Popotniški dnevnik družine Bračko na potepu po svetu.

Ne zapravljajmo, bogatimo čas

Posted on 27. oktober 2024 by Davor

Letošnje leto še ni pri koncu, daleč od tega. Pred vrati so počitnice in tisti ta najbolj zagreti ali najbolje pripravljeni, so že nekje na oddihu oziroma še bolje, potovanju. Četudi na Irskem, glede na to, da so te počitnice krompirjeve. Dnevi praznikov letos tako lepo padajo, da je prav škoda, če tega ne izrabimo za podaljšan vikend, teden ali celo mesec. Zame je to še danes, po vseh letih potovanj, neke vrste obveza, v smislu, da so nam dela prosti dnevi podarjeni in se mi zdi, da ni prav, da se takšnemu daru odrečemo. Torej, da k dela prostim dnevom dodamo še dopust in se nekam odpravimo. A seveda je fajn biti doma. Seveda ni treba ves čas nekam hoditi. Seveda je doma polno za postoriti in tako naprej. Ampak, saj je časa dovolj za vse, če smo si ga le pripravljeni tako razporediti, da ga ne zapravljamo. Zapravljanje časa je namreč najslabše, kar lahko z njim naredimo. Razen v izjemnih okoliščinah, seveda. To sicer lahko počnemo vsak na svoj način in tudi vsak lahko ima lastno prepričanje, kaj je zanj zapravljanje časa in kaj ne. Na primer, ljudi, katerim se zdijo potovanja zapravljanje časa in denarja, je zagotovo veliko. Tudi branje knjig se marsikomu zdi zapravljanje časa. Nekdo je nekoč dejal, da tega, kar si je nekdo izmislil, že ne bo bral. Kaj pa še nam tako buri domišljijo, kot prav romani ali pravljice in podobno “izmišljeno” čtivo? Morda pa tisti, ki ne berejo knjig, ne vedo, da je Einstein dejal, da je domišljija pomembnejša od znanja. Jasno, da obstaja neskončno število bolj in manj neposrednih in enostranskih trditev, ki so bodisi v prid ali proti branju knjig, zato se v to nima smisla poglabljati. Sam sem vsekakor za to, da je treba brati knjige. Predvsem tiste, ki so jih izjemni pisci dobesedno izmislili. A kot vse drugo, je tudi pri branju smotrno biti zmeren in ne brati preveč. Sicer je tudi branje lahko zapravljanje časa.

Različnih načinov za zapravljanje časa je precej več, kot jih je mogoče našteti. Ne glede na to, da imamo o tem vsak svoje prepričanje, obstaja nekaj univerzalnih pravil, oziroma takšnih, ki veljajo za večino situacij. Če v tem, kar v nekem trenutku počnemo, ne občutimo dolgotrajnega zadovoljstva, oziroma v tem ne vidimo smisla, obstaja velika verjetnost, da je to tratenje časa. Če se ob tem, ko nekaj počnemo, vprašamo ali nas to zadovoljuje ali izboljšuje na dolgi rok ali smo zaradi tega bližje cilju, h kateremu stremimo, bomo morda čas, namesto, da ga zapravljamo, oplemenitili.

Sicer sem želel napisati nekaj o prihajajočih potovanjih, a sem znova padel v zajčjo luknjo. Kakorkoli že to zveni, ob razmišljanju o času me pogosto odnese, saj je zame dojemanje časa eden izmed najbolj fascinantnih fenomenov, kar jih poznam. Če prav pomislim, mi je zaradi tega, kako dojemam čas, na pamet padla najbolj nora ideja vseh časov (naših življenj kot popotniki, da se razume); da za eno leto odpotujemo okrog sveta.

Nisem prepričan ali sem to že omenil, a ko smo se vrnili z enoletnega potovanja, sem imel občutek, kot da smo doživeli fenomen dilatacije časa (spet Einstein). Zdelo se mi je, da se je čas za nas, ko smo bili na enoletnem potovanju, raztegnil v primerjavi s časom, ki je tekel doma.

V tem zapisu sem se morda le želel spomniti na najdragocenejšo valuto, ki jo v življenju premoremo in se opomniti, da jo je smotrneje bogatiti, kot zapravljati.

S kolesom čez Velebit

Posted on 20. oktober 2024 by Davor

Že veliko let sanjarim o tem, da bi se peljal po Majstorski cesti čez Velebit. Menda sem pred več kot desetletjem slišal zanjo, si izposodil knjigo, ki to cesto opisuje in si naredil kopijo nekaj strani iz knjige. A nikakor nisem našel priložnosti, da se po tej cesti zapeljem. Ne glede na to, da je do tja le nekaj ur vožnje od doma. A je na takšni lokaciji, da tam mimo vedno drvimo k nekim bolj oddaljenim ciljem in si za to cesto enostavno nisem vzel časa. Nisem pa hotel le mimogrede zdrveti čez njo ali se celo tam peljati z avtomobilom. Tja čez se gre s kolesom ali z motorjem. No, tako sem se odločil jaz zase, se razume. Na kolo sem sedel doma, odkolesaril do prve železniške postaje in po nekaj prestopih ter dolgih urah na vlaku prispel do Ilirske Bistrice. Od tam sem sem se bolj ali manj spustil s kolesom do tretjega hrvaškega mesta, Reke. Tam se je začelo zares.

V tamkajšnjem hostlu sem imel zanimivo družbo.

Razgledi z Velebita so fantastični, eni najlepših na Jadransko morje, ker jih je. Zelo dobro jih pomnim od takrat, ko sem se čez Velebit odpravil peš. A dobro se spomnim tudi težko prehodnih temačnih gozdov, zato me je bilo kar malce strah, kako bodo te poti prevozne na kolesu. Odločil sem sem, da tokrat ne grem na tiste najbolj terenske, saj sem s kolesom tudi letos prejahal dovolj težavnih gozdnih brezpotij, zato sem se raje držal cest. Šele, ko mi je na lepi cesti postalo dolgčas, sem zapeljal na kakšno zahtevnejšo, tako, da je bila vseh prava mera.

Razgled na kvarnerske otoke mi je delal družbo.

V notranjosti je Velebit videti drugače, a prav tako razgiban. Ni razgledov na morje, a kolesariti v takšni naravi, kjer ne srečaš žive duše, kaj šele avta, je čista uživancija.

Modra misel na klopci.

Na poti od Gospiča me je presenetilo neskončno polje praproti.

Majstorska cesta se začne v kraju Svetu Rok in se konča malce pred krajem Obrovac. Prekrasno zavito cesto so odprli pred dvema stoletjema in je povezovala Dunaj in Zadar. 42 kilometrov dolg odsek je danes le še relikt, a doživetje ni zato nič manjše. Vsaj zame, ki obožujem lepo zavite ceste, ki iza krmila kolesa ali motorja ponujajo lepe razglede. Zanimivo, da tega v avtu sploh ne opazim. No, opazim jih še, nikakor pa jih ne občutim.

Tulove grede (1120m).

Zaključek poti (da se ne zmotim in zapišem cilj, saj sem o tem, kaj je pravzaprav cilj, pisal zadnjič) je bil kajpada na morju.

Pot naj oplemeniti cilj

Posted on 13. oktober 2024 by Davor

Rek, da je pot cilj, je čudovit in razkriva veliko resnico potovanj, izletov in drugih poti. Če znamo potovati tako, da uživamo že v sami poti na katerokoli destinacijo in tudi na poti nazaj, je to zmagovita kombinacija. Četudi gre za vsakodnevno rutino, kot je pot v službo. Tudi meni je to zvenelo nemogoče, a čisto zares sem si čas, ko se vozim v službo in nazaj obogatil do te mere, da se večkrat zalotim, da komaj čakam, da se usedem v avto in se odpeljem. A pustimo službo, tukaj se piše o potovanjih.

Ko nekam odpotujemo, se samo potovanje začne že v hipu, ko se odpravimo od doma. A dokler ne prispemo na ciljno destinacijo, se nam pogosto zdi, da je ta del potovanja najtežji. Letos sem štirikrat letel čez Atlantik in bi sila težko rekel, da je bil čas, ki sem ga preživel na vseh teh poletih, prijeten. Saj sem imel dobro družbo, leti so bili mirni, gledal sem filme, bral in se trudil spati, a nikakor se ne bi mogel strinjati, da je v tem kontekstu pot tudi cilj. A kadar je le mogoče, se potrudim, da ta rek udejanjim in se veselim tudi poti do ciljne destinacije. In seveda tudi poti nazaj domov.

Na motorističnih potovanjih je očitno, da je pot cilj, saj je vožnja z motorjem tisti del potovanja, ki je najbolj privlačen. To, da ob tem v dobri družbi obiščeš še lepe kraje in dobre gostilne, je češnja na torti motorističnega potovanja. Če se ne motim, se še na nobeno od motorističnih potovanj nisva odpravila zato, da bi se premaknila od točke A do točke B, temveč zaradi vsega, kar je vmes. Res pa je, da so tudi motoristična potovanja sestavljena iz delov in etap, v katerih preprosto ni užitka, lepot ali česarkoli drugega, karkoli pač na potovanjih iščemo. Pri vožnji z motorjem so tako najtežji del poti monotone avtoceste. Če samo pomislim na tisoče kilometrov, ki sva jih prevozila po avtocestah do Norveške ali do Maroka in nazaj, ter še kje, me je kar groza. A seveda je tudi to je del potovanj, saj je razumljivo, da imajo tudi najprijetnejši podvigi tako svetle, kot temnejše trenutke. Na srečo sva si nabrala že nekaj kilometrine in se sedaj znava teh podvigov lotiti bolj premišljeno. Na primer tako, da Sabrina reče, da se v enem kosu že ne bova peljala od doma do Livorna. Tako ona poda svoj racionalni pogoj, na meni pa je, da ga realiziram. Na potovanju do Korzike je to izgledalo tako, da sva si za pot do Livorna vzela dva dni in prav toliko za pot nazaj. Za vmesne cilje sva izbrala Padovo, Firence in Ferraro ter v vseh treh krajih prenočila in si tako popestrila duhomorno pot čez Italijo oziroma iz nje naredila še eno nepozabno italijansko doživetje.

Kulinarična Korzika

Posted on 6. oktober 2024 by Davor

Tik preden sva se odpravila na Korziko, sem se spomnil, da je Korzika pravzaprav Francija. Ne glede na grafite, ki jih je mogoče videti na Korziki: “Corsica is not France!”, s katerimi nekateri izražajo ne-pripadnost materi Franciji. A o tem pred potovanjem sploh nisem razmišljal in sem se šele tik pred zdajci spomnil, da greva v deželo, ki ima največ restavracij z Michelinovo zvezdico na svetu. Okušanje lokalne kulinarike je pač najina strast in če že potujeva v Francijo, bova to počela tudi na Korziki. Sicer z rahlim strahospoštovanjem, saj imava s preteklih potovanj po Franciji v spominu visoke cene in majhne porcije, kar nekako ne gre skupaj z volčjo lakoto, ki na motorističnih potovanjih pesti predvsem mene. A sva si rekla, da si bova v dveh tednih vendarle privoščila nekaj obiskov zares dobrih restavracij. Sedaj sem jih preštel in ugotovil, da sva si to privoščila petkrat. Kar sicer ni veliko za dva tedna, a dovolj, da sva si vse te obiske zelo dobro zapomnila. Podobno, kot sem si zapomnil sceno iz Francije, ko smo jo pred mnogimi leti prvikrat obiskali. Okrog poldneva smo se peljali mimo gradbišča in zagledali skupino cestnih delavcev sedeti pod drevesom v senci in kositi. Jedli so kot gospoda. Skratka, od Francozov bi se človek želel naučiti odnosa do hrane. Ta se silno razlikuje od države do države in pove precej več o običajih dežele, kot si mislimo. Ne le to, kaj jedo, temveč tudi to, kako jedo, kje jedo in koliko časa si za to vzamejo. Glede na to, da smo jedli in bili priča temu, kako jedo druge, kar je v tem oziru še pomembneje, že v skoraj sto deželah širom sveta, imam na to temo toliko spominov, da raje ne začnem s to tematiko. Kakorkoli, spoznavanje dežele in ljudi skozi jedi je eden od razlogov, da na potovanjih tako radi okušamo lokalno hrano, saj se tam naužijemo ne le dobrot, temveč tudi lokalnih običajev. Ko se nam posreči zaiti v lokal, kjer smo edini tujci, je to največkrat sila zanimiva in nagrajujoča izkušnja.

Po drugi strani pa je na potovanjih s šotorom to, da si obroke pripraviš sam, še posebej, če imaš srečo in šotoriš nekje v naravi, prečudovita izkušnja. Letošnje leto je bilo, kar se števila noči v šotoru tiče, zame rekordno in sem se nekaterih jedi naveličal. Sploh ovsenih kosmičev ipd. zajtrkov, katerih osnova je mleko. A na Korziki sva si, četudi sva spala v šotoru, najpogosteje privoščila zajtrk iz pekarne. Saj francoski rogljički nikjer niso okusnejši, kot v Franciji.

Najbolj pristen lokalni obrok, ki sva ga doživela, je bil v restavraciji v hribih, kjer daleč naokrog ni ničesar. Ruralna restavracija A Pignata že več let ponuja en in isti pet-hodni meni in kosilo traja prijetni dve uri ali še več, če ti ni treba šofirati in si lahko zraven jedače privoščiš še vino. Vse, kar so prinesli na mizo, je bilo izjemno okusno, že od kruha naprej. Le sir, ki so ga prinesli na koncu, je bil za Sabrinin okus prestar oz. premočan. Največje presenečenje so bile porcije, ki so bile tako ogromne, da bi se od tega, kar so prinesli nama, lahko najedli štirje.

Na fotografiji so jedi le enega od petih hodov: Agneau au four, Cannelloni au brocciu, Haricots en sauce in jed, ki je ne znam poimenovati.

Plateau de fromages.

Vse skupaj je bilo izjemno kulinarično doživetje in daleč najdražje kosilo, ki sva si ga v življenju privoščila.

Tako nama je bilo všeč, da sem nato s pomočjo Michelinovega vodnika iskal dobre restavracije na Korziki in sva jih obiskala še nekaj. A takšnega kulinaričnega razvajanja nisva več doživela. Kot sem zapisal že v prvi objavi, se v Franciji cedijo sline že ob vstopu v najpreprostejšo pekarno ali delikateso.

Sočna kostanjeva torta v restavraciji A Mandria di Pigna je bila nekaj povsem drugačnega, kot suh biskvit, ki sem ga omenil zadnjič.

Zadnji obrok na Korziki sva si privoščila v italijanski restavraciji, saj je bila tista, ki sva jo imela nagledano, zaprta. Kar je bila pravzaprav sreča, saj je bila hrana tudi tukaj izjemno okusna in ravno takrat, ko sva ta sedela na kosilu, se je ulilo kot iz škafa, tako, da naju hud naliv ni namočil. Je pa tudi tukaj vse skupaj trajalo tako dolgo, da sva skoraj zamudila na trajekt. Zadnja sva se vkrcala!

Najboljša potovanja so tista, ko odideš domov takrat, ko bi hkrati še malce ostal, a se tega da greš domov, veseliš še bolj.

Prekrasni razgledi na Korziki

Posted on 29. september 2024 by Davor

Po prečudovitem celodnevnem pohodu v gorskem svetu Korzike sva si šla za en dan oddahniti na morje. V kraju Porto sva našla lep kamp in prostor za šotor in tam ostala dva dni. A ker nama to, da bi bila kar tako na morju (karkoli že to, da bi si človek oddahnil, pomeni) najbolj ne sede, sva se že naslednje jutro ponovno odpravila na pohod. Za cilj sva izbrala rt Capo Rosso in trdnjavo Torra di Turghju, od koder so bojda lepi razgledi. Sicer naju je na začetku pohoda pričakal dež, a sva se kljub temu odpravila, saj ni bilo videti, da bo dež dolgo trajal. Na vrhu so naju res pričakali obljubljeni razgledi in tudi sonce je posijalo.

Pot nazaj je bila bolj naporna, saj sva se morala vrniti do parkirišča, kjer sva imela motor, za kar je bilo treba navkreber v vročem soncu. Bilo je tako naporno, da zadnjo uro vzpona nisva spregovorila niti besede. Takoj zatem, ko sva pregreta telesa ohladila v morju na prečudoviti plaži Bussaghlia, je bilo trpljenje pozabljeno.

Porto sam po sebi ni kraj, ki bi ponujal kaj posebno privlačnega, a njegova lokacija je izjemna. Leži namreč ob obali, ki je fascinantno razgibana. Največja tamkajšnja atrakcija je ozka cesta, ki se vije skozi skalno pokrajino visoko nad morjem. Resnično izjemno. Vožnja po tej cesti je edinstveno doživetje. Še posebej z motorjem, saj se je tako mogoče ob robu cestišča ponekod zaustaviti in naužiti razgledov. Z avtomobilom je to na tej ozki cesti skoraj nemogoče. Tako nama je bilo všeč, da sva se kar dva dni vozila sem ter tja in občudovala prekrasen svet okrog naju. Čez najatraktivnejši predel sva se zapeljala petkrat.

Naslednji postanek sva naredila v mondenem središču Korzike, mestecu Calvi. Marina je bila polna raznoraznih plovil, ki plujejo med celinsko Francijo in Korziko, tako, da je vse skupaj precej spominjalo na turizem, ki nama ni najbolj blizu.

Raje sva se vrnila k prizorom, ki so nama na motorističnih potovanjih najbolj pri srcu.

Severna obala Korzike je bila prav tako slikovita, kot preostali del otoka. Rt Cap Corse sva tokrat izpustila, saj smo ga že obvozili na prvem potovanju po Korziki in v spominu mi od njega ni ostalo nič omembe vrednega. Saint Florent sva izbrala za kraj, v katerem sva prenočila zadnjo noč na Korziki. Majhno obalno mestece brez blišča, s prijetno plažo in ravno dovolj večernega utripa za sprehajanje in posedanje ob sončnem zahodu.

Pohajkovanje po Korziki

Posted on 22. september 2024 by Davor

Obiskala sva menda vse večje otoke v Sredozemlju, od Krete, Sardinije, Sicilije, Majorke, Cipra, Malte in tako naprej, a Korzika je nedvomno zmagovalec v kategoriji naravnih lepot. Otok po najinem okusu, saj ima pravšnjo mero vsega, kar imava na potovanjih najraje.

Po tem, ko sva se nekaj dni mudila v hribih in pohajkovala, sva se ponovno spustila do nižin, na morje. Tudi ta dan sva bežala pred dežjem. Bila sva na kosilu nekje v hribih, ko se je naenkrat stemnilo in začelo grmeti. Gostilničar je rekel, da imava deset minut, preden se ulije. Ko sem mu povedal, da greva v Bonifacio, je rekel, da ne smeva direktno na jug, ampak proti zahodu, sicer naju bo nevihta ujela. Hitro sva se oblekla in se zapeljala proti zahodu, tako, da naju je nevihta le oplazila. Začutila sva prijeten hlad in nekaj kapljic, a ko sva se spustila do morja, o nevihti ni bilo nobenega sledu, o čemer so pričale tudi vrtoglavo visoke temperature. Namestila sva se v kampu blizu mesta in se peš sprehodila v Bonifacio, najjužnejši kraj na Korziki, le streljaj od Sardinije.

Pogled proti Sardiniji.

Fotografija, posneta na istem mestu pred dvajsetimi leti.

Razen sprehoda si v tem turističnem kraju nisva privoščila ničesar drugega. Pravzaprav nisva našla ničesar, kar bi naju pritegnilo. Zato sva se naslednje jutro odpravila naprej po zavitih cestah do prestolnice Ajaccio. Tam je Sabrina rekla, da ima vročine vrh glave in si želi, da greva v nek klimatiziran prostor, tako, da sva namesto v šotoru, prenočila v razkošno ohlajeni hotelski sobi. Začuda sva v tem velikem mestu našla krasno plažo in se takoj zjutraj po zajtrku odpravila na plavanje v kristalno čisto morje. Tudi tukaj se nisva zadrževala več, kot je bilo nujno potrebno.

Naslednji postanek sva naredila v kraju Corte, ki leži na sredini otoka in se tam utaborila za dva dni.

Corte sam po sebi ni nič posebnega, je pa izhodišče za prekrasne izlete po dolini reke Restonice. To dolino sem si zapomnil od prvega potepanja po teh krajih, ko smo se peljali po silno ozki cesti ob reki z nešteto tolmuni polnimi kopalcev. A danes je ta cesta zaprta, saj jo je poškodovalo neurje pred nekaj leti in ni več niti dovoljeno, niti mogoče peljati se po njej. Tako sva sedla na avtobus in se zapeljala do izhodišča za pohod. Hodila sva po razgledni poti nad reko Restonica, s katere se je videlo, da je cesta na več mestih povsem zasuta s kamenjem, mostovi pa podrti, tako, da nič ne kaže na to, da bi cesto še kdaj spravili v pogon.

Na najino presenečenje je bila koča, kjer je bilo nekoč parkirišče, odprta, tako, da je Sabrina dobila dozo kave, kar jo je spodbudilo, da sva pot nadaljevala. Ne le kavo, dobila je še tipično korziško kostanjevo torto, ne da bi jo sploh naročila. Ko si jo je ogledovala v vitrini, je možakar kar vzel en kos, ga položil na krožnik in ji ga dal v roko. Torta je bila tako slastna, da oba skupaj nisva mogla pojesti enega kosa. Zbit biskvit z nekaj kostanjeve moke. A očitno je to zadostovalo, da sva pot nadaljevala vse do visokoležečega jezera Melo na 1700 metrih. Sabrina je zbrala pogum in se v jezeru celo okopala.

Čakal naju je dolg spust v dolino, a po ledeni kopeli je bila pot morda za spoznanje lažja. Vsekakor je bil to najdaljši pohod, kar sva jih naredila na Korziki, ne pa tudi najzahtevnejši. A o tem prihodnjič.

Prvi vtisi s Korzike

Posted on 15. september 2024 by Davor

Za tiste, ki na ta francoski otok prispemo s trajektom iz Italije, se Korzika začne v kraju Bastia. Izkrcala sva se, ko se je že mračilo, zato sva odbrzela naravnost v kamp. A ker je nekaj kilometrov južno od Bastie bojda kamp, kamor zahajajo Slovenci, ki pridejo na Korziko, sva se potrudila, da tja ne zaideva. Zgolj zato, ker sva se šla na Korziko družiti s Francozi, ne zaradi česarkoli drugega. Nič novega, saj na potovanjih po svetu najraje iščemo drugače misleče ljudi, ne tistih, s katerimi smo tako ali drugače povezani doma. Zato res nikoli nismo iskali Slovencev, razen po predlogu ali prošnji nekoga drugega. A vemo, da to ljudje počnejo in verjamemo, da zna biti izkušnja, ko na drugem koncu sveta srečaš nekoga, s katerim si na nek način deliš poreklo, silno zanimiva.

Prvi dan sva tako le postavila šotor in se okopala v morju, mesto pa obiskala naslednji dan. Imela sva srečo, saj sva prišla na edini dan v tednu, ko je v mestu tržnica. Nakupila sva nekaj svežih francoskih dobrot in si za zajtrk privoščila charcuterie kar v parku. Fascinantno, kako okusen je lahko preprost francoski baget, da o siru ne govorim. Kaj več od tega v mestu nisva našla zanimivega, zato sva se odpravila nazaj proti kampu in se spotoma še osvežila v morju na majhni mestni plaži. Na pešpoti od mesta do kampa sva našla privlačno boulangerie, kamor sem nama šel naslednje jutro po sveže, predvsem pa pristne francoske rogljičke. Konec koncev sva bila vendarle v Franciji, deželi vrhunskih jedi in vina, tako, da sva se temu primerno tudi vedla. To pomeni, da sva skoraj vedno, ko sva imela priložnost, poskusila kakšno specialiteto. Kar je v Franciji pri tem najlepše, je to, da za okušanje vrhunskih jedi ni treba v vrhunske restavracije. Zadostuje obisk preproste pekarne ali delikatese. Tukaj se moram zaustaviti, sicer bom pisal le o hrani.

Bastia.

Za ljubitelje čudovitih plaž je Korzika raj. Tudi midva jih imava rada, a tako, da jih gledava od daleč, najraje s hribov. Korzika je namreč izredno gorata. Praktično celotno notranjost otoka tvori visokogorje, ki sega tja do 2706 metrov visoko, kot je visok Cinto, najvišja gora, na katero sem se povzpel, ko smo bili tukaj prvič. Pred (glb) dvajsetimi leti! Kadar sva na motorju, naju še tako čudovita plaža tako ne pritegne, da bi se ustavila, slekla motoristična oblačila, zaplavala, se posušila, ponovno oblekla in se usedla nazaj na motor. Preveč zapleteno in neprijetno. V idealnih razmerah poiščeva kamp, ki je blizu morja. Ob koncu napornega dneva na motorju, potem, ko se že ustališ v kampu in s sebe slečeš težka motoristična oblačila in sezuješ masivne usnjene škornje, pa je osvežitev v morju najbolj čudovit način za ohladitev pregretega telesa.

Zraven tega sva bila na Korziki kak teden ali dva prezgodaj, saj se poletje še ni poslovilo in je bilo ob morju za naju prevroče. S termometrom sem v šotoru po 22. uri, ko bi želela v prijetnem hladu večera zaspati, nameril 28 stopinj. Tako sva raje ob vsaki priložnosti ušla v hribe in tam tudi šotorila. Temperature so bile precej znosnejše, tako, da se je dalo pri šotoru tudi posedeti, kar je za naju največji čar šotorjenja. A priznati je treba, da so bili ti dragoceni trenutki redki. Tako, kot naju je iz dolin v hribe preganjala vročina, naju je s hribov nazaj v dolino preganjal drug nebodigatreba. Nevihte. Zdi se mi, da se nam to, da smo na potovanjih nenehno na begu pred nekimi nevarnostmi ali neprijetnostmi, prepogosto dogaja. Skratka, še ene nevihte v šotoru nikakor nisva želela doživeti. A sva jo. Nevihto s točo, ki je klestila skorajda celo uro. V šotoru! Čudež, da sva ostala suha, glede na to, koliko vode je padlo z neba takorekoč nama na glavo. Najbrž je pomagalo, da sva bila pod ogromnimi drevesi. A ne glede na to, je bilo sila neprijetno poslušati, kako toča udriha po mikrometer tanki tkanini, ki te loči od ujme in pričakovati, kako bo šotor vsak čas nekje popustil in naju bo zalila ledena voda.

Pogled iz šotora sredi ujme.

Ko sva se naslednje jutro prebudila, se je naredil prekrasen dan. Pravšnji za pohod, ki sva ga načrtovala za ta dan.

Motoristično potepanje po Korziki

Posted on 8. september 2024 by Davor

Za letošnjo poletno pustolovščino sva izbrala sredozemski otok, ki smo ga obiskali pred mnogimi leti, ko je bila Maša še čisto majhna, Sara pa še v vrtcu. Sabrina pravi, da je takrat imela tako polne roke dela z Mašo, da se tega potovanja zelo malo spomni. Zato je bila Korzika nekako že nekaj let v rezervi, kot bližnja destinacija, ki jo je mogoče dokaj preprosto obiskati. In letos je naneslo, da sva jo ponovno obiskala. Z motorjem, kot to najraje počneva.

Glede na to, da pot do Korzike pelje čez Italijo, katere se ne moreva naveličati, sva potovanje temu ustrezno prilagodila in trikrat v različnih mestih Italije tudi prenočila. V Padovi, Firencah in Ferrari. Seveda sva to naredila tudi zato, ker ne delava več tako dolgih in napornih transferjev, ko se ves dan le voziš in voziš, da bi premagal čim večje razdalje oziroma prišel do cilja. Dolgo sva potrebovala, da sva se tega naučila.

A ker sva šele prišla domov, bova več o tem, kar sva doživela, zapisala in pokazala v naslednjih tednih.

Vaš raj je naša nočna mora

Posted on 18. avgust 2024 by Davor

S strogim omejevanjem obiskovalcev turističnih znamenitosti smo se prvič srečali že pred mnogimi leti. Bilo je na najinem prvem daljšem motorističnem potovanju, ko sva se zapeljala do Maroka. Ko sva se takrat vračala iz Afrike, sva obiskala tudi jug Španije, predvsem zaradi bogate mavrske zapuščine. Ko sva kupila vstopnice za obisk slovite Alhambre v Granadi, je bila na vstopnici napisana ura, za katero nisva vedela, kaj pomeni. Sprehodila sva se naokrog in si palačo tudi ogledala, le da sva izpustila najbolj obiskani del, saj bi za to morala čakati v dolgi vrsti in vstopiti šele v terminu na najinih vstopnicah, do katerega je bilo še več ur. Ni se nama ljubilo čakati in sva menda najbolj obiskano znamenitost Španije, ki jo letno obišče 2,6 milijona obiskovalcev, gladko izpustila. Brez kančka slabe vesti, saj smo palač, gradov, muzejev in podobnih stavb obiskali nešteto na potovanjih širom sveta. Saj nekatere so prečudovite in na krasen način nudijo vpogled v neko obdobje zgodovine, a rad si jih ogledam le, če se pred tem dobro pripravim in imam za ogled dovolj časa. So pa tudi takšne, ki slovijo kot atrakcija, v resnici pa za povprečnega obiskovalca ne ponujajo ničesar. Dober primer je samostan Jerónimos, ena od najbolj obiskanih znamenitosti v Lizboni. Samostana nisva obiskala na nobenem od več obiskov tega prečudovitega mesta, saj je bila pred vhodom v samostan vedno zelo dolga vrsta ljudi, ki so čakali na vstop. Za obisk “spektakularnega” samostana sva se odločila šele ob najinem zadnjem obisku Lizbone. Potem, ko sva opravila s čakanjem pred vrati in končno prišla na vrsto, sva se tam sprehajala po nekem dvorišču. Čez čas sva se začela spraševati, kam naj greva, da bova končno uzrla nekaj spektakularnega, po kar sva prišla. Čeprav sploh nisva vedela, kaj to pravzaprav je. Ko sva kot dva popolna nevedneža pristopila k varnostniku in ga vprašala, kaj je tukaj za videti, je z roko pokazal na dvorišče, ki sva ga že dvakrat obhodila.

A za ogled tega dvorišča 2,5 milijona obiskovalcev letno stoji v dolgi vrsti? Saj vem, vsake oči imajo svojega malarja in zagotovo so med temi obiskovalci tudi takšni, ki jih ogled nečesa takšnega prevzame.

Pravzaprav sem se želel zatakniti pri enormnih številkah obiskovalcev, ki preplavljamo svet. Veliki bazar v Istanbulu bojda obišče blizu sto milijonov obiskovalcev letno. 100 milijonov! Številk o obiskovalcih Pariza, Barcelone ali Ljubljane raje niti ne gledam. Turizem je industrija, ki ima tako, kot tudi vsaka druga industrija, temno plat, o kateri se ne govori. Vsaj ne tako glasno, da bi z opozarjanjem na negativne učinke čezmernega turizma preglasili žvenket denarja, ki ga prinaša. To seveda ni nič novega ali nenavadnega. Trajnostni turizem, o čemer sem pisal nekaj let nazaj, sicer lepo zveni, a kaj, ko v vrhuncu turistične sezone na vse to pozabimo in se sami pridružimo trumam oblegovalcev, ki osvajajo turistične kraje. Zdi se, da je skrajni čas, da se nekaj ukrene in kaže, da se nekaj že dogaja. Oglasili so se prebivalci mest, ki so klonila pod težo turizma, saj postaja zanje življenje v njihovih mestih nevzdržno. A ni to strašno, da živiš v mestu, ki je preplavljeno s turisti? Seveda obiskovalci prinesejo ogromno denarja, ki to mesto obogati, a če gre to na račun poslabšanja kvalitete življenja za tamkajšnje stalne prebivalce, nisem prepričan, da je to pravi način.

Na to temo sem našel prispevek, ki govori o množičnih protestih proti tujim turistom. Če to drži, je to zagotovo opozorilo, da je nekaj narobe. V njem je stavek, ki sem ga prejšnjo nedeljo zapisal tudi sam, da je težava v privzgojenih navadah: “Ukoreninjeno imamo miselnost, ki zadnjih 50 let temelji na istem pristopu – da se pač poleti gre v tople kraje. A zdaj so ti kraji postali poleti že prevroči, zato je treba razmišljati o tem, ali niso morda primernejši za obisk jeseni. Torej imamo več razlogov, zakaj bi bilo treba razmišljati o prevetritvi sistema počitnic in dopustov.”

Vprašujem se, kolikokrat še bomo poleti odšli na morje in na koliko stopinj se bodo morale povzpeti poletne temperature, da bomo dejansko za to nekaj naredili in izboljšali počitnice tako zase, kot za prebivalce preobremenjenih krajev. Bojim se, da še velikokrat, če bomo le čakali na to, da “država” prevetri sistem počitnic in dopustov, kot je predlagano v prispevku. Skratka, mene bi to, da mi nekdo s transparentom pove, da je to, kar počnem jaz in je zame raj, zanj hkrati nočna mora, zelo prizadelo. Ni vrag, da ne bi mogel vsak od nas, ki veliko potujemo, nekaj narediti, da to izboljšamo.

Izbira najustreznejšega termina za potovanje

Posted on 11. avgust 2024 by Davor

Tako, pa smo nazaj. Saj ne, da smo bili kjerkoli daleč, le s te spletne strani smo bili na kratko odsotni. Letošnje poletje je za nas eno tistih, ki jih ne zaznamuje kakšno eksotično potovanje, morda le kak podvig. Poletja tako ali tako niso nikoli bila naš primarni termin za potovanja in smo takrat potovali le, če smo morali. Morali predvsem zaradi tega, ker je to čas počitnic in dopustov, ne zaradi česarkoli drugega. Seveda pa smo na nek način tudi izbirčni, saj imamo to možnost, da si lahko, do neke mere oziroma v nekih okvirjih, sami izbiramo termine potovanj.

Pri sprejemanju odločitev za termin potovanja in izbiro destinacije smo (vedno bolj) pozorni na troje. Prvič, da takrat, ko nameravamo nekam odpotovati, tam ni največje gneče, torej da v času našega potovanja tam ni vrhunec turistične sezone. Če je le mogoče, se kakršnikoli gneči radi izognemo. Stati v kolonah na cestah, letališčih, za oglede znamenitosti, pred restavracijami in še kje, ni več nekaj, kar smo pripravljeni prenašati, če le imamo drugo izbiro. Nekatere destinacije pa so takšne, da je sezona, ko jih je mogoče obiskati, sploh, kadar potuješ brez strehe nad glavo, torej s kolesom ali motorjem in spiš v šotoru, zelo kratka. Tako sva v višku sezone obiskala Kašmir, Patagonijo, Norveško in še kateri konec sveta. A to so tako odročne destinacije, da na srečo ne prejmejo veliko obiskovalcev in tudi na vrhuncu sezone ni gneče. Dober primer tega, kako neko destinacijo doživljamo v glavni sezoni ali izven nje, je to, kar smo doživeli v Makarski. To sem prvič obiskal enkrat spomladi, ko je bilo sonce že dovolj toplo za sončenje in morje za kopanje. To prečudovito plažo sem na vsak način želel pokazati Sabrini, kar mi je tudi uspelo, ko sva se nekaj let zatem, a na začetku avgusta, vračala z motorističnega potovanja po Italiji. A takrat se nisva niti sončila, niti kopala, temveč sva se na petah obrnila in odšla stran.

Ista plaža v Makarski pred in med glavno sezono.

Seveda pa je to, kar je za nekoga pekel, za drugega raj. Ravno včeraj sem na pripombo, da je sedaj na morju gneča, slišal repliko, jaz imam pa rada gnečo.

Drugič, da je v času našega potovanja tam takšno vreme, ki nam ustreza. Poletna vročina postaja vedno bolj odločilen faktor za to, da se odločamo o tem, kam in kdaj potovati. Sploh, ko potujeva z motorjem, kar tako rada počneva, se temu praktično ves poletni čas odrečeva. Nevzdržno vročih potovanj na motorju sva si izkusila že dovolj, da tega več ne počneva. A kljub temu naju je še nekaj let nazaj v Grčiji, čeprav sva bila tam sredi junija, zalotil vročinski val s temperaturami nad 40 stopinj, kar je bilo resnično nevzdržno. Sploh, ko kampiraš in pred vročino praktično ne moreš uiti niti čez dan, niti čez noč, dan za dnem. Najhuje je bilo na motorističnem potovanju po Srednji Aziji, ko sva imela štirinajst dni zapored vsak dan temperature okrog 40 stopinj. Ob tem da sva precej časa vozila po puščavskem svetu in brezpotjih, kjer je bilo že vodo in bencin skoraj nemogoče dobiti, kaj šele kakšno senco. Takrat sva vstajala pred peto uro zjutraj, vozila do opoldneva, nato poiskala hotel in poležavala v klimatizirani sobi do večera, ko sva šla ven na sprehod in večerjo. Kakšno potovanje!

Tretji dejavnik so cene. Če kje ponudba in povpraševanje narekujeta cene trga, je to turizem. Od prevoznih in namestitvenih stroškov, do hrane in vsega drugega. Vse je v višku sezone najdražje in to ne zgolj za nekaj odstotkov, temveč tudi za 400 ali več odstotkov. Neverjetno, a drži.

Sicer je dejavnikov, zaradi katerih se upiramo kakršnimkoli potovanjem sredi turistične ali visoke sezone še več, a gneča, visoke temperature in visoke cene so poglavitni razlogi, da smo poleti raje doma. Kar za nas ni nič novega. Angleži imajo lep izraz, shoulder season, ki pomeni termine pred in po glavni sezoni. Če je le mogoče, potujemo takrat, saj so nam takrat okoliščine precej bolj pisane na kožo.

Seveda pa izbira najustreznejšega termina in celo destinacije ni mogoča vedno oziroma za vsakogar. Sploh, ko imamo majhne otroke ali smo omejeni s časom, ko lahko koristimo letni dopust ali kaj tretjega. Zagotovo so tudi ljudje, ki jih niti gneča, niti vročina, niti visoke cene ne motijo. In tudi takšni, ki vztrajajo pri privzgojenih navadah; na morje se gre poleti, ker smo vedno takrat hodili!

A vedno bolj očitno dejstvo postaja preobremenjenost infrastrukture in nevzdržnost za ljudi, ki v krajih, obremenjenih s turizmom, živijo. Morda več o tem prihodnjič.