Category: Spoznanja

Zadnjič sem pisal o tem, kako tujci vidijo našo prestolnico. Nekaterim je všeč celo do te mere, da se vanjo zaljubijo. Na tem mestu velja omeniti, če morda še kdo ne ve, da s(m)o popotniki, predvsem tisti dolgoročni, malce drugačni pri dojemanju tujih krajev. Sploh, če se v nekem kraju zadržimo dlje časa ali kadar že dolgo nismo videli doma.

Tako kot vsakodnevno življenje, imajo tudi potovanja vzpone in padce, dobre in slabe dneve. In kadar nek kraj obiščemo, ko je naše počutje na višku, se nam ta kraj zagotovo bolj priljubi, kot pa če ga obiščemo, ko ni ravno naš dan. Povsem drugače, kot tuje kraje, pa dojemamo mesto, ki ga obiskujemo dnevno ali v njem živimo ali rojstno mesto ali pa mesto, na katerega nas vežejo spomini na tiste nore čase. Tudi kraje, podobno kot stvari, s katerimi imamo dnevno opravka, velikokrat jemljemo samoumevno. Zanimivosti, ki jih v našem mestu opazi tujec, domačini enostavno ne opazimo. Tako lahko hodimo po mestu, v katerem živimo in namesto, da bi opazovali obnovljena pročelja starih mestnih hiš, zremo v izložbe trgovin in svetleče reklame. Lahko tarnamo nad tem, kako je mesto neurejeno, kako se v njem nič ne dogaja, kako v njem ni kaj za početi. Lahko se spogledujemo z reklamami turističnih agencij, ki ponujajo rajske izlete v Pariz, Dunaj ali Benetke in si mislimo, da je tam vse bolj urejeno, bolj živo in bolj čudovito, kot v našem mestu.

Zakaj pa ne bi bili obiskovalec v domačem kraju? Obiskovalec, ki po znanih ulicah, mimo znanih ljudi hodi z odprtimi in zvedavimi očmi. Obiskovalec, ki med hojo po mestu ne razmišlja o rečeh, ki jih mora še postoriti, temveč posveča pozornost prizorom, ki jim je pravkar priča. Kot popotnik.

Tako gledati na kraj, ki ga obiščemo vsak dan, je seveda težko. A če si vsaj občasno vzamemo čas za to, da se po lastnem mestu sprehodimo kot obiskovalec, bomo nanj gledali drugače. Zagotovo bomo odkrili marsikaj lepega, za kar nismo niti vedeli, da obstaja. Vsak kraj je lep, če tako gledamo nanj.

Blaž Kos pravi, da je ponosen na svoje mesto:

Mesto je resnično urejeno. Center je živahen. Promet ni v napoto. Sodobno mesto z mešanico tradicije in zgodovine. Kavalir. Možnost izposoje kolesa. Sodobni avtobusi. Arhitekturno bogata zgodovina. Sprehajalne poti ob Ljubljanici. Vzpenjača. Pestra ponudba kavarn in restavracij. Ulični umetniki. Urejen grad s sodobnimi kulturnimi inštalacijami. Mostovi. Prijazni ljudje.

Urejenost mesta se ne konča zgolj v centru. Ceste so obnovljene. Okoli in okoli mnogo zelenja in parkov. Vedno več možnosti za parkiranje. Sodobni stadion. Prav tako sodobni tehnološki park. Varno. Sodobno. Pestro.

Kako pa vi vidite vaše mesto, ste ponosni nanj?

Zadnjič sem omenil, da se za kompliciranjem, zaradi katerega se stežka odpravimo na izlet, dopust ali potovanje, lahko skrivajo drugi razlogi. Kateri? Najbrž jih je veliko, a tokrat o odlašanju.

Jutri, naslednji vikend, drugo leto, kasneje, pozneje, potem, naslednjič, prihodnjič, drugič, enkrat, nekoč in ko. Vsi ti pojmi so evfemizmi za nikoli. S temi besedami prelagamo, odlagamo in odlašamo nekaj, kar bi lahko naredili zdaj. Zdaj je v resnici edini trenutek, ko lahko karkoli storimo. Jutri ima nov jutri, ta trenutek, zdaj, pa je neponovljiv.

Seveda se to nanaša na vsa področja našega življenja, a tudi tokrat imam v mislih potovanja in ljudi, ki o tem, da bi kam odšli, vsaj razmišljajo. Seveda so tudi takšni, ki se niti ne vprašajo, zakaj bi odšli na izlet, dopust ali potovanje, a ti o tem, da bi kam odpotovali, ne razmišljajo. Marsikomu pa se pripeti, da o potovanjih razmišlja tako dolgo, da ga veselje mine in takrat sam postane eden tistih, ki o potovanjih več niti ne razmišljajo. Veselje do potovanj slej kot prej mine vsakogar, wanderlust ni nekaj, kar traja celo življenje. (Morda pa se motim?)

Mi štirje veselje do potovanj zaenkrat še imamo. Vem pa, da je minljivo, zato si želim, da bi ga izrabili zdaj. Ne jutri, kasneje ali nekega dne. Zdaj.

Seveda pa zdaj ni vedno najprimernejši trenutek. Razumljivo je, da moramo, preden se kamorkoli odpravimo, izpolniti neke pogoje. Ti so: da si za izlet, dopust ali potovanje vzamemo čas, namenimo denar in pridobimo privolitev. A predpogoj, če lahko temu tako rečem, je želja. Potovati si je treba želeti. In najlepše je, želeti si potovati zaradi potovanja samega, ne zaradi tega, ker želimo od nekje, nečesa ali nekoga pobegniti. A to je že druga zgodba. Brez dovolj močne želje, da se nečesa resnično lotimo, so pomanjkanje časa, denarja in privolitev, le izgovori. Izgovori, s katerimi slepimo sebe in druge, v resnici pa si potovati sploh ne želimo dovolj močno. Oziroma si bolj želimo nečesa drugega; službe, hiše, avta, zdravja, varnosti, rutine ipd. Vse je stvar prioritet, pa če to priznamo ali ne.

Torej, če smo eni izmed ljudi, ki vsakič, ko nekdo omeni potovanje, rečemo, da bomo tudi sami potovali, ko bomo imeli dovolj časa in denarja, obstaja velika verjetnost, da ne bomo nikoli potovali. Preprosto zaradi tega, ker je verjetnost, da bomo jutri imeli več časa in denarja, majhna. Ne trdim, da to velja za vse, le za večino. Blagor tistim, ki bodo nekega dne še vedno imeli dovolj močno željo do potovanj, povrhu vsega pa še dovolj časa in denarja. Za ostale pa je morda bolje, da si nalijejo čistega vina in se posvetijo uresničevanju želja, ki so jim bolj pri srcu. Potovanja, pa najsi bodo fotografije in pripovedi popotnikov še tako mamljive, niso za vsakogar.

Tisti pa, ki imamo tako iskreno željo do potovanj, kot možnost izpolnitve potrebnih pogojev, pa nehajmo odlašati. Nehajmo uporabljati nedoločen čas, zastavimo si natančen rok, ko se bomo odpravili na izlet, dopust ali potovanje in se ga držimo. Najsi bo to naslednji vikend v toplicah, dopust na Jadranu naslednje poletje ali dvomesečno potovanje po Indiji jeseni 2013. Brez natančno določenih rokov in odločnosti se nam lahko zgodi, da bomo odpotovali nikoli. Potujmo zdaj, poskrbimo za svojo prihodnost, kot je mojo objavo Sam z motorjem komentiral France: “Da bo ta vaša cenjena pot dobila pravo vrednost šele čez leta ko se boste s svojimi vnučki ali pravnučki pogovarjali o lepotah vašega minulega življenja.“

Pred desetimi meseci sem zapisal, da sem obiskal šele 44 držav. Sedaj sem ponovno preštel vse države, ki smo jih obiskali kot družina. Prištel sem še tiste, ki sva jih obiskala sama s Sabrino, preden so prišli otroci in nekaj tistih, ki sem jih obiskal sam. Nekatere države smo prepotovali po dolgem in počez, v nekaterih pa smo obiskali le eno veliko mesto. Držav, v katerih razen klimatiziranega zraka na letališču nismo zadihali, nisem štel.

Države, ki smo jih prepotovali ali se za več dni zadržali v enem od večjih mest, so na zemljevidu sveta obarvane rdeče:

Če bi želeli obarvati dobršen del zemljevida, bi morali obiskati Afriko in njenih 50 držav ali preprosteje, Rusijo. A kaj, ko nas v eno ne vleče, v druge pa si ne upamo. Tiste majhne, ki na zemljevidu niso niti opazne, pa bi radi obiskali, a zaenkrat nekako nimamo možnosti. Nič kaj ne kaže na to, da bomo zemljevid kmalu obarvali. Pa kaj, nikamor se nam ne mudi. Potujemo pač toliko, kolikor zmoremo, ne toliko, kolikor bi si želeli. Blagor tistim, ki potujejo toliko, kot si želijo.

Tako smo v zadnjih desetih, ali kakšnem letu več, obiskali 32 držav širom Evrope in 25 držav na drugih celinah. Skupaj 57, kar je šele četrtina vseh držav na svetu. V povprečju torej nismo obiskali niti štirih držav na leto. Če nadaljujemo s takšnim tempom, bi potrebovali še kakšnih 30 let, če bi želeli obiskati vseh 200 ali koliko že je vseh držav na svetu. A mi ne potujemo zato, da bi barvali zemljevid. Mi potujemo zato!

Število tednov, mesecev in celo let, ki smo jih preživeli zdoma, na potovanjih, je nemogoče sešteti. Samo v prvih devetih mesecih letošnjega leta smo bili zaradi izletov, oddihov in potovanj, zdoma več kot 60 dni. S tem, da na daljše – enomesečno potovanje sploh nismo šli. To se nam je v zadnjih desetih letih zgodilo le še takrat, ko so bili otroci mlajši od dveh let, ostala leta smo si redno vzeli čas za enomesečna potovanja.

60 dni izletov, oddihov in potovanj v devetih mesecih je veliko. Ampak 14 mesecev brez enomesečnega potovanja? To pa je absolutno preveč. Niti sto izletov ne more nadomestiti enega pravega potovanja. Krajši izleti in oddihi nimajo ničesar skupnega z daljšim enomesečnim potovanjem v neznano. Vsaj v smislu zadovoljevanja popotniških apetitov ne. Volčje lakote ne gre tešiti z mrvicami.

Torej, veliko potujemo? Zagotovo se nekaterim zdi, da potujemo veliko in drugim, da malo. Meni pa se zdi, da v iskanju srednje poti, včasih potujemo premalo, včasih pa preveč.

Sploh pa potovanja niso vse. (Ja, seveda!)

Toplo sonce, ki je sijalo ves september, je kot nalašč za izlete. Ne vem, če je še kdaj v letu toliko možnosti za izlete, kot jih ponuja ravno ta letni čas. Morje je ravno dovolj toplo in sonce ne prevroče. Vidljivost v hribih je največja in ni neviht. Narava nas obdaruje s sadeži in toplimi barvami. V mesta se je vrnilo življenje. Skratka kamorkoli se odpravimo, je lepo.

Enega teh lepih septembrskih petkov sva malo prej pobegnila iz službe, otoke vzela iz šole in v zgodnjih popoldanskih urah smo se že kopali v Jadranu. Zapeljali smo se v prvi avtokamp z velikimi borovci, ki jih imamo tako radi. S seboj smo vzeli le najnujnejše, nekaj kosov oblačil, hrane in opremo za kampiranje. Vse potrebno za kampiranje imamo doma spravljeno na kupu, tako, da sem zaboje le preložil v avto. Vzeli smo le manjši šotor 2×2 metra, ki je postavljen v petih minutah in v njem spali vsi štirje. Čim manj stvari, ki bi jih bilo treba pripraviti, postaviti ali skuhati, tako da smo imeli več časa za prepuščanje užitkom. Do nedeljskega popoldneva smo se kopali, vdihavali svež morski zrak in poležavali na plaži.

Kako preprosto je oditi na izlet, če ne kompliciramo. Ni treba načrtovati, se dogovarjati, tehtati med nešteto možnostmi, pakirati, pedikirati, manikirati, frizirati. Ni treba urejati zavarovanja, zalivanja rož, odjaviti odvoza odpadkov, zapirati vode in kaj vem česa še. Ničesar neljubega nam ni treba početi zato, da gremo nekam, kjer nam bo lepo. Še enkrat, če ne kompliciramo.

Marsičemu se odrečemo le zaradi tega, ker si pot do tja, kjer bi nam lahko bilo lepo, sami naredimo preveč zapleteno. Stvari si sami zapletemo. In zaradi neprijetnosti, ki bi jih ti zapleti prinesli, raje ostanemo doma. Škoda. Jasno, da je za marsikaj treba poskrbeti, preden se kam odpravimo, a koliko od tega je res potrebno? Pomislite na primer na odvečne reči, ki jih tovorimo, kadar se odpravimo v hribe. Ste že kdaj po prihodu domov, iz nahrbtnika zložili na kup reči, ki ste jih vzeli s seboj za vsak primer, jih ves dan tovorili na hrbtu in jih nato sploh niste potrebovali? Koliko stvari gre šele v prtljažnik avtomobila in strešni kovček. Pakiramo lahko tri dni, da v avto stlačimo vse, kar bi nam utegnilo priti prav na morju. Da načrtovanja in razglabljanja kako, kam, s kom, po kateri poti ipd, niti ne omenjam. Ni čudno, da je pot na morje podvig, ki se ga ljudje lotijo le enkrat letno.

Res pa je, da se lahko za pretiranim kompliciranjem skrivajo drugi razlogi, zaradi katerih ne gremo na izlet ali dopust. A o teh kdaj drugič.

Meje med državami so nenaravna ločnica, ki ločuje ljudi. Sicer tečejo ob rekah, vzdolž gorskih grebenov, gozdov, puščav ali morij, a ločujejo le ljudi. Prečkanje meje med državama redko zaznamo po tem, da se spremeni naravno okolje. Spremenijo se ceste, hiše, urejenost okolja, jezik, ljudje vključno z videzom in običaji, ampak narava ostane enaka. No, ponekod se spremeni tudi ta. Spomnim se, ko smo prečkali mejo med Ekvadorjem in Perujem. V Ekvadorju je bilo vse bujno zeleno in sveže, ko pa smo prečkali mejo, pa smo se znašli v Perujski prašnati puščavi.

V primerjavi z naravnimi, so mi zdijo meje, ki jih je zarisal človek ostrejše. Te meje sicer v Evropi počasi izginjajo, a so še vedno opazne. Kdo je prečkal meje med zahodno in vzhodno Evropo v osemdesetih ali celo prej, se najbrž spomni, kako očitne so bile razlike med eno in drugo stranjo. Je danes, 20 let kasneje zelo drugače? Prav to sem opazoval na zadnjem potovanju po Evropi, razlike med starimi zahodnimi in mladimi vzhodnimi deželami. Videti je, da razlike marsikje še dolgo ne bodo izbrisane. Državne meje morda res izginjajo, a razlike med ljudmi ostajajo.

Med skandinavskimi in baltskimi državami sem opazil ogromne razlike. Razlik je toliko in so tako očitne, da jih nima smisla naštevati. Razumem, da se baltske države, ki so dolga leta imele povsem drugačno družbeno ureditev, razlikujejo od skandinavskih. A odkar sem se vrnil iz te zahodno-vzhodne pustolovščine, me bega nekaj drugega.

Se spomnite starega vica o socializmu: “Brezposelnosti ni, a nihče ne dela. Nihče ne dela, vsi prejemajo plačo. Vsi prejemajo plačo, a ne morejo ničesar kupiti…”

Tega vica sem se spomnil, ko sem se vozil sprva po Danski, Norveški, Finski in nato po Estoniji, Latviji, Litvi in Poljski. Zdelo se mi je, da je na zahodu urejeno vse, a nihče nič ne dela, in da na vzhodu ni urejeno nič, a povsod nekdo nekaj dela.

Kako je mogoče, da so ceste v omenjenih zahodnih državah tako urejene, a nikjer nisem videl nikogar, ki bi jih vzdrževal? In kako je mogoče, da so ceste v omenjenih vzhodnih državah tako neurejene, s tem, da je povsod polno cestnih gradbišč?

Podobno je s predpisi. Zakaj se tam, kjer nisem videl niti ene same policijske kontrole, prometnih predpisov držijo vsi? In zakaj se v državah, kjer je bilo polno policijskih kontrol, predpisov ni držal nihče?

Odgovore na ta vprašanja iščem že ves mesec, a jih ne najdem. Pa ne vem, če so tako očitni in jih imam pred nosom, a jih ne vidim, ali so tako zapleteni, da jih preprosto ne razumem. Vem, da je ta tema prezapletena za tako kratko objavo in da so te stvari veliko bolj kompleksne, kot se zdijo na pogled. Ampak tako sem jaz doživel razlike med deželami, ki sem jih nazadnje obiskal. Zraven tega je velikokrat na najbolj zapletena vprašanja, moč dati najpreprostejši odgovor. In če ga kdo ve, ga bom zelo vesel.

Kadar potujemo, spimo v hotelih, obiskujemo znamenitosti, raziskujemo tržnice, posedamo po parkih, postopamo po naravi, se kopamo, spoznavamo domačine in se vozimo iz kraja v kraj. To je več ali manj vse, kar počnemo na potovanjih. Včasih se bolj posvetimo eni, drugič drugi aktivnosti. A nekaj zagotovo počnemo vsak dan brez izjeme; jemo.

Kadar se spomnim na deželo, ki smo jo že obiskali, je ena izmed prvih stvari na katere pomislim, hrana.

Tajska? Zeleni kari!
Indija? Rogan Josh!
Vietnam? Rakci!
Kitajska? Dim sum!
Poljska? Piroge!
Argentina? Meso!

Izvrstne jedi, ki smo jih jedli na različnih koncih sveta, bi lahko našteval v nedogled. Hrana je v mojih mislih tudi, ko razmišljam o deželah, ki še jih nismo obiskali. Seveda hrana pri izbiri destinacije ni ključna, je pa lahko odločilna.

Kadar smo zdoma, preizkušanju lokalnih specialitet namenimo veliko časa. Pogosto več, kot ga porabimo za iskanje hotelov in ogledovanje turističnih znamenitosti. Zgodi se tudi, da za to, da se ustrezno nasitimo, porabimo več časa, kot za vse drugo skupaj. A ne le zato, ker radi dobro jemo, ampak, ker za izčrpanega popotnika ni boljšega, kot okusna jed, ki poživi tako telo, kot duha.

Včasih se zdi, kot, da je hrana rdeča nit naših potovanj. Kadar se v družinskem krogu spominjamo dežel, ki smo jih obiskali, se zagotovo pogovarjamo o tem, kaj dobrega smo kje jedli.

Prehranjevalne navade ljudi v deželah, ki smo jih obiskali, so zelo različne. Resda povsod jedo, ampak kaj, kako, koliko, kje in zakaj, se razlikuje od dežele do dežele. In odnos ljudi do hrane, način na katerega ljudje v njej uživajo, pove več o načinu življenja v neki deželi, kot njene turistične znamenitosti. Ni le ljubezen tista, ki gre skozi želodec, tudi spoznavanje tujih dežel in ljudi gre po tej poti.

Spoznanja o prehranjevalnih navadah iz vseh koncev sveta, prinašamo s seboj domov. Sam nekatere, o katerih so nas poučili na Kitajskem in v Vietnamu, dnevno uporabljam. Ne le spoznanja, tudi recepte; iz skoraj vsake države, ki smo jo obiskali, sem prinesel domov vsaj enega ali celo knjigo receptov. Tako se na domači mizi vsaj enkrat tedensko znajde kakšna eksotična jed.

Naslednja jed, ki se jo želim naučiti pripraviti je sladoled iz pistacije, kot ga ponujajo Gelaterie v Rimu. Je namreč tako kremast in slasten, da ne poznam besed, s katerimi bi ga opisal. In če mi uspe pripraviti vsaj približno tako okusnega, kot ga delajo v Rimu, objavim recept ali vas celo povabim na pokušino.

Po vrnitvi iz enoletnega potovanja sem se vprašal, kaj pa zdaj? Da sem si na to vprašanje odgovoril in s tem razčistil, sem potreboval devet mesecev. In potovanje v Iran.

Na to sem se spomnil sedaj, ko sta se iz daljšega potovanja vrnila Špela in Lior, ki se pravkar ubadata s tem vprašanjem. Poznam še enega popotnika, ki se je pred nedavnim vrnil iz enoletnega potovanja in išče odgovor na to vprašanje. Da se popotnik to vpraša, se mora vrniti domov z dovolj dolgega potovanja. Sam se tega nisem vprašal po enomesečnih, potreboval sem enoletno potovanje. Najbrž ga poznate skoraj vsi, ki ste že kdaj odpotovali po svetu za devet, dvanajst ali več mesecev.

Zakaj se popotniki ob vrnitvi domov to vprašamo?

Vrnitev domov po daljšem potovanju je šok. Večji šok, kot na primer prihod v Indijo (da, znova sem pri Indiji, obiščite jo, če vas zanima, zakaj). Ko se prvič odpraviš v Indijo, tam nenavaden svet pričakuješ in se skušaš nanj predhodno pripraviti. A ko tja prideš, si v šoku, saj Indija ni to, kar si pričakoval. Ko pa se kot popotnik po dolgem potovanju vrneš domov, tam pričakuješ običajen, znan svet. A dom ni, kar si pričakoval. Doma se počutiš bolj tuje, kot v Indiji! Za popotnika z dolgim stažem je dom najbolj misteriozna destinacija. Znano ti je okolje, znani so ti običaji in znani so ljudje, a vendar je vse drugače, kot je bilo pred odhodom na pot.

Takrat se vprašaš, kaj pa zdaj?

Ena možnost je, prilagoditi se novemu-domačemu okolju. To ne bi smelo biti težko, saj je prilagajanje na novo okolje nekaj, česar se na potovanju naučiš najbolje. Res pa je, da lahko okolje, ki ti na potovanju ne ustreza, preprosto zamenjaš. Doma pa ne gre kar tako zamenjati. Domačemu okolju se je treba prilagoditi. Malce nenavadno, a ne?

Druga možnost je, ne prilagoditi se novemu-domačemu okolju. To je malce težje, saj domače okolje ni nekaj, kar lahko po enoletni odsotnosti pozabiš. A ne gre za to, da bi domače okolje pozabil, temveč za to, da nanj po dovolj dolgem potovanju gledaš drugače. O tem sem že pisal. Občutki, doživetja, izkušnje in spoznanja, ki jih je deležen popotnik na daljšem potovanju, se nalagajo in kopičijo v njegovi podzavesti. Preprosto nemogoče je na svet, četudi je to domače okolje, gledati z enakimi očmi. A ne prilagoditi se domačemu okolju, če seveda nameravaš tam obstati, je nesmisel.

Katera možnost je torej prava; pozabiti občutke, doživetja, izkušnje in spoznanja pridobljene na potovanju in vklopiti se v domače okolje ali pod vtisom občutkov, doživetij, izkušenj in spoznanj ostati v oblakih?

Na srečo nič ni črno-belo, tako da obstajajo še tretja, četrta, peta… in srednja možnost. Tista, ko bogastev, pridobljenih na potovanju niti ne pozabiš, niti ne ostaneš pod njihovim vtisom. Namesto tega jih s pridom uporabljaš v vsakodnevnih situacijah, s katerimi se srečuješ doma. Sleherna, najsi bo še tako nenavadna izkušnja pridobljena na potovanju, kot na primer plavanje za morskim psom v Maleziji, treking po Himalaji, skakanje na premikajoči se vlak v Indiji, hranjenje orangutanov na Borneu in rafting v Kolumbiji, je uporabna tudi doma.

Če morda kdo ne vidi uporabnosti teh izkušenj pri vsakdanjih domačih opravilih, je zanj skrajni čas, da za dlje časa zapusti domače okolje in odpotuje nekam daleč. In ko se vrne, ga vprašam: “Kaj pa zdaj?”

p.s.: pravkar sem videl, da je danes minilo natanko dve leti od objave prvega prispevka na Brackotinapotovanju.si.

V daljnih deželah, kamor potujemo, je najpogostejše vprašanje, s katerim nas domačini ogovorijo: “Where are you from?” (Od kod ste?)

Vedno odgovorim enako: “From Slovenija!” (Iz Slovenije) in počakam na njihov odziv. Najsi bo to izraz na obrazu ali odgovor.

V večini primerov tako ali tako besedo Slovenija slišijo prvič in jo v odgovor skušajo ponoviti: “Sluenjia, Sloanija, Slouevenija, Suenija, Saluvinja…”

Težko je zadržati smeh, ko poslušaš ime svoje države, ki jo izgovarja kak Filipinec/Indijec/Iranec…, ki mu nikakor ne uspe ponoviti pravilnega zaporedja samoglasnikov in soglasnikov. “S l o v e n i j a, ” počasneje in razločneje ponovim.

“Slouevenija!” ponovno poskusi drugič, tretjič.

“Yes! Yes!” odvrnem, da ga ne bi rabil v nedogled popravljati in ponovim za njim: “Slouevenija!”

Odvisno od situacije in človeka, ki nas nagovori in od moje pripravljenosti na pogovor, včasih enostavno obupam, včasih pa skušam o Saluvinji pojasniti kaj več. Povem, da smo iz Evrope in če se mi zdi, da jim je približno jasno, kje je Evropa, jim skušam pojasniti v katerem delu leži Slovenija. Največkrat pomaga, če omenim sosednjo Italijo, takrat mi izraz na obrazu izpraševalca prvič da vedeti, da sliši znan pojem. A to o Sloveniji ne pove ničesar.

Kadar pa nas ogovori kdo starejši, pa si z uvrščanjem Slovenije na zemljevid sveta, najpogosteje uspešno pomagam s pojmom Jugoslavija. Tistim, ki so zanjo že slišali, povem, da je Slovenija ena izmed njenih bivših republik. In tisti, ki vedo, o čem govorim, vedno omenijo Tita.

Težje je z mlajšimi. Ti skorajda nikoli ne vedo, o čem govorim, ko omenjam Slovenijo, Evropo ali Jugoslavijo. Edino osebno ime, ki nam ga je do sedaj večkrat uspelo identificirati s Slovenijo, je Zlatko Zahovič. Pravzaprav je obratno, Slovenijo smo uspeli identificirati z Zlatkom Zahovičem. Ljubitelji nogometa ga poznajo in ob omembi njegovega imena se spomnijo tudi Slovenije.

In seveda Slovenci – popotniki. Resda nas ni veliko v svetovnem merilu, a radi potujemo po širnem svetu. Tako se marsikateri receptor, natakar, taksist, trgovec, skratka domačin, s katerimi imamo na potovanjih največkrat opravka, spomni slovenskih popotnikov. Domačini, ki se spomnijo slovenskih popotnikov, celo velikokrat vedo za Ljubljano.

A nikoli se nam še ni zgodilo, da bi ob omembi imena dežele, iz katere prihajamo, kdo prepoznal Slovenijo po članstvu v EU, OZN, NATO ali kateremkoli drugem elitnem klubu, za katerega smo se morali tako potruditi, da mu pripadamo. Ne, vedno so jo prepoznali po posameznikih.

To so zgolj naša spoznanja o tem, kako ljudje, ki jih v daljnih deželah srečujemo, poznajo Slovenijo. Zagotovo so kje tudi takšni, ki poznajo Slovenijo še po čem drugem, le mi jih še nismo imeli priložnosti srečati. In dokler se ne pojavi posameznik, ki bo v svetovnem merilu promoviral Slovenijo, se bomo na potovanjih držali preverjenih imen: Tito in Zlatko.

To je vprašanje, ki nam ga ljudje velikokrat postavljajo. Še najraje takrat, ko se iz potovanja vrnemo domov. Ne vem zakaj, kot da takrat, ko potujemo, že razmišljamo o tem kam bomo potovali v prihodnje. Naša potovanja so po navadi dovolj intenzivna in vznemirljiva, da nas posrkajo vase, tako, da smo, ko potujemo, polno zaposleni z ustvarjanjem vtisov. Ne pa, da bi si belili glavo s tem, kam in kako v prihodnje. Za to je vedno dovolj priložnosti doma; časa in navdihov za potovanja nikdar ni premalo.

Ne mine dan, da se ne bi spomnil na kakšen kraj ali deželo, oziroma dogodek, ki smo ga doživeli na preteklih potovanjih. Prav tako vsak dan pomislim na kakšno deželo, ki še je nismo obiskali in bi jo enkrat v nedorečeni prihodnosti želeli. Po toliko prepotovanih deželah in strasti, ki jo čutim do neodkritih dežel, drugače pač ne gre. A po minulih potovanjih ne hrepenim in o prihodnjih ne sanjam, misel nanje je preprosto del mojega vsakdana. No, seveda me včasih zanese v sanjarjenje, a to je že druga zgodba…

Ne bi pa razmišljanju o nedorečeni prihodnosti, mogel reči načrti za prihodnost. O teh lahko govorim šele takrat, ko že natančno vem kam in kdaj bomo odpotovali; vse prej je sanjarjenje. V naslednjih mesecih načrtujem štiri popotniške podvige, oziroma odhode na tuje, ki jim lahko rečem načrti za prihodnost. Prvi je tik pred vrati, zanj že natančno vem, kdaj gremo in približno kam gremo. Drugi pride kmalu za prvim, zanj imam poskrbljeno že za vse. Za tretjega vem kdaj in predvsem kako (nekaj povsem novega), nisem pa še prepričan glede destinacije. Četrti podvig pa je še v oblakih, namreč, ne sanja se mi kam, vem le kdaj in še to le okvirno. Načrti za prihodnost so torej polni nedorečenosti, zaradi katerih se mi zdi nesmiselno govoriti o njih, dokler ne dozorijo.

O načrtih za prihodnost težko govorim, dokler za samo izvedbo zadanega načrta ne odpravim vseh resnih preprek. Kar je šele takrat, ko imamo kupljene letalske vozovnice, ali pa je odhod na potovanje tik pred zdajci. Ljudje porečejo, da smo skrivnostni, jaz pa mislim, da načrtov o prihodnosti enostavno ni treba objavljati, dokler ne pride čas, ko jih lahko podpremo z dejanji. In od dosegljivosti sanj, oziroma izvedljivosti načrtov je odvisno, s kom jih delim. Sanje, ki se mi zdijo najmanj dosegljive, hranim zase in jih puščam da dozorijo ali zbledijo. Sanje, za katere obstaja možnost uresničitve, delim z najbližjimi. Načrte v zgodnji fazi priprav delim s prijatelji in načrte, ki so tik pred izvedbo, z vsemi.

Takšni so torej naši načrti za prihodnost, kar se tiče potovanj. Vse drugo je nedorečena prihodnost ali sanjarjenje, za katerega razen močne želje, v tem trenutku ni pogojev. A takrat, ko bom uzrl, pa čeprav komaj zaznaven in kot zvezdni utrinek kratek up, da obstajajo realne možnosti za potovanje, bom vpregel vse moči v to, da sanje spremenim v resničnost. In takrat, nekje na poti do uresničitve, bom načrte za prihodnost rade volje razodel.

Kmalu po vrnitvi iz zadnjega potovanja, sem zapisal, da se mi nikamor ne mudi, nikamor me ne vleče. Sodeč po tem kaj pišem v zadnjem mesecu, je več kot očitno, da to več ne drži. Menda se tega do sedaj, ko sem pogledal o čem v zadnjem času pravzaprav pišem, sploh nisem tako zavedal. A potovalna doza, ki sem jo prejel na enoletnem potovanju, je že popustila, zapustila je moj krvni obtok; sem čist, a nikakor ne ozdravljen.

Verjamem, da se ljudem, ki v potovanjih ne vidijo ničesar, to zdi nesmiselno, a takšnih najbrž ne zaide veliko na to stran. Tisti, ki pa poznate čare, ki jih prinašajo potovanja, pa najbrž veste o čem pišem.

Kateri so pravzaprav razlogi, zaradi katerih mi tako radi potujemo?

Na potovanjih po daljnih deželah srečujemo nenavadne ljudi, videvamo nenavadne prizore, spoznavamo nenavadne običaje. Nenavadno nas privlači.

Svet tam zunaj daleč od doma, je drugačen. Radi ga opazujemo, še raje pa zberemo pogum in tudi sami kaj nenavadnega preizkusimo. Tako se učimo iz prve roke in si bogatimo védenje o svetu.

Na potovanjih v neznanem okolju se pogosto znajdemo izven cone ugodja, kar je lahko neprijetno ali celo boleče. A ravno prestopanje meje cone ugodja, soočanje z neznanim in premagovanje izzivov, naredijo potovanje privlačno.

Morda drži, da prijetne (turistične) izkušnje naredijo potovanje prijetno, a neprijetne (popotniške) naredijo potovanje zanimivo. In neprijetne izkušnje so tiste, ki vodijo k osebni rasti in razvoju.

Kulturni šok, stanje, za katerega pravijo, da nastopi ob soočenju z drugačnostjo, kadar se prvič znajdemo v tuji deželi, nam ugaja. Ni nam nelagodno, nismo utesnjeni, zaskrbljeni, prestrašeni, sovražni ali razdražljivi. Kadar potujemo smo brezskrbni, svobodni in navdušeni!

Potovanje z otroki je za nas najboljši način preživljanja kakovostnega družinskega časa. Kadar potujemo smo nenehno skupaj, ni nam treba na delo, v šolo in po opravkih, smo svobodni. In ravno svoboda, ta skoraj popolna prostost od stvari in ljudi, ki nam doma kradejo čas, daje največji smisel potovanju.

Kadar potujemo spoznavamo tujce, zato da bi bolje razumeli bližnje ljudi. Doživljamo nenavadne, da bi nas bolj navdušili vsakdanji prizori. Izkušamo tuje, da bi bolje razumeli krajevne običaje. Več dežel kot obiščemo, bolj razumemo in cenimo naš dom.

To je le nekaj naših razlogov, zaradi katerih se tako radi podajamo v neznano in potujemo. Kateri pa so vaši?