznate, dokler si z njim ne delite hotelske sobe, 16urne vožnje z vlakom ali trebušne bakterije).

Potovati sam pomeni biti odgovoren sam zase in le zase. Potovati sam pomeni, da se ne rabiš z nikomer dogovarjati o krajih, ki jih želiš obiskati, restavracijah, v katerih želiš jesti in hotelih, kjer želiš spati. Si sam svoj gospodar in lahko počneš kar se ti zljubi, kako dolgo se ti ljubi. Potovati sam pomeni, da znaš biti sam s seboj in svojimi mislimi; dlje časa, ko si sam, bolj zanimiva postajajo vprašanja, na katera skušaš najti odgovor. Tega v družbi ni mogoče doseči. Potovati sam pomeni biti na preži, saj se, kadar si sam, bolj zavedaš svoje ranljivosti. Potovati sam pomeni biti občasno osamljen; po določen času v samoti je pojav osamljenosti neizbežen.

To je le nekaj razlik med potovanjem v družbi in solo potovanjem. Če torej želite odpotovati le v tujo deželo, jo odkrivati in se pri tem zabavati, je dobra družba vsekakor najpomembnejša reč, ki jo treba vzeti na potovanje. Če pa si ob tem, ko potujete po tuji deželi, želite odpotovati tudi vase, vam bo to uspelo veliko lažje, če boste potovali sami. Kljub temu, da imata oba načina svoje prednosti in slabosti, je popotnikov, ki potujejo sami, veliko manj. Ljudje imamo pač raje zunanji svet, kot tistega, ki se skriva v nas samih.

Če morda koga zanima, kako so drugi doživljali dlje časa trajajočo osama in kaj pri tem odkrije, naj prebere knjigo Walden, ki jo je napisal Henry David Thoreau davnega leta 1854 (knjiga ni prevedena v slovenščino in je težka za branje). Precej lažje branje ponuja knjiga Solitude: Seeking Wisdom in Extremes, ki jo je napisal Robert Kull potem, ko je eno leto preživel sam sredi ničesar. Najpreprostejši vpogled v doživljanje samote pa ponuja knjiga oz. film Into the Wild (V divjino). Resnična zgodba govori o mladem fantu, ki je po štirih mesecih samote v divjini Aljaske prišel do spoznanja, da je sreča resnična le, če jo deliš.

Letošnja motoristična pustolovščina, ko sva se s Sabrino zapeljala do Švice, je bila podobna, a vendar drugačna od lanskoletnega motorističnega izleta v Skandinavijo. Kljub temu, da so bili način vožnje, prenočevanje in prehranjevanje tako rekoč enaki, je bila zame letošnja izkušnja povsem drugačna. Tudi trajanje potovanja in različne znamenitosti obiskanih dežel nimajo s tem, da je bilo letošnje potovanje tako drugačno od lanskega, nič opraviti. Poglavitna razlika je bila v družbi, lani sem namreč potoval sam, letos s Sabrino. Lani so mi bili edina družba severni jeleni, s katerimi se nisem najbolje razumel, letos mi je delala družbo oseba, s katero se razumem najbolje.

Bolj kot vse druge okoliščine, s katerimi se soočamo na potovanjih, na naše dojemanje vplivajo ljudje, s katerimi potujemo. Vsa tista neverjetna doživetja in zanimivosti, čudoviti razgledi in čudesa, ter prijetne in neprijetne prigode na potovanjih so, kadar jih doživljaš v samoti, nekaj povsem drugačnega, kot če si jih deliš z nekom, ki ti je blizu. Kadar se s kakšnim od veličastnih prizorov, ki jih ponuja divja in odročna narava, soočiš v samoti, te od tega, kako ta prizor dojemaš, ne ločuje nič. Je le prizor in si le ti. Takrat prizor, ki si mu priča, vpijaš v najčistejši obliki, le z lastnim zaznavanjem, ki ga imaš v tistem trenutku na razpolago. Če ja ta prizor zate nekaj povsem novega, nekaj česar še nisi videl niti na fotografiji, nekaj o čemer še nisi slišal, nekaj o čemer še nimaš mnenja, potem je dojemanje popolno. Popolno v smislu, kako močno se te prizor dotakne, ne v smislu popolnega poznavanja nekih dejstev, zakaj je to tam ali kako je to nastalo. Poznavanje dejstev o naravnih lepotah, znamenitostih ali ljudeh, nima ničesar skupnega z občutki, ki nas prevzemajo, ko jih uzremo oz. spoznamo. A to je že druga zgodba.

Kadar pa potujemo v družbi, je dojemanje dogodkov na potovanjih drugačno. Takrat se nam dogaja, da se bolj kot predajanju lepotam, posvetimo deljenju mnenja o prizoru, ki smo mu pravkar priča. Jasno, zanima nas, kaj si o prizoru mislijo drugi, še raje pa povemo, kaj si o njem mislimo mi. Kadar so zraven še otroci, je to že pravcata zabava. Malo je radosti, ki se lahko kosajo s temi, ko si z ljubljenimi osebami delimo občutke, ki jih doživljamo na potovanjih. A ne le kadar uživamo, bližino ljubljene osebe si na potovanjih želimo tudi, kadar nam je težko.

Kaj je torej bolje, potovati sam in dojemati potovanje v popolni, čisti obliki, ali potovati z bližnjo osebo, in si z njo deliti dobre ter slabe trenutke?

Odgovor na to vprašanje je najbrž popolnoma subjektiven. Zase nikakor ne bi mogel trditi, da raje potujem sam ali v družbi, saj si želim tako družbe, kot samote. In kadar mi uspe to dvoje uskladiti v pravi meri, je potovanje popolno.

A kljub prednostim, ki jih samota prinaša, je popotnikov, ki potujejo sami, precej manj kot tistih, ki potujejo v družbi. Menda smo ljudje res družabna bitja. Res pa je, da kadar potujemo v družbi, to ne pomeni nujno, da potujemo z bližnjo osebo. O tem raje prihodnjič…

Na zadnjih potopisnih predavanjih smo srečali več družin z majhnimi otroki. Mislil sem, da so mlade družine, družine z malčki, pa sem pravkar izvedel, da je pogoj, da družina velja za mlado starost staršev, ne otrok. Kakorkoli, želim omeniti mlade ljudi, ki imajo majhne otroke. V to, kaj definira “mlade ljudi” in “majhne otroke” se ne bom spuščal. Skratka gre za ljudi s popotniškimi izkušnjami, pri katerih, s tem ko so postali starši, želja po potovanjih v daljne eksotične dežele ni usahnila. Te vedno znova radi srečamo, si z njimi delimo izkušnje, in jim morda ponudimo kakšen nasvet. A na predstavitvah žal nikoli ni dovolj časa za vse, kar bi radi postorili, zato se zgodi, da nekatere obljube ostanejo neizpolnjene. Zato vse, ki jim nismo uspeli odgovoriti na vprašanja na potopisnem predavanju, pozivam, da nam pišete na info@brackotinapotovanju.si. Vsakomur odgovorimo.

Ne moremo pa vam jamčiti, da vam bo naš odgovor všeč. Resna vprašanja, na primer o varnosti in zdravju, zahtevajo resne odgovore. Na vprašanja v smislu: “Ali menite, da je varno z dojenčkom odpotovati v Kolumbijo?”, kljub temu, da mi slabe izkušnje v Kolumbiji nismo imeli, ne moremo dati pritrdilnega odgovora. Na tovrstna vprašanja lahko odgovorimo le v obliki naših izkušenj, torej, kako smo potovali mi, da smo se v deželi, ki velja za nevarno, počutili varne. Enako velja na primer za vprašanje, ali je v neki azijski deželi, ki ravno ne slovi po čistoči, varno jesti na ulici. Varno ni, je pa zelo okusno! Potovati po eksotični deželi, ne da bi jedli ulično hrano, je za nas nepredstavljivo, a tega ne upamo priporočati drugim. Po pravici povedano smo se na prvih potovanjih čez lužo tudi mi na začetku izogibali ulične hrane. Kako se ne bi, saj so nas strašili, da je prehranjevanje na ulici, pitje in celo umivanje zob z neustekleničeno vodo zelo nevarno, saj lahko dobimo La Turista – popotniško diarejo. A ko smo La Turista (mehiško ime okužbe z bakterijo, ki ji v Indiji pravijo Delhi Belly) kljub temu, da smo pazili kje in kaj jemo in pijemo dobili, smo se odločili, da se ne bomo več tako pazili. In teh težav na potovanjih nimamo več. Preprosto.

To je le eno izmed nešteto popotniških doživetij, ki jim, dokler se jih ne naučimo sprejemati, pravimo neprijetnosti. Po naših izkušnjah sodeč so ravno strahovi pred temi neprijetnostmi največja ovira, ki nas loči od radosti, ki jih prinašajo potovanja. Bojimo se, da bi nam bile neprijetnosti, ki se jim je na potovanjih nemogoče izogniti, preveč zoprne.

Kadar pa kljub majhnim otrokom in strahu pred neprijetnostmi, ki prežijo na popotnike v daljnih deželah, v nas koprni želja, da bi potovali, lahko vsaj poskusimo. Poskusimo potovati. Le tako bomo izvedeli ali so družinska potovanja sploh primerna za nas. Saj ga ni treba mahniti z dojenčkom kar v Indijo, začnimo s krajšimi potovanji v manj eksotične, bližnje dežele. Če ugotovimo, da družinska potovanja niso za nas, nič hudega, pač poiščemo družinsko srečo v nečem drugem. Če pa ugotovimo, da so potovanja to, kar našo družino bogati in osrečuje, pa nam je bržkone jasno, kaj nam je storiti.

Res pa je, da to da vemo, da želimo potovati, še ne pomeni, da vemo kako potovati. Zato vsem, ki imajo v zvezi z družinskimi potovanji kakršnakoli vprašanja, rade volje odgovorimo. A kot sem omenil, univerzalnih odgovorov ne nudimo. No, morda enega in sicer na vprašanje, kdaj je najprimernejši čas za potovanje z otroki. Naš odgovor je zdaj! Manjši kot so otroci, bolj nagrajujoča so potovanja.

Šele en mesec je minil od tega, ko sem pisal o poletnem popotniškem mrtvilu. Neverjetno, v kako kratkem času se stvari obrnejo na glavo! V začetku julija, potem ko smo se vrnili z dopusta, sva s Sabrino, ko otrok ni bilo doma, resda ležerno in brezbrižno uživala v poletnem mrtvilu. A takorekoč čez noč, kot da bi naju nekdo uročil, je mrtvilo oživelo in prešlo v mrzlico. Popotniško mrzlico!

Imam dve teoriji, zakaj je do tega prišlo, a za nobeno nisem prepričan, da je prava. Po prvi teoriji sumim, da je prav mrtvilo pripeljalo do popotniške mrzlice. Kadar imava preveč prostega časa, namreč najine misli hitro zaidejo k potovanjem. Zato sva v tem brezbrižnem času skovala načrte za dvoje daljših potovanj, ki se ju nameravamo lotiti v prihodnosti. Eno v bližnji (morda že čez nekaj dni), drugo malce kasneje. Potovanj seveda nisva le načrtovala, temveč smo v poletnih mesecih skočili na še več vikend izletov po bližnjih deželah, kot ponavadi. To niti najmanj ni podobno popotniškemu mrtvilu.

Po drugi teoriji pa menim, da gre za kreativnost. Stanje ustvarjalnosti je namreč epidemija, ki jo je nemogoče lokalizirati oziroma omejiti le na eno zaprto področje. Vsaj pri meni je tako: ko gre, gre in to na več področjih. Zadnje mesece sem namreč bil kreativen, kot že dolgo ne. In ogenj kreativnosti je eden izmed najmočnejših virov energije oziroma strasti, ali kakorkoli že to močno hotenje do ustvarjanja imenujemo. V tem stanju, namesto, da bi po delu utrujen počival, iščem drugo delo. Noro, ampak resnično. Tako sem v tem času, ko sem ustvarjal na nepopotniškem področju, namesto da bi počival in se prepuščal popotniškemu mrtvilu, strast ustvarjanja prenesel še drugam. In voilà, zanetil sem popotniško mrzlico!

Je bil za izbruh popotniške mrzlice kriv dolgčas v prostem času ali kreativnost v neprostem času? Tega ne vem. Vem pa, da se vsako čustveno stanje, potem, ko doseže vrhunec, začne slej kot prej gibati v drugo smer. Zato nameravava s Sabrino takoj, ko se kreativnostna krivulja začne prevešati, odpotovati. A več o tem v prihodnjih dneh, naj karte najprej padejo na mizo.