Category: Spoznanja

Za nami je še en silvestrski večer, ki smo ga praznovali doma. Sicer ne vsi skupaj in ne v domači hiši, a v domači Sloveniji. Bilo je prav lepo in zabavno. A če bi zapisal, da ne pogrešam novoletnih potovanj po eksotičnih deželah, bi se zlagal. Novoletna potovanja imajo prav poseben čar, sploh, kadar se odpraviš nekam v tople kraje in v novo leto stopiš v kratkih hlačah. To smo si prvič privoščili v Argentini, na dolgem potovanju po jugu ameriške celine. Bilo je v Salti, na severozahodu Argentine.

Že naslednje leto smo silvestrovali v deželi, ki nas je na enoletnem potovanju najbolj namučila, v Indiji. Nekje na skrajnem jugu, v Kerali, kjer smo imeli precej nenavadno družbo.

Nato smo eno leto za pokušino silvestrovali doma, že naslednje leto pa ponovno v Aziji. Tokrat v Kambodži. Menda na eni najbolj zloglasnih ulic na svetu, kar se tiče nočnega življenja, na ulici Pub street v kraju Siem Reap.

Ker je Indija pač daleč najbolj posebna destinacija za naš okus, smo se že naslednje leto ponovno podali na potovanje v Indijo. Upali smo, da bomo tokrat uspeli doumeti katero od misterij te dežele, ki se nam je tako močno zasidrala v spomin in življenje. Tokrat smo se podali v Karnatako in za Silvestrski večer izbrali Medeno plažo, ki je bila prav po indijsko popolnoma neprimerna za nas. A nič zato, lokalna družba je bila izvrstna.

Še meni se zdi neverjetno, a leta 2016 smo se v Indijo odpravili že četrtič. Tokrat na jugovzhod, v deželo Tamil Nadu. Tam smo za Silvestrovo doživeli izjemno zabavo na plaži. A bolj kot tista zabava so nam v spominu ostali trenutki, ko so se domačini z nami želeli fotografirati. V tistem koncu Indije je bilo tega precej več, kot sicer.

Zadnja novoletna zabava, ki smo se je udeležili nekje daleč, je bila v Myanmarju. Ni bila ravno bučna novoletna zabava, saj smo bili na nekem odročnem jezeru, a smo se ravno prav asimilirali, kot se za zadržane Burmance spodobi.

Kaj bo prineslo letošnje leto, še ne vemo. Tega, kje bomo silvestrovali, tudi ne. Držimo pesti, da bomo znali tudi na to leto, kakršnokoli že bo, gledati pozitivno in bomo 365-dnevno partijo odigrali po najboljših močeh.

Še eno prečudovito, pestro in navdihujoče popotniško leto je za nami. Zelo smo zadovoljni, da nam je, kljub slabim prognozam na začetku leta, uspelo pod streho spraviti toliko izletov in potovanj. A že drugo leto zapored smo naša potovanja omejili na bližnje dežele, oziroma Evropo. Kako preprosto bi bilo za to kriviti pandemijo, a je resnica drugje, kar niti ni pomembno. Kar šteje (v našem svetu) je to, da vztrajamo in se trudimo potovati še naprej, navkljub vsem mogočim razlogom, zaradi katerih bi lahko že odvrgli puško v koruzo, oziroma čakali na boljše čase, da se lepše izrazim. Še danes se podpišem pod to, da se čakanje na primeren čas za potovanje ne izplača, kar sem zapisal že večkrat. A glas, ki v nas prebuja strahove, je mogočnejši od šepeta, ki nam skuša dopovedati, da si svojo usodo pišemo sami in nihče drug. Vse drugo so izgovori; eni bolj, drugi manj racionalni.

Sezono potovanj v letošnjem letu smo odprli šele konec aprila, ko smo poleteli na Majorko. Izjemno olajšanje je bilo po tako dolgi zimi poleteti na otok in potovati.

Junija sva se s Sabrino ponovno odpravila v Grčijo. Tokrat z motorjem. Tako, kot nas je pred nekaj leti privlačila Italija, da smo se vedno znova vračali, nas sedaj privlači Grčija. Letos smo četrto leto zapored potovali po Grčiji. Tudi tokrat naju je očarala in se že veseliva dne, ko jo bomo obiskali naslednjič.

Kar se tiče družinskih potovanj, je bilo to vse v letošnjem letu. Le na dveh potovanjih smo bili in na bore malo izletih. Na (svojo) srečo sem popotniško sezono rešil s kolesom. Popotniško kolesarjenje sem tokrat vzel še resneje, kot minula leta in prepotoval kar nekaj kotičkov Slovenije, ter zašel tudi v tri sosednje države.

Ne glede na razmere smo tudi letos uspeli nekaj prepotovati. Resda ne daleč, tja kamor tako radi potujemo, a smo zato bili bolj aktivni v bližnjih kotičkih sveta. Te kotičke smo že zdavnaj sprejeli kot najljubše, zato to, da že dve leti in pol nismo zapustili evropskih tal, niti ne zbuja resnih skomin. A vendarle srčno upamo, da nam v prihodnjem letu uspe v čim širši zasedbi zapustiti domačo celino in se podati nekam čim dlje za čim daljše obdobje.

Želimo vam, da v leto 2022 vstopite drznejši, še bolj zvedavi in še bolj navdihnjeni za potovanja!

Nekako ne pridem do tega, da bi zaključil s pisanjem o potovanjih v odročne kraje. Neverjetno! V tem trenutku, ko sem napisal prejšnji stavek, se mi je (samodejno) zamenjala fotografija na namizju računalnika. To ni naključje. Prikazala se je fotografija, ko sem bil resnično daleč od razvitega sveta, daleč od civilizacije. Tukaj, v zahodni Tanzaniji.

Na sploh je bilo v Afriki situacij, ko sem bil resnično daleč, izjemno veliko, več kot na kateremkoli od naših potovanj.

Če grem po vrsti, je bila naša prva res odročna destinacija, ki smo jo obiskali, Calakmul. Na skrajnem jugu Jukatana v Mehiki, ob meji z Gvatemalo, je arheološko najdišče Majev, ki smo ga želeli videti. Najeti smo morali avto, da nas je odpeljal tja, saj ni bilo javnega prevoza ali organiziranih ogledov.

Sledilo je potovanje v Vietnam, kjer smo se najprej soočili s kaotičnim Hanojem, iz katerega smo hitro ušli na sever. A ker smo se zbali, da bo Sapa, kraj, ki je popotnikom že dokaj poznan, bil preveč oblegan, smo jo mahnili na severovzhod, v odročni Bac Ha.

Sledila je Argentina, ki nas je takrat najbolj navdušila ravno s prostranstvi, kjer ima človek občutek, da se je znašel na neobljudenem planetu.

Tudi v eni najbolj poseljenih držav, Indoneziji, smo našli kotiček zase, do koder smo potovali kar nekaj dni z vsemi mogočimi prevoznimi sredstvi.

Na trekingu v Sikkimu, na severovzhodu Indije. Pet dni hoda do prve vasi, kjer je bilo mogoče dobiti prevoz.

Odročnost ni nujno povezana s prostranstvi ali civilizacijo. V Indiji smo lahko bili obkroženi z nepopisno gnečo ljudi, a v tako odročnih krajih, da smo se zelo namučili, da smo do tja pripotovali.

Kar se tiče odročnosti, smo si največ upali v Avstraliji. Tam smo se prepotovali velik del zahodne celine dokaj izolirani od civilizacije. Po Avstraliji smo potovali več kot en mesec, a smo tam obiskali le eno mesto, Perth. Preostali čas smo potovali bolj ali manj po raznoraznih puščavah.

Odročnosti smo se naužili tudi na tibetanski planoti. A da smo pripotovali do tja, smo pretrpeli neskončno število celodnevnih potovanj z lokalnimi avtobusi. Kot tale, čez 4718 metrov visok prelaz po svež zapadlem snegu z avtobusom brez gretja in letnimi pnevmatikami.

A je bilo vredo, saj smo tam srečali neverjetne ljudi, o katerih sem pisal.

Precej daleč od civilizacije smo zašli tudi v Peru, ki smo ga prav tako prepotovali na neskončnih vožnjah z avtobusi po takšnih cestah, da nam je ob tem ledenela kri. A trenutki, kot tale, so trud poplačali.

Kaže, da je odročnih krajev, ki smo jih obiskali, preveč, da bi jih uspel našteti v eni objavi.

To boldly go where no man has gone before. Fraza, s katero nas je Kapitan Kirk pred mnogimi leti izzival in vzbujal sanjarjenje po daljnih, neodkritih krajih. A ker vsi, ki sanjarimo o odkrivanju neznanega, nimamo priložnosti postati profesionalni raziskovalci, si nekateri iščemo najboljši približek. Zame so to potovanja. Seveda ne iščem tako odročnih krajev, v katerih ni bil še nihče. Niti se na potovanja ne odpravljam drzno. Čeprav je to, kako odročna in drzna so potovanja, stvar perspektive. Perspektiva tistega, ki potuje, je pogosto neskladna s perspektivo tistega, ki početje popotnika spremlja iz udobnega zavetja. To smo neštetokrat izkusili na lastni koži, ko se je komu zdelo, da so naša potovanja drzna. Sploh, ko smo potovali z majhnimi otroki po eksotičnih deželah. Rad bi zapisal, da se je tudi nam na prvem in drugem eksotičnem potovanju zdelo, da smo drzni, da si veliko upamo, a v resnici ni tako. Prej bi rekel, da smo bili zaupljivi. In malce naivni.

Prav ta prva potovanja po eksotičnih deželah so v nas zbudila neizmerno radovednost in strast po še. Še več eksotike, še več odročnosti, še več nenavadnega in neznanega. Sicer ne vem, če je to standardni razvoj kariere popotnikov, a za nas je bil. Od vseh karakteristik daljnih dežel, ki so nas pritegnile, je bila prav odročnost tista, ob kateri smo največkrat zastrigli z ušesi. Na konec sveta, v Ushuaio. Čez veliko avstralsko puščavo. Na tibetansko planoto. Okrog Anapurn. Na Gili Air. Do vznožja Kančendžange. V puščavo Thar. V Patagonijo. Čez Velebit. V južni Iran. Čez pustinje Kazahstana, Uzbekistana in Tadžikistana. Čez afriška prostranstva. Na Lofotske otoke. V Ushguli, zakotje Gruzije. V Kašmir.

Najbrž bi lahko še našteval odročne kraje, tiste, do katerih je tako težko priti. Kraje, iz katerih se je težko vrniti. Kraje, v katerih ne želiš, da pride do zapletov, saj je lahko pomoč oddaljena več dni. Kraje, kjer si lahko več dni brez telefonskega signala. Kraje, kjer se moraš bolj, kot kjerkoli in kadarkoli, zanesti na lastno sposobnost reševanja nepredvidljivih situacij, ter trdoživost, sposobnost ohranjanja zdravega duha in telesa navkljub vsem tegobam, ki jih je v odročnih krajih pogosto več, kot kjerkoli. Povrhu je v teh krajih še nekaj, kar je drugod zelo težko, če že ne nemogoče, najti; pristnost. Nikjer te ljudje niso tako veseli in nikjer nisi ti tako vesel njih, kot daleč proč od uhojenih poti. In prav pristnost je tisto, kar postaja vedno večji izziv najti na potovanjih. Ko te na tibetanski planoti voznik kombija ščipa v roke, ker se čudi, da imaš poraščene, saj moški v tistih krajih rok nimajo poraščenih. Ko se z motorjem ustaviš ob prašni cesti in iz kolib pridrvijo tako otroci kot odrasli in se čudijo, kaj neki iščeš tukaj, kot se mi je velikokrat pripetilo v Afriki. Ko si s popolnimi tujci deliš 5 kvadratnih metrov velik bivak in izmenjuješ izkušnje na Velebitu. Ko te ustavljajo na cesti in te prosijo, če lahko s teboj naredijo selfie, kar smo največkrat doživeli v Indiji. Ko so mimovozeča vozila tako redka, da se zaustavljajo in te vprašajo, če je vse v redu in če kaj potrebuješ. Ko te prosijo, da jih fotografiraš, fotografije razviješ in jih pošlješ na njihov naslov. Ko lahko kar ob cesti postaviš šotor in si skuhaš večerjo, vedoč, da ne bo nikogar mimo. Ja, natanko to so tiste nepozabne izkušnje, zaradi katerih je vredno vztrajati in iskati odročne kraje in z njimi pristnost. Kar dandanašnji, v svetu, povezanem s hitrimi cestami in telefoni, postaja vedno težje. Še pred petimi leti so afriški otroci pred zaslonom mojega telefona poskakovali od navdušenja. Bojim se, da imajo danes že vsak svojega in da me, če bi se z motorjem ustavil v njihovi vasi, ne bi prišli niti pozdraviti.

Nazadnje sem pisal o odročnih potovanjih v pandemičnih časih, torej danes. Nato sem začel razmišljati o odročnih potovanjih v prihodnosti. Bo sploh še kdaj mogoče potovati v daljne dežele in njihove najbolj skrite kotičke? Zagotovo. Le nekaj potrpljenja je potrebnega. Najbrž ne bo mogoče potovati kamorkoli, marsikam pa zagotovo. Morda se bodo nekateri kraji, ki so bili doslej nedostopni za popotnike, odprli. Čeprav je žal v resnici obratno, saj se vedno več krajev in popotniških poti zapira. Ko sem v nekih prejšnjih časih sanjaril o motorističnih potovanjih, se mi je zdela odlična ideja, da bi se z motorjem zapeljal okrog Sredozemlja. Čez Balkan in Turčijo, Sirijo, Izrael, Libijo, Alžirijo, Francijo in vse, kar je vmes. Danes je to žal nemogoče in nič kaj ne kaže na to, da bom te sanje lahko uresničil. Nič zato, saj je nešteto drugih poti in pustolovščin, na katere se je mogoče podati. Naslednje potovanje po odročnih krajih, o katerem sem razmišljal, a ga v tem trenutku ni mogoče izpeljati, je nekoč popularna kopenska pot do Indije. Hippie trail so ji pravili. Včeraj sem izvedel, da sem naredil napako v Etiopiji, ker nisem obiskal enega od bolj odročnih predelov te dežele. Takrat me je tam pestilo kar nekaj težav in sem se raje odločil za varnejšo pot in jo ubral proti Sudanu. Izpustil sem Mekele, nezemeljski Danakil in severno regijo, kjer so sedaj vojne razmere, ki bodo najbrž nekaj časa vztrajale.

A danes bolj ali manj vse razloge za nedostopnost že tako odročnih regij pripišemo obvladovanju pandemije. Čeprav si je težko zamisliti bolj “epidemiološko prijazen” način potovanja, kot potovanje po odročnih krajih, kjer komajda srečaš živo dušo. Le do tja je nekako treba priti. Morda bo v prihodnosti prav odročnost ena bolj želenih lastnosti destinacij, ko se bomo odločali o tem, kam se bomo odpravili na potovanje. No, v resnici ne verjamem, da bo to kmalu postal prevladujoči trend, epidemija gor ali dol. Ljudje se pač najraje tiščimo skupaj. Tudi to, da je bilo letos avgusta v Sloveniji več turističnih nočitev, kot v sicer rekordnem letu 2019, veliko pove. Saj vemo, kako je bilo v tem času na slovenski obali. Kar je seveda dobra novica za tiste, ki imamo raje samotnejše ali odročnejše kraje. Statistični urad sicer pravi, da je bilo avgusta letos največ turističnih prenočitev v nastanitvenih obratih v gorskih občinah. Zato avgusta promenada v Kranjski gori najbrž ni nič kaj bolj samevala od tiste v Portorožu. Kar nikakor ne pomeni, da v Sloveniji ni mogoče najti krajev, ki so hkrati dovolj privlačni in dovolj samotni, da ne bi bili zanimivi.

Trendi in število potovanj na globalni ravni so se v minulem letu in pol zagotovo zelo spremenili. Domnevam, da je manj prehodov meja in več potovanj v domačih deželah ter manj potovanj v velika mesta in več v manjše kraje oziroma naravo. A da bi ljudje, ki prej niso, sedaj začeli potovati v odročne ali celo v samotne kraje, dvomim. Nekateri zagotovo, a najbrž daleč od tega, da bi to poslat trend. National Geographic je že eden od bolj kredibilnih napovedovalcev trendov. 25 neverjetnih potovanj za prihodnje leto so razvrstili v pet kategorij: narava, pustolovščina, obstojnost, kultura in zgodovina ter družina. Če bi izbiral med najprivlačnejšimi in hkrati odročnimi v vsaki od teh petih kategorij, bi izbral: Belize, Kolorado, Mozambik, Japonsko in Turčijo.

Kaže, da se tistim, ki nas že srbijo pete, za prihodnje leto ni treba bati, da bomo morali zaradi kakršnihkoli ukrepov ostati doma.

V zadnjem času sem nekajkrat pomislil na to, kako je danes v velikih mestih oziroma velemestih, ki smo jih obiskali. Je železniška postaja Old Delhi v Delhiju še vedno polna ljudi, ki tam živijo? So ulice Tokija tudi danes tako polne, kot so bile takrat? Kaj pa plaža v Rio de Janeiru, a se kdo kopa v morju? Ali tržnice z eksotičnimi živili na ulicah Pekinga še obstajajo? Je promet v Hanoju še vedno tako kaotičen? Od takrat, ko smo velemesta pogosto obiskovali, se je najbrž marsikaj spremenilo. A zagotovo je marsikaj ostalo enako. Na primer Atene, ki smo jih obiskali lani, so dokaj drugačne od Aten, ki sva jih s Sabrino obiskala pred desetletji. Napredek skozi desetletja je opazen povsod, le da je nekje precej bolj očiten, kot drugje. Z veseljem bi ponovno obiskal Kuala Lumpur, Singapur, Hong Kong, Katmandu, Manilo, Džakarto in druga velemesta, ki smo jih prvič obiskali na začetku enoletnega potovanja po svetu. Sem prav radoveden, če bi opazil tisto, kar se je spremenilo in tudi tisto, kar se ni. Je pri mestih tako, kot pri ljudeh, da pri tistih, ki jih redno videvaš, sprememb ne opaziš, pri tistih, ki jih srečaš poredko, pa spremembe opaziš takoj?

Zadnji zares veliki mesti, ki smo ju obiskali, sta bili Bangkok in Rangoon. Od tega je skoraj tri leta. Tri leta! Od takrat smo bili izven Evrope le v Gruziji in Armeniji. Znotraj geografskih meja Evrope smo v tem času obiskali nekaj velikih mest, ki imajo več kot tri milijone prebivalstva. To so res velika mesta, a jih z velemesti Azije ne gre primerjati. Utrip deset in več milijonskih velemest je vsekakor nekaj posebnega. Doživetij, ki jih je mogoče izkusiti le v mega metropolah, ni mogoče doživeti nikjer drugje. Na primer, vožnje v prenatrpanem vagonu mestnega prometa v vrhuncu prometne konice v dvajset milijonskem Mumbaju.

V zadnjem mesecu sem obiskal pet evropskih prestolnic, ki se zelo razlikujejo med seboj, a vsaka ima svoj čar oziroma dušo, kot sem zapisal pred časom tukaj in tukaj. Velemesta doživljam podobno, kot zanimive, a naporne ljudi; čudovito jih je bežno spoznati, dokler pokažejo le svojo najsvetlejšo plat, ko pa jih pričneš spoznavati globlje, pa ugotoviš, da se je bolje čim prej posloviti. To seveda ne pomeni, da ne bi danes sedel na letalo (če bi se ponudila priložnost, se razume) in obiskal kateregakoli od zgoraj naštetih velemest. A kaže, da bo to moralo še nekaj časa počakati. Ne zaradi virusov oziroma ukrepov, ki nas pred njimi varujejo, temveč zaradi tega, ker so nam sedaj za potovanja privlačnejši drugačni kraji.

Če načrtujete obisk katerega od velemest v prihodnjem letu in se ne morete odločiti, je tukaj uporaben seznam, ki vsebuje tudi pokazatelj odzivnosti na ukrepe, namenjene omejevanju širjenja koronavirusa: The World’s 25 Best Cities of 2022.

Blizu železniške postaje v Delhiju leta 2013.
Križišče Shibuja v Tokiju leta 2009.
Tržnica na kitajskem leta 2010.
Polne ceste v Hanoju leta 2007.

V zadnjem letu in pol se je veliko govorilo in pisalo o tem, kako se bodo potovanja spremenila. A na letošnjih potovanjih sem obiskal sedem ali osem tujih držav in bi težko rekel, da je kaj drugače. Edina bistvena razlika, ki je ni mogoče spregledati, so maske, ki jih je bilo treba nositi v vsaki od teh držav. Drugače pa so bile moje popotniške izkušnje v vsaki državi prav takšne, kot so bile pred letom 2020. Jasno, da je bilo še več razlik, a te so zanemarljive z vidika začasnega obiskovalca neke dežele. Na primer, bil sem v deželah, za katere v statistikah oz. kjerkoli pač, pišejo, da imajo najmanj precepljenega prebivalstva. Bil sem tudi v deželi, ki ima eno najvišjih stopenj precepljenosti v Evropi. Bil sem v državi, kjer se očitno večinoma ne držijo ukrepov in v deželi, kjer se očitno večinoma držijo ukrepov. A niti en sam od teh podatkov ni imel popolnoma nobenega vpliva na to, kako smo mi letos potovali. Lahko sicer komentiram, da je bilo kje manj ljudi ali kaj podobnega, a to je brez veze. Na naše izkušnje z letošnjih družinskih potovanj in na moje izkušnje iz mojih solo potovanj, to, kar je danes osrednja tema skoraj vsakega pogovora, ni imelo prav nobenega vpliva. To, da sem se moral pred odhodom na vsako potovanje bolje pripraviti in preveriti, katerim pogojem je za vstop v neko državo treba zadostiti, izkušnjam, ki smo jih deležni na potovanjih, ne odvzema prav nobene vrednosti.

Skratka, dokler so meje odprte ter nastanitveni in gostinski objekti odprti, je mogoče potovati tako, kot smo potovali pred letom 2020. Res pa je, da je v teh časih še pomembneje, kot je bilo nekoč, zanesti se na zdrav razum in raje kaj preslišati, kot ne. A nikakor ne za vsako ceno. Tega, da je na prvem mestu skrb za zdravje nas samih in drugih, pa menda ni treba posebej omenjati, ker se to s prihodom COVID-19 sploh ni spremenilo. Pravzaprav smo bili nekoč na naših eksotičnih potovanjih po daljnih deželah z majhnimi otroki precej bolj zaskrbljeni, kot smo na potovanjih danes. Ti ukrepi, ki se jih moramo sedaj držati, če želimo potovati, so mačji kašelj v primerjavi z ukrepi, ki smo jih prestajali na potovanjih po Indiji, Indoneziji, Filipinih, kaj šele v Afriki!

Zato pravim; zaupati lastni presoji in zdravemu razumu ter potovati. Le nekaj več energije vložiti v priprave in na potovanju upoštevati veljavne ukrepe. To je vse. Doživetja, ki so tam zunaj, nas ne bodo večno čakala.

Za naslednji kolesarski podvig sem izbral hribovje, ki ga še ne poznam. Na pot sem se odpravil sredi Ljubljane in takoj, ko sem zapustil urbano mestno središče, prispel v kolesarski raj. Ne bi verjel, da je v neposredni bližini velikega mesta tako prekrasna in neokrnjena narava. Toško Čelo se menda imenujejo tisti kraji, ki so prepredeni s prečudovitimi gorskimi stezami. Pot sem nadaljeval proti Govejku in Gontarski planini. Tudi za te kraje sem prvič slišal in jih prav tako prvič obiskal. Kdo pravi, da je Slovenija majhna, ko pa ima toliko krajev, da jih je nemogoče vse obiskati? Z Govejka sem se spustil v Škofjo Loko in se nato čez škofjeloško hribovje povzpel na Blegoš. Dolg, a prekrasen vzpon do razgledne koče (ta dan sem naredil 2200 metrov vzpona). Slovenska planinska društva skrbijo za ogromno koč, posejanih po slovenskih hribih, za kar sem jim zelo hvaležen. Bil sem v gorah menda že na vseh celinah, a takšnih planinskih postojank, kot so v Sloveniji, ni nikjer. Res pa je, da se zelo razlikujejo ena od druge. A nima se smisla spuščati v opremljenost in nivo storitev planinskih koč. Kakšne so, so. Razlika, ki je opazna na prvi pogled in je na Blegošu najbolj očitna, je lokacija koče. Koča namreč leži dokaj visoko na jasi, s katere je čudovit razgled na Blegoš in naokrog. Pri tem je najlepše to, da se je tam večerno sonce pogreznilo za horizont šele nekaj minut pred sončnim zahodom. Med tem, ko se je na koči na Vojah, ki leži v ozki dolini, kjer sem prenočil naslednji dan, sonce skrilo že zgodaj popoldan. Četudi sem na kolesu praktično ves dan zunaj na soncu, so zadnji žarki večernega sonca, ko je za menoj naporen dan in lahko posedam pred planinsko kočo, najžlahtnejši. Zato je lokacije koče tako pomembna.

Z Blegoša sem nadaljeval proti Soriški planini. Glede na to, da sem ga obiskal že lani, ko sem pešačil po slovenski planinski poti, sem tokrat nameraval Porezen izpustiti. A sem se spomnil prelepih razgledov in odkolesaril še na ta vrh. Sledil je dolg spust v dolino in nato vzpon na Soriško planino ter ponoven spust v Bohinjsko Bistrico. Bohinj se je seveda na vroč poletni dan dušil v obiskovalcih, zato se tam nisem ustavljal in sem nadaljeval proti Vojam, kjer sem prenočil.

Škofja Loka.
Koča na Blegošu.
Jutranji razgledi z Blegoša. Sonce vzhaja nad Grintavci.

Razgled s smučišča Cerkno na Triglav.
Pogled s Porezna proti Julijcem.
Bohinj.

Zadnjič sem zapisal, da pogrešam vtise z eksotičnih potovanj in ob tem pomislil na eksotične kraje, ki smo jih obiskali. Danes sem pomislil na to, da nam, kljub temu, da smo lani in letos kar nekaj potovali, nekaj manjka. Ti časi, ki jih sedaj doživljamo, so odlična priložnost za raznovrstna spoznanja in to je eno izmed njih. Da so potovanja v bližnje kraje, po Sloveniji in Evropi, neprimerljiva s potovanji v daljne eksotične kraje. Resda oboje imenujemo potovanje in res je, da lahko tako tukaj, kot tam, potujemo na isti način. Na primer, potovanje z motorjem po Grčiji je navidez ista reč, kot potovanje z motorjem po Kašmirju. Zjutraj se zbudiš v neki sobi, zajtrkuješ, nadeneš motoristična oblačila, zajahaš motor, se čez dan voziš naokrog in razgleduješ, zvečer parkiraš v drugem kraju, poiščeš drug hotel in poješ večerjo. Tako v Grčiji, kot v Indiji. A med motorističnim potovanjem po Grčiji in med motorističnim potovanjem po Indiji je razlik za ves svet. Odročnost, negotovost, nerazumevanje, različne oblike izpostavljenosti in nevarnosti ter druge oblike neprijetnosti, ki pretijo na popotnike, so prisotni na vsaki destinaciji. A so različnih nivojev. Če se ti pokvari motor v Grčiji, pokličeš AMZS in je zadeva (z nekaj dodatnimi stroški) rešena. O scenariju, da bi se ti pokvaril motor npr. v Kašmirju, raje ne razmišljaš. Ker morda tam ni telefonskega signala. Ker morda do jutri ne bo nikogar mimo. Ker morda nimaš vode. Ker bo morda dež, zagotovo mraz, ti pa nimaš niti šotora, niti spalke. In kaj potem, ko bo nekdo prišel? Boš okvarjen motor pustil ob cesti ali ga naložil na tovornjak? Kam ga boš sploh peljal? Bodo imeli rezervne dele in ga znali popraviti? Koliko dni bo trajalo? A naj počakaš ali naj greš kar domov ali kako? Neverjetno, koliko vprašanj si ljudje znamo zastaviti o hipotetičnih situacijah, v katerih se nikoli ne bomo znašli! Po eni strani te razmišljanje o hipotetičnih neljubih situacijah, ki se ti utegnejo pripetiti daleč od doma, ne pripelje nikamor. Dobesedno. Saj ugotoviš, da je prenevarno, podati se na takšno pustolovščino. Po drugi strani pa je to lahko realen scenarij na potovanjih po odročnih krajih, na katerega želimo biti pripravljeni. Mimogrede, v “biti pripravljen” se skriva precej več oz. pomeni precej manj, kot si mislimo. Biti pripravljen ne pomeni imeti s seboj kovčka z orodjem, zavarovalnih polic z vsemi možnimi kritji, satelitskega telefona in drugih tehnoloških ali sodobnih pomagal. Biti pripravljen v prvi vrsti pomeni to, da znamo v katerikoli neljubi situaciji ohraniti trezno glavo in ne obupati. Če to obvladamo, smo pripravljeni na pustolovščino.

Bolj, kot je dežela, ki jo obiščemo eksotična, bolj napete, intenzivne ali resne ter bolj pogoste so situacije, na katere nismo pripravljeni. Ko se enkrat v takšnih situacijah naučimo ohraniti trezno glavo, nam obvladovanje manj napetih, manj intenzivnih ali manj resnih situacij ni več niti izziv, ampak rutina. Kar se tiče nas, je stanje, ko rutina nadomesti izzive zadnje, ki ga na potovanjih iščemo. Sicer se trudimo z iskanjem izzivov s potovanji po bližnjih krajih, a ti so neprimerljivi z izzivi, ki nas bogatijo na potovanjih po daljnih eksotičnih krajih.

Seveda sem že od lanskega marca, ko se je vse skupaj začelo, pisal, kako imamo sedaj priložnost spoznavati bližnje kraje in kako nam to ustreza. To nedvomno drži. A vtisov, ki jih na nas naredijo izleti in potovanja po bližnjih krajih, z vtisi, ki jih na nas pustijo potovanja po eksotičnih deželah, ne gre niti primerjati. Pred tremi tedni sem zapisal, da so potovanja po bližnjih krajih alternativa eksotičnim potovanjem. Danes bi jim rekel nadomestek.

Nekaj spominov iz Kašmirja, ko ga že omenjam.

Pogrešam vtise z eksotičnih potovanj. Ne svoje, teh imam še nekaj na zalogi, temveč vtise drugih popotnikov, ki jih tako ali drugače spremljam na daljavo. A nihče trenutno ne potuje v daljno Azijo, na primer v Indijo ali na Filipine? Če bi se potrudil, bi zagotovo našel nekoga, ki pravkar potuje po eksotičnih deželah, ki bi znal povedati, kako je tam sedaj. Je kaj obiskovalcev na Machu Picchu v Peruju, Uluru v Avstraliji, Si Phan Don v Laosu ali Angkor vatu v Kambodži? Sicer bi lahko poguglal, a ta sintetiziran način pridobivanja informacij o tem, kako je trenutno v krajih, ki smo jih nekoč obiskali, mi nekako ni po godu. Bom raje počakal na informacije iz prve roke. Ko pridejo, pridejo. Razen, če se odločimo potovati nekam daleč. Takrat se bomo že pozanimali, kako je tam, kamor se odpravljamo.

Ena zanimivost ob omembi Angkorja. Prebral sem, da je: “most socially-distanced World Heritage site on earth”. Ta je dobra! Da bomo kdaj destinacije, ki jih želimo obiskati, razvrščali po tem, kako je tam mogoče vzdrževati socialno razdaljo (bil bi že čas, da v tem kontekstu “socialna” nadomestimo z varna ali fizična), si ne bi mislil. Je res vzdrževanje fizične razdalje do drugih postavka, o kateri bomo odslej razmišljali, ko bomo načrtovali potovanja? Bi te po tem, ko si več ur ali celo ves dan preživel v zaprtih in majhnih prostorih, kot so letališča in letala, res morala skrbeti morebitna gneča v 160 hektarjev velikem Angkor vatu? Ki si ga povrhu ogleduješ od zunaj. Nisem prepričan, da je izbiranje destinacije po tem, kako varno razdaljo je tam mogoče vzdrževati ob ogledovanju znamenitosti, resen kriterij. Sploh, če tja potuješ z letalom. Vsekakor pa je v današnjih časih, tudi sedaj, ko je sezona na vrhuncu in so hoteli ponekod zasedeni do oktobra, mogoče najti prečudovite kraje, kjer je obiskovalce mogoče prešteti na prste ene roke. Tudi v Sloveniji. Letos poleti sem spal v več planinskih kočah v velikih sobah, tudi na skupnih ležiščih in vedno sem bil v sobi sam ter največkrat edini gost, ki je prenočil. Kapo dol vsem skrbnikom, planinskim društvom in entuziastom, ki jih vzdržujejo in skrbijo, da so planinske koče po Sloveniji prijazno in varno zavetišče. A glede na to, kako prenekatera koča na prekrasni lokaciji tudi v čudovitem vremenu sameva, kaže, da to ni argument, ki prepriča. Po drugi strani pa so turistični kraji v Sloveniji tako polni, da pokajo po šivih. Kaže, da nas gneča ne moti dovolj oziroma toliko, da bi se bili pripravljeni odreči obisku priljubljene destinacije v najbolj obiskanem času. Povrhu nas od tega, da se radi tiščimo skupaj, ne odvrne niti to, da nam že več kot leto dni priporočajo, da je treba vzdrževati medosebno razdaljo. Kaže, da je nekaj na tem, ko pravijo, da smo ljudje družabna bitja. Ni pa vedno razumljivo, da smo se zavoljo druženja, četudi z neznanci, pripravljeni odreči toliko razumskim argumentom.

Pravzaprav sem hotel povedati nekaj drugega. Tole sem sicer že omenil, a tudi letos sem imel na potovanjih kar nekaj bližnjih srečanj z zanimivimi ljudmi. Opazovati navade ljudi na potovanjih je nekaj, kar nam je skupnega večini popotnikov. Saj gre za neposredno oziroma prvoosebno izkušnjo, za katero pravijo, da je edina pristna in prav ta dela potovanja to, kar so; neusahljiv, predvsem pa edinstven način dojemanja ljudi in sveta. Tudi tega, ki je tik pred našim pragom in za katerega mislimo, da ga dobro poznamo. Sam vedno znova ugotovim, kako zelo se motim, ko predvsem na solo potepanjih (saj ti takrat neznanci raje pristopijo) in predvsem na manj uhojenih poteh, srečam tako posebne ljudi, s katerimi sicer nikoli nimam opravka in zato zanje sploh ne vem, da obstajajo. Če ne bi tako potoval, teh ljudi ne bi nikoli srečal in bi mi bilo to, zakaj imamo različni ljudje o istih rečeh tako zelo različna mnenja, precej manj jasno.

Če sem jih že omenil: